Nadjap se čisto strinjam, da imamo starši odgovore v sebi, ker pa tudi naši starši niso bili popolni, so zakrivili tudi naše dojemanje. vzorci se temu reče:) in za vse stvari se moramo učiti, tudi za starševstvo bi se eni še kako morali, pa se ne. in nihče nikoli nikomur ne odgovarja. starši smo 100% odgovorni za otroke in menim, da je to ena najtežjih služb na svetu. predvsem si moramo dati možnost, da si dovolimo in si upamo ob otroku rasti, in se skupaj učiti. nihče pa ni popoln in to tudi ni namen. moje lastno mnenje je, da je najpomembneje otroka naučiš živeti na tej zemlji, kjer ni vedno enostavno in lepo, a to je življenje, z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi, ki jih življenje prinaša, brez velikih olepševanj, da dovolimo otroku čutiti vse kar čuti od žalosti, straha, veselja itd.

kar se pa tiče temperamenta, je že res, da se ljudje rodimo z nekimi predizpozicijami, a so starši tu še vedno glavni, kako se bo ta temperament razvil, ali ne razvil. možgani se nam dokončno razvijejo tam do konca pubertete, kako bo potlej človek in njegova osebnost, temperament, karakter, določen že ob rojstvu.? imamo neke predispozicije, glavno vlogo pa odigramo starši. in glede na ne tako nova znanstvena odkritja, a se več govori o tem, igrajo veliko vlogo tudi naši predniki.

se strinjam z vami, da se preveč komplicira, zdrava kmečka logika je res dobrodošla, samo občasno se vprašam, koliko zdrave je še ostalo?

ne skrbite vse bo vredu

pozdravljeni,

imam eno vprasanje. imamo dojenčico staro 7 meseci in bo zacela kmalu plaziti po hiši. zanima me ali je bolj pravilno da umaknemo vse česa se ne sme dotikati (tv, knjige, rože,…) ali pa pustiti vse kako je in jo nauči da ne sme (to pomeni 100x na dan NE). Eni prijatelji delajo na en način, drugi na drugi… Moje mnenje je da ne bom od hiše delala dvorano zaradi dojenčka… ne vem…

hvala

Spoštovani!

Ne vem, zakaj ste vaše vprašanje objavili po temo Težaven otrok. Meni se zdi, da se vaš otrok popolnoma običajno razvija in radovednost je najbolj običajna lastnost, ki bi jo morali imeti vsi ljudje.
Meni se zdi vaše mnenje popolnoma v redu. Otroka je treba naučiti odraščati v okolju, ki ga obkroža. In ja, včasih to pomeni, da moramo 100x ponoviti kakšen stavek. Ko boste otroka dali pri enem letu v vrtec mu tudi ne bodo naredili dvorane. Zato je dobro, če je že seznanjen z občutkom, ki mu ne dovoli vsega – torej mu postavlja meje. Je pa seveda prav da umaknete in zaščitite tiste dele, ki so za otroka lahko nevarni.

