Ah ti si ji samo fouš, ker ima ona več in vse, ti pa nič. Kdo ti je kriv? Zakaj je ona uspešnejša?

Pa ti veš, da boš čez 5 ali 10 let lahko vzdržavala svoje otroke? Zagotovo veš?
Otroka si želim že 15 let, zadnjih 5 let zelo močno! Nezaposlena sem pol leta. Prej je šlo, ni bilo za preseravanje, ampak če sem varčno obrnila vsak euro, smo imeli vsega dovolj in za še enega člana bi sigurno bilo.

Ne krivim njo! Nikoli je nisem! Razum mi še malo dela.[/quote]

ja ja sigurno bi bilo, bla bla, imaš končano OŠ, s tem razmišljanjam namreč ne boš daleč prišla!? zato pa si, kjer pač si.

Meni ob njej nikoli ni bilo nerodno, da nisem bogata. Saj ne moremo biti vsi bogati. Za RD sem kupila, kar sem lahko. Mislila sem, da se najino prijateljstvo meri v drugih stvareh. In resnično ne morem reči, da je ona kdaj karkoli potencirala, čeprav je zelo in izrazito materialistični tip. Pa pustimo to, ker mene to niti najmanj ni motilo, ker vem, od kje izvira njen materializem in ker sem bila vedno neka njena protiutež, kar je tudi sama večkrat rekla.
Ne vem zakaj me poskušate prepičati, da sem ljubosumna na njen denar? Če sem jaz tipični nematerialni tip.[/quote]
nematerjalni tip ne obstaja,daj plasnice iz oci pa si koncno priznaj da zelis denar in dobro zivlenje,ko si bos to priznala brez slabi vesti bos to tudi nekoc imela,dokler bos pa sla preko sebe in se prepricevala da tebi denar ni pomemben bos pa revez!
vsi smo mi materjalisti,samo odvisno koliko moznosti imamo svoj materjalizem tudi ustvarit v reali,manj ga lahko bolj se definiras za manj materjalisticnega.[/quote]

Življenje brez materialnih dobrin je nemogoče. To vem in se zavedam.
Nisem pa tip, ki se pali na blagovne znamke oblačil, na avtomobile, hiše, počitnice in podobno.
Ne bi se branila Havajev. Normalno. Ni mi pa to življenjskega pomena in ne trpim, ker ne morem na Havaje. Ne trpim, ker nimam vsaka tri leta nov avto. Ne trpim, ker ne grem vsako leto na počitnice v tujino. Ne počutim se prikrajšano zaradi tega.
Imela sem nov avto, videla sem kako to zgleda in ni nič posebnega. Navdušenje je trenutno in kratkotrajno. Ponovne želje po novem avtu nimam. Pri meni to tako deluje.

Nisem brala vsega pa tudi ne bom.

Prvič, ne zastopim, da si brez denarja imela bi pa še enega otroka. Mislim, dejansko delaš na tem, zraven si pa broke.

Ostalo pa.
Spravi se k sebi! Nehaj se ozirati, kako drugi živijo in začni že enkrat svojo pot!

Ti si odvisna od tega odnosa s prijateljico in ker ni vse vsklajeno s tabo, se ti zdi, da se svet podira. Najdi si nekaj, kar te bo sprostilo, izboljšaj svoje počutje (kakšen avtogeni trening bi ti pomagal), potem se bo pa vse uredilo. Sem prepričana, da si psihološko blokirana, da niti ne zanisiš niti ne izboljšaš svojega položaja.

K sebi se spravi in ne išči okoli sebe!

Izredno pridna je. Delovna. Vztrajna. Z veliko sreče v življenju, ko jo potrebuje. Za njen največji uspeh bi jo ve v žlici vode utopile, ampak ne bom o tem, ker je res ne želim blatit.

To je to. Pogled vase in reševanje problemov pri njihovem izvoru. Si na dobri poti. “Linne” ti je res dobro napisala.

