Kdaj bi vas partnerjeva vprašanja morala skrbeti? To ni samo ljubosumje!

Na forumu Med.Over.Net se vprašanja o ljubosumju pojavljajo že skoraj tri desetletja. Zgodbe so različne, občutki ljudi, ki jih opisujejo, pa pogosto presenetljivo podobni.

Ena od uporabnic je zapisala, da ji partner ne zaupa. Kot pravi, je v odnosu naredila nekaj napak, vendar ga ni nikoli prevarala. Na začetku zveze jo je njegovo ljubosumje močno obremenjevalo, sčasoma pa se je zgodilo nekaj drugega – nanj se je navadila. Če mu pove, da gre v trgovino, že po tonu njegovega glasu prepozna dvom. Če jo vpraša, ali je njena sostanovalka v Ljubljani, čeprav mu je že povedala, da je ni, ve, kaj se mu po njenih besedah plete po glavi: Kaj zdaj počne? S kom je?

Več kot to, da mu povem po resnici, ne morem. On pa preveč razmišlja. Ne zaupa mi ničesar, ampak ali nisem jaz njegova partnerica?

Njeno razmišljanje odpira vprašanje, ki nima vedno preprostega odgovora. Kdaj je ljubosumje samo neprijeten, a človeški občutek, in kdaj začne posegati v odnos ter življenje drugega človeka?

Nadzor namreč ni nujno videti kot neposredna prepoved: “Tja ne smeš.” Lahko se začne precej bolj neopazno – z vedno novimi vprašanji, pričakovanjem pojasnil in občutkom, da morate partnerju dokazovati, da ne počnete ničesar narobe.

O tem smo govorili z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije, ki pojasnjuje, kdaj ljubosumje postane problematično, kako prepoznati nadzorovalno vedenje in ali je načeto zaupanje mogoče ponovno zgraditi.

Kdaj ljubosumje postane problem?

Ljubosumje samo po sebi še ne pomeni, da je z odnosom nekaj narobe. Po besedah Branke Grbin postane problematično predvsem takrat, ko začne preveč obremenjevati oba partnerja in posegati v njuno vsakdanje življenje.

Problematično postane takrat, ko začne preveč obremenjevati tako tistega, ki je ljubosumen, kot partnerja na drugi strani. Ko postanejo vprašanja preveč invazivna in pri partnerju vzbudijo občutek, da ničesar ne more več početi sam, ne da bi o tem poročal partnerju oziroma partnerici.

Pozorni bi morali postati tudi, ko ljubosumje vodi v preverjanje, omejevanje ali nadzorovanje. Če oba čutita, da je zaupanje v odnosu načeto, sogovornica svetuje resen pogovor o tem, od kod ljubosumje izvira, ali ima zanj partner kakšen razlog in kaj lahko naredita oba.

“Na njegovo ljubosumje sem se že navadila“ Prav ta stavek iz forumske objave je posebej pomenljiv. Na določeno vedenje se namreč lahko navadimo, opozarja sogovornica, vendar to še ne pomeni, da se ob njem počutimo dobro. Če moramo partnerju ves čas razlagati podrobnosti, ob tem pa vemo, da vprašanja izvirajo iz nezaupanja, lahko to ruši občutek varnosti v odnosu.

Znaki, da smo začeli prilagajati svoje vedenje, so lahko, da smo omejili aktivnosti, v katerih uživamo, ker s tem ne želimo ujeziti ali razburiti partnerja, ali pa že vnaprej pripravljamo odgovore, s katerimi mirimo partnerjevo ljubosumje.

Sčasoma se lahko pojavi tudi samocenzura. Določenih stvari ne naredimo več ali jih naredimo drugače, še preden bi partner to od nas sploh zahteval.To je pomembna razlika: partner vam morda nikoli ni rekel, da ne smete na pijačo s prijatelji, vendar se druženju vseeno odpoveste, ker veste, da bodo sledila vprašanja, očitki ali neprijetno vzdušje.

Morda vas zanima tudi: Ali lahko vara tudi človek, ki je v zvezi srečen?

Želi samo vedeti, kje ste – ali vas že nadzoruje?

Vprašanje »Kdaj prideš?« samo po sebi seveda ni znak nadzorovanja. Med partnerjema je povsem običajno, da vesta, kakšne načrte imata, in se dogovorita, kdaj se približno vrneta domov. Pomemben je vzorec vedenja.

“Če pa se začnejo pojavljati podrobnejša vprašanja, nenehna SMS-sporočila z vprašanji, kdaj se bo partner vrnil oziroma vrnila, kaj počne, s kom je, zakaj se ne oglasi in podobno, potem lahko ljubosumje že prehaja v nadzorovalno vedenje,” pojasnjuje strokovnjakinja. Posebej pozorni bodite, če partner pričakuje takojšnje odgovore, na to, da se ne oglasite, pa se odzove z jezo, očitki ali kaznovanjem. Takrat je po besedah sogovornice čas za pogovor o mejah in zaupanju.

Kaj pa, če ste partnerju v preteklosti že dali razlog za nezaupanje?

Tu stvari niso vedno črno-bele. Če je nekdo v preteklosti lagal, prikrival ali kako drugače načel zaupanje, je razumljivo, da se občutek varnosti ne bo vrnil čez noč. Po besedah Grbin je v