težaven otrok
plo se zelo strinjam s tabo!
Za nevzgojene otroke so VEDNO krivi starši, ti bi morali naprej sebe spraviti k sebi ali terapevtu, če ne gre drugače, šele nato ukrepati pri otroki. Kaj bi bilo najbolj zanimivo? ko bi sebe “poštimali”, bi opazili očitno razliko pri otroku oz. njegovemu vedenju.
Otroci samo sodelujejo z vami, samo ne gre tako enostavno, da če ste vi tečni ali imate neurejene odnose v družini, bodo pa oni pridni, redko kateri otrok tako sodeluje, pa še s tem je,žal, nekaj narobe.
Zakaj starši *težavnih* otrok iščete vzroke za njihovo obnašanje pri njih. Otrok VEDNO hoče sodelovati in tudi sodeluje – kaže vam vašo sliko, vaša zatrta čustva, vaše probleme, stvari, ki si jih nočete priznati. Poiščite torej težave drugje, pri sebi, in spremenilo se bo tudi otrokovo vedenje. Ko gredo stvari že tako daleč, priporočam družinsko terapijo pri dobrem terapevtu. Očitno se v družini dogajajo še neke stvari v medosebnih odnosih, ki jih otrok zaznava in rešuje na tak način.
PozdravljeniI
(Psiho fizična raven)
Spoznanje, da je naloga otrok, iskanje, preizkušanje mej, naloga staršev pa , da pokažemo jasne meje, po katerih tudi sami živimo in pričujemo, dajemo vzgled, mi olajša več katero nalogo, pred katero se znajdem kot oče, ali oba s soprogo. Tudi, če otroka “boli”, ko preizkuša meje, je na meni da ostanem ljubeč a odločen. Pomembno je, da sva tudi z ženo čim bolj uigrana v enako vzgojo, da se izogneva razdvojenosti otrok, ki so nama zaupani.
(Duhovna raven)
Spoznanje, da imamo ljudje tudi duhovno dimenzijo, s katero smo v vsak najmanjši deljček prepojeni, mi jasno pokaže, da s tem, ko zakonca moliva za zakon, družino, otroke, eden za drugega, se vsi odpiramo milosti, neizmerni Ljubezni, ki prihaja od popolnega, od stvarnika Boga. Poskušamo odkriti svoje dragocenosti, se jih veseliti in živeti.
Tako nam je lažje hoditi skozi vsak dan, tudi, če pridejo nesporazumi so manj boleči, so bolj obvladljivi, saj jih ne rešujemo sami.
Mir in dobro vam želim.
Zdaj sem po dolgem času spet pogledala na ta forum. Ta post sem napisal jaz pred leti. In sedaj lahko povem, da za najinega otroka nisva kriva midva z možem. Ves ta čas sva ga normalno vzgajal po najboljših močeh. Smo pa v vseh teh letih obiskovali veliko psihologov in veliko delali.
Dobili smo zudi diagnozo, naš otok je otrok s posebnimi potrebami. Ima potrjen avtizem in hiperaktivnost. Še vedo je življenje zelo naporno, vendar vem, da za to nisva kriva midva kot starša.
Lep pozdrav vsem in prosim, da v prihodnje dvakrat premislite preden obsojate nas starše. Lahko je govoriti vam, ki imate normalne otroke.
4 letnik že napada z nožem?no otrok se definitivno ni sam vzgojil, tako da je krivda na strani vas in moža, ki mu nista pravočasno postavila mej.če bi to storila bi otrok točno vedel kaj lahko počne in kaj ne.so nekateri otroci bolj naporni kot drugi in pri takih je treba biti še bolj dosleden in neizprosen.naj vidi kako je treba in nič drugače brez popuščanja.v vašem primeru pa je otrok že navajen nekega vzorca in zlepa nebo popustil, zato mu nebi škodila kakšna zaušnica – pa preden me napadete ne pravim, da ga je treba pretepsti ali poškodovati ampak ena po tazadnji mu nebo škodila ali pa kot vam je svetovala že ena gospa prej lonček mrzle vode po njemu da se ohladi.v glavnem nekaj kar še niste poskusili in mu bo pokazalo da mislite resno.ko pa se umiri mu na lep način povejte da ta način obnašanja ni sprejemljiv in tega ne boste tolerirali.tudi naš taprvi je bil razvajen, ne sicer tako da bi napadal ljudi ampak trmaril in se drl kot zmešan ko ni bilo po njegovem. to sem prenašal 7 let potem pa mi je prekipelo in sem mu jih naložil par po tazadnji. to je bilo prvič in zadnjič da je bilo to potrebno, ker je bil otrok čisto šokiran in očitno dojel da mislim resno. seveda je še kdaj prišlo do konflikta ampak smo lahko vse razjasnili po mirni poti. v tistem trenutku mi je bilo težko saj si nisem nikoli mislil da bom sam kdaj udaril otroka ampak bolje to kot pa da pri 15 misli da je cel svet njegov in počne kar hoče.