Mislim, brez denarja sem zdaj. Otroka sem delala več kot 5 let.
Spet sem se nasmehnila. Moj svet se ne podira zaradi prijateljice! Moj svet se podira, ker je v življenju tako prišlo in moja prijateljica nima nobenega vpliva na to.
K sebi se spravljam. Ta problem je en tistih, ki mi ležijo na poti do dobrega počutja in ga mogoče lažje rešim kot druge. Delam čistko med svojimi težavami.

nematerjalni tip ne obstaja,daj plasnice iz oci pa si koncno priznaj da zelis denar in dobro zivlenje,ko si bos to priznala brez slabi vesti bos to tudi nekoc imela,dokler bos pa sla preko sebe in se prepricevala da tebi denar ni pomemben bos pa revez!
vsi smo mi materjalisti,samo odvisno koliko moznosti imamo svoj materjalizem tudi ustvarit v reali,manj ga lahko bolj se definiras za manj materjalisticnega.[/quote]

Življenje brez materialnih dobrin je nemogoče. To vem in se zavedam.
Nisem pa tip, ki se pali na blagovne znamke oblačil, na avtomobile, hiše, počitnice in podobno.
Ne bi se branila Havajev. Normalno. Ni mi pa to življenjskega pomena in ne trpim, ker ne morem na Havaje. Ne trpim, ker nimam vsaka tri leta nov avto. Ne trpim, ker ne grem vsako leto na počitnice v tujino. Ne počutim se prikrajšano zaradi tega.
Imela sem nov avto, videla sem kako to zgleda in ni nič posebnega. Navdušenje je trenutno in kratkotrajno. Ponovne želje po novem avtu nimam. Pri meni to tako deluje.[/quote]

vi si to vse narobe predstavljate,kaj ti mislis da si recimo en ki ima denar zeli novega avta,dragih cunjic-ne gre se za zeljo,tisti ki ima veliko denarja,mu je samoumevno menjat avta,potovat,kupovat drage cunjice,seveda ne iste ker to je dolgocajtno..se enkrat ne gre se za zeljo ampak za zmoznost necesa..
jaz sem danes kupila jakno in cevle skupaj- 1800e ne ker si jo tako zelo zelim ali ker rabim,ampak ker si jo lahko,ker mi je v oci padlo,ko sem se sprehodila po mestu in ker imam pac lih dedcevo kartico..pa nismo multimiljarderji,pac trosis koliko si lahko privoscis.
ko si bos postavla cilje kaj hoces kaksen standard ga bos tudi dosegla,dokler se bos pa zadovoljila z malenkostmi in imela polna usta nisem materjalist,z vsem sem zadovoljna bos pa travmirala..edino na kar ne mores vplivat je zanositev..ampak hvala bogu imas lepega,zdravega otroka..za zacetek preden si pa postavis cilje pa poglej kaj imas trenutno in kaj lahko s tega naredis..

To je to. Pogled vase in reševanje problemov pri njihovem izvoru. Si na dobri poti. “Linne” ti je res dobro napisala.[/quote]

Hvala.
Rada bi rešila svoje probleme. Počasi prihajam k sebi od vseh šokov lanskega leta. Čas je, da začnem reševati svoje težave.
S tem problemom sem se spopadla, ker želim lepe odnose. Ker tudi vem, da si ona želi, da se jaz veselim z njo. Ker se mi zdi, da je računala na mojo podporo v tej nosečnosti in ob tem otroku. Ker se mi zdi, da če rešim to, sem odvrgla eno veliko breme. Ker so mogoče druge težave nerešljive v tem trenutku, za to pa mislim, da bi se morala rešiti. Ker mogoče s tem rešim še druge stvari.

Življenje brez materialnih dobrin je nemogoče. To vem in se zavedam.
Nisem pa tip, ki se pali na blagovne znamke oblačil, na avtomobile, hiše, počitnice in podobno.
Ne bi se branila Havajev. Normalno. Ni mi pa to življenjskega pomena in ne trpim, ker ne morem na Havaje. Ne trpim, ker nimam vsaka tri leta nov avto. Ne trpim, ker ne grem vsako leto na počitnice v tujino. Ne počutim se prikrajšano zaradi tega.
Imela sem nov avto, videla sem kako to zgleda in ni nič posebnega. Navdušenje je trenutno in kratkotrajno. Ponovne želje po novem avtu nimam. Pri meni to tako deluje.[/quote]

vi si to vse narobe predstavljate,kaj ti mislis da si recimo en ki ima denar zeli novega avta,dragih cunjic-ne gre se za zeljo,tisti ki ima veliko denarja,mu je samoumevno menjat avta,potovat,kupovat drage cunjice,seveda ne iste ker to je dolgocajtno..se enkrat ne gre se za zeljo ampak za zmoznost necesa..
jaz sem danes kupila jakno in cevle skupaj- 1800e ne ker si jo tako zelo zelim ali ker rabim,ampak ker si jo lahko,ker mi je v oci padlo,ko sem se sprehodila po mestu in ker imam pac lih dedcevo kartico..pa nismo multimiljarderji,pac trosis koliko si lahko privoscis.
ko si bos postavla cilje kaj hoces kaksen standard ga bos tudi dosegla,dokler se bos pa zadovoljila z malenkostmi in imela polna usta nisem materjalist,z vsem sem zadovoljna bos pa travmirala..edino na kar ne mores vplivat je zanositev..ampak hvala bogu imas lepega,zdravega otroka..za zacetek preden si pa postavis cilje pa poglej kaj imas trenutno in kaj lahko s tega naredis..[/quote]

