samski moški nad 30?
Žogca, sj to sm mislila.
Kolesar, jst sm mela 2 k sta cele dneve gledala TV al pa sam doma ždela in takrat sm prvič zasovražila TV. Mene že v dežju zvleče ven z mojo psičko (in mačko, ki gre včasih z nama), ko je pa sonce sm pa sploh kot žogica skokica. pa sm jst mislila, da ne bom srečala človeka, ki ne mara tako kratkih pohodov od mene, pa vidim, da so še hujši. ok, jst zdj ne hodim po 2 uri ali kolesarim zarad joba ampak…. greš pa vsj s partnerjem ven a ne???
Seveda iščem življensko sopotnico, samo ne takšne, ki cele dneve samo noter poseda in se nikamor ne premakne. Ali pa, ampak jaz žal nisem takšen, da bi ob lepem vremenu noter ždel.
Sicer pa, tudi če napišem punco za resno zvezo, ne bo nič lažje ali boljše. No, morda ima pa kdo drugačne izkušnje.[/quote]
Javi se mi prek zasebnega sporočila in ti napišem kaj o tem, kako se predstaviti, da boš ženski zanimiv.
Jaz osebno nisem iskala ljubitelja narave, ker ga ne bi mogla imeti rada, če bi me vsako soboto in nedeljo na vse zgodaj zjutraj silil, da moram na Šmarno goro. Ne vem, kaj bi naredila, če bi naletela na takšnega, mu zjutraj v čaj dajala ricinusovo olje, da bi lahko ostala doma. Kar pa, kot pravi Klija, ne pomeni, da bi si želela partnerja, ki ves dan gleda televizijo. Daleč od tega. Zelo rada sem zunaj, ampak če je le mogoče na betonu.
Ej, kolesar, od kod pa si ?
Imam eno zelo fejst prijateljico pri tridesetih, ki je samska, pa
tudi ne hodi po gostilnah in diskačih sama, da bi kakšnega našla…
Pa bi kak stik navezala – jaz sem pa tukaj “zvodnica”.
Pa ne v slabem pomenu – za nikogar.
Se mi kar smilite _ na eni strani fantje, ki mislite, da primernih punc ni več na razpolago – na drugi strani punce, ki misljijo obratno.
Pozdravljena.
Jaz sem mojega spoznala preko internetne strani. Natančneje preko kupid.com. tam sva bila oba registrirana, si dolgo časa dopisovala, sedaj pa že nekaj časa živiva skupaj in načrtujeva naraščajček. Verjemi, našla sem moškega svojih sanj, čeprav sem mislila, da iz te moke ne bo kruha in sem se očitno zmotila.
Probaš lahko pa še na ii2, hi5, ona-on…
Ma polno je teh strani.
Vse srečo, jaz sem jo našla.
Tudi jaz sem svojo ljubezen spoznala na internetni strani in sicer na ona-on.com
S spoznavanjem je bilo popolnoma enako kot kje drugje. Je treba mislit z glavo in biti previden.
Prejšnji mesec sva praznovala 2. obletnico in imava se krasno. Zelo lepo je sprejel tudi mojo hčerko in ona njega…
Kolesar, najprej se vpraši pri sebi če mogoče s tebo ni nekaj u redu. Mogoče nimaš slike gor, mogoče jo imaš pa nisi dovolj zanimiv, mogoče imaš neizvirno predstavitev, mogoče nimaš pravega pristopa(čim hitreje pridobit tel. št. je že v štartu napaka) , mogoče ti ne gre pisanje tako od rok kot govor v živo…
Vzrokov je lahko en kup!
Hja, atlantida, mi ,ki smo resni in pošteni (govorim zase) sene zadržujeno v raznih lokalih in diskotekah. Zakaj le!? Jaz grem raje v naravo hodit ali kakorkoli že pač uživat. Ti priporočam, da probaš.
[/quote]
Če poenostavim: nisem iskala, pa sem našla…moškega, aktivnega, inteligentnega, neverjetno simpatičnega, pa še plesat je znal. Hodil je v hribe-jupi, kolesaril-jupi, rolal-jupi…vse je bilo jupi. Spoznala sva se prav v diskoteki…zunaj diskoteke sem pa ugotovila, da je mamin sinček :-(. Hočem povedat, da ni vse črno belo. Če je športnik, aktiven, še ne pomeni da je “užiten” in če gre kdaj plesat v diskoteko, še ne pomeni, da ni “užiten”.
