Aja, nisem prebrala vseh postov, očitno tudi drugi strarši ravnajo nekako podobno kot sem napisala: je razbrati iz posta od ninek in od mojce, nekaj takšnega sem imela v mislih….pa ne mislit, da drugi otroci niso živahni in trmasti, ampak le vaš, vsi starši se s tem soočamo…samo je treba dovolj zgodaj postaviti meje, in potem vse teče, kot je treba..in seveda vsakodnevni ritem dogodkov se mora ponavljati :npr. umivanje, večerja, zobki, pravljica, spat (pri hiperaktivnih otrocih bolje brez risanke). Lp,Mavrica.

Mavricna ribica, nic novega. Ocitno si ena izmed tistih, ki noce razumeti, da niso vsi otroci enaki. Tudi jaz sem delala vse kar si ti opisala, prebrala sem ze veliko knjig, se pogovarjala z drugimi mamicami itd. Take kot si jaz samo se ignoriram, ker ne poslusajo in predvsem podcenjujejo in obtozujejo starse.

MOJCA- sploh ni res to :”vsi otroci niso enaki”. Pa kje ste to pobrale ej?
Se pravi- eni so pridni(sami po sebi-seveda, pa še kaj)
drugi pač tepejo starše

tretji SAMO grizejo

Četrti pljuvajo vse po vrsti

Ma kaj vam pa je? otroku, če ne postaviš meje rata takšen kot je od “utrujenih staršev”.

Ne morete jim puščati 3,4,5 let da delajo kar hočejo potem pa tebi prekipi in bi rada bila dosledna- kao.
mah, brez veze…ne da se mi več!

Tukaj je absolutna krivda na starših, ki so prepričani, da je starševstvo ena sama ljubezen in ljubkovanje otroka, ki bo kar sam po sebi vedel, kako se mora obnašati ne da bi mu starši morali pokazati meje.

Dokaz, da imam prav je tudi drugi post “utrujene”, v katerem piše, da je otroka, ko je prevrnil cel kup perila, nagnala iz prostora, on pa je bil “šokiran”. Očitno je bil šokiran zato, ker do sedaj ni bil zares kregan zaradi nobene stvari. Očitno so ga samo moledovali in prijazno prosili, naj neha, prave kazni za svoje dejanje pa sploh ni doživel. Vsaj take, kjer bi videl, da starša resno mislita tisto, kar mu govorita.

Otroci so res različni, vendar dosledno in resno reagiranje na otrokove izpade VEDNO prinese dobre rezultate. Res, da nekateri otroci preizkušajo meje pogosteje kot drugi in so bolj vztrajni od drugih, kar pa ne pomeni, da postavljanje meja pri njih ne deluje. Če ne deluje, je res nekaj drugega: da starši ne zmorejo ob tako vztrajnem otroku biti več dosledni in vztrajni in mu nevede popuščajo. Ali pa otrok vidi, kako jih njegova trma vrže iz tira in potem seveda zlepa ne neha trmariti.

V eno pa sem prepričana. Če bi moj 4-letnik kdaj dvignil nož nad koga, bi ga gotovo zadnjikrat v življenju. Prav gotovo bi poskrbela, da mu kaj takega nikoli več ne bi prišlo na misel.

Ravno včeraj sem prebrala v knjigi Otroci so tega vredni (btw: berem jo že drugič, ker mi res pomaga in verjamem, da tistim, ki ste jo prebrali, tudi) o tem pospravljanju perila za seboj,…. pa ne samo o tem.

Priporočam knjigo v branje vsem, še posebno tistim, ki menijo, da moramo z otroki delati na trd način, kajti “samo” ljubezen ne pomaga!!!

Poleg tega priporočam tudi branje knjige Otroci so podoba svojih staršev … a potem, tisti, ki ne pospravljajo za sabo,… ste starši tudi taki??? Prosim, preberite.