Nekdo si kupi nov avto, ker ne more imeti partnerja, ki si ga želi.
Kupuje si blagovne znamke, ker se z neblagovnimi počuti manjvredno.
Otroku kupi vse, kar otrok vidi, da otrok ne bi bil prikrajšan.
Počitnikuje v tujini, ker je manjvredno počitnikovati bližje in ceneje.
Občuduje bogate zaradi bogatstva.
Podarja draga darila, da opraviči sebe.

Vse drži. Mogoče sem včasih pomislila na kaj podobnega, ampak ne bi znala tako ubesedit.
Lomile sva se že v času odraščanja. Jaz sem se zgodaj poročila i takrat jeverjetno prišlo do popolne ločitve poti, ena v eno smer, druga v drugo.
Vedno sva si bili na nek način na las podobni. Tudi vedno popolnoma različni.
Vse drži.
Tudi moža sem si izbrala kot svoje popolno nasprotje. Ko sva si s prijateljico delieli boljše vzorce, si z možem deliva slabše. Namesto da bi se popravljala, se kvariva. Prevzemava slabe navade, namesto dobre. Povezanost pa močna, prepletena, kot bi bila od vedno.
Z možem sva imela v tem času tudi hude bitke, zakon je bil na koncu. Prej se nikoli nisva niti skregala. Oba se trudiva spremeniti, kopirati pozitivne stvari en od drugega. Učiti se en od drugega. Sodelovati. Upam, da nama bo uspelo.
Svojo moč sem verjetno podredila možu. Ne direktno, Nisem se podredila njemu. Ker sva si različna, je možnost konfliktov velika. Oba se tem konfliktom umikava. Tukaj oba predajava moč in oba imava občutek, da naju drug izčrpava, da nama pije moč.
Mislim, da nisem večna žrtev. Zdaj sem v stanju, ki je meni neznano in nenaravno. Če se smilim sama sebi, to ni moje naravno stanje.
Krivda pa je. Ne zaslužim si. O tem sem že velikokrat razmišljala. Nisem prišla do dna temu vprašanju, zakaj imam tako močan občutek krivde, če sem uspešna. To se mi zdi en mojih velikih problemov. Ne žrtev. Ne trpljenje. Samo občutek krivde, če sem uspešna, zato se v teh primerih tudi odmaknem.
Željo po veliki družini imam od vedno. Sem edinka. Mogoče je to razlog. Načrtovala sem najmanj tri otroke.
Tudi jaz verjamem v energije vesolja. Ves čas sem si govorila, da otrok bo prišel, ko bo za to pravi čas. Prvi je bil nenačrtovan in je izbral popoln trenutek za svoj prihod.
O otroku nočem več razmišljat. Imam enega popolnega otroka. Otroka, ki ima vse, kar imava midva z možem dobrega in vse, kar sva se midva naučila dobrega. Včasih se čudim, kako sem jaz lahko vzgojila takega otroka. Mogoče mi pa zato pripada samo en.
Še nikoli me ni nihče tako zelo zadel.[/quote]

Me veseli, da razmišljaš v tej smeri in da se skušaš zavedati svojih vzorcev. Čeprav ni enostavno, se edino s tem lahko kaj resnega premakne.

Moram pa pokomentirati še zadnjo repliko od Monice oz. tvoj odgovor, na katerega je Monica replicirala. Monica ti je v bistvu dobro povedala, zelo jasno.

Zlasti ljudje, ki skušajo na življenje gledati širše ali recimo temu bolj ‘duhovno’, se ujamejo v past zaničevanja materialnega. In kolikor lahko tule razberem, morda v tem grmu tiči kar en zelo velik zajec.

Iz tvojih zapisov je čutiti, da se ‘otepaš’ materialnega, kot bi to svojo ‘askezo’ štela za neko moralno ali duhovno vrlino. To je past večine ‘duhovnih poti’, ker je materialno in želja po finančnem udobju ter navsezadnje lagodnem življenju tretirana kot manjvredna, nespodobna, ‘neduhovna’. itd. Ne rečem, da je pri tebi nujno tako, a vsekakor tvoji zapisi dišijo po tem. Stalno vzpostavljaš razliko med ‘materialistično prijateljico’ in sabo, ki si ‘popolnoma nematerialistična’. Delitev med vama v svojem duhu pravzaprav delaš ti. Svoj del psihe, ki ravno tako potrebuje materialno varnost, si na nek način odrezala in ga dodelila prijateljici, ki je pač druga skrajnost od tebe.

