Na začetku si želite samo shujšati. Cilj je jasen in zdi se dosegljiv. Spremenite prehrano, začnete več trenirati, spremljate napredek in številko na tehtnici. Toda sčasoma lahko hujšanje zavzame vse več prostora. Več razmišljate o hrani, kalorijah, treningu, tehtnici in videzu svojega telesa. Proces, ki naj bi imel začetek in konec, lahko počasi postane del vsakdana – in tudi tega, kako doživljate sami sebe.
“Najprej si samo nekdo, ki hujša. Potem pa se to lahko začne spreminjati v identiteto,” pravi Doroteja Riahi, svetovalka za prehrano, vadbo in osebno rast ter ustanoviteljica projekta Fit Meal Slovenija.
Ko “hujšam” postane “jaz sem na dieti”
Premik je lahko skoraj neopazen.
“Jaz sem na dieti.” “Jaz pazim na prehrano.” “Jaz tega ne jem.” “Jaz moram shujšati.”
Če takšni stavki postanejo del vsakdana za več mesecev ali celo let, hujšanje ni več samo cilj, ki ga želimo doseči. Lahko začne določati naš odnos do hrane, treninga in telesa ter vplivati na to, kako ocenjujemo sami sebe. Zanimivo pa je, da se težava včasih pokaže šele takrat, ko cilj dejansko dosežemo.
Shujšali ste. Kaj pa zdaj?
Predstavljajte si, da ste želeli izgubiti deset kilogramov. Mesece ste prilagajali prehrano, trenirali in spremljali številko na tehtnici. Nato nekega dne na tehtnici zagledate številko, ki ste jo želeli. Kaj sledi?
Če so se vaš vsakdan, cilji in velik del pozornosti dolgo vrteli okoli hujšanja, se lahko pojavi nenavadna praznina. Cilj, ki vas je tako dolgo usmerjal, je dosežen.“Če ne hujšam, kaj je moj cilj? Če ne štejem kalorij, kaj sploh počnem? Če ne popravljam svojega telesa, kam usmerim svojo energijo?” dilemo opisuje Riahijeva.
Takrat se lahko zgodi nekaj zelo preprostega: cilj se premakne.
“Samo še dva kilograma.” “Samo še malo bolj definiran trebuh.””Samo še malo manj maščobe.””Samo še malo več mišic.”
Ko se cilj ves čas odmika
Teža se lahko znižuje, telo se spreminja, notranji standard pa ostaja enak: vedno bi lahko bilo še nekoliko bolje.
| Prvotni cilj | Ko ga dosežemo |
| “Ko izgubim pet kilogramov, bom zadovoljna.” | “Samo še dva kilograma.” |
| “Ko bo trebuh bolj raven, bom zadovoljna.” | “Lahko bi bil še bolj definiran.” |
| “Samo da pridem do ciljne teže.” | “Še malo manj maščobe in več mišic.” |
Sama želja po napredku pri tem ni težava. Povsem legitimno je, da želimo izgubiti telesno maso, pridobiti mišice, izboljšati telesno pripravljenost ali spremeniti telesno sestavo. Težava lahko nastane, ko zadovoljstvo s sabo vedno prestavljamo v prihodnost:
- “Ko bom shujšala, bom zadovoljna.”
- Shujšate.
- “Ko bom bolj definirana, bom zadovoljna.”
- Dosežete tudi to, pojavi pa se nov cilj.
Vedno ste skoraj tam. Nikoli pa zares tam.
Koliko življenja ste prestavili na čas “ko bom shujšala”?
Hujšanje lahko začne vplivati tudi na stvari, ki na prvi pogled nimajo veliko opraviti s prehrano ali tehtnico. Morda si kopalk ne želite obleči, dokler ne izgubite še nekaj kilogramov. Obleko, ki vam je všeč, boste kupili, ko dosežete ciljno težo. Fotografirali se boste, ko boste bolj zadovoljni s svojim telesom. Na plaži se boste sprostili, ko bo trebuh bolj raven. In življenje se začne deliti na zdaj in potem.
Na sedanjost, ko telo še ni takšno, kot si želite, in prihodnost, v kateri boste končno lahko počeli vse tisto, kar si danes odrekate. “Tvoje življenje ne bi smelo postati čakanje na trenutek, ko boš ‘končno dovolj dobra’, da ga začneš živeti,” poudarja Riahijeva.
Življenja ni treba prestaviti na čas po hujšanju
Na morje lahko greste, tudi če vaš trebuh ni popolnoma raven. Lahko si kupite obleko, čeprav še niste dosegli ciljne teže. Lahko se fotografirate. Greste na večerjo. Se zaljubite. Začnete nekaj novega. To ne pomeni, da se morate odpovedati svojim ciljem. Pomeni, da njihova izpolnitev ne postane pogoj za stvari, ki si jih želite početi že danes. Morda je eden težjih delov prav sprejeti, da si lahko želimo spremembe in hkrati ne zavračamo sebe v trenutku, v katerem smo.
Telo ne bi smelo biti edini projekt
Zato Riahijeva opozarja, da med hujšanjem ne bi smeli graditi samo novega telesa, ampak tudi življenje, ki ni odvisno od njega. Kaj vas zanima? Kaj vas veseli? Kaj želite ustvarjati? Kakšni želite biti kot oseba – ne samo, kakšno telo želite imeti?
Delo, odnosi, prijatelji, družina, hobiji, potovanja, znanje in izkušnje so prav tako deli naše identitete. Hujšanje je lahko eden od življenjskih ciljev, ni pa treba, da postane odgovor na vprašanje, kdo smo.
Kdaj hujšanje zavzema preveč prostora?
Želja po izgubi telesne mase ali spremembi videza sama po sebi ne pomeni, da je z našim odnosom do telesa kaj narobe. Vredno pa se je vprašati, koliko prostora temu namenjamo. Ali številka na tehtnici vpliva na vaše razpoloženje? Veliko dneva razmišljate o hrani, kalorijah in treningu? Se zaradi drugačnega obroka počutite, kot da ste nekaj pokvarili? Odlagate stvari, ki bi jih radi počeli, dokler ne shujšate? Ko dosežete cilj, skoraj takoj poiščete novega?
Posamezen odgovor še ne pomeni, da je nekaj narobe. Lahko pa je razlog za razmislek, ali je hujšanje iz enega od ciljev počasi postalo prevelik del vsakdana.
Ko tehtnica spet postane samo tehtnica
Na koncu cilj verjetno ni postati človek, ki je vse življenje “v procesu hujšanja”. Veliko bolj smiselno je, da hujšanje – če se zanj odločimo – nekoč zavzame samo majhen del življenja. Takrat se lahko spremeni tudi odnos do stvari, ki so prej imele tolikšno moč.
Tehtnica postane samo tehtnica. Hrana postane samo hrana. Trening postane trening. Telo postane telo.Vi pa ste veliko več kot to.
O sogovornici
Doroteja Riahi je svetovalka za prehrano, vadbo in osebno rast ter ustanoviteljica projekta Fit Meal Slovenija. Pri svojem delu ženskam pomaga razumeti, zakaj diete, ekstremi in kratkoročni izzivi pogosto ne prinesejo trajnih rezultatov. Najdete jo na Facebook profilu FIT MEAL by Doroteja Riahi, vprašanje pa ji lahko zastavite tudi na našem forumu GIBANJE, OBLIKOVANJE IN KREPITEV TELESA.