LP

Vanja

Draga utrujena starša in vse sogovornice, lepo vas pozdravljam. Odlična debata je, ki ji z zanimanjem sledim. Vsaka svetovalka ima po svoje prav …
ne rečem, da se z vsemi strinjam, ampak po moje govorijo iz takšnih in drugačnih izkušenj, na vsak način pa dobronamerno. Pametnih nasvetov je veliko in veseli me, da se v domu ‘utrujenih staršev’ kažejo boljši časi.

Jaz bi primaknila le še en nasvet, kakor sem ga preskusila na svojih sinovih, ki so zdaj že vsi čez dvajset. Takoj ko je otrok dovolj star za preproste dogovore, in pri štirih letih gotovo je, se o vsem, kar se bo delalo doma čez dan, sproti pogovarjajte. Recimo: danes smo mislili it k zelenjadarju, da nakupimo stvari za čez teden. Kaj misliš, kaj vse je treba kupiti? Menda so dobili lepe jagode ( pomaranče, kaj vem kaj ). Ko pridete domov: kam bova zdaj to pospravila? Zloži sadje v skledo, da bo lepo videti na mizi. Kaj misliš, kaj bi jutri skuhali? Kam boš nocoj pospravil svoje igrače, da boš imel lepo sobo? So priložnosti, ko je otrok umirjen in komaj čaka, da bo svojo energijo in razum lahko pametno usmeril, posebno taki odločni malčki, ki bi veliiiiko radi, pa sami ne vedo, kaj. Tudi delo je lahko igra. Kar pametno odloči in naredi, seveda izdatno pohvalite, tudi pred drugimi, da to sliši. Otrok začne iz tega črpati samozavest, razmišlja in vidi, da njegove pametne odločitve cenimo in da ne ostanejo neopažene. Motiviranje, delo, priznanje, pohvala. Mejdun, sem pametna …

Pa še nekaj okoli nujnega ukazovanja, kaj je treba narediti. Pri trmastih otrocih ukaz: takoj se obleci, gremo! sproži refleksni NE. Če rečeš: čez četrt ure bomo šli tja in tja, spomni se, kaj boš oblekel. Mikico z medvedki? No, ja,
malo še razmisli … Otrok z lastno voljo bo to vzel za izziv, če ne, mu malo pomagaš. Nekateri otroci in odrasli ne prenesemo ukazov, imam pa radi predloge. Če nas pet minut pustijo, da razmislimo, se vsake stvari lotimo z veseljem.

No ja, to je že več kot en nasvet. Ne zamerite, če odkrivam toplo vodo …
Upam, da sem kaj pripomogla k lepšim časom v vaši družini.

preberita si knjigo ”Razvajenost-rak sodobne vzgoje”. Odlična zadeva.

ojoj! kam sem to poslala? želela sem le odgovoriti na temo težaven otrok! Se opravičujem!!!!

Tole ste pa odlično napisali.

Moje mnenje pa je, da je to čista “natega” in izmišljena zgodba oz. vržena kost. Ne morem verjeti, da tak otrok res obstaja v kompeltu s takimi starši. Tole meji že na znanstveno fantastiko.

Zorica 53, se popolnoma strinjam z vami!

Seveda tudi kaznuješ, ampak ne z grobostjo. Pri nas je kazen, če ni risanke, ki je itak redkost na naših TV.

Še enkrat ppoudarjam, da sem mnenja, da lepa beseda lepo mesto najde in če ti otroku lepo, na razumen način nekaj razložiš in poveš zakaj nekaj tako, pa drugo tako, veliko bolj uboga! S silo nič ne rešiš. Sama sem ugotovila, da z lepo razumno besedo, predvsem pa z velikooo ukvarjanja, veliko več dosežem in so rezultati prej in bolj vidni.

Ko ste že pri knjigah: preberite še kaj o

Elizabeth Pantley: – ABC odlične vzgoje
– Z otrokom lahko sodelujete

ali pa od Steve Biddulph: – Skrivnost srečnega otroštva

LP

Zorica!

Super nasveti!!!!!
starši moramo včasih res biti pravi čarodeji, ampak izpod vaših prstov je slišati tako preprosto in resnično! Še kdaj kaj napišite!

