“Dan je pokvarjen, zdaj je vseeno!” Zakaj po enem piškotu pogosto pojemo celo škatlo?

Toda v tistem trenutku se ne začne boj s čokolado – začne se boj s seboj. Verjetno poznate občutek, ko veste, da fizično niste posebej lačni, pa bi kljub temu kaj pojedli. Morda se vam zahoče čokolade po kosilu, piškota ob kavi ali prigrizka med večernim gledanjem televizije. Prva razlaga, ki se nam pogosto porodi, je preprosta in neizprosna: “Nimam dovolj samokontrole. Primanjkuje mi discipline.”

Vendar prehranjevanje ni tako preprosto, opozarja Doroteja Riahi, svetovalka za prehrano, vadbo in osebno rast ter ustanoviteljica projekta Fit Meal Slovenija. Razlog, da posežemo po hrani, namreč ni vedno isti. Če začutimo željo po hrani, to ni znak, da je z nami kaj narobe ali da nimamo samokontrole. Včasih gre za fizično lakoto, drugič za željo po določenem okusu, tretjič za navado. Prav razlikovanje med njimi nam lahko pomaga bolje razumeti, zakaj v danem trenutku posežemo po hrani.

Lakota, želja ali navada? Kako jih prepoznamo

Prvi korak je prepoznati, kaj se v tistem trenutku dogaja. Čeprav meja med lakoto, željo in navado ni vedno povsem jasna, gre vendarle za različne stvari.

1. Lakota je telesni signal

Fizična lakota je sporočilo telesa, da potrebuje energijo. Navadno se pojavi postopoma, spremljajo pa jo lahko različni telesni občutki – denimo praznina ali kruljenje v želodcu, padec energije ali slabša zbranost. Ko smo lačni, nam običajno ustreza več različnih vrst hrane. Ne potrebujemo nujno prav čokolade ali piškota – potrebujemo hrano. Pomembno pa je vedeti, da lakote vsi ne občutimo enako, zato je ni mogoče prepoznati po enem samem znaku.

Ste pogosto lačni in hkrati omejujete ogljikove hidrate? Morda je vredno pogledati tudi, kaj je na vašem krožniku. Preverite znake, da zaužijete premalo ogljikovih hidratov.

2. Včasih si določene hrane preprosto želimo

Lahko smo siti, pa si kljub temu zaželimo prav določenega okusa ali živila:

• kos torte, ki smo ga zagledali na mizi,
• košček čokolade po kosilu,
• svež kruh z maslom,
• sladoled na vroč poletni dan.

To ne pomeni, da je z nami kaj narobe ali da nam primanjkuje discipline. Tudi želja po določeni hrani je del običajnega prehranjevanja. Ljudje namreč ne jemo samo zato, da potešimo fizično lakoto. Jemo tudi zaradi užitka, okusa, druženja in številnih drugih razlogov.

3. Včasih po hrani posežemo iz navade

Obstajajo pa tudi situacije, v katerih določeno hrano tako močno povežemo z nekim trenutkom ali dejavnostjo, da po njej posežemo skoraj samodejno:

• piškot ob kavi,
• nekaj sladkega zvečer pred televizijo,
• prigrizek med kuhanjem,
• pokovka ob filmu.

Ne nujno zato, ker bi bili lačni ali ker bi si te hrane v tistem trenutku posebej želeli, temveč preprosto zato, ker smo isto stvar v isti situaciji naredili že velikokrat.

Kaj pa, če ste lačni tudi kmalu po obroku? Vztrajna lakota kljub temu, da ste jedli, ima lahko drugačno ozadje. Preverite, zakaj je lahko povezana tudi z debelostjo.

Zakaj bi nekaj pojedli? Lakota, želja in navada niso isto

“Aha, nisem lačna. Torej ne smem jesti?”

Ko začnemo razlikovati med lakoto, željo in navado, se lahko hitro pojavi nova past. Namen ni, da si ustvarimo še eno pravilo, po katerem smemo jesti samo takrat, ko občutimo fizično lakoto. Misel “Aha, to ni lakota, zato tega ne smem pojesti” je pravzaprav ravno nasprotje tega, kar želimo doseči. Namen je predvsem razumeti, kaj se v danem trenutku dogaja:

• Če ste lačni, vaše telo potrebuje hrano.
• Če si nečesa želite, lahko željo prepoznate brez samodejnega občutka krivde in se odločite, kaj boste naredili.
• Če prepoznate navado, dobite priložnost, da se vprašate, ali vam ta rutina ustreza ali jo želite spremeniti.

Odločitev tako ni več samodejna – ne v smeri “moram pojesti”, ne v smeri “ne smem pojesti”.

Je odgovor na lakoto res to, da morate jesti še manj? Zlasti po 40. letu to ni nujno dobra strategija. Preverite, koliko kalorij potrebujejo ženske po 40. letu in zakaj jih lahko zaužijejo premalo.

