Uffff, koliko enih predsodkov in vnaprej zacementiranih mnenj ste nametali…

Se pa da razbrati neka večinska mnenja in jih uporabiti pri lastnem razvoju – tako se lahko kdo nauči, kaj/kdo ne postati.

Upam, da bo komu koristno.

Ženske, vaši odgovori so slika vaših predsodkov.Jaz napišem , primer, “samski moški 30-35”, ve preberete “samski moški 35, ki živi pri mami”. Če ve iz sorodstva poznate le take, to ne pomeni, da samo taki tudi obstajajo.Jezus, na tem forumu je bogokletno napisati že, da samski moški čez 30 ni nujno mamin sinček.

Zanima me, ali to dejansko drži; ko tip enkrat pride v “prijateljsko cono”, kaj več kot to v njenih očeh ne bo postal?
Sicer pa imam 24 let, in sem pred kratkim postal samski. Spet uživam samsko življenje, kdove, kdaj mi bo spet kakšna prekrižala pot. 🙂

Zanimivo vprašanje BF-jevec. Jaz mislim, da to ni res. Je pa to odvisno od precej dejavnikov. Verjamem, da se da prit iz te cone ampak pri tem je po moje pogoj, da napraviš neke spremembe najprej pri sebi. Lahko so to nove prijateljice, s čemer pokažeš, da si zanimiv tudi drugim ženskam, verjetno je tud treba spremenit tudi odnos do te prijateljice, da malo odstopaš od ostalih in tako naprej.

Ja porka duš, kaj je pa spet narobe, če smo mamini sinkoti. Kaj je tle narobe. Poglejte mal druge kulture. Naprimer Grke. Pri njih je to običaj, da je familja čim bolj strnjena. Pr njih cela familja z generacijami vret vsak dan kosilo jejo skupaj. Dejte no. Kaj postavljate za problem. A barabe, pjandure, so pa tapravi k se skoz potikajo okol al kaj. “Ja ja so ful dobr žurerji” sm zadnjič od ene kokle slišu. Pol se pa naokol sliši k so v družinah bojne fronte. Punce dejte se zjasnt že enkrat, kašnega deca bi rade. Govorite da hočte met resnega in preskrbljenega in “osamosvojenega” moškega” v bistvu pa si same želite avanture pa razna experimentiranja. Da ne govorim kolk decov v takem času ko iščete “tapravga”, imate hkrati. Feej pejte stran s takimi izjavami. In res govorim za večino deklet, ki prek neta iščejo “sorodne” duše. Še z vsako, k sem navezu stik, ja itak, da je hotela vedet, če živim sam. In nalašč sm povedu, da živim s starši. Tko, da deci k po netu gor iščete kajšno sorodno dušo lahk kr pozabte. Pa na kajšne suzane iz lublane tudi. Še posebno tisti k ste iz podeželj. O tem punce niti slišat nočejo.

Da ne bo nesporazuma. Govorim o primerih, s katerimi sm se sam srečal!!!!!!

@Roadstar,

To je tako, kot da bi se vprašal, kaj je narobe z delom preko študenta pri 35-ih. Veliko je narobe, veliko. Natančneje ti lahko stanje oriše kakšna gospodična, ki je z maminim sinkotom dalj časa živela. Obenem je treba poudariti, da niso “očkove hčerkice” nič boljše, če ne celo hujše.

Kar se tiče drugega dela prispevka, ti pa moram v veliki meri pritrditi. Iz lastnih izkušenj.

Oja, narobe je, veliko je narobe. Kaj naj z nekom, ki hoče biti doma, mene pa prihaja samo obiskovat? Nočejo od doma, nočejo. In ne mi o skupnemu jedenju, ker njegovih staršev niti spoznati nisem smela, to je bilo strogo ločeno. Če sem zastavila kakšno najnormalnejše (vsaj meni je to normalno vprašanje) tipa kaj je pa mama skuhala, je takoj bilo, da ga zajebavam. Kakšna občutljivost.