Lep dan,
Lea

Pozdravljeni,

tudi sama imava trenutno težave s katerimi ne veva kako se spopasti.
Fantek je star 28 mesecev, ima 11mesečnega bratca. Ne veva ali je to obdobje,ljubosumje ali pa najino nepravilno odzivanje.
Fantek je neposlušen,nič ne upošteva in se res grdo obnaša.
Moti naju predvsem agresija, saj ščipa, tu in tam tudi tepe, brca na previjalni…takšen je predvsem do mene-mame, bratca in menda tudi v vrtcu do vrstnikov in predvsem do bratranca v vrtcu.včasih se to pojavlja v igri, včasih samo nakazuje na ščipanje, ko pa se zgodi nekaj kar mu ne godi, je zelo močan in agresiven. Večinoma se mu to zdi smešno, razen ko je jezen.
Midva se na to odzivava s tem,da govoriva,da to ni lepo, postavljava ga v kot za kazen, kjer tuli, nato naju stisne,se opraviči,a naslednjo sekundo naredi enako.
Priznam,da ko me sprovocira,dobi po riti ali pa ga počasi ščipnem,do točke kjer zaboli in mu povem,da boli tudi mene ko me ščipa.Vem da ni prav odgovoriti z agresijo,ampak sem čisto izgubljena. On je v taki situaciji užaljen,a vseeno stvar ponovi.
Grdo se obnaša pri hrani, čeprav ima nekaj rad,pljune ven in se smeji.
Izziva tudi s pljuvanjem.
Želimo biti čimveč zunaj,ga utruditi,ampak tudi pri hoji se upira.
Z babicami in dedki se obnaša drugače,tako tudi če je z nama ena na ena je lažje…
Drugače je otrok,ki ga ne zanimajo igrače,ampak naše delo,vključuje se v sesanje,kuhanje,pranje perila…Trudiva se biti čimveč z njim,mu dajati kvalitetno pozornost,a tempo življenja večkrat zahteva odsotnost.Drugače je bolj mile in dobrovoljne narave…

Kako naj pristopiva,kako reagirati na neprimerno vedenje?
Razlage ker,zato,če…mislim,da še ne dojemanja…

Hvala.

Spoštovani,

Očitno je, da imate težave s postavljanjem meja. Kako to, da se pri dedku in babici obnaša drugače?
Morda vam bo pomagalo, če vam povem, da nas otroci ne poslušajo ampak nas opazujejo. To pomeni, da točno vedo ali se bo nekaj zgodilo ali se ne bo.
Lahko mu poveste natanko tako in vedno enako:

Nasilje (pretepanje, ščipanje pljuvanje… NI DOVOLJENO! ne, ni lepo. Ko boš naredil nekaj nasilnega bova____________ (tukaj jaz ne bi uporabljala tega kar ne dovolim, nasilja. Ampak se nekaj ne bi zgodilo. Recimo ne bi šli k prijateljem, če bi to naredil pri prijateljih, bi ga mirno oblekla in odpeljala domov. Samo z enim stavkom. Tega ne dovolim! Skratka fizično bi ga odmaknila s situacije v kateri je bil nasilen. To morate delati dosledno sicer vas ne bo jemal resno. Opazujete dedka in babico kaj delata drugače, ali prijatelje… Od drugih se lahko veliko naučimo.
Za učenje priporočam tudi: http://www.vezal.si/treningi/uspesno-postavljanje-meja/

Srečno,

Pozdravljeni,

Sem mama 2 letne deklice, s katero imamo problem pri deljenju igrač. Igrač namreč ne želi delili, povsem drugače je z ostalimi stvarmi (sladkarije,….). Sicer ni težavna deklica, smo dosledni pri vzgoji in zaenkrat se uspešno borimo s trmo, nekaj trme še imamo pri umivanju zob vendar sva dosledna in mislim da bo čez čas tudi to minilo. Me pa skrbi to deljenje igrač, kako naj to odpravimo? Zaenkrat je v varstvu pri babici, jeseni gre v vrtec in ne želim da postane “težavna” zaradi tega. Prosim za pomoč.

LP mamica

Pozdravljeni,

prepričana sem, da je skrb, da bo vaša deklica zaradi tega postala težavna odveč. Razumem vašo stisko, sem pa prepričana, da bo vrtec zanjo najboljše zdravilo. Tam je veliko otrok in veljajo drugačna pravila, ki jih večina otrok hitro osvoji in jih tudi spoštujejo.
Doma vadite na način, da jo prosite za igračo in ko vam jo da, ji igračo po nekaj minutah vrnite. Tako bo dobila zaupanje, da bo igrača prišla nazaj, ker je njena in se bo nehala bati. Prosite jo na način: Posodi mi to igračo za čisto malo časa, ti jo bom vrnila. Igračo potem zares hitro vrnite. Otroci nimajo občutka za čas in ko traja predolgo za njih, jih pograbi panika, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Srečno!