veliko sreče in LP!
No, tut jz imam doma skoraj 4 letnika in zna že fajn uveljavljat svoje, ali vsaj poskuša. Ravno danes sem imela tak primer, ko mu ni pasalo, kako sem postavilo njegovo igračo. Kričal je in vpil, jz pa sem šla nato stran in ga pustila. Kmalu je prišel za menoj in z vso silo zaloputnil z vrati. Takrat sem mu jasno in odločno povedala, da ni takšno dejanje podobno nobenemu obnašanju in da če bo še kričal in loputal z vrati, mu jih bom napela po riti. To sem povedala res strogo in je kaj kmalu prišel za menoj in rekel, da ni bil hud name mapka na igračo. In sem mu potem tut smaa mirno in lepo povedala, da če je jezen na eno stvar, nej se trudi še naprej narediti pravilno in naj tudi meni pove, kako želi imetu igračo.
Mislim, ti otroci so včasih res prava nadloga. Ne smemo se jim pustit, ker tako kot je že ena napisala, kaj bo šele potem, če mu že zdej pusti katera da jo tepe, ko bodo večji.
Sej so naši srčki, ampak s crklanjem, s preveč crkljanja jim samo škodo delamo, prav nč dobrega.
V tvojem opisu sem prav prepoznala našega sina. Enako je bil že v trebuhu norec, ni mi bilo jasno, kako morajo nekatere nosečnice šteti gibe, naš je brcal neprestano, ne glede na noč in dan. Tudi po rojstvu sta opisala našo zgodbo-nič spanja čez dan , neprenehno prebujanje ponoči, stalna dnevna aktivnost, tećnarjenje, v vrtcu krasen otrok, doma pa ojoj. Ne govorim o dosežkih-na ostalih področjih prekaša vrstnike za par let, nima problema s številkami, tekoče je bral že pri treh letih, shodil pri 9. mesecih, govoril tekoče in smiselno že pred 2. letom. Večino stvari si zapomni takoj…
Sem se kar zgrozila, koliko ljudi krivi starše. Namreč-naš drugi otrok je kontrast prvemu, vzgajan pa je enako. Prvemu tudi postavljamo meje, poskušali smo z objemi, poskušali smo z zapiranjem v sobo…včasih pomaga, velikokrat pa tudi ne.
Kako je z vašo diagnozo, je res hiperaktiven in avtist?
To me precej čudi, saj je meni ena zdravnica zatrdila, da če je sposoben 5 minut pri miru gledati risanke ali sestavljati kocke, je to potem samo živahen otrok. To pa pri našem ni problem-preberemo lahko celo knjigico, gledamo risanke v nedogled, gradimo celo lego mesto po dve uri skupaj…
Čusi me tudi, da ste napisali, da je v vrtcu priden. Kljub avtizmu in hiperaktivnosti niso tam opazili, da bi bil drugačen od ostalih?
Vse dobro vam želim, pa da se čimprej vsaj malo potegnete na zeleno vejo!
LP
Zal mi je za starse, ki ne ljubijo svojih otrok.
Zal mi je tudi za starše, ki otroka kaznujejo za karkoli na svetu.
To je vzgoja kasnejsih psihicnih teroristov in bolnikov.
Zamislite se malo prosim in ne bodite hvalezni svojim starsem, ker so vam kdaj kaksno primazali, ker tudi zato ste taksni kot ste.
Otrok potrebuje ljubezen in sprejetje, kot vsak clovek na svetu. Nikakor pa ne kaznovanja. Posledico ja, kaznovanja pa nikoli nikakor.
Če izklopite ego in resnično poglobite kar sem napisal vam bo zrastel zdrav clovek, v naspreotnem boste imeli bolnika, ki bo na ven sicer vse dosegal a notri bo prazno bitje.
