Ste si že kdaj po kosilu obljubili, da boste brez težav zdržali do večerje, nato pa uro kasneje že razmišljali o prigrizku? Ali pa ste se po obilnem obroku spraševali, kako je možno, da ste še vedno lačni? Večina ljudi bi odgovor iskala v pomanjkanju discipline. Strokovnjaki pa opozarjajo, da je zgodba pogosto veliko bolj zapletena.
Na konferenci Telo, teža in zdravje brez mitov so zdravnice opozorile, da lakota ni vedno posledica šibke volje. Včasih je posledica bioloških procesov, ki jih šele v zadnjih letih zares začenjamo razumeti.
Ko možgani ne slišijo več signala “dovolj je”
“To je neke vrste simptom debelosti. Ne pojemo več zato, ker bi bili nedisciplinirani. Pri debelosti so mehanizmi, ki uravnavajo sitost, okvarjeni,” je pojasnila Ajda Urbas, dr. med., spec. interne medicine iz ZD Koper.
Čeprav pogosto mislimo, da lakoto uravnava želodec, imajo glavno vlogo pri tem možgani. Ti neprestano sprejemajo signale iz različnih delov telesa in se na njih odzivajo.
Eden najpomembnejših hormonov pri tem procesu je leptin. Nastaja v maščobnem tkivu in možganom sporoča, da ima telo dovolj energijskih zalog. Pri številnih ljudeh z debelostjo pride do tako imenovane leptinske rezistence. To pomeni, da možgani teh signalov ne zaznajo več pravilno. Telo ima energije dovolj, možgani pa tega sporočila ne slišijo. Posledica je občutek lakote, ki vztraja tudi po obroku.
Zakaj nekateri težje občutijo sitost?
Po besedah strokovnjakov pri debelosti ne gre za en sam vzrok. V ozadju delujejo genetika, hormoni, možgani, okolje in življenjski slog.
“Najverjetneje genetika vpliva na to, kakšno hrano imamo radi, kako razvijamo okus, na kakšen način hrepenimo po hrani. Vpliva tudi na nagrajevalne sisteme in celo na to, ali imamo radi telesno aktivnost ali ne,” je pojasnila Urbasova.
Raziskave kažejo, da lahko že pri otrocih opazimo razlike med tistimi, ki spontano uživajo v gibanju, in tistimi, ki ga ne marajo. Nekateri otroci so manj telesno zmogljivi že zelo zgodaj, kasneje v življenju pa pogosteje razvijejo debelost.
To ne pomeni, da je usoda zapisana v genih. Pomeni pa, da nekateri začnejo svojo pot z bistveno več ovirami kot drugi.
Razglašen orkester hormonov
Prof. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med., spec. interne medicine, KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, UKC Ljubljana, je delovanje hormonov primerjala z orkestrom.
“Pri ljudeh, ki živijo z debelostjo, je ta orkester razglašen.” V uravnavanju apetita in lakote sodeluje veliko hormonov, ki se izločajo iz želodca, črevesja, trebušne slinavke, maščobnega tkiva in komunicirajo s centri za sitost in lakoto v možganih.
Poleg dobro poznanih signalov energijskega statusa inzulina in leptina ima pomembno vlogo npr. tudi grelin, hormon lakote, ki nastaja predvsem v želodcu. Ko je želodec prazen, možganom sporoči, da je čas za obrok. Toda na grelin ne vpliva le praznina v želodcu.
Če ne spimo dovolj, se grelin poveča. Če smo v stresu, se grelin poveča. Tudi stroge diete lahko povzročijo njegovo povečano izločanje, obrok z dovolj beljakovinami pa ga lahko učinkovito zmanjša.
Pri uravnavanju apetita sodelujeta tudi hormona GLP-1 in GIP, ki nastajata v črevesju in sodita med glavne hormone, vključene v uravnavanje lakote in sitosti. Delovanje teh dveh hormonov posnemajo trenutno najučinkovitejša zdravila za zdravljenje debelosti. Pri debelosti je namreč lahko njuna signalizacija motena.