In ne, ko sem še iskala, nisem iskala preskrbljenega, samo nekoga, ki mi ga ne bo treba preživljati. Bi lahko živel pri meni brez težav, ampak za pol položnic in stroškov bi pa dajal. A jaz naj delam in preživljam odraslega moškega? To pa ne bo šlo. In ne, me ni motilo, da je živel pri starših, ko sva se spoznala. Motilo me je to, kar sem pozneje izvedela, da sploh ni imel namena skupaj z menoj ustvarjati doma in da je vedel, da sem mu jaz samo hotel. To me je ne samo motilo, ampak bolelo.

Če bi še kdaj koga iskala, pa dvomim, da bom, tega gotovo ne bi počela na internetu.

Vsaka oseba je individum in je nepošteno vse metati v isti koš. Tudi jaz sem moral iti skozi to neprijetno izkušno, a vsaka takšna zadeva te naredi še močnejšega in morda malce previdnejšega. Nismo samo fantje pokvarjeni, nismo samo fantje mamini sineki…žal imam praktični primer, ko je to bilo obratno in razumem tako punce in fante, ki vam je to prekipelo in ste začutili, da to ni to kar si želite….in če odprem malo ironične debate: a so še na svetu punce, ki si želijo resno zvezo? Jaz imam žal drugačne izkušnje-pač splet okoliščin ni bil na moji strani
Lep pozdrav vsem ter imejte se lepo kolikor je mogoče

Ja, Pogumno naprej, še smo na svetu punce, ki si želimo resne zveze in vsega, kar naj bi resna zveza prinesla – ljubezni, spoštovanja, razumevanja, zaupanja … Nekaterim pač ni do avantur in zabav, se pa popolnoma strinjam s tabo, da so “razvajenci” tako med dekleti kot med fanti. Pa le pogumno naprej!

Imam 24 let, pa sem 2x ali 3x na mesec doma pri mami (običajno so to vikendi), med tednom pa v študentskem domu. A sem zaradi tega mamin sinko?
Še naš profesor je rekel, da jih ni malo, ki pri 40. še vedno živijo pri starših, ker imamo nesposobno stanovanjsko politiko.

Tudi se ne strinjam s tem, da ni mogoče najti sorodno dušo na internetu. Jaz sem v redu punce spoznal le preko spleta, medtem ko imam s tistimi, spoznanimi v živo, slabe izkušnje.

Tudi mene jezi to etiketiranje z maminimi sinkoti. V času krize si moramo pa ja znati pomagati. Ker nisem imel dovolj financ za svoje stanovanje, sem pač ostal doma. In dobil tako etiketo. Zgodba zase je, da je mama že dolgo pokojna. In zakaj bi bil oče sam v veliki hiši?

Če bi bilo s tem, da so 30 in več let stari ljudje še vedno pri starših, verjetno ne bi nastali predsodki v zvezi z njimi, kaj pravite? Neki razlog že mora biti zanje.

Fant123, stanovanjska politika? Ti se kar tolaži.

Ko pride tema na maminega sinčka, se pa ne morem zadržat komentaja.

Vsekakor ni vsakdo, ki živi s starši pri 30+ mamin sinček. Tudi jaz sem spoznala svojega princa na belem konju. Bil je vse, kar sem si lahko želela. Takoj na začetku mi je povedal, da živi z mamo in skrbi zanjo, ker je on vse, kar ji je ostalo, ko mu je umrl oče. In ker živita v hiši, kjer ona sama s svojo pokojnino živeti ne bi mogla, mi je takoj na začetku povedal, da je zapustil nikoli ne bo. Bil mi je všeč njegov način razmišljanja, če tako spoštuje svojo mamo, ima lep odnos do žensk. Strinjala sem se, da se bom selila k njemu. Zanj sem bila zvezda na nebu. Ne da se opisat, kako sva se čutila, kako sem čutila njegovo ljubezen…. Kmalu pa sem spoznala resničen odnos med njim in njegovo mamo. Svoji mami je igral čustvenega partnerja, hodil z njo v trgovine, na obiske… čeprav ima mama svoj avto. Počasi sem spoznala, da nisem prva ženska v njegovem življenju in da nikoli ne bom. Mama je bila vedno prva. Šele, ko je njej izpolnil vse želje, je imel čas zame. Svoj prosti čas je delil na dva dela, pol meni, pol mami….