Prvič berem tole temo. Moram reči, da sem takoj,ko sem prebrala vaš začetni post videla veliko podobnosti med mojim in vašim sinom. Tudi moj sin je avtist. Tako da tukaj nikakor ne gre za neko trmo ali razvajenost. Je pa res, da tudi za svojega sina dostikrat slišim komentarje drugih ljudi (ki ne vedo za kaj gre), da je razvajen mulc…….vse dobro vam želim.
Iz ene knjige o avtizmu: “Avtizem prizadene človekovo bistvo…”
Kdor tega ne doživi iz prve roke v svoji družini, ne more razumeti, kako huda je ta bolezen. Še strokovnjaki pogosto tega ne razumejo in tako so celo novinarji Tednika v prispevku o avtizmu 18. 10. 2010 ugotovili, “da se z grenkimi in bolečimi izkušnjami številni starši avtističnih otrok srečujejo celo pri zdravniku”. O tem so povprašali za mnenje tudi našo veliko poznavalko avtizma Branko Jurišič – novinarka: “Mi smo se prepričali, da so številni starši otrok z avtizmom zaradi težav, ki jih imajo tako s šolskim sistemom kot z zdravstvom prizadeti, razočarani in jezni. O dejstvih pa si v javnosti ne upajo spregovoriti.”
Branka Jurišič: “No, prva stvar, ki je gotovo zelo slaba, je to, da mi nimamo take klime, kjer bi se starši lahko odkrito pogovarjali s strokovnjaki. Žal, moram delno temu pritrditi, da smo v neke vrste, kako bi rekla, sporu, kar mislim, da je nepotrebno – podobno doživlja šolstvo – kjer pravzaprav ne doživljamo strokovnjaki starše kot enakovredne partnerje pri zdravljenju, pri vzgoji, pri izobraževanju in tako naprej. Temu bi žal morala pritrditi. Imamo pa zdaj tak naval otrok z diagnozo avtističnega spektra oziroma z avtizmom ali Aspergerjevim sindromom ali karkoli! Mislim, da bomo kmalu imeli izjemno veliko težav z odraslimi.”
Novinarka: “Pa je Slovenija pripravljena?”
Branka Jurišič: “Mislim, da ne. Mislim, da nikakor ne!”
Otroci z avtizmom pogosto na zunaj ne kažejo nikakršnih znakov svoje bolezni, zato jih okolica sprejema popolnoma drugače kot tiste na invalidskih vozičkih ali npr. otroke z Downovim sindromom. Do takih oseb se ljudem takoj prebudi usmiljenje in sočutje, avtistični otroci (mulci) so pa pravilma le nevzgojeni, ki bi potrebovali kakšno vzgojno… Da o nesposobnosti staršev, ki imajo take otroke niti ne govorimo – so si kar sami krivi, da imajo take otroke! Ponavadi so itak tudi oni malo čudni!
Priznam, res smo malo čudni. Življenje naredi svoje, “zgodnja obravnava” avtističnih otrok se pogosto prične šele v OŠ, do takrat pa so starši prepuščeni samim sebi… In še tisti, ki poskušajo kaj prej pomagati svojim otrokom, vidimo, da naletijo na “strokovnjake”, ki jih prizadenejo, razočarajo – celo razjezijo… Ponavadi se jim nikamor ne mudi in največja znanost, ki jo premorejo, se zrcali v pogosto slišani frazi: Morate se sprijazniti in otroka sprejeti takšnega kakršen je. S tem boste zanj največ naredili…
Kot da res nikjer na svetu še ne bi imeli nobenih uspehov z zdravljenjem avtizma…
Avtisti vseh dežel – združite se!
Predlagam Združenje bodi ZDRAV[/url]
Pozdravljeni!
Zelo zelo žalostna zgodba … in če znate brati s srcem, zelo poučna. Pravzaprav je to zgodba o krivdi in odgovornosti.
Naša družba je še vedno naravnana tako, da iščemo krivca in potem ga obsodimo. Obsodba pa zelo zelo boli, sploh kadar gre za usodo lastnega otroka. Poznate starša, ki bi priznal, da je zavozil vzgojo? Jih ni, vsi hitijo iskati opravičila … in bežijo od odgovornosti.