Poleg hormonov, ki uravnavajo lakoto in sitost, so pomembni tudi hormoni, ki vplivajo na razporeditev maščobnega tkiva po telesu in na mišično maso. Ko se maščevje začne kopičiti v trebuhu, je to veliko manj ugodno in povezano z razvojem inzulinske rezistence, kot če se odvečne zaloge energije kopičijo v maščobnem tkivu na bokih. V to skupino hormonov sodijo npr. estradiol, testosteron, inzulin, rastni hormon in kortizol, pa tudi miokini, ki se izločajo iz mišic. Ravnotežje teh hormonov se pomembno začne spreminjati v perimenopavzi in po menopavzi, zato je to obdobje za ženske zahtevno za vzdrževanje zdrave telesne mase in sestave.
Zakaj lahko že en teden slabega spanja vpliva na pridobivanje teže?
Lakota ni odvisna samo od tega, koliko pojemo. Pomembno vlogo imajo tudi spanec, stres in vsakodnevne navade. Urbasova je predstavila raziskavo, v kateri so zdravi 25-letni moški po enem tednu pomanjkanja spanja v povprečju zaužili več kot 300 kalorij dnevno več kot sicer. Poleg tega so pridobili približno pol kilograma telesne teže in povečali obseg pasu.
Med spanjem pride do sprememb v izločanju melatonina, kortizola in adrenalina. Vsi ti hormoni vplivajo na telesno maso, predvsem pa na kopičenje maščobe okoli trebuha.
Podobno deluje tudi kronični stres. Zaradi povišanega kortizola se poveča želja po energijsko bogati hrani, hkrati pa telo lažje kopiči maščobo.
Zakaj se kilogrami po dieti pogosto vrnejo?
Mnogi ljudje z debelostjo poznajo občutek, ko po uspešni dieti izgubijo kilograme, nato pa se ti počasi vrnejo. Po besedah zdravnic ne gre za pomanjkanja volje. Ko človek močno zmanjša vnos hrane, telo to pogosto razume kot grožnjo. Zato začne braniti svojo prejšnjo telesno težo. Poveča se lakota, zmanjša občutek sitosti, upočasni se bazalna presnova in misli na hrano postanejo pogostejše.
Samo en del prehranjevanja je v naši kontroli
Morda najbolj presenetljiva ugotovitev je povezana z delovanjem možganov. Po besedah Ajde Urbas imamo ljudje tri glavne centre za prehranjevanje. Prvi uravnava lakoto in sitost. Drugi je povezan z nagrajevanjem in ugodjem. Šele tretji, tako imenovani izvršilni center, je v naši zavestni kontroli. In če ga preglasita ostala dva, je zelo težko vzdrževati disciplino. To pojasni, zakaj nas včasih želja po hrani premaga, čeprav vemo, da smo pojedli dovolj.
Niste šibki. Vaše telo se odziva na biologijo.
Strokovnjaki so na dogodku večkrat poudarili, da debelost ni moralni neuspeh in ni znak šibkega značaja. Gre za kompleksno kronično bolezen, pri kateri sodelujejo številni biološki mehanizmi. Osrednje sporočilo panela je bilo jasno: debelost ni samo stvar volje. Telo aktivno sodeluje pri uravnavanju telesne teže, zato lakota ni vedno znak pomanjkanja discipline. Včasih je znak, da telo in možgani ne komunicirajo več tako, kot bi morali. Razumevanje teh mehanizmov je prvi korak k boljši obravnavi debelosti – in k temu, da ljudje zaradi svoje bolezni ne nosijo več občutka krivde.
Debelost ni osebni neuspeh
Če se v tem prepoznate in se srečujete z nenehnim občutkom lakote, ki ne popusti niti po obroku, se o tem pogovorite s svojim zdravnikom. Debelost ni osebni neuspeh – in danes obstajajo učinkoviti pristopi zdravljenja. Ključna pa ostaja sprememba življenjskega sloga, ki jo pod nadzorom zdravnika in s sodobnimi pristopi, ki lahko pomagajo uravnavati tudi apetit in lakoto, veliko lažje vzdržujte dolgoročno.
Kot je na konferenci poudarila prof. dr. Mojca Jensterle Sever, dr. med.: “Nihče si ne izbere življenja s to kompleksno in kronično boleznijo.”
