Poznam te stvari. Nimaš pojma, kako se zadnje tri mesece ukvarjam s seznamom. Zadnje čase mi je bil največji uspeh, da sem uspela ustati iz postelje, umiti se in jesti. Samo zaradi svoje trde volje nisem niti en dan ostala v postelji. Mogoče ne samo trdna volja. Tudi pred otrokom bi me bilo zelo sram. Zaradi njega sem rinila naprej.
Verjemi, da nočeš vedeti, kako je, ko si v stanju, da ti je vseeno za vse. Da te tako tišči nekje notri. Nič ne moreš. kar pride.

Ne jamram. Mogoče se res tako sliši, hotela sem samo povedati, da me je življenje lansko leto povozilo. Ves čas sem stala na nogah in se borila. Po enem letu sem padla. Zdaj je slabe tri mesece od tega in se pobiram. Razmišljam o šokih prejšnjega leta in rešujem zadeve.
Lansko leto sem imela bolezni v bližnji družini in tri smrti od februarja do novembra. Zadnja me je pokopala, čeprav ni bila najbližja oseba. V službi je bilo pol leta intenzivnega psihičnega maltretiranja, da bi dala odpoved. Nekatere sodelavke so končale na pomirjevalih in dobile tožbo proti firmi. Jaz nisem tožila, samo povem, da veste, da ne pretiravam.
Vse to bom sama rešila. Predelati ne more to nihče mnamesto mene.
Vašo pomoč potrebujem, da pridem do dna svojim občutkom. Da jih znam preboleti.[/quote]

Sliši se že tako. In ne življenje te ni povozilo, ker še vedno stojiš na svojih nogah in o zadevah razmišljaš. Zdaj pa nehaj tuhtati in nekaj NAREDI!! Verjamem, da ti je hudo ob izgubi tebi dragih oseb, celo treh. Vendar pa zadeve ne moreš spremeniti zato jo moraš sprejeti. Pogovori se s temi osebami, povej jim kar jim imaš povedati in s tem zaključi. Vem, da se sliši grobo, ampak tako je. Vso pravico imaš, da žaluješ, da ob različnih priložnostih pomisliš kako fino bi bilo, če bi bila ta oseba ob tebi – ne imej pa tega za izgovor, da lahko stopicaš na mestu!

Kar se je dogajalo v službi, tudi tega ne moreš spremeniti. Iz tega si izstopila, kakorkoli že (ne vem ali si dala odpoved) če pa si bila odpuščena pa si najbrž dobila odpravnino in priložnost, da najdeš nekaj boljšega. In prav je tako, saj bi nadaljne maltretiranje povzročilo večje težave kot jih imaš sedaj. Bila si dovolj močna, da greš preko tega, sedaj pa se zberi in bodi dovolj močna, da greš še naprej!!

Tvoja edina težava sedaj je pridobiti službo, pokrpati odnos z možem in biti mama svojemu otroku. Na druge stvari pozabi!

Srečno!

Hvala.
S tem se zdaj ukvarjam. Tudi mož je po operaciji čisto drugačen. Mogoče se nama je vse to moralo zgoditi, da se obrneva drug k drugemu. Kdo ve. Ko premagam vse to, bom sigurno veliko močnejša.

Glej, po moje ti to sploh ni prijateljica ampak le malo boljša soseda, ali malo boljša znanka. Ko me kaj moti, jaz svoji PRIJATELJICI povem VSE, lepo in grdo. V trenutku ko je zanosila bi ji povedala da sem srečna in nesrečna, srečna zanjo in obenem šugavo nesrečna sama, ker si tudi jaz želim otroka. PIka in amen. To pravi prijateljici povsem spontano poveš in nimaš pri tem nobene zadrege, če gre za res PRAVo prijateljico, vse ostalo so samo bežni znanci, ali pa umetni prijatelji.

Ne rabiš pa se ponavljat s tragičnimi pomilovalnimi sporočili kako si ti uboga, kako si skoz samo padala, kako se ti je vse podiralo, kako si uboga, bolna, depresivna, brez službe, brez denarja. Sory, to je kruta realnost vsakega četrtega slovenca, več al manj.

Išči obratno smer, išči pozitivo, sprejmi dejstvo, da imaš že otroka, da imaš streho nad glavo, vsak dan si pred spanjem naštej 10 stvari zaradi katerih si hvaležna, pa naj gre za lep jutranji nasmeh sicer tečne sosede, lep sončen dan, dober izdelek v službi, prijetn kosilo z možem, al karkoli že, išči in našla boš zagotovo v vsemu – vendarle nekaj lepega.

