ivf 2018
Zivjo punce,ponavadi samo berem. Zdaj pa se pridruzim Lini z istimi obcutki. Tko,da JA tudi jaz se tako velikokrat pocutim,da me noben ne razume in da sem vcasih v temu sama. Tudi iz strani mojega dragega imam vcasih pomanjkanje…veliko je sluzbeno odsoten in zelo zaposlen,tako da ne razmislja o temu 12/12 kot jaz😣😥
Pozdravljena Frida….
Super da se strinjas in imas iste obcutke kot jaz…to pikanje in ti hormoni umetni ti vcasih resno pridejo do zivega plus tega cakanje na vsak naslednji korak …in seveda po tem si ze tako obcutljiva in se kaksna napacna beseda in smo tam..Boris se sama s seboj s custvi in raznimi obcutki….in na koncu te se ne razumejo…ojoj res smo mocne zenske…to kar je potrebno prestati v teh postopkih nam je res lahko jasno da to res delamo z veliko zeljo po otrocku ker je zelo naporno…se mi zdi vcasih da se vrtim v krogu…
Ampak pravijo kolo srece se okrece…
Punce vas razumem v prejsnih postopkih sem dudi bila bol kot ne vredi v tem zadnjem sem bila obupna jokaka kr naprej sem hotela biti sama vse me zivciralo obcutek da te noben nerazume to vse harmone vsakic nam telo drugac reagira saj tko mi rekli v ljubljani. Jaz sem zavedalas da so to harmone probala vec pocivat in nesekiratse za malenkosti jokala pa skoz ko sem cutla da bom kr pol mi bilo lazje . Drzim mocno pesti za vaju da cim prej vse gre mim in seveda na koncu en vlek pljus. Drugi dan po et 3 dnevne morulce. Pocutje cisto obicajno nobenih spijan spodaj joske uplahle tko da pocutje kot da sploh nic ni bilo. Tko da sam upat pa cakat druge ni. Lep dan vam zelim
ja, midva z možem imava dober odnos ampak včasih se mi zdi, da ne dojema tega isto kot jaz.. je razumljiv pa vse ampak itak ne razmišlja o tem toliko kot jaz, opažam pa tudi, da mene nekatere stvari zmotijo glede okolice na temo plodnost/neplodnost, on se zato ne zmeni..
jaz pa se začenjam spraševati, če bo nama sploh uspelo..
ali pa se že pripravljat začeti na plan B, brez otrok..
Draga dekleta!
Meni je bilo najtežje te injekcije v telo dajati – ko sem pomislila, kaj vse je v njih in kako bo to vplivalo na moje telo, sem začela kar jokati – vsakič, ko mi je mož dal injekcijo. Se spomnim, da sem v roki držala plišastega medvedka in mislila, da počnem to zgolj zaradi otroka, ki prihaja.
In danes mi ni žal, da sem šla skozi to, čeprav je bilo težko. V tretje je tudi meni uspelo, čeprav sem se imela ves čas v mislih, da je mogoče, da morda pa nama otrok nikoli ne bo dan. Ampak ne – prišel je in naju presenetil, ko sva najmanj pričakovala. 🙂
Še to…, ko gledam zdaj nazaj to svoje obdobje, ko sva hodila tako pogosto okoli bolnišnic, se mi zdi to obdobje pravzaprav po svoje lepo, kljub grenkim izkušnjam, strahovom in negotovosti – bilo je namreč tudi polno sladkega upanja, spoznala sem čudovite ljudi, ki so me znali stisniti, ko je bilo najtežje, naučila sem se, da je otrok res dar, ki ga ne moreš izsiliti in naučila sem se bolj živeti iz dneva v dan – vse manj sem se obremenjevala z uspehom, bolj pomembno mi je bilo, da sem se vsak dan dobro počutila v svoji koži. Ni lahko, res ne, kdor tega ni dal skozi, ne more vedeti, to je težja pot, ampak vredna vsakega koraka – pa ne samo zaradi otroka, ki ga morda na koncu dobiš, tudi zaradi vseh novih spoznanj. Če bi meni uspelo dobiti otroka po naravni poti takoj, ko sem si ga zaželela, nikoli ne bi vedela vsega tega, kar vem zdaj.
Flamingo zelo lepo si to napisala. Jaz se tudi včasih sprašujem, če bom sploh kdaj imela dojenčka. Ker včasih je res zelo težko. Še preden sem se sploh odločila za ivf sem kar nekaj let obupano gledala znova in znova tist minus na testih. Sploh nisem vedla, če bom sploh še kdaj videla pozitiven test. Pa tiste opazke nekaterih, če bi hotela zanositi bi takoj ratalo. Groza. 😩. Pač nekateri ne razumejo oziroma nočejo razumeti.
Punce!
Ja ,tako kot ste napisale..grozni občutki,borba sama s seboj in partner ne more nikoli in tudi ne bo mogel točno tako ,kot me občutiti vso jezo,strah,negotovost,neuspeh in odziv okolice.Saj smo mi ženske po naravi tiste,ki smo ustvarjenje za rojevanje in zato čutimo še tako večji pritisk na nas in vso krivdo tudi,če ni v nas prevzamemo na svoja pleča:(
Moram pa reči,da imam zlatega moža..,ki me vzpodbuja in verjame,da nama bo enkrat uspelo in tudi opažam,da je tudi njega že ornk načel pritisk okolice,ko sprašujejo kaj čakava?!In pa tudi naredi neprijetno mimiko obraza,ko mu nekdo reče,da bo postal očka.Vem,da vsakemu privošči ta naziv ,ampak ga vidim,da mu je neprijetno in boleče..,tako,da tudi moški trpijo..,ampak saj veste le redkokdaj pokažejo..!Včasih k sem jezna ,žalostna in me je strah..mu rečem ..mah..sej itak nikol ne bova imela otrok..!?On pa samozavestno odvrne itak ,da jih bova in mu v tistem trenutku tolk verjamem,da se mi kr kamen od srca skotali:)Plan B??HMM..jest mam že plan C,D,E..!Ne sej ne! Imam PLAN,DA JE JUTRI NOV DAN,KI NE BO KOT VSAK DAN..SAJ ŽIVETI JE LEPO..PA ČEPRAV MISLIM,DA NIČ NE BO,AMPAK ,KOT PRAVIJO ENKRAT 100%OTROK BO!!hahahahahha:)
Naj vam pa nekaj povem,da brez vas punce vse grozno težje bi bilo..,ker noben ne razume me razen VE MOJE PUPIKE:):) VELIKK POLJUBČEK IN HVALAAA ZA VSE!!