Zakaj je lahko en piškot začetek “pokvarjenega dne”?

Težava se lahko pojavi, ko hrano začnemo strogo deliti na dovoljeno in prepovedano. Pojeste nekaj sladkega in že naslednja misel je: “Zdaj sem vse pokvarila.” Če je dan že “pokvarjen”, se hitro oglasi še ena: “Zdaj je tako ali tako vseeno.” In pojeste še več.

Ne zaradi čokolade. Zaradi odnosa, ki smo ga imeli do čokolade

Ko hrano delimo na “dobro” in “slabo”, lahko en piškot preneha biti samo piškot in postane dokaz, da smo prekršili lastno pravilo. Strog nadzor in prepovedi lahko tako ustvarijo dodaten notranji konflikt in občutek krivde.

Druga možnost je precej manj dramatična: “Danes si želim nekaj sladkega.” Pojeste ga in nadaljujete svoj dan – brez kaznovanja naslednje jutro, brez preskakovanja zajtrka in brez dodatne vadbe, s katero bi zaužito “pokurili”.

Kaj narediti, ko si zvečer zaželite nekaj sladkega?

Namesto samodejnega “ne smem” ali očitka “spet nimam nobene discipline” si lahko za trenutek zastavite tri vprašanja:

• Sem lačna?
• Si tega res želim?
• Posegam po hrani predvsem zato, ker sem ob tem času tega vajena?

Odgovor ne bo vsak večer enak. Nekega večera boste ugotovili, da ste dejansko lačni in potrebujete obrok ali prigrizek. Drugič si boste preprosto zaželeli čokolade – lahko jo pojeste in nadaljujete večer, ne da bi morali zaradi nje naslednji dan spreminjati prehrano. Tretjič boste morda ugotovili: “Pravzaprav nisem lačna in si niti ne želim ničesar posebnega. Samo tako sem vajena.” Tudi takrat se vam ni treba jeziti nase. Preprosto opazite, kaj se dogaja.

Včasih ne potrebujemo hrane, ampak pet minut miru

Pri samodejnem prehranjevanju je lahko koristno pogledati tudi, kaj se je dogajalo tik pred njim. Po napornem dnevu, polnem službenih in družinskih obveznosti ter skrbi za druge, je lahko večerni prigrizek eden redkih trenutkov, ki ga povezujemo s počitkom, sprostitvijo in ugodjem.

Zato ni nujno, da se vprašamo le: “Zakaj spet jem?” Morda je bolj koristno vprašanje: “Kaj trenutno potrebujem?” Morda je odgovor hrana. Morda si res želite čokolade. Morda pa potrebujete pet minut miru, počitek, pogovor ali preprosto občutek, da je napornega dne končno konec.

To ne pomeni, da moramo vsakič, ko ugotovimo, da nismo lačni, čokolado zamenjati s skodelico čaja ali sprehodom. S tem bi ustvarili le še eno pravilo. Gre predvsem za to, da prepoznamo, kaj se dogaja, in se nato odločimo, kaj želimo narediti.

Cilj ni popoln nadzor nad prehranjevanjem

Cilj ni, da bi jedli izključno takrat, ko smo fizično lačni. Ljudje jemo tudi zaradi užitka, druženja, praznovanj, tradicije in preprosto zato, ker nam nekaj dobro tekne. Prav tako ni cilj, da nikoli več ne bi pojedli piškota iz navade.

Bistvo je v tem, da začnemo prepoznavati, zakaj smo v danem trenutku posegli po hrani, ne da bi vsako odločitev takoj ocenili kot uspeh ali neuspeh. Kot pravi Riahijeva, gre za to, “da začneš poslušati sebe, namesto da se ves čas nadzoruješ”.

In ko en piškot ni več dokaz pomanjkanja discipline, prekršeno pravilo ali razlog za kaznovanje naslednji dan, lahko spet postane to, kar je. Samo piškot.

Doroteja Riahi je osebna trenerka, prehranska svetovalka in ustanoviteljica projekta Fit Meal Slovenija, kjer razbija mite o dietah in uči ženske, kako prenehati šteti vsak grižljaj ter končno začeti živeti. Verjame, da hrana ni sovražnik, ampak orodje in da si vsaka ženska zasluži močno telo, stabilno energijo in življenje brez občutka krivde po obrokih. Njeno poslanstvo je preprosto: pokazati ti, da lahko ješ več, treniraš pametneje in se v svojem telesu počutiš bolje kot kdajkoli prej – brez diet, ki uničujejo voljo in samozavest. Spremljate jo lahko na Instagramu @fitmeal_slovenija ali se pridružite skupnosti na Facebooku: FIT MEAL by Doroteja Riahi!