Veš koliko je žensk, ki so BREZ otrok, in se jim godi 100x slabše kot tebi?

Za začetek si spremeni nik v: ZMOREM! un ne – je čisto odveč zraven!

Srečno!

Prav imaš! Hvala!

Saj bo šlo, počasi in potrpežljivo, a z vztrajnostjo – vendarle bo.

živjo spet,

povej kako si? Je že posijalo sonce zate? Vsaj kakšen žarek?

hvala bogu, da si se znebila take prijateljice, ker je ona “šla na tvojo energijo” tej ženski se niti pod razno ne sanja kaj bi rada dosegla v življenju, zato te potrebuje. In zapomni si to, največje želje ne smeš nikoli zaupati taki prijateljici, ali komurkoli, ker (ne vem zakaj) se to ponavadi uresniči tistemu, ki mu poveš in ne tebi, ki si to želiš. Imela sem tako prijateljico in vse smo počeli skupaj, je zelo uspešna, bogata in ima vse kar naj bi uspešna ženska imela. Vsega česar sem se lotila, se je lotila tudi ona in pred tremi leti mi je po naključju prišla na ušesa novica, da že 17 let spi z mojim (takratnim) partnerjem. Ko sem jo vprašala ali je res je s solzami v očeh rekla da ne, vendar sem jo preverila in njena trditev ne drži. Sedaj pa se mi zdi navaden gnoj, ki ne ve kaj v življenju hoče zato uničuje življenja okoli sebe. Zato nočem imeti z nikomer iz preteklosti nobenih stikov, ker so vsi vedeli za tole štalo samo jaz ne. Moram pa priznati, da mi je zelo odleglo, da sem zvedela zato, ker se je bivši trudil vrniti, ona je želela biti najboljša prijateljica, pa se ni zgodilo nič od tega. Mori me edino to, ali naj povem njenemu možu, ki jo ima resnično rad. To je zelo boleče, kajti ona dva imata dva otroka (najstarejši naj bi bil od mojega bivšega), končali so hišo ipd…Sta pa njen mož in moj bivši najboljša prijatelja, še vedno. Jaz sem se skopala ven in sedaj lahko končno diham.

EDINA STALNICA V ŽIVLJENJU JE SPREMEMBA – pa če to hočeš, al ne

kar pomeni, da se spreminjamo mi, okolje okoli nas in naši odnosi

Te čisto razumem: noben ne bi ostal “uravnovešen” če bi mu nekdo (hote/nehote) nepretrgoma pred nosom mahal z …. tistim kar njemu manjka
Tudi če si še tako uravnotežen, te stalni stiki slej ko prej sesujejo (stalna sol na rano – kot je nekdo gor napisal). Zato je rešitev v vzpostavi “zdrave distance” v takem odnosu – ko imaš mir pa lahko/moraš začet brskat pri sebi kje so tvoje “bolečine” in jih predelat tako, da jačaš svojega duha, svojo samozavest, vzpostavljaš pozitivnost, jo krepiš,…. – vse to se da…. ZASTONJ sam začet je treba delat, iskat rešitve

in dokler se boš enačila z odnosom “jaz sem prijateljica”, “jaz sem ….” – boš na trhlih tleh – ker odnosi se spreminjajo, izvenijo – in ko se izteka, spreminja – takrat pa kriza obstoja – kaj sem zdaj jaz?

Zato moraš prit v odnos sama z sabo – jaz sem JAZ – Tvoj pravi jaz pa je globoko v tebi skrit, je poln bolečine, ker ga ne opaziš, opaziš samo druge, ne iščeš v sebi, ne pomagaš sebi

Tvoj dosedanji odnos do prijateljice je izzvenel – v taki obliki kot je bil do zdaj – ti si se spremenila – na isti način ne moreš več naprej, ker bi bilo kot bi iz kože skakala – zato … je (po moje) samo ena pot – distanca, ki pa lahko pripelje do 2 rezultatov: 1-da nikoli več ne bosta na isti valovni, 2- da čez čas prideta skupaj in bosta za izkušnjo bogatejši in odnos bo trdnejši.

In ne meni se na kakršnokoli obsojanje – mi je blo kar hudo vse prebrat – in ja, sem vidla, da iščeš pot, pa si lohk zarad določenih odgovorov še globje padla – ne zameri – razišči kaj pri tebi velja (tudi zavist, ljubosumje,… ali pač normalno neravnovesje same s sabo) – jaz mislim, da si zelo zrela ker iščeš pot – iščeš rešitve – to je cilj – vedno – vedno, za nove situacije ki prihajajo

Srečno