Ne poznam staršev, ki bi hoteli svojemu otroku zanalašč slabo. Vsi se trudimo jih imeti radi … vendar ko ne gre pozabimo, da je vzgoja otroka ODNOS med otrokom in staršem. Za kvaliteto tega odnosa pa smo 100% odgovorni starši. Dober odnos se začne s spoznavanjem, sprejemanjem in iskanjem skupnega sožitja … naša zahodnjaška vzgoja pa gre nekako takole: rodimo otroka in potem vklopimo (dresurni) program: mora spat, mora jest, mora bit priden, mora ubogat … in pozabimo kaj odnos sploh je.
Agresija ni sinonim za avtizem. Agresiven otrok “kriči”: nehajte, to kar mi delate zelo boli, razumite me že enkrat!! … in žalostno je, da tega starši, v strahu pred lastno krivdo nesposobnosti, ne zmorejo slišati. Saj ga imamo vendar radi, torej že ne moremo biti MI grdi.
Hiperaktivnost je nalepka, ki pogosto opere starše občutka krivde. Otroci ne potrebujejo nalepke, potrebujejo pa sožitje. Kaj ni žalostno, da potrebujejo starši nalepke, da jih opere lastne krivde, da lahko končno začnejo iskati sožitje. Vendar je cena, ki jo za to plačajo otroci zelo velika.
Avtizem je po svoje zelo misteriozen pojav, še danes ne morejo dokazati, kaj ga povzroča. Še bolj misteriozno je, da se o njem govori šele zadnjih 100 let.
Ne bomo se spuščali v avtizem, želela sem vas spomniti na nekaj drugega: na našo starševsko odgovornost. S tem ko rodite otroka, sprejmete tudi zelo pomembno odgovornost: v vaših rokah je otrokova prihodnost. Naj bo živahen ali miren, vaša naloga je: odkriti kdo je, ga razumeti in z njim vzpostaviti sožitje … Takoj ko ga začnete tlačiti v kalup agresiven, trmast, “res zahteven”, cmerast … ravnate neodgovorno in zanemarjate svojo starševsko odgovornost: odgovornost za odnos in za skupno sožitje.
Agresiven otrok ni bolan … ampak nerazumljen.
Alenka O.
Spoštovana ga. Alenka, zelo se strinjam z vašim mnenjem! Smo imeli v ožjem sorodstvu enega takega “težaka”, pri katerem so vsi “vzgojni prijemi” gladko odpovedali! Še sreča, da kakšnih res motečih lumparij ni počel in da je tudi v šoli za silo lezel, pa da so ga učitelji (koliko imamo povedati čez nje!) sprejeli takega, kot je bil.
Zdaj je že sam očka. Smo se pa zelo nasmejali, ko je ob nekem družinskem slavju pripovedoval prigode iz svojega otroštva v stilu “ali se spomnite” – danes, po veliko letih, so se nam takratne travme zdele smešne.
Tudi sama sem mnenja, da je otroka treba “slišati” in ga potem previdno voditi v življenje. Ni preprosto, ker ni nekega univerzalnega recepta.
Zanimivo je to, da veliko staršev misli ravno to, da je otrok necivilizirano bitje in ga je treba dobro zdresirati, da bo normalen. In razna zapiranja v sobo, polivanja z mrzlo vodo,…lepo vas prosim. Otrok je tudi ČLOVEK tako kot vi starši. Dovolite otroku, da van bo enakovreden in težav ne bo! Ne vem zakaj se toliko bojite za vašo oblast. Jaz temu pravim merjenje moči. To ni vzgoja.
Pozdravljeni.
Stara sem 16let in imam zelo težavno sestro.
Stara je skoraj 12 let a se obnaša kot 5letni otrok.
Pogosto se joče, kadar ji bilokaj rečeš naj kaj naredi zaloputne z vrati in se začne dret na vse ki ji bilokaj rečejo. Da jo spraviš do učenja je skoraj čudež saj je potrebno dosti potrpljenja. Začne brcati naokoli,se jokati,tečnari da ne zna še preden pogleda kaj sploh more narediti.
Ker je najmlajši otrok jo je prababica ko smo še živeli pri njej zelo razvajala. Vedno jo je branila, ji kupovala sladkarije in se postavila za njo tudi če ni imela prav.
Ko smo se odselili od prababice se je postopoma use spreminjalo. Mi sestri več nismo tako popuščali in ji hitro pokazali kje je meja. Nažalost to mejo prestopi vedno.