Takšne delitve so zelo nevarne, ker delajo v resnici razkol v sebi ter človeka obremenjujejo z občutki krivde, ker si želi finančno mirno živeti ter ne samo to – ker si želi kaj lepega privoščiti.

Skrb za telesni vidim življenja – pod ‘telesni’ spada vse, kar je otipljivo, tudi stvari, denar, vse ‘materializirano’ – je osnovni pogoj zrelosti in zdravja. Človek, ki dela tovrstne razkole v sebi, ko bolj ali manj prikrito do materialnega goji nek zaničujoč odnos (ki je tudi v tem, da se razglaša za ‘nematerialista’), ni uravnovešen. To je sicer problem večine religij in duhovnih poti, ker so vedno zganjale teror na telesom in ‘materijo’, češ da je nekaj manjvrednega. Rezultati so tu: cel kup revežev, ki so revni ravno tako tudi duhovno, preprosto zato ker niso celi, celoviti, ker so v stalni borbi s samimi sabo.

odnos do telesa (s tem, kot rečeno, mislim na vse otipljivo) je BISTVEN za uravnovešenega duha – in pri tebi je slutiti, da tega ravnovesja nimaš. Ker si stalno ponavljaš, kako ‘nematerialistična’ si – hkrati pa trpiš, ker za telesni vidik ne moreš normalno skrbeti (ni denarja, itd).

Ta ‘nematerializem’ je prazna mantra. ‘Materializem’ zveni kot nekakšna psovka, ‘nematerializem’ je pa znamenje ‘dobrega duha’ in podobno. Tako ego dela neke ločnice. Fora je v tem, da sta oba – materializem kot ‘nematerializem’ – bedarija. Oba kažeta, da je človek v neravnovesju.

Glede na težave, ki jih imaš, in glede na odnos s to prijateljico se zdi, da si en del sebe zelo odrezala. ‘Materialistična prijateljica’ odraža ta odrezani del tebe, ki ga moraš predvsem sprejeti v sebi. Zato si ti ‘revna’, a ‘duhovno bogata’, ona je pa bogata, a ‘duhovno revna’. Vidiš, kako igre se gre ego? Dejstvo pa je, da je oboje del vseh. Ne obstaja človek, ki je ‘nematerialističen’ – ta izraz uporabljam samo zato, ker ga tu gor uporabljate, sicer mi je otročji in plitek – ker kakor živiš v telesu in moraš skrbeti za svoj fizični obstoj, si ‘materialističen’. Takšna je naša realnost, obsojanje ‘materije’ pa prihaja iz globoko zakoreninjenih družbenih in religioznih vzorcev, ki so človeštvu naredili samo škodo.

Tako da sem mi zdi, da moraš zelo razmisliti o svojem odnosu do denarja, do pridobivanja vrednosti, do vrednotenja stvari in sveta, v katerem živiš, ker morda je pomanjkanje, nad katerim se pritožuješ, samo izgovor, da se imaš za ‘duhovno vzvišeno’. Ne me narobe razumet, to ni kritiziranje, je samo obračanje pogleda na ena dejstva. Ki nekako skačejo ven iz tvojih zapisov.

Denar, ‘materialne’ potrebe, zagotavljanje fizičnega obstoja in TUDI lagodje, užitek, lepe stvari, ki jih imaš zato, KER SO TI VŠEČ – to so stvari, do katerih moraš očitno zelo razčistiti odnos. Ker se dokaj očitno zdi, da ti ta ‘materialistična prijateljica’ binglja pred nosom, da te opomne, da si od sebe odrezala in potlačila en zelo pomemben vidik. Bodisi zaradi privzgojenih vzorcev, da je denar skorajda ‘zlo’, da je neka vrlina, če si ‘reven’ (ker si potem toliko bolj ‘duhoven ‘ – to so tipični izgovori), da je narobe, če si želiš lagodnega življenja, da je narobe, če si želiš kaj več od zgolj golega preživetja – skratka, precej bi bilo treba razmisliti o tem, kak odnos imaš TI do materialnega. S tem, ko govoriš, da si ‘nematerialistična’, jasno kažeš, da imaš z materialnim problem. Ker sicer se ne bi opredeljevala, da kako zelo ti to nisi. Tudi odklanjanje nečesa kaže, kako zelo smo s tem povezani.

