Ste se po hujšanju spet zredili? To ni vaša krivda!

Ste že kdaj uspešno shujšali, nato pa so se izgubljeni kilogrami počasi ali celo zelo hitro vrnili? Morda ste si takrat očitali, da vam je zmanjkalo volje, discipline ali motivacije. Toda zdravnice, ki se dnevno srečujejo z osebami z debelostjo, opozarjajo, da je zgodba pogosto precej bolj zapletena.

O tem, zakaj se po hujšanju kilogrami pogosto vrnejo in zakaj to ni nujno znak osebnega neuspeha, so v podkastu Sladko Na kratko spregovorile tri zdravnice, ki se vsakodnevno srečujejo z zdravljenjem debelosti in sladkorne bolezni: Ajda Urbas, dr. med., Jana Komel, dr. med., in Ana Ogrič Lapajne, dr. med.

Debelost ni značajska napaka

Čeprav je Svetovna zdravstvena organizacija debelost kot bolezen priznala že leta 1997, jo številni še vedno dojemajo predvsem kot posledico slabih življenjskih odločitev in pomanjkanja samokontrole. Prav zato se ljudje z debelostjo pogosto srečujejo s sramom, občutkom krivde in stigmo. Nekateri se o svoji teži sploh ne želijo pogovarjati, saj jih je strah obsojanja.

“Veliko ljudi pride v ambulanto z občutkom krivde in osebnega neuspeha. Prepričani so, da bi morali težo obvladati sami. V resnici pa govorimo o kronični bolezni,” pojasnjuje dr. Ana Ogrič Lapajne. Po njenih besedah je eden prvih korakov k boljšemu zdravljenju že to, da debelost prepoznamo in poimenujemo kot bolezen.

Zdravnice opozarjajo, da debelost pogosto sploh ni zapisana kot diagnoza, čeprav je prisotna. Bolniki zato velikokrat dobijo občutek, da gre zgolj za osebno težavo, ne pa za zdravstveno stanje, ki ga je mogoče zdraviti. Po besedah sogovornic je prav prepoznavanje in poimenovanje bolezni prvi korak k spremembi.

Zakaj se po hujšanju pogosto spet zredimo?

Mnogi ljudje lahko vsaj enkrat v življenju uspešno izgubijo več kilogramov. Veliko težje pa je izgubljeno težo dolgoročno ohraniti.

Razlog ni nujno v tem, da bi človek “popustil”. Ko izgubimo telesno težo, telo sproži številne obrambne mehanizme. Poveča se občutek lakote, spremenijo se hormonski signali, ki uravnavajo apetit, možgani pa postanejo bolj pozorni na hrano.

Telo namreč izgubo kilogramov pogosto zazna kot grožnjo in si prizadeva ponovno vzpostaviti prejšnjo težo. Zato se številni ljudje po obdobju uspešnega hujšanja znajdejo v začaranem krogu, ko se izgubljeni kilogrami začnejo vračati, čeprav se trudijo enako kot prej.

Veliko ljudi, ki so uspešno shujšali, občuti velik osebni neuspeh, ko se kilogrami vrnejo. Toda to ni posledica šibke volje. Gre za biološki odziv telesa.

V možganih obstajajo trije centri za lakoto

Ko govorimo o telesni teži, pogosto pozabljamo, da prehranjevanje ni zgolj stvar odločitve ali močne volje. Internistka Ajda Urbas pojasnjuje, da v možganih delujejo različni centri, ki uravnavajo lakoto in prehranjevanje. Le eden od njih je v večji meri pod vplivom naše zavestne odločitve, medtem ko drugi delujejo samodejno in skrbijo za preživetje organizma.

Prav zato je po besedah dr. Ane Ogrič Lapajne pomembno razumeti razliko med lakoto in apetitom. Lakota je biološki signal telesa, da potrebuje energijo, medtem ko je apetit pogosto povezan z željo po hrani, čustvi, navadami ali dražljaji iz okolja.

Za lažje razumevanje Ajda Urbas uporabi zanimivo primerjavo z dihanjem.