Čeprav vedno mislim kaj mi pa more 12letni froc me ko se začne dreti in brcati postane zelo strah. Kar je še najhuje je da jo tudi moja mama razvaja in se vedno postavi na njeno stran. Tudi njen oče ni kaj prida ata zato jo nekako razumem.
Ne razumem pa kaj se dogaja z njo. Mislim da to puberteta ni. !
Primer današnjega večera:
Ura je 9 in ker ima zjutraj zgodaj šolo ji mama reče naj se gre stuširat. In se začne upiranje. Najprej preizkuša mamine živce z tem da sedi in še dalje gleda televizijo. Ko ji še enkrat rečeš se začne dreti. Nato odlaša do naslednjih reklam. Pri naslednjih reklamah postane naenkrat lačna in spet od tuširanja ni nič. Ko ji končno rečeš še enkrat začne brcati. Metati stvari okoli sebe. Kot da bi se ji zmešalo. Medtem ko 10minut poslušam sestrino in mamino kričanje odidem do njiju sestri lepo rečem naj se gre tuširat in da se naj ne dereta saj je ura pozna in marsikdo spi. Glede na to da živimo v bloku me čudi da še kdo ni klicau policije.
Sestra se dobesedno zažene v mene in me začne brcati nato brca vrata. Kar seveda dvigne moje živce. In dobesedno eksplodiram. Kar vem dani vredu ampak vseeno preprosto več nemorem. To se že dogaja več časa in jaz preprosto ne prenesem več. !
Kaj se da v tem primeru narediti? Mogoče je obisk psihologa ena izmed opcij? (čeprau vrjetno draga opcija pa useeno ). Ali je pač treba počakati zdržati in upati da se bo use popraulo?. Glede na to da končujem 1 letnik in se bom imela vedno več za učiti rabim mir. Ki ga doma nažalost nimam.
Pa še eno vprašanje glede moje mlajše sestrice. Kaj je razlog za govorjenje v spanju? Travme ali je to nekaj normalnega za ta leta. ? 🙂
Hvaležna bom za bilokakšen odgovor.
Draga 16-letnica!
To je narobe svet. Ti si stara 16 let in tvoja sestra ima starše, ki ne zmoreta njene vzgoje. Ni možno, da namesto njiju opraviš njuno delo, pa če bi še tako rada.
Zato bodi dobra do sebe in začni biti to kar si: njena sestra!
“Medtem ko 10minut poslušam sestrino in mamino kričanje odidem do njiju sestri lepo rečem …
Glej to je narobe svet. Tvoja mami in sestra imate konflikt in tvoja mami žal ne zna biti mami in ne obvlada situacije. Če kdo v tem rabi pomoč psihologa sta to tvoja starša. In ti potem prideš in rečeš sestri, naj se gre tuširat. Glej kako bi se ti počutila, če bi te kdo pošiljaj tuširat? Zase naj se briga, bi mu rekla. No vidiš. Vmešala si se v konflikt (kar je ok) vendar bi bilo prav da rečeš:
“Poln kufer vaju imam obeh. Jaz hočem imeti mir in hočem se učiti v miru. Če se ne znata lepo zmeniti, se pojdita pa kam drugam dret ena na drugo. V tem bloku so še drugi ljudje in čudno je le, da ni še nihče klical policije.”
Ti pa si se namesto tega postavila na “mamino stran” in prevzela njeno vlogo. In sestra ti je to vrnila z agresijo.
“Kar vem dani vredu ampak vseeno preprosto več nemorem. To se že dogaja več časa in jaz preprosto ne prenesem več. !”
Če ta konflikt vpliva že zelo močno nate, potem je skrajni čas, da prenehaš biti “mama” in začni biti preprosto le sestra in hčerka. Ne skušaj vzgajati svoje sestre, bodi pa poštena in iskrena in poskrbi v tej zgodbi najprej zase.
“Ali je pač treba počakati zdržati in upati da se bo use popraulo?.”
Nič se ne bo popravilo samo od sebe. Ampak to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je, kaj se boš ti iz svoje družine naučila zase o svetu in o odnosih. Nisi se obrnila na pravi forum, poišči forum kjer lahko pomagajo predvsem tebi, kako lahko ti poskrbiš zase v tej zmedi. Mislim, da je nujno da začneš o tem z nekom govoriti, o svojih občutkih, kaj pa ti v tem potrebuješ, zamujaš, zgubljaš … konec koncev si tudi ti še otrok.
