Ko človeku dokončno odpove srce, jetra ali pljuča, je presaditev lahko edina možnost za preživetje. Toda za vsakim presajenim organom stojijo darovalec, njegova odločitev oziroma odločitev njegovih bližnjih ter sistem, v katerem mora v nekaj urah usklajeno sodelovati na desetine strokovnjakov.
Kako darovanje organov v Sloveniji v resnici poteka, kdo lahko postane darovalec in zakaj nekateri najpogostejši strahovi nimajo podlage v dejstvih, pojasnjuje Andrej Gadžijev, dr. med., direktor Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant.
O čem pravzaprav govorimo, kadar govorimo o darovanju in presaditvi organov? Katere organe in tkiva danes sploh lahko presadimo?
Ko govorimo o darovanju in presaditvi organov, govorimo predvsem o zdravljenju bolnikov s končno odpovedjo delovanja posameznega organa. Presaditev pride na vrsto takrat, ko so druge možnosti zdravljenja izčrpane in delovanja bolnikovega organa ni več mogoče povrniti. Pri nekaterih boleznih je tako presaditev edina možnost, da bolniku rešimo ali bistveno podaljšamo življenje.
Seveda pa presaditve brez darovanja ni. Zato pri tem ne govorimo samo o medicini in vrhunsko usposobljenih strokovnjakih, ampak tudi o zaupanju, solidarnosti in pripravljenosti pomagati drugemu človeku.
V Sloveniji presajamo ledvice, srce, jetra, pljuča in trebušno slinavko. Med tkivi presajamo predvsem roženice, pa tudi kožo, kostno in hrustančno tkivo, vezi, srčne zaklopke in žile. Posebno področje so presaditve krvotvornih matičnih celic.
Kako bi nekomu, ki o tem ne ve skoraj nič, razložili pot od darovalca do prejemnika?
Najprej bi poudaril nekaj zelo pomembnega: vse se začne z zdravljenjem bolnika, ne z darovanjem organov. Zdravniki naredijo vse, kar je medicinsko mogoče, da bi bolniku rešili življenje. Zdravljenje bolnika in morebitno darovanje organov sta povsem ločena postopka.
Če zdravljenje kljub vsem ukrepom ni uspešno in nastopi smrt, je darovanje mogoče obravnavati šele po zanesljivo ugotovljeni smrti. Smrt je lahko ugotovljena po nevroloških ali cirkulatornih merilih. Pri možganski smrti mora biti diagnoza postavljena po natančno predpisanem postopku. Zdravniki, ki ugotavljajo smrt, ne smejo sodelovati pri odvzemu ali presaditvi organov.
Po potrjeni smrti se preveri, ali se je pokojnik za časa življenja opredelil glede darovanja, in opravi pogovor s svojci. Nato se dokončno oceni zdravstvena primernost posameznih organov. Ko so izpolnjeni pogoji za darovanje, se podatki o darovalcu posredujejo Eurotransplantu, kjer se po natančno določenih medicinskih merilih za vsak organ poišče najprimernejši prejemnik.
Od takrat naprej gre vse zelo hitro. Organizirati je treba odvzem organov, prevoz, pripraviti prejemnike in transplantacijske ekipe. Odvzem organa je pravi operacijski poseg, opravljen v operacijski dvorani in z enakimi strokovnimi standardi kot drugi operativni posegi. Celoten postopek koordinira Slovenija-transplant.
Koliko ljudi trenutno v Sloveniji čaka na presaditev?
Po zadnjih objavljenih podatkih je bilo 30. junija 2026 na čakalnem seznamu v Sloveniji 263 bolnikov.
V Sloveniji opravimo približno 110 presaditev organov na leto. Leta 2025 so v UKC Ljubljana opravili 103 presaditve: 44 presaditev ledvic, 25 src, 22 jeter, deset pljuč in dve presaditvi trebušne slinavke.
Slovenija je glede donorsko-transplantacijske dejavnosti zelo uspešna. Leta 2025 smo imeli 47 dejanskih umrlih darovalcev oziroma 22,1 darovalca na milijon prebivalcev, medtem ko je povprečje Eurotransplanta znašalo 15,6. Po številu umrlih darovalcev na milijon prebivalcev smo se uvrstili na četrto mesto med državami Eurotransplanta. Pri presaditvah srca na milijon prebivalcev pa smo že vrsto let med najuspešnejšimi državami na svetu.
Pri teh številkah je treba vedno povedati še nekaj: za bolnika na čakalnem seznamu statistika ni najpomembnejša. Zanj je pomembno le, ali bomo pravočasno našli primeren organ.
V Sloveniji imamo v povprečju ene izmed krajših čakalnih dob med državami članicami Eurotransplanta. Na presaditev ledvice bolniki v povprečju čakajo 12 mesecev, na srce osem mesecev, na pljuča šest mesecev in na jetra okoli tri mesece. V življenjsko ogrožajočih primerih je čakalna doba za srce, pljuča in jetra bistveno krajša, običajno nekaj dni ali tednov, odvisno od urgentnosti posameznega primera.
Kako pomembno je za Slovenijo članstvo v Eurotransplantu?
Za Slovenijo je izjemno pomembno. Kot majhna država imamo omejen nabor darovalcev in prejemnikov, darovalci pa se pojavljajo nepredvidljivo. Samostojno bi zato bistveno težje pravočasno našli ustrezen organ za vsakega bolnika, ki ga potrebuje.
Eurotransplant povezuje osem držav: Avstrijo, Belgijo, Hrvaško, Nemčijo, Madžarsko, Luksemburg, Nizozemsko in Slovenijo, skupaj območje s približno 139 milijoni prebivalcev.
Za vsak razpoložljiv organ se med bolniki na čakalnem seznamu poišče najprimernejšega prejemnika po vnaprej določenih medicinskih merilih. To ni navadna čakalna vrsta, pri kateri bi bil vedno na vrsti tisti, ki čaka najdlje. Pomembni so med drugim nujnost zdravljenja, krvna skupina, velikost organa, čas na čakalnem seznamu, starost prejemnika in pričakovana uspešnost zdravljenja, pri nekaterih organih tudi imunološka skladnost.
Za naše bolnike to pomeni bistveno večjo možnost, da pravočasno dobijo ustrezen organ. To je še posebej pomembno pri otrocih, zelo nujnih bolnikih in pri bolnikih, pri katerih je ustrezno ujemanje težko najti.
Kako zahtevna je organizacija ene same presaditve?
Če pogledamo celoten proces od enega darovalca do vseh prejemnikov njegovih organov, je lahko neposredno ali posredno vključenih tudi več kot sto ljudi. Sodelujejo zdravniki in medicinske sestre v intenzivni medicini, transplantacijski koordinatorji, kirurgi različnih specialnosti, anesteziologi, laboratoriji, strokovnjaki za imunogenetiko, Eurotransplant, prevozne službe in številni drugi. Posebnost tega sistema je, da mora biti pripravljen 24 ur na dan, vse dni v letu. Ko se pojavi primeren darovalec, postopka ne moremo prestaviti na naslednje jutro ali na ponedeljek.
PREBERITE TUDI:
“To je največji izraz humanosti. Brez darovanja organov me danes ne bi bilo” — Romana Škrinjar Alauf je zaradi Wilsonove bolezni pri 36 letih potrebovala presaditev jeter. V osebni zgodbi za Med.Over.Net pripoveduje o bolezni, presaditvi in življenju, ki ji ga je omogočil darovani organ.
Preberite osebno zgodbo Romane Škrinjar Alauf o presaditvi jeter.
Zakaj je pri presaditvah pomembna prav vsaka minuta?
Čas je zelo odvisen od vrste organa. Srce in pljuča so najbolj občutljivi in pri njih govorimo o nekaj urah. Pri jetrih je časa nekoliko več, pri ledvicah pa lahko organ ohranjamo primeren za presaditev bistveno dlje, praviloma približno do enega dne, v določenih okoliščinah tudi dlje.
To niso absolutne meje. Veliko je odvisno od kakovosti organa, značilnosti darovalca, načina shranjevanja in danes vse bolj tudi od uporabe posebnih naprav za strojno perfuzijo organov.
Ko organ nima več normalne prekrvavitve, njegove celice ne dobivajo kisika na običajen način. Z ohlajanjem presnovo močno upočasnimo, poškodovanja celic pa ne moremo povsem ustaviti. Zato na splošno velja: čim krajši je čas brez normalne prekrvavitve, tem bolje za organ in za prejemnika.
Kako se lahko posameznik v Sloveniji opredeli glede darovanja organov?
V Sloveniji se lahko glede darovanja po smrti opredeli oseba, starejša od 15 let, če je sposobna razumeti pomen svoje odločitve. Opredeli se lahko za darovanje ali proti njemu, odločitev pa lahko pozneje kadarkoli spremeni.
Najlažje je to urediti elektronsko prek portala eUprava, možno pa je tudi osebno na pooblaščenih mestih za opredelitev. Vsa mesta za opredelitev so zbrana na spletni strani www.slovenija-transplant.si. Opredelitev lahko v živo opravite tudi pri nas, v pisarni Slovenija-transplanta, kjer vam odgovorimo tudi na morebitna dodatna vprašanja.
Zelo pomembno je vedeti, da je podatek o opredelitvi za časa življenja zaklenjen. Ne vidi ga osebni zdravnik, ne vidi ga zdravnik, ki človeka zdravi v bolnišnici, in ni zapisan na kartici zdravstvenega zavarovanja. Šele po uradno potrjeni možganski ali cirkulatorni smrti lahko do tega podatka dostopa za to pooblaščeni transplantacijski koordinator. Zato opredelitev nikakor ne more vplivati na zdravljenje človeka.
Kaj pa, če se človek za časa življenja nikoli ni opredelil? Kakšna je takrat vloga svojcev?
Takšnih ljudi je v Sloveniji velika večina. Če pokojnik svoje volje ni uradno izrazil, se po potrjeni smrti opravi pogovor z njegovimi najbližjimi.
Najprej poskušamo ugotoviti, ali je pokojnik kdaj jasno povedal, kakšno je bilo njegovo stališče do darovanja. Če njegova volja ni znana, svojce vprašamo o darovanju. V slovenski praksi brez njihovega soglasja postopka darovanja ne nadaljujemo. Če svojcev oziroma drugih bližnjih oseb ni mogoče doseči, se odvzema prav tako ne opravi.
Če svojo odločitev povemo bližnjim vnaprej, jih lahko v najtežjem trenutku razbremenimo odločanja.
Če pa je človek svojo voljo uradno in veljavno izrazil že za časa življenja, je položaj drugačen. Če je privolil v darovanje, svojce o njegovi odločitvi obvestimo in je pogovor z njimi informativne narave; ne odločajo ponovno namesto njega. Če je darovanju nasprotoval, se postopek darovanja ne začne.
Prav zato je koristno, da o svoji odločitvi razmislimo vnaprej in jo povemo tudi svojim bližnjim. S tem jih lahko v zelo težkem trenutku razbremenimo odločanja.
Kaj pa ljudje, ki mislijo, da so zaradi starosti, kronične bolezni ali kajenja neprimerni za darovanje?
To prepričanje je zelo pogosto zmotno. Za opredelitev glede darovanja ni zgornje starostne meje, kronična bolezen pa sama po sebi prav tako ni razlog, da se človek ne bi mogel opredeliti. Tudi kajenje ne pomeni avtomatično, da noben organ ne bo primeren za presaditev.
Pri dejanskem darovalcu nas zanima predvsem, kako posamezen organ deluje in kakšno tveganje bi njegova presaditev pomenila za prejemnika.
Obstajajo stanja, pri katerih darovanje določenega organa ni mogoče, denimo nekatere aktivne maligne bolezni ali okužbe, pri katerih bi obstajalo nesprejemljivo tveganje prenosa bolezni na prejemnika. Toda primernost se ocenjuje pri vsakem darovalcu in pogosto tudi za vsak organ posebej.
Zato vedno svetujemo: ne izločajte se sami. Če želite po smrti darovati, se lahko za to opredelite. Če bo takšna situacija kdaj nastopila, bodo zdravstveno primernost posameznih organov ocenili zdravniki.
Ali je mogoče organ darovati tudi za časa življenja?
Da. V Sloveniji v klinični praksi izvajamo presaditve ledvice živega darovalca. Zakon sicer pod strogo določenimi pogoji omogoča tudi darovanje dela jeter ali dela pljuč. Pri darovanju organa živega darovalca morata biti darovalec in prejemnik genetsko, družinsko ali čustveno povezana, vsak primer pa je zelo natančno medicinsko, psihološko in etično presojen. Potrebno je tudi predhodno pisno soglasje Etične komisije za presaditve.
Najpomembnejše je varovanje zdravega darovalca. Tveganje zanj mora biti sprejemljivo, odločitev mora biti svobodna in brez kakršnegakoli pritiska, darovalec pa jo lahko do začetka posega prekliče. Darovanje organa ne sme biti predmet plačila ali finančnega okoriščanja. To pa je treba jasno ločiti od povračila dejanskih stroškov: slovenska zakonodaja dovoljuje nadomestilo plače med začasno odsotnostjo z dela in povračilo potnih stroškov, povezanih z darovanjem.
V Sloveniji lahko živi darovalec daruje ledvico, zakon pa pod strogimi pogoji omogoča tudi darovanje dela jeter ali dela pljuč.
Kako je darovanje organov urejeno pri otrocih – tako na strani darovalcev kot prejemnikov?
Tudi otrok je lahko po smrti darovalec organov. Pri umrlem mladoletniku je potrebna pisna privolitev zakonitega zastopnika, razen če se je oseba, starejša od 15 let, za časa življenja sama veljavno opredelila za darovanje in je bila sposobna razumeti pomen svoje izjave.
Otroci so seveda lahko tudi prejemniki organov. Pri njih je še posebej pomembno, da poleg drugih medicinskih meril najdemo tudi organ primerne velikosti. Organ ni nujno od otroškega darovalca; odvisno je od vrste organa, velikosti in drugih medicinskih značilnosti. Pediatrične presaditve organov se večinoma opravljajo v UKC Ljubljana, za najmlajše bolnike in zahtevnejše anatomske primere pa imamo dogovore s specializiranimi transplantacijskimi centri v tujini.
Prav pri otrocih je velika skupina darovalcev in prejemnikov v Eurotransplantu izjemno dragocena, saj poveča možnost, da se ustrezen organ najde pravočasno.
S katerimi miti in napačnimi prepričanji o darovanju se najpogosteje srečujete?
Najbolj me skrbi prepričanje, da zdravniki človeka ne bi zdravili enako zavzeto, če bi vedeli, da je opredeljen za darovanje. To ne drži že iz zelo preprostega razloga: zdravniki, ki človeka zdravijo, njegove opredelitve sploh ne morejo videti. Podatek je za časa življenja zaklenjen.
Pogost je tudi dvom glede možganske smrti. Možganska smrt je smrt; ni koma in ni stanje, iz katerega bi se človek lahko zbudil. Gre za dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov. Smrt se ugotavlja po strogo predpisanih medicinskih merilih, zdravniki, ki jo ugotavljajo, pa so ločeni od ekip za odvzem in presaditev organov.
Drugi miti so, da je človek lahko prestar za darovanje, da darovanju nasprotuje vera ali da po odvzemu organov ni mogoč običajen pogreb. Tudi to ne drži. Večja svetovna verstva prostovoljno in etično darovanje organov podpirajo, telo darovalca pa je po odvzemu kirurško oskrbljeno in svojci lahko opravijo običajne pogrebne obrede.
Pojavljajo se tudi zgodbe, da je mogoče organ kupiti ali “preskočiti vrsto”. V slovenskem sistemu to ni mogoče. Dodeljevanje organov je sledljivo in poteka po vnaprej določenih medicinskih merilih v sodelovanju z Eurotransplantom.
Kako pa dezinformacije in teorije zarote vplivajo na pripravljenost ljudi za darovanje?
Darovanje organov je področje, ki brez zaupanja javnosti ne more delovati. Dezinformacije so zato zelo škodljive. Če nekdo večkrat prebere, da zdravniki bolnika namenoma ne zdravijo, ker želijo njegove organe, ali da se z organi trguje, lahko takšna trditev sčasoma začne zveneti verjetno, čeprav zanjo ni nobenih dokazov.
V zadnjem obdobju zaznavamo več vprašanj in dvomov, v nekaterih obdobjih pa tudi nižjo stopnjo soglasja svojcev. V prvem četrtletju 2026 je bila stopnja soglasja 67 odstotkov, tudi v drugem četrtletju pa je bila nizka stopnja soglasja eden od razlogov za slabše rezultate donorskega programa.
Vendar moramo biti pri razlagi zelo previdni. Ne moremo vsake zavrnitve pripisati teorijam zarote. Svojci se odločajo v trenutku hudega šoka in žalovanja, razlogi za zavrnitev pa so različni. Zato se mi zdi pomembno, da na dvome ne odgovarjamo pokroviteljsko ali z zasmehovanjem. Ljudje imajo pravico vprašati. Naša naloga pa je, da jim odgovorimo mirno, razumljivo in z dejstvi.
V Sloveniji imamo zakonsko urejen, nadzorovan in sledljiv donorsko-transplantacijski sistem. V slovenskem donorsko-transplantacijskem sistemu do danes nismo ugotovili trgovine z organi ali drugih tovrstnih zlorab.
Kaj bi rekli človeku, ki darovanje podpira, vendar se še vedno ne more odločiti za uradno opredelitev?
Ne bi ga silil k odločitvi. Opredelitev mora biti osebna, svobodna in informirana odločitev. Svetoval bi mu, naj se najprej dobro informira iz zanesljivih virov in se o tem pogovori s svojimi bližnjimi. Lahko se opredeli za darovanje ali proti njemu, odločitev pa lahko pozneje tudi spremeni.
Če pa človek darovanje načelno podpira, ima uradna opredelitev zelo praktičen pomen. Njegovi svojci v trenutku smrti ne bodo postavljeni pred vprašanje: “Kaj bi si on želel?” Odgovor bo že dal sam.
Morda je koristno razmisliti tudi z druge strani. Če bi sam zbolel tako hudo, da bi bila presaditev moja edina možnost zdravljenja, bi verjetno želel, da mi je takšno zdravljenje na voljo. Brez ljudi, ki so pripravljeni darovati, tega zdravljenja ni.
Darovanje je prostovoljna odločitev. Nihče vanjo ne sme biti prisiljen. Mislim pa, da je prav, da se o njem vsak od nas vsaj enkrat resno pogovori sam s seboj in s svojimi bližnjimi. Brez darovanja namreč ni presaditev – in s tem ni možnosti zdravljenja za ljudi, pri katerih je presaditev edina preostala možnost zdravljenja in preživetja.
Kaj bi si želeli, da bi o darovanju organov vedel prav vsak?
Predvsem tri stvari.
- Prva je, da je zdravljenje bolnika vedno na prvem mestu in je povsem ločeno od darovanja organov. Dokler je človek živ, je naloga zdravstvene ekipe, da ga zdravi in mu poskuša rešiti življenje. Podatek o njegovi opredelitvi za darovanje se lahko preveri šele po uradno potrjeni smrti.
- Druga je, da darovalec organov po smrti ne more postati vsak človek, ki umre. Darovanje organov je mogoče le v bolnišničnem okolju in ob izpolnjenih natančno določenih medicinskih pogojih, zato je dejanskih možnosti za darovanje razmeroma malo. Prav zato je vsak primer tako dragocen.
- Tretja pa je, da imamo v Sloveniji zelo dobro urejen, varen, etično naravnan in pregleden sistem. Vsi odvzeti in presajeni organi so sledljivi, dodeljevanje ni prepuščeno posamezniku in v slovenskem donorsko-transplantacijskem sistemu nismo ugotovili trgovine z organi ali drugih tovrstnih zlorab.
O darovanju organov tudi skozi ples
4. septembra 2026 ob 18. uri bo v Gledališču Park v Murski Soboti na ogled multimedijska gledališko-plesna predstava Odloči se. Katja Dance Company in DanceArt.si jo pripravljata v sodelovanju z Zavodom RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant ter drugimi podporniki. Predstava skozi sodobni ples, glasbo in vizualno pripoved odpira vprašanja minljivosti, izgube, sočutja, solidarnosti ter odločitve za darovanje organov in tkiv po smrti. Več informacij najdete na spletni strani: Slovenija-transplant – Predstava Odloči se.