Denar je sredstvo izmenjave, je ENERGIJA. Kaže, koliko cenimo sami sebe. Če imaš vzorec, da sebe ne smeš cenit, da zase ne smeš terjati dobrega in udobnega, ker si sicer grda, pohlepna, kajjazvemkajvse, potem se to jasno odraža v tvojem življenju. Pridejo potem pa seveda ljudje, ki ti kažejo točno tisti del, ki ga sama pri sebi nočeš videt. Tisti del, ki zahteva zdrav, spoštljiv odnos do denarja in ‘materialnega’.

Skratka, tole se mi zdi, da je kar nekaj, kar moraš predelat, ter se zavesti, zakaj misliš, da je treba biti ‘nematerialističen’, kaj imaš od tega, da o sebi tako misliš (se počutiš duhovno ‘nad’ – ne se čudit, če je temu tako, večina ‘nematerialistov’ tako razmišlja in tudi s tem se je treba soočit), skratka, v sebi imaš očitno zelo velik razkol, kjer si en del sprojicirala na drugo osebo. To se zelo pogosto dogaja. Občutke krivde do denarja, do pridobivanja stvari, do uživanja – nekako v tej smeri je treba razmisliti in se zavesti, da telo in duh nista ločena. Že fizika odkriva, da je materija = energija. Zdi se, da si od sebe odrezala en zelo bistven, vitalen del sebe, ki ga sedaj kot bumerang dobivaš pod nos v obliki situacij in oseb.

Znebi se teh negativnih projekcij na denar in ‘materialno’, to je del življenja, BISTVEN del, ki ga je treba ljubeče in spoštljivo sprejeti, ker je del tebe in tvoje eksistence. Karkoli odrežemo, potlačimo, se nam maščuje, ker v bistvu režemo in ne spoštujemo delov samih sebe. To potem tudi dobimo zmanifestirano v zunanjih okoliščinah. Če zanemarjaš in ne vrednotiš materialnega vidika življenja, potem ni čudno, da ti materialni vidik ne funkcionira. Kako bi le, ko mu stalno jemlješ vrednost – kakšni vzorci so pa napeljali do tega, moraš pa sama videti. Od družbenih, ‘duhovnih’, do bolj osebnih, družinskih.

Skratka, zavzemi zdrav odnos do telesnega (telesno je vse, kar je otipljivo, inkarnirano) in se bo tudi telesno zdravo manifestiralo v življenju.

po ‘zadnjo repliko od Moncie’ mislim tisto, kjer ti je napisala, da smo ‘vsi materialisti’. Ni bila ravno zadnja, ker so se vmes pojavile še druge.

Ne ne, mislim, da ni tako.
Ona je materialist in vse pogleda skozi denar. To njeno stanje ima izvor v njenem otroštvu in meni je popolnoma jasno, zakaj je taka. Ne obsojam jaz njo, Ne popravljam jo. To njeno plat sem sprejela kot del nje. Ker jo imam rada. Ker če ne bi bila materialist, mogoče ne bi pomagala vsem živim okoli sebe. Tako jaz gledam na to.
Nisem asket. Nimam želje živeti nematerialno. Ni mi pa pomembno, če se vozim v lepo oghranjenem 8 let starem avtu ali v novem. Če bi imela denar za novega, bi ga kupila. Jasno. Ne trpim pa zato, ker ga nimam.
Ljudi okoli sebe ne sodim po njihovem imetju. Ne opazujem ljudi, ki se vozijo z veliki dragimi avtomobili. Ne občudujem ljudi zaradi tega, ker imajo vile in bazene. Recimo to moja prijateljica dela. Tu mislim, da jaz njo povlečem malo nazaj, da ji pokažem, da za to vilo in bazenom stoji človek iz krvi in mesa, ki je enak njej ali meni. Po drugi strani pa ona meni pokaže, da imam lahko v življenju več. Samo jaz se uspeha vedno ustrašim. Ne samo finančnega.
Ne ustrašim. Kot da nosim neko krivdo v sebi in da si ne zaslužim uspeh.

nematerjalni tip ne obstaja,daj plasnice iz oci pa si koncno priznaj da zelis denar in dobro zivlenje,ko si bos to priznala brez slabi vesti bos to tudi nekoc imela,dokler bos pa sla preko sebe in se prepricevala da tebi denar ni pomemben bos pa revez!
vsi smo mi materjalisti,samo odvisno koliko moznosti imamo svoj materjalizem tudi ustvarit v reali,manj ga lahko bolj se definiras za manj materjalisticnega.[/quote]