No fantje, ta princ na belem konju je sedaj moj bivši. Čeprav še danes jokam za njim. A s takšnim življenjem se ne bi mogla sprijaznit. Dokler nisem spoznala njega, nisem imela predsodkov živeti s tastom in taščo pod isto streho. Od takrat naprej, pa se takšnih fantov močno izogibam. Živeti s takšnim moškim je živi pekel.

Bi pa prav rada bila mamina ali očkova punčka

…če bi bil kdo še živ.

Zanimivo, kako se je iz začetne konstruktivne debate o organizaciji družabnega srečanja samskih nad 30 (z namenom spoznavanja novih ljudi in ne etiketiranja ljudi, da so samski) razvila bitka med dvema spoloma, ki se osredotoča predvsem na negativne izkušnje z nasprotnim spolom… Posamezniki, ki ste nabiti s to negativno energijo, boste težko našli srečo v ljubezni, ki si jo očitno vseeno želite… Potrebno je pozitivno gledati na življenje kljub nekaj grenkim izkušnjam, le tako bodo prišle tudi pozitivne izkušnje…

Lep pozdrav in srečno!

Se strinjam. Tudi sam opažam podobne “bitke” med spoli, na krajih podobnih temu forumu. Jeza in zamere do nasprotnega spola, nepotrebno posploševanje je to.

To je izjavil profesor na fakulteti, ki je iz tega foha.

Je luštno. Jaz priznam, da sem mamina in očkova punčka. In zakaj ne bi bila? Naj mi kdo pokaže človeka na tem svetu, ki me ima tako rad kot mama in oče. Naj mi kdo pokaže človeka na tem svetu, ki mu lahko tako brezpogojno zaupam in nikoli ne bo izdal mojega zaupanja. Naj jima Bog da zdravje in dolgo življenje, da bom lahko še dolgo mamina in očkova punčka. Ob tem pa – z mamo in očetom ne živim že od 19 -tega leta dalje. Od takrat popolnoma sama skrbim zase. Ta samostojnost je bila seveda draga (najmanj en dober BMW X5, če preračunam) in tudi dela je bilo veliko več (nihče ti ne kuha, lika, pere, pospravlja, vse moraš sam), ampak meni je to vredno. In ne, me nihče ne prepriča, da si samostojen, če živiš pri starših. In me nihče ne prepriča, da je to isto, da je isto, ali si v svojem stanovanju ali v stanovanju ali hiši staršev. Mi je prijateljica dolga leta govorila, da je to isto, potem pa se je odselila od mame in zdaj že tri leta živi sama. Od takrat mi je večkrat rekla, da sem imela prav, da to ni isto in ne more biti isto, da so to čisto druge dimenzije. Seveda pa tisti, ki tega niso izkusili, ne vedo. Poznam več ljudi, ki govorijo, da so samostojni, pere, lika in vse drugo pa jim mama. Se samo nasmehnem.

A se lahko v miru srečamo drug z drugim v tem, kar smo, al pa mora to spet biti eden od številnih forumov, ki postanejo boj med tistimi, ki želijo svoj prav in potrditev? Samostojnost človeka se vidi sproti, ne glede, kaj govori. Buden človek to vidi v malenkostih in sam bo presodil, koliko je pripravljen iti skupaj s partnerjem naprej. Ampak da zadušimo začetne pobude moderatorja s takimi in drugačnimi pridigami, pa kako smo mi samostojni, uni pa ne… Dajmo si že enkrat mir in si izmenjajmo kontakte, sprejmimo priložnost namesto da jo že v kali zatremo s tem bednim, tipično slovenskim pametnjačenjem!

vojvodina

Kaj??? To je tema za izmenjevanje kontaktov in parčanje? Potem pa adijo jaz s te teme. Jaz namreč samo klepetam, ne iščem moškega.