ivf 2018
Živjo punce,
jaz sem se na to pot prvič podala leta 2014 in se srečevala točno s takimi občutki… najbolj strašljiva misel od vseh “kaj pa če nikoli ne bom mama” me je vedno spravila v jok. Partner mi je bil zelo v oporo in ves čas pozitiven, ampak res tako kot pravite, najlažje se je bilo izpovedat na takem forumu. Svojim sotrpinkam, ki so v istem zosu in te najbolj razumejo. Nihče ne more razumet kako lahko to pomaga, meni je neverjetno lažje bilo it čez vse.
Če vam bo mogoče lažje, vam povem še to… za mano sta že dve nosečnosti in dva poroda (in dva čudovita otročka). Kot najbrž veste je en kup FB skupin, kjer se združujejo punce, ki imajo isti mesec poroda. No tam ponavadi naletiš na vse mogoče. Zelooo rizične nosečnosti, težave take in drugačne, strah za otroka če je vse v redu. Pa potem po porodu kakšne bolezni, ki jih imajo otročki itd. Jaz lahko samo to rečem, da sem sama pri sebi bila miljonkrat hvaležna, da če mi je že bilo namenjeno da imam težave… sreča da sem jih imela z zanositvijo in ne potem v nosečnosti ali kasneje.
Saj vem, da je mogoče butasto to sploh primerjat in itak najboljše je, če sploh ni nobenih težav, ampak mene je nekako tolažilo. Da sem rajši to pregurala, kot pa da bi potem imela težave in bi me skrbelo za malo pikico, ker tisto je pa nekaj najhujšega.
Punce, močne smo! Tega se moramo zavedati vsak dan posebej, tudi takrat, ko je najhuje… meni niso bile najhujše injekcije, ampak čakanje. Čakanje na začetek postopka, čakanje v čakalnici na punkcijo, čakanje na prenos, na test, na ponovni postopek po minusu… ampak potrpljenje je edina stvar, ki preostane. Tudi sedaj, ko nama je končno uspelo je čakanje na vsak pregled kar malo mučno, sploh tisti čas v čakalnici sem živčna, ker se nikakor ne morem sprostiti.
Mene prvi neuspešen postopek niti ni tako prizadel, zelo pa sem bila prizadeta po drugem, čeprav sem v drugem dobila zamrznjencke. Takrat je umrl delček mene in ni bilo stvari, ki bi me lahko razveselila. Potem pa sem si v mislih naredila generalno čiščenje. Ugotovila sem, da ne morem vplivati in prisiliti pikice, naj ostane pri meni, ostala bo tista, ki mi bo namenjena.
Tako sem sla na naslednji transfer bolj flegma kot prej. Nic se nisem pazila. Imela sem dopust in sem sla takoj naslednji dan na izlet, cez en teden sem se ze kopala v morju, vse sem delala normalno. Rekla sem si, da ce ji je namenjeno bo ostala pri meni. In se je pikica odločila in ostala kljub mojemu početju. Mislim, da je tudi ta flegmaticnost pripomogla k plusu.
Zavedajte se, da je bilo za to, da smo sle v postopek veliko poguma in srčnosti s strani obeh partnerjev. Morda partnerji ne pokažejo toliko čustev, kot bi želele, ampak vseeno vpliva tudi na njih. Med postopki si izkazujte ljubezen, ker sta najbolj važna vidva. Tudi otroke dobimo samo na “izposojo” za kakih 20 let, potem živijo naprej svoje življenje. Partner pa ostane.
Oxi41 stran slabe misli. A ni se malo prezgodaj za M ce si sele v ponedeljek imela transfer? Drzim pestke da bo vse ok!
Lepo vas je brat punce in me veseli (seveda pa hkrati zalosti da moramo skozi te postopke in se trudit za dojencka) da imamo iste pomisleke in situacije. Jaz sem sicer inekcije slabo prenasala ampak predvsem ko sem si vsakic sproti pred oci stranske ucinke prislikala 🙁
Evo jaz grejem eno malo pikico. Upam da ostane pri meni in bo cez 8 mesecev zdrava prikukala na dan.