“Kaj je razlog za govorjenje v spanju? Travme ali je to nekaj normalnega za ta leta. ? :)”
Miren ali nemiren spanec vedno razkriva naše notranje počutje. Tvoja sestra gotovo ni srečna v taki družini. Ampak glej, tudi ti nisi. Obrni se torej po pomoč najprej zase.
Ne moreš reševati iz vode, če se tudi sama utapljaš, najprej poskrbi zase in poišči pomoč zase.
Alenka O.
Draga mamica in očka
Imata jekleno voljo in res rada svojega otroka.
Najbrž bi se že rada malo spočila od vsega tega intenzivnega življenja.
Mi je prišlo na misel, da morda vaš otrok je´ napačno hrano. Nekatere vrste hrane povzročajo hiperaktivnost in astmo. To je dokazano. Denimo vsa industrijsko predelana hrana in pijače z mehurčki.
Vem, da ima tudi vaš otrok rad ponfri in pohano meso, pa sodobne restavracije s hitro prehrano, a to je zanj zelo škodljivo. Tudi prečiščen sladkor je zanj prehud, potem ima toliko energije kot raketa.
Če morete naredite preizkus z naravno hrano, tisto, ki jo pridelate na vrtu vi ali kakšen kmet. To hrano skuhajte, manj (ali pa nič) cvrite, ne uporabljate sladkorja in bele moke, pa seveda sol zmanjšajte na minimum. Namesto sladkorja uživajte datlje in fige.
Mogoče bo potem kaj boljše. Kaj drugega mi ne pride na misel.
Se je treba pripraviti na to dieto, mogoče jo lahko zaokrožite z lepo zgodbo….sodelovati pa boste morali vsi trije…..no, saj zdaj tudi.
Sicer pa morata biti vidva VODJI v vaši družini. Meni je najbolj pomagalo to, da sem gledala oddaje Millana Cezarja, ki v resnici vzgaja pse. A pravila, ne boste verjeli, so povsem enaka tudi med ljudmi.
Ko prebiram te forume, se zgrozim in vprasam, ce sem sploh sposobna za mater… Koliko enega kompliciranja, teorij, knjig, besedicenja, obveznega ctiva… Ocitno smo danes ljudje narejeni samo se za fach idiote, torej smo sposobni opravljati samo tisto, za kar se priucimo in dobesedno napiflamo, ostalega pa ne, torej danes clovek po zdravi logiki in kmecki pameti niti dober spodoben stars ne more biti vec, ce si o vzgoji ne prebere cele skladovnice knjig?? Moj fantic je tudi trmast obcasno, pa kaj, saj je normalno, je otrok, edino kar lahko naredim je, da ga pustim in mu, ko se umiri, povem, da se tako ne bova nic zmenila in da bom vedno pocakala, da bo miren in se bova potem zmenila in to je to. Smo bili mi tudi verjetno trmasti, pa ni nihce znanosti iz tega zganjal in tople vode odkrival, pac smo prebrodili to obdobje in evo nas, odrasle odgovorne ljudi, ki sedaj sami vzgajamo svoje otroke. Pa se to, danes ocitno obstaja doktrina, da se je treba z otrokom ukvarjati slehrno minuto. Ni res, ko otrok zna biti sam, se sam zaigra in zamoti, ga pustim cisto pri miru, takrat me ne rabi, in takrat krepi svoj intelekt, samoiniciativnost in samostojnost, potem pa a to traja deset min ali pa celo uro, je povsem vseeno.
Pa se tole, obstajajo stirje temperamenti, vsak clovek naj bi bil kombinacija (vsaj) dveh, otrok se z dolocenimi preddispozicijami za dolocen temperament ze rodi, zato niti dva otroka nista enaka! Eni so bolj temperamentni in zivi, zato imajo vec tendenc, da bodo razvili trdovratno trmo in morda tezavnost, drugi so mirni in bolj spokojni, zazrti vase, tak verjetno ne glede na element vzgoje ne bo nikoli pretirano trmast. Torej, ni vse odvisno le od vzgoje, temvec tudi od prirojenih osebnostnih tendenc.
Cim manj kompliciranja zelim vsem starsem in bo lazje vsem, in otrokom in starsem.
LP