Življenje brez materialnih dobrin je nemogoče. To vem in se zavedam.
Nisem pa tip, ki se pali na blagovne znamke oblačil, na avtomobile, hiše, počitnice in podobno.
Ne bi se branila Havajev. Normalno. Ni mi pa to življenjskega pomena in ne trpim, ker ne morem na Havaje. Ne trpim, ker nimam vsaka tri leta nov avto. Ne trpim, ker ne grem vsako leto na počitnice v tujino. Ne počutim se prikrajšano zaradi tega.
Imela sem nov avto, videla sem kako to zgleda in ni nič posebnega. Navdušenje je trenutno in kratkotrajno. Ponovne želje po novem avtu nimam. Pri meni to tako deluje.[/quote]

Glej, saj to je vse v redu, samo ‘materializem’ niso samo ‘Havaji’, ampak je tudi to, da lahko v miru plačaš račune, greš na večerjo, si kupiš kako knjigo ali pa tečaj.

Stvari, v katerih uživamo in se razvijamo, STANEJO. Ker je treba narediti neko izmenjavo, naš konsenz je, da je ta izmenjava denar. Samo, kot sem že zgoraj napisala, na denar se projicira vse mogoče, prišlo je do tega, da se ljudje bojijo kot hudič križa, da bi sploh priznali, da si želijo kakih par 1000 € več na računu, da bi magari, ja, kupili en boljši avto.

Tudi jaz vozim staro kripo, še raje pa staro kripo od kolesa, in mi tudi dol visi, a nimam se pa zato za ‘nematerialista’. Jaz sem velik ‘materialist’, ker za svoje potrebe potrebujem kar precej denarja, za vse knjige, priboljške (da si kupim dobro čokolado in bižuterijo), da si privoščim izobraževanja in kupim lepe čevlje.

NIČ ni narobe s tem, to želim povedat. Zavedam se, da imam tudi še kako ‘materialne’ potrebe in to cenim. Rada dobro jem, rada imam spodobna oblačila na sebi, zbiram knjige, ki jih sploh ne rabim (saj obstajajo knjižnice, a ne, a jaz rada drsim s pogledom po svojih polnih policah), obožujem uhane in prstane in lepe čevlje.

In imam denar za vse to, seveda tudi delam zanj, a hočem reči, da imam sproščen odnos do ‘materialnega’, ker je v mnogih pogledih hrana za duha. Na eno ‘duhovno’ delavnico ne moreš, če je ne plačaš. To je vse prepleteno in prav je tako. In če ena stvar ne bo delovala, se bo neravnovesje kazalo nekje drugje.

Res je, da je človek, ki ‘frčka denar’ za nepotrebne stvari, v neravnovesju, a tudi človek, ki misli, da si nič dobrega ne sme privoščit, je neuravnovešen.

Skratka, mislim, da se moraš morda naučiti UŽIVATI v življenju, ne imeti življenja za askezo, ne imeti za nek blazen dosežek, ker kao nimaš želja – tudi to, da si želimo lagodno življenje, kjer plačevanje položnic ni stres, je želja in to LEGITIMNA.

Pri tebi imam občutek, da si obremenjena z občutki krivde glede denarja in UŽIVANJA v življenju, da si kaj privoščiš, zato ker je FAJN, ker je LUŠTNO, ker je ZABAVNO – kot tvoja prijateljica. In četudi gremo globlje – morda se ti zdi, da denarja ne bi smela ‘zapravljat’ za neke stvari, samo zato ker te napolnijo – bodisi da si kupiš kako knjigo, kako ruto, greš na kavo ven, kaj jaz vem, preprosto zato ker je lepo, ker te izpolni, v tistem drobnem trenutku.

Malo bolj rada se moraš imeti v vseh teh radostih, malo bolj sproščeno sprejemati lastne želje in vzgibe ter odvreči občutke krivde v zvezi s tem. Kot že rečeno, vprašanje, od kod so ti vzorci, niso pa nič neobičajnega, sploh v tem prostoru ne, ker nam že od malega privzgajajo neko (lažno) skromnost, ponižnost, striženje peruti…in slutim, da si si jih sama pristrigla zelo.

Tako da tu nekje je morda treba začeti in se počutiti vredno, da ne samo preživiš, ampak tudi ŽIVIŠ, tudi s tem da si privoščiš nekaj samo zato, ker v tem uživaš.

Užitek, radost, sproščeno sprejemanje življenja – to se pri tebi zdi nekako zablokirano, zato potem pred nos dobiš osebo, ki vsaj na videz ne počne drugega kot to. Morda je to en vidik sebe, ki ga moraš predvsem odkriti pri sebi.