Predstavljajte si, da bi se odločili, da ne boste več dihali. Nekaj časa lahko zadržujete dih, vendar bo telo slej ko prej prevzelo nadzor in vas prisililo, da vdihnete. Podobno je pri prehranjevanju. Del vedenja lahko nadzorujemo, vendar imajo pomembno vlogo tudi mehanizmi, ki niso pod našo zavestno kontrolo.

To pomaga razumeti, zakaj se številni ljudje zvečer znajdejo pred hladilnikom ali omaro s prigrizki, čeprav vedo, da niso zares lačni. Ne gre nujno za pomanjkanje discipline, temveč za zapleteno prepletanje bioloških signalov, hormonov, apetita in možganskih mehanizmov, ki uravnavajo prehranjevanje. To je tudi eden od razlogov, zakaj je debelost danes obravnavana kot kronična bolezen in ne zgolj kot posledica napačnih odločitev posameznika.

Hrana ni samo gorivo

Hrana ima v naši kulturi posebno mesto. Z njo praznujemo, izkazujemo ljubezen, tolažimo otroke in nagrajujemo dobro vedenje. Prav zato je spreminjanje prehranskih navad pogosto veliko težje, kot se zdi na prvi pogled.

Prav zato zdravljenje debelosti ni zgolj vprašanje jedilnika in kalorij, temveč tudi navad, družinskih vzorcev, čustev in okolja. Strokovnjaki opozarjajo, da ljudje pogosto posegamo po hrani tudi takrat, ko v resnici ne potrebujemo energije, temveč iščemo sprostitev, nagrado ali uteho.

Zakaj je o debelosti tako težko govoriti?

Po besedah sogovornic je stigma še vedno ena največjih ovir pri zdravljenju. Mnogi ljudje imajo izkušnjo, da jih okolica obsoja, da so deležni nezaželenih komentarjev ali da njihove zdravstvene težave pripisujejo zgolj telesni teži.

Zaradi tega se pogosto umaknejo vase in o svojih težavah ne spregovorijo niti v zdravstveni ambulanti. Številni zdravniki se zato danes učijo bolj občutljivega pristopa. Preden načnejo temo telesne teže, bolnika vprašajo za dovoljenje in pogovor vodijo spoštljivo ter brez obsojanja. Ko ljudje začutijo, da jih nekdo posluša in razume, so pogosto pripravljeni narediti tudi prve korake k spremembam.

Debelost ne pomeni nujno nezdravega življenja

Eden najtrdovratnejših mitov je prepričanje, da imajo vsi ljudje z debelostjo nezdrave navade. Toda strokovnjakinje opozarjajo, da je resničnost veliko bolj zapletena.

Na telesno težo vplivajo genetika, hormoni, presnova, okolje, duševno zdravje, kakovost spanja, stres in številni drugi dejavniki. Dva človeka lahko živita zelo podobno, pa se njuni telesi različno odzoveta. Prav zato debelosti ne moremo poenostaviti na vprašanje discipline ali močne volje.

Idealna teža ne obstaja

Mnogi ljudje si zastavijo nerealne cilje in sanjajo o teži, ki je morda nikoli ne bodo dosegli. Sogovornice poudarjajo, da je veliko pomembneje izboljšati zdravje kot doseči popolno številko na tehtnici. Že izguba 5 do 15 odstotkov telesne teže lahko pomembno zmanjša tveganje za sladkorno bolezen tipa 2, bolezni srca in ožilja ter številne druge zaplete.

Namesto lovljenja idealov zato strokovnjaki priporočajo realne cilje, postopne spremembe in predvsem več sočutja do samega sebe. Če ste torej shujšali, nato pa so se kilogrami vrnili, to še ne pomeni, da ste odpovedali. Pomeni le, da se soočate s kompleksno kronično boleznijo, pri kateri imajo pomembno vlogo biologija, hormoni, možgani in okolje. Morda je čas, da namesto krivde pokažete več razumevanja do sebe.

Odgovori, ki jih v članku še niste dobili

Vas zanima, zakaj možgani po hujšanju povečajo občutek lakote, kako zdravniki pristopajo k pogovoru o debelosti, zakaj stigma otežuje zdravljenje in kako si lahko pomagamo z vedenjskimi strategijami? Celoten pogovor z Ajdo Urbas, Jano Komel in dr. Ano Ogrič Lapajne si lahko ogledate v spodanjem videoprispevku podkasta Sladko Na kratko.