Živjo

jaz pa vam predlagam, da si pogledate na tv oddajo Little angels- na sporedu je vsak torek ob 19.00 na BBC…za tiste, ki imate kabelsko tv. strokovnjakinja pride na dom in tam pouči starše in jim pokaže, kako se morajo obnašat. za tiste, ki pravite, da so otroci različni- ta ženska ima vsako oddajo iste fore za različne otroke in vedno vžgejo- pozornost pri pozitivnih stvareh (da ne opazite otroka samo takrat ko nekaj ušpiči, ker potem s tem išče pozornost), osamitev v sobo za toliko minut, kolikor je otrok star, nalepke za motivacijo, spravljanje spat.

upam da sem vam pomagala, ker je fino videt drugo familijo, ki ima take težave in kako se jih da rešit…en kup doslednosti.

špela

Lepo pozdravljeni!

Sem mamica 2 leti stare deklice. Imam eno zelo veliko težave in bi prosila za nasvet, ker res ne vem več kaj naj naredim. Moja punčka se nikakor noče preoblečt, ne zjutraj ne zvečer, sploh pri meni ne. To je toliko enega vpitja in brcanja. Zjutraj na primer rabimo kar debelo uro ,da se oblečeva. Probala sva z lepa ji dava vse v roke, da se igra, probala z grda in s kaznijo in nič ne pomaga. Ne in ne, meni je zdaj še veliko težje saj sem v četrtem mesecu nosečnosti in mi gre ogromno energije da jo sploh preoblečem, ko mi ne uspe enostavno jo odnesem dol k babici in jo ona brez vsakih težav obleče. Moram povedati, da je drugače zelo pridna punčka, kjer koli se merka kot da jo ni, nobenih težav pri oblačenju, hranjenju, ko pa je z mano pa katastrofa. Počasi mi že načenjajo živci in sem več ali manj nesrečna zaradi vsega tega, sama sem že živčna in nimam več energije kako se spopasti s tem. Prosim za nasvet, če ima katera izkušnje s tem, kaj naj naredim, da bo lažje obema, da bo dan minil brez te vojne z oblačenjem, saj verjamem, da tudi ona trpi zaradi tega. Moram poudariti, da je to samo pri meni, sem mogoče jaz krivec?

lep pozdrav!

Petra

l

Katastrofa. Kakšne risanke pa gleda vaš otrok? Bakugane? Ninja želve?

To, da pograbi svoj krožnik in gre pred TV in to, da dvigne nad očeta nož, ko mu ta ugasne TV, mi da vedeti, da je fantek resno zasvojen s TV. Tukaj je največji problem. Da pa je stvar še slabša, verjetno gleda samo risanke tipa, ki sem ga napisala zgoraj. Če bi gledal Čebelico majo, mu takšne nasilne in hudobne finte gotovo ne bi hodile na misel.
Razumem vaju, da morata tudi kaj postoriti in pustiti malega pred televizijo. Ampak ali ne bi malo izbirala, kaj bo otrok gledal?
Jaz svojima že od malega dopovedujem, da pri nas ne bomo gledali nasilnih in nemoralnih stvari. Tako jima povem ob nedeljskem Ringaraja na Pop-TV. Ko se začnejo sumljive risanke, prešaltamo program. Če ni nikjer več ničesar primernega, ugasnemo TV in gremo risat, ali pa se igrat. Pa če bi mi še tako pasalo, da še malo gledata, ker še nisem do konca zlikala oziroma skuhala. Res je, da dasta popoln mir edinole pred televizijo, ampak če iz linije najmanjšega odpora dovolim da gledata neprimerne vsebine, je potem še slabše.
JA; PA MOJ ZGLED, to je zelo pomembno. Tudi sama ne gledam nasilnih filmov, čim se pojavi kak sumljiv prizor, prešaltam ali ugasnem. To storim tudi, ko otrok ni zraven.
Nekaj časa, ko smo dobili internet, sem jima dovoljevala urico na dan igrati brezplačne igrice. Medtem sem kaj postorila. Kaj se je zgodilo? Začela sta se pretepati kot nora in postala sta naravnost hudobna. Podobno kot vajin fantiček. Tako sem se odločila, da igric ne dovolim več, zaradi hudobnega obnašanja. Seveda je bilo dretja, cepetanja, sobo z računalnikom sem morala celo zaklenit in skriti ključ. Ampak se je uneslo in sedaj je spet mir. Občasno še dovolim igrice, ampak strogo samo take z nenasilno vsebino (kuhanje, iskanje parov…)