…sicer sem pa spet samska in razmišljam, da bi se prijavila. Moram samo vedet kje približno bo srečanje, ker se mi ni ponoči za vozit, če bo kje dlje :-).
Če pa ti bo za kak pohod, pa žiher gremo skupaj :-).
Lp
Ni glih tko no..
“nekoga” je zelo širok pojem. Takih nas je res en kup. Bolj zbirčna pa moraš bit, ker če ne veš kaj bi rada, je trud zamanj. Itak pa spoznaš človeka ravno takrat ko najmanj pričakuješ, zato brez panike. Misliš da smo deci kaj na boljšem? Karakterno se večinoma spreminjate ženske, ne moški. Zato imamo resne problem pri iskanju žensk.
Tisti, ki bi bili pa radi samski , brez otrok in brez problemov, so mamini sinkoti…in ne vedo zakaj živijo oz. obstajajo.
Mogoče res ne vedo, zakaj živijo in obstajajo, vendar lahko življenje in obstoj nekoga drugega spremenijo v pekel. Ker se v trenutku, ko mislijo, da je stvar postala resna, vedejo kot paranoiki. Razlogi, zakaj ne morejo biti s teboj, so tako banalni, kot bi jaz tebi zdaj rekla, da ne morem biti s teboj, ker nosiš Nike superge in ne Adidas. Ker voziš avto rdeče in ne srebrne barve. In se začneš spraševati, kdo je tukaj nor. In četudi ti je samo po pogledu na njegovo preteklost (vzorce, ki se ves čas ponavljajo) jasno, da zbeži, čim stvar postane resna, še vedno krivdo iščeš pri sebi. Poznam dve vrsti večnih samcev. V prvi so tisti, ki se zavedajo svojih želja in se s ženskami sicer družijo, vendar se čustveno ne zaplejo in zato nihče ne trpi. Ter drugo vrsto, ki se ne zavedajo svojih svojih želja, se nenehno zapletajo z ženskami, zelo čustveno, ženske prepričujejo, da so oni tisti pravi. In ko jih prepričajo, zbežijo, ker se ustrašijo resne zveze in samih sebe. Žal ji je nemogoče prepoznati, preden se zgodi tisto najhujše. Ker ženske že prepoznamo moškega, ki nam laže. Slejkoprej. Ampak ta vrsta moških tako zelo laže sama sebi, da preprosto ne moreš dojeti, da hkrati s tem laže tudi tebi.
…
Vsekakor eni in drugi obstajajo. Tudi najdemo se lahko, celo zaljubimo in zbližamo se. In kje je potem problem? Problem vidim v tem, da ločene v srednjih letih (pač, moja izkušnja), pozneje, ko si “kao že osvojen” pogosto vzpostavijo nekakšen obrambni mehanizem. Odmaknejo se nazaj gojijo odpor do kakršnihkoli poskusov skupnega življenja; tudi za nekaj dni v tednu. Kot da bi sezidale okoli srca zid, nanj na začetku nalepile plakat notranjosti obzidja, pozneje pa še tega strgale. V začetku sicer sklepajo znanstva izključno z namenom nekakšne “resne zveze”, dolgotrajnega prijateljstva, ipd. To se kasneje izkaže bolj ali manj le kot želja po nekom stalnim za skupno preživljanje prostega časa,izlete v naravo, druženja s sicer starimi znanci in znankami ob prireditvah in dogodkih, kamor oni prihajajo v paru, ipd. Poslušaš, kako si “kao” fajn, hkrati pa dejstva govorijo nekaj povsem drugega. Če se ti to zgodi enkrat, bi še razumel, ampak….
Kot da bi šlo le za potrebo po dokazovanju samim sebi, da so nekomu še zanimive in nič več. Kar je pred mano zapisala “Žogca” absolutno velja tudi za drugo stran. To je moja izkušnja, lep pozdrav vsem.
Ampak do zdaj še nobeden ni dal odgovora,kje sploh koga spoznati!
nekateri se gibljemo na vedno istih mestih,poteh služba-dom ….in mogoče se na pol leta,leto ali še dlje zgodi,da ti kdo prekriža to pot!Ali pa nikoli…..potem si pa res lahko žalosten…predvsem ti gsm-ji,ko te nihče ne kliče, ne piše…te lahko razžalostijo,in se počutiš osamljen,zapuščen…