No, jaz se kar podpišem pod tole, ker razmišljam enako, a ne znam tako dobro ubesediti.
Za zgornje odovore bom pa rekla takole: lahko je s polno ritjo srat! Otrok še nima, ker si jih še ne želi, službo ima, čeprav ne idealno… in ti ploza o tvoji zavistnosti! Gre se le za to, da deklice še niso izkusile, kaj je življenjsko dno in kako je, če si na njem sam, okrog pa ni empatije.

Občutek imam, da bolj podzavestno kot zavestno čutiš, da ti v hudih stiskah prijateljica ne stoji ob strani ba tak način, kot bi ga ti potrebovala. Tudi meni se je to zgodilo in takrat sem se zavedla, da prijatelja spoznaš v nesreči. S tem spoznanjem je težko živeti, a saj veš, skozi trpljenje se kalimo in zorimo.
Želim ti, da se ti življenje obrne na bolje.

Kaj pa ti veš o življenju nas komentatork?!

Zase lahko rečem, da imam/sem imela v dosti stvareh zelo podobno življenje kot avtorica. In kako zgleda, ko dosežeš dno, žal zelo dobro vem. Zato si tudi upam pametovat. Posploševanje, da imamo polne riti in da smo deklice, je žaljivo, prepotentno in hudo na pamet rečeno.

In njena prijateljica ji že stoji ob strani. Avtorica je tista, ki jo odriva stran.

Ne ne, mislim, da ni tako.
Ona je materialist in vse pogleda skozi denar. To njeno stanje ima izvor v njenem otroštvu in meni je popolnoma jasno, zakaj je taka. Ne obsojam jaz njo, Ne popravljam jo. To njeno plat sem sprejela kot del nje. Ker jo imam rada. Ker če ne bi bila materialist, mogoče ne bi pomagala vsem živim okoli sebe. Tako jaz gledam na to.
Nisem asket. Nimam želje živeti nematerialno. Ni mi pa pomembno, če se vozim v lepo oghranjenem 8 let starem avtu ali v novem. Če bi imela denar za novega, bi ga kupila. Jasno. Ne trpim pa zato, ker ga nimam.
Ljudi okoli sebe ne sodim po njihovem imetju. Ne opazujem ljudi, ki se vozijo z veliki dragimi avtomobili. Ne občudujem ljudi zaradi tega, ker imajo vile in bazene. Recimo to moja prijateljica dela. Tu mislim, da jaz njo povlečem malo nazaj, da ji pokažem, da za to vilo in bazenom stoji človek iz krvi in mesa, ki je enak njej ali meni. Po drugi strani pa ona meni pokaže, da imam lahko v življenju več. Samo jaz se uspeha vedno ustrašim. Ne samo finančnega.
Ne ustrašim. Kot da nosim neko krivdo v sebi in da si ne zaslužim uspeh.[/quote]

Pusti Monico in njeno življenje. Ne primerjaj se z drugimi, bodisi v denarju bodisi v vrlinah. Bodi pozorna na to, ker tu se lahko skriva močen ego – ‘ona je materialist, jaz pa ne’. To so samo ego tripi. Pozabi na ostale. Z drugimi se primerja samo notranje neizpolnjen človek. In primerjanje z drugimi VEDNO kaže na ego trip. VEDNO. ‘On je tak, jaz pa ne’ – samo način vzpostavljanja neke svoje ‘posebnosti’.
Tudi če Monica vse gleda skozi denar, to še ne pomeni, da v tistem stavku ni povedala nekaj pametnega – ampak ti zaradi tega, ker se ti mudi jo označiti za ‘materialistko’, popolnoma preskočiš point. Vidiš, kako ti um bezlja in kam je usmerjen? Kako spregleda bistvo? Ker je ‘materialistka’, ne boš niti pogledala, kaj je rekla. Vidiš, kako obsojaš?

Z ‘materialnim’ imaš resen problem. Imaš ga TI, za ostale pa ni pomembno.

Bistvo pointa od Monice se skrči na to, da se skozi življenje ne da iti, ne da se gleda na denar.

Ok, to sama priznavaš, a še vseeno se iz tvojih sestavkov čutijo občutki manjvrednosti, samopodcenjevanja in predvsem globoko nerazčiščen odnos do denarja in ‘materialnega’. Ker s tem ‘materializmom’ si ti ravno toliko obsedena, kot nekdo, ki samo dinarčke šteje. Samo da greš ti v negativo.