Pa še nekaj. Zelo je koristen tak pristop, da otroka vprašaš: “Kaj meniš, ali so take risanke dobre za gledat? Zakaj misliš da ni v redu da gledamo nasilje? Ali se tebi tudi zdi, da je veliko bolje, če se imamo radi in da gledamo lepe stvari?”
S takimi mnenjskimi vprašanji damo otroku vedeti, da nam njegovo mnenje nekaj pomeni in da lahko tudi sam odloča o boljšemu življenju v vaši družini. Dobi en konstruktiven občutek pomembnosti. Pri meni je tak pristop zelo koristil. Otroka me sedaj, ko gledata risanke kar sama pokličeta in rečeta: “Mami, ugasni televizijo, grde risanke so, tega ne bova gledala!”

Sem mama petletnice za katero bi rekla, da je sedaj lepo vzgojena. No tudi mi smo imeli vzpone in padce. Pa sem opazovala sebe in njo. Kdaj je največkrat prišlo do izbruhov? Ko sem bila napeta in se je ta napetost prenesla na njo. Otroci nas hitro začutijo. Če se otrok lahko drugje vredu obnaša, samo pri nas ne, potem tiči problem v nas- pomeni da moramo mi spremeniti odnos do otroka. Pa še nekaj: nerealno je od otroka pričakovati doslednosti, če pa sami nismo.
lp

tia2..tudi pri nas smo imeli podobne težave pred časom. Sedaj je naša punčka stara že štiri leta. Ker že od 13 meseca hodi v vrtec, je bil ritual vsakodnevnega hitrega oblačenja uveden že zgodaj.
Po tem, ko sem pregledala kar nekaj forumov, sem se zavedla, da moram organizirat svoj čas – jutranjo urico, da bo le ta minila s čim manj stresa, ki se je odražal na mojem počutju še cel dan…otrok pa je jutranje razprtije do poldneva že pozabil.

Že zvečer sem pripravila dve majčki, hlače in zjutraj po umivanju zob..poklicala hčerko, da si izbere kaj bo oblekla. Sedaj že sama zvečer v omari poišče majčko, ki jo bo oblekla naslednji dan..včasih pa si zjutraj premisli in skupaj izberemo drugo. Mislim, da sem ji s tem dala možnosst izbire (sicer na začetku omejeno na dve majčki) in zaupanje v njeno izbiro.
Na vsaki majčki smo našle neko zanimivost (medo panda..bleščice itd)…in tako se je oblačenje spreobrnilo v veselo jutranje opravilo.
Čas od prebujanja do odhoda v vrtec sem tako iz ene ure skrajšala na pol ure.