24+..kuga pa devaš??
Drage moje…
Dobro ste to napisale.Malo sem imela krize in sem morala odpreti to temo in dobro je da vas imam da si lahko delimo obcutke ki so povsem isti..tudi jaz in moj se dobro razumeva…mi stoji ob strani ampak resno tiste obcutke najbol mocne cuti samo zenska… Ja Bananca res mislimo da je vse na nas pa ce smo krive ali ne…sigurno pa je da smo v ivf obdobju bol obcutlive. Vsi ti umetni hormoni,cakanje, pluski ki se na koncu slabo koncajo in spet nov pogum zbrati in iti po isti poti..pac ja te stvari naredijo svoje in terjajo nase razpolozenje in obcutek da te nobeden povsem ne razume in da si sama v tem….ampak na koncu se bo splacalo…
Vsem nam borkam bo ratalo. Vsaka od nas bo dozivela dan ko bo plus in ne samo plus tudi rojstvo svojega otroka. In takrat si bomo lahko rekle da smo res mocne osebe. Da smo prehodile goro povno preprek vzponov in padcev ampak smo jo premagale.Prisle smo do vrha…
Pikajmo se z ljubeznijo….grejte pikice svoje. In mislimo pozitivno jaz ze vidim nas cilj vidim vrh gore na katerem se bomo vse srecale…
Objemcek…poljubcek…to smo me borke…🍀🐞💖
Dobro jutro:)
Tooooo..Lina ..zeloo lepo napisano in vzpodbudnoo!!
Joj a veš kolikokrat si zamislem tisti trenutek k bom + vidla,pa ultrazvok..Joj takrat me TAKŠNA SREČA ZAJAME,DA BI SE OD SREČE KAR ZJOKALA:)iN POTEM KO POMISLIM,DA JE MOŽEN TA OBČUTEK IN KO BO PRIŠEL ..POTEM BO TO MOJ,NAJIN NAJLEPŠI TRENUTEK V ŽIVLJENJU in otročka bom imela neizmerno rada:):)Velikokrat sanjam PUNČKO in tudi od majhnega si želim punčko(no saj ni važno,kaj bo..,ampak sanje so tako žive:)Ime imam za njo že od 11.leta moje starosti (DANAJA)še danes mi je prečudovito ime ,ki ima velik pomen in upam,da bo namenjen njen ,če pa bo fantek pa bo GABRIEL.No kakšna imena pa imate vi izbrane??
Dobro jutro punce solze mi tecejo banana od tvojega posta in od vseh ostalih kako mocno vam vsem privoscim postati MAMA. Jaz ze rekla da imam odraslega sina tko da vem da to najlepse kaj imam v zivlenju. Itko mocno zelim da moja pikica vgnezdi in bo pljus. Banana tudi jaz si ful zelim puncko ampak bom hvalezna bogu tudi ce bo fanteh vazno da bo zdrav . Oh kako muzne so dneve ko cakas z ponedelka grem v sluzbo mogoc bo bol hiter minevali dni vazno da bo plus meni se zdi da to bi bil cudez ampak vazno neobupat it naprej do cilja☺ lep dan vam zelim
Jutro bejbe!
24+ žal mi je, da ni uspelo. Naj bo drugo leto bolj uspešno.
Je pa meni tale forum tudi zelo zelo pomagal! Sploh si ne predstavljam vseh teh postopkov brez vas. Sploh, ko te dajejo iz minute v minuto drugačni občutki, od čiste pozitive do čiste depresije. Jst mislim, da sem bila kot ena živčna razvalina in sigurno mi je bilo lažje pisat vam kot kar naprej nekoga morit. Nekako se lažje razumemo tisti, ki smo v tem skupaj.
Zato bravo punce, podpirajte se, pomagajte si in tako bo lažje v postopkih!
Srečno vsem, ki čakate in tistim, ki se podajate v nove boje!
Zivjo punce, tako vas razumem ❤ Sama se dolgo nisem mogla uspešno spopasti z najino situacijo, kar se je odrazilo v joku prakticno vsak večer… Zdaj sem se nekako sprijaznila, iz tira me ne spravi več vsak dojenček, ki ga vidim, in kar je najbolj pomembno: spet si pustim biti vesela. Na nek način je ok, da so vse preiskave trajale pri nama toliko časa, da grem zdaj v postopek “pripravljena”.
Vceraj so naju na GK LJ naucili uporabljati zdravila. Presenečena sem ugotovila, (1) da je gonal svinčnik pravzaprav zelo enostaven in (2) ko me je med.sestra zbodla s placebom – da inekcije niso tak “bav bav”. Predvsem pa sem vedno znova presenecena nad prijaznostjo in ustrežljivostjo vsega osebja na Gk!
Zdej pa čakamo tečko in gremo 😎