Partner ima profil na strani za avanture. Je to že nezvestoba?

Na forumu Med.Over.Net je uporabnica opisala dilemo, ki jo je po približno desetih letih zveze povsem presenetila. S partnerjem se po njenih besedah dobro razumeta, veliko časa preživita skupaj, zadovoljna je tudi z njuno spolnostjo in do takrat ni imela občutka, da bi ji karkoli skrival.

Potem je po naključju odkrila, da ima profil na spletni strani za zmenke in avanture. Je lahko res samo radoveden? Ali že samo dejstvo, da si nekdo v partnerskem odnosu ustvari takšen profil, pomeni, da nekaj išče zunaj zveze?

Na forumu so ji nekateri svetovali, naj si ustvari lažni profil in preveri, kako daleč bi bil partner pripravljen iti. Sama je takšno možnost zavrnila – zdelo se ji je, da bi tudi ona s prevaro poskušala priti do resnice. Namesto tega se je odločila za neposreden pogovor. Kje se torej danes sploh začne nezvestoba? O tem smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije.

Je že profil na strani za avanture lahko nezvestoba?

Lahko. Toda sam obstoj profila še ne pove, kaj človek tam dejansko počne. “Za nekatere je tak profil jasen prestop meje, za druge bi bila meja šele aktivno iskanje stika ali srečanja,” pojasnjuje sogovornica. Prav zato je pri takšnih situacijah težko postaviti univerzalno pravilo. Pomembno je, kaj v konkretnem odnosu partnerja razumeta kot sprejemljivo in kaj kot prestop njunega dogovora.

Kje se konča radovednost in začne prestopanje meje?

Ogledovanje profilov, flirtanje, dopisovanje, izmenjava intimnih vsebin in dogovarjanje za srečanje niso ista dejanja. “Bolj ko vedenje postaja aktivno, osebno in skrivno, večja je verjetnost, da je partner prestopil mejo zaupanja,” pravi sogovornica. Toda tudi tu je pomemben kontekst. Nekaj, kar je v enem odnosu sprejemljivo, lahko drugi partner doživi kot resno kršitev zaupanja.

Kdo določi, kaj je varanje?

Partnerja. Meje nezvestobe namreč niso pri vseh parih enake. Zato po besedah Grbin ni vedno koristno iskati odgovora na vprašanje, kaj bi kot varanje označili drugi ljudje.

Pomembneje je: Kaj sva se dogovorila midva? Kaj drug od drugega pričakujeva? In ali je eden od naju ravnal v nasprotju s tem?

Težava lahko nastane tudi, kadar se partnerja o svojih mejah nikoli nista izrecno pogovorila, oba pa sta bila prepričana, da drugi nanje gleda enako.

Profil za avanture je eno, kaj pa pornografija? Partner gleda pornografijo večkrat na dan – je to že znak za alarm?

Zakaj nekdo išče pozornost drugje, če je v zvezi zadovoljen?

Profil na strani za zmenke ali flirtanje z drugimi še ne pomenita nujno, da je partnerski odnos slab ali da partnerju v njem nekaj manjka. “Nekateri iščejo predvsem občutek zaželenosti, potrditev, vznemirjenje ali novost. Razlog je lahko povezan z lastnimi potrebami in negotovostmi, ne nujno s kakovostjo partnerskega odnosa,” pojasnjuje strokovnjakinja.

To pa seveda še ne pomeni, da mora biti takšno vedenje za drugega partnerja sprejemljivo. Pri pogovoru je zato pomembno tudi vprašanje, kaj je človeka k takšnemu vedenju vodilo – in ne zgolj, kako daleč je pri njem prišel.

Kaj bolj boli – profil ali dejstvo, da je bil skrit?

Za prizadetega partnerja je lahko zelo boleče prav skrivanje. Nenadoma se namreč ne sprašuje več samo: Kaj se je zgodilo? Pojavita se lahko še veliko bolj neprijetni vprašanji: Zakaj mi tega ni povedal? Kaj vse mi je še prikril? “Pri tem ni pomembno samo, ali je prišlo do spolnega ali čustvenega stika, temveč tudi, ali je bilo vedenje zavestno prikrito,” poudarja sogovornica. Zato se lahko tudi situacija, v kateri ni prišlo do fizične nezvestobe, spremeni v resno krizo zaupanja.