Pozdravljene,
na tale forum sem zašla, ker imam 11,5 let starega sina s katerim so težave, saj se neverjetno dobro zaveda človekovih/otrokovih pravic, za obveznosti pa niti slišati noče oziroma se jim posmehne in gremo dalje. Z možem res nisva nikoli našla skupnega stališča do vzgoje tega sina, moževo mnenje je bilo, da s svojim zgledom vzgaja in da je to dovolj. Moje mnenje pa je bilo, da je otroka vsakič ko prekorači meje, na to potrebno opozoriti in ga poučiti zakaj. Tako sem se z zaščito postavljenih meja (samo z moje strani) ukvarjala samo jaz, onadva z očetom pa sta se samo zabavala in se imela fino. Dokler niso pred kakšnim letom začele deževati name, na očeta ne, saj učiteljice v šoli in v glasbeni šoli, ne vem zakaj, mislijo, da je to stvar mamice, očka pa kot, da se to ne tiče, pritožbe čez njegovo vedenje. Ne posluša, moti pouk, se neprimerno vede, neprimerno izraža, z neprimernimi gestami moti pouk in učiteljico pri razlagi itd. Oče se je govorilnih ur udeleževal, poslušal njihove pritožbe, doma pa nič komentiral in tudi nič ukrenil, dokler ni naša družinica razpadla, saj tako ni šlo več naprej. Očka se je odselil in sedaj se sama pobijam s “težavnim sinom”. Onadva pa tako kot že prej, na stikih ena sama zabava in luštno. Moja energija pa, – mi že sveti rdeča lučka-. Zdaj pa bisvetno vprašanje: Ker vemo, da z doslednostjo in vztrajnostjo nekam prideš, cele popoldneve porabiva za tisto osnovno, to je za domačo nalogo, pospravljanje za seboj in večerni obred. Ampak res cele popoldneve in zmanjka časa za luštno. Kako torej pridobiti čas za luštno in pohvale, za kar vem da bolj deluje kot kazen in delo. Pa še vprašanje kakšna kazen naj bi bila primerna/učinkovita, če prepoved računalnika in žepnine otroka niti ne prizadene saj to izdatno dobi pri očku. Vesela bom vsakega praktičnega nasveta, saj mi je že zmanjkalo idej.

mislim da otroci niso nikoli tezavni.
ponavadi pa so sitni ce jim ne pokazez dovolj ljubezni

Ufff, to pa moraaam komentirati! Sem mamica 3 sinov, ki gledajo vse zgoraj omenjene “grde” risanke in nismo do sedaj imeli prav nobenih težav ne z agresivnostjo ne z vodljivostjo…

So povsem normalni, všečni otroki, po vedenju včasih malo trmoglavi, včasih neverjetno pridni.

In vso to govorjenje o tem, da so risanke krive in kasneje glasbeni idoli, filmi, igrice je samo prelaganje odgovornosti staršev na zunanje dejavnike…

Zadeve so zelo preproste:
– otrokom je potrebno dati prostor za razvoj in svoj čas,
– malo manj dretja, nerganja in več poslušanja otrok,
– zavedanja, da imajo tudi otroci svoje želje in potrebe, zato je potrebno vedno poiskati konsenz,
– starševske zahteve do otrok morajo biti premišljene in ko so enkrat izrečene, brezpogojno obveljajo. Velikokrat doživim, da so starši kot pokvarjene plošče, da grejo še meni kot opazovalcu skrajno na živce,
– zavedanje, da si nas otroci jemljejo za zgled. To naprimer pomeni, v kolikor smo sami občasno agresivni, ko “izgubimo živce” bodo tudi otroci ko izgubijo živce…

Ja in ponavadi je tako, da imamo umirjeni starši umirjene otroke, zato predlagam, da kot starš najprej preveriš sebe, svoje vedenje, svoje reakcije…jih popraviš. Vsi govorijo o mejah, nihče pa se ne vpraša kakšno pa je moje vedenje, da imam neobvladljive otroke…Vsi govorijo o tem kako ukrotiti otroke in vzgojiti po naših predstavah in željah, nihče o tem kaj otroki so in kaj si oni želijo…ljudje, začnite že poslušati svoje otroke…z vsakim “izpadom” vam želijo neka sporočiti, zato si vzamite čas za premislek kako in zakaj se je to zgodilo in ne kritizirati otrok v smislu “joj, kako so grozni, težavni…”. Otroci ponavadi postanejo tisto, kar najbljižni o njih mislimo…

utrujena starša in ostali!: kot ste napisali VČASIH TRAJA TUDI 2 URI,DA GA DAMO V POSTELJO. pa ga pošljite 2 uri ali koliko že prej,pa mu bo žal da je šel tako zgodaj.Mu povejte
zakaj je šel tako zgodaj spat in bo vedel za drugič.to,ko pa on meče stvari po tleh,mu pa dajte še vi njegove najljubše igrače.povejte mu zakaj ste to naredili in moral se vam bo opravičiti-tako
tudi vi njemu.KAR NAREDIŠ DRUGIM TO DRUGI NAREDIJO TEBI.-to upoštevajte!!!

srečno z ‘ TA MALIM ‘ :))