Kar hočem povedat, je to, da se ti z denarjem ravno toliko ukvarjaš, kot tvoja prijateljica. Zato pa očitno sta ‘namenjeni’ ena drugi, ker sta si v jedru precej podobni. Pri obema je fokus denar, s tem da pri njej v tem, da se zgleda skozi to potrjuje, kot se ti potrjujejš, da kako pa tebi denar nič ne pomeni.
Samo dve plati istega kovanca.

Ker seveda obstajajo ljudje, ki bodo vse videli samo skozi vilo z bazenom – samo zakaj se moraš ti z njimi ukvarjat, zakaj ti gre taka oseba tako do živega in zakaj jo skušaš v nekaj prepričevat? Zakaj je sploh v tvojem življenju in te provocira? To kaže, da imaš tu ti problem. Problem z razkošjem, z udobjem, ki je kao ‘nepomembno’. Samo zdi se, da je tebi vseeno precej pomembno – v negativo. Kar je samo druga plat iste zadeve.

Jaz sem srednje finančno stoječa, živim v stanovanju, ki je staro 50 let in razpada, vozim avto star 12 let in biciklel star 15. Imela sem tudi hude finančne stiske in vem, kaj je resnična, resnična kriza. Imam bogate prijateljice, a mi še na misel ne pride, da bi z njimi sploh imela debate o finančnem stanju. Ker mi totalno dol visi. Ko pridem k njim na obisk v udobno stanovanje, uživam. Nimam potrebe nikogar prepričevat, da je to ‘samo materialno’. Mi na misel ne pride, sploh ne zazveni v meni, ker ni nastavka za to.

Kar hočem reči, je to, da se v vseh teh zapisih tule predvsem ti zapenjaš ob ves ta ‘materializem’, kar pomeni, da imaš ti z njim problem, ne vsi ostali. In tu je treba pogledat, zakaj. O tem je bilo pa zapisanega že dovolj.

Upam, da boš uspela prepoznavat lastne vzorce, s katerimi si ustvarjaš te situacije in si dovolila ustvariti izpolnjeno življenje, kakršnega si zaslužiš – tako nalogo imamo itak vsi. Srečno!

nisem vsega brala.

glej, punca. dokler kdorkoli ne bo v podobni situaciji, te ne bo razumel. ne prijateljica in še manj monovke. od nikokar, ki ni v tem, ne pričakuj, da te bo. pišem iz lastnih izkušenj. meni (naj bi bila) bližnja oseba me večkrat nenamerno spravi v slabo voljo ravno zato, ker ne pomisli, da ko reče, da si je kaj kupila ali šla na izlet, k frizerju, na kavo…, kot da bi mi zasadila nož v srce. srečna bodi s tistim, kar imaš. moža in otroka. tudi služba bo. enkrat že. mogoče trudi drugi otrok. za nedoločen čas si vzemi počitnice in ne obremnjuj se z drugimi.

če želiš, pusti mail.

Kaj pa ti veš o življenju nas komentatork?!

Zase lahko rečem, da imam/sem imela v dosti stvareh zelo podobno življenje kot avtorica. In kako zgleda, ko dosežeš dno, žal zelo dobro vem. Zato si tudi upam pametovat. Posploševanje, da imamo polne riti in da smo deklice, je žaljivo, prepotentno in hudo na pamet rečeno.

In njena prijateljica ji že stoji ob strani. Avtorica je tista, ki jo odriva stran.[/quote]

Kako mi stoji ob strani? Povej mi prosiiiim. Ne vidim tega.
Vidim samo eno drugo prijateljico, ki nikoli ni bila tista prva, ampak me zdaj pogosto pokliče,vpraša kako sem, povabi ven. Če jo zavrnem, da ne morem ven, me čez čas spet pokliče. Grem kdaj z njo ven. Me posluša. Me objame.
Nekako me razume.
Mogoče jaz ne razumem, zakaj me prijateljica, s katero sva res delili vse, ne poskuša razumeti in mi pomagati. Mogoče me zato ob njej boli.

Mene ne gane, da si je kupila nov avto, da je bila na počitnicah, da si hodi k frizerju umivat lase. To jemljem kot del nje. Mene tudi ne moti, da občuduje ljudi, ki so bogati, zaradi njihovega bogatstva. Ampak zaradi tega občudovanja moči denarja, jo označim za matrialistko. Toda pred tretjimi osebami sem jo pripravljena braniti in zagovarjati na nož! Ker tretje osebe vidijo samo njeno željo po denarju, ne pa tudi njene radodarnosti. Tukaj sem pripravljena braniti njena življenjska načela. Ta so del nje.
To včeraj, ko mi je rekla, da bo itak zapravila denar, to me je zbodlo. Bilo mi je neobzirno. Od take prijateljice bi pričakovala obzirnost in razumevanje.