Kaj narediti, ko odkrijete partnerjev skrivni profil?

Prva reakcija je lahko jeza, strah, šok ali potreba, da bi takoj izvedeli vse. Grbin svetuje, da si človek pred pogovorom vzame nekaj časa, da se prva reakcija nekoliko umiri. Nato je smiseln neposreden pogovor.

Kaj profil pomeni? Kako dolgo obstaja? Kaj se je prek njega dogajalo? Kaj je partnerja vodilo k temu? In kakšne meje sta v odnosu do zdaj sploh imela? “Cilj ni zasliševanje, ampak pridobiti dovolj informacij za razumevanje situacije,” poudarja Grbin.

Je za prevaro res vedno kriva nesrečna zveza? Ali lahko vara tudi človek, ki je v zvezi srečen?

Bi morali partnerja preveriti z lažnim profilom?

To je bila ena od idej, ki jih je uporabnica dobila na forumu. Toda po mnenju sogovornice se iz takšnega preverjanja težko razvije kaj pozitivnega. Želja po resnici je razumljiva, skrivno preverjanje pa lahko odnos potisne v nov problem: začaran krog nadzora.

Več ko preverjamo, več dvoma iščemo in manj prostora ostane za zaupanje.

Podobno velja za skrivno pregledovanje telefona, sporočil in profilov. Bolj konstruktivno je o nezaupanju spregovoriti neposredno ter se dogovoriti o mejah zasebnosti in transparentnosti.

“Samo gledal sem iz radovednosti”?

Takšne razlage ni treba niti avtomatično sprejeti niti avtomatično zavrniti. Pomembno je, ali se razlaga ujema z vedenjem in informacijami, ki jih imamo, ter ali po pogovoru omogoča ponovno vzpostavljanje občutka varnosti in zaupanja. Če močan občutek nezaupanja ostaja, je po besedah Grbin vredno raziskati, kaj je v njegovem ozadju. Sama razlaga namreč še ne obnovi zaupanja.

Se lahko zaupanje po takšnem odkritju povsem obnovi?

Lahko, vendar zgolj obljuba “nikoli več” praviloma ni dovolj. Potrebni so iskrenost, prevzem odgovornosti in jasen pogovor o tem, kaj bosta partnerja v prihodnje razumela kot prestop meje. Prizadeti partner pa potrebuje čas in predvsem možnost, da se občutek varnosti ponovno vzpostavi, ne da bi moral postati »detektiv« v lastnem odnosu.

Bi se morali o digitalni nezvestobi pogovoriti, še preden nastane težava?

Ni nujno, da mora vsak par sestaviti seznam pravil glede vsake spletne aktivnosti. Če oba podobno razumeta meje in sta si glede tega jasna, posebnega pogovora morda niti ne potrebujeta. Težava nastane, kadar predvidevamo, da partner samodejno razume naše meje. Zato je lahko koristno vedeti, kako drugi razume flirtanje, dopisovanje, aplikacije za zmenke, pornografijo, izmenjavo intimnih vsebin in skrivanje spletnih aktivnosti.

“Saj se z nikomer nisem dobil, zato nisem naredil nič narobe“

Fizično srečanje ni edina meja, ki jo je mogoče v partnerskem odnosu prestopiti. Če sta partnerja dogovorjena, da je iskanje romantične ali spolne pozornosti zunaj odnosa zanju nesprejemljivo, lahko problem nastane že precej prej. Zato se po besedah Grbin ni smiselno ustaviti samo pri vprašanju:“Ali se je kaj zgodilo?“ Pomembnejše je lahko vprašanje: “Ali sem s svojim vedenjem prekršil zaupanje in dogovor, ki sva ga imela?“ In prav odgovor nanj lahko pove več kot podatek, ali je na koncu dejansko prišlo do srečanja.

Za konec pa še: Kdaj bi vas partnerjeva vprašanja morala skrbeti? To ni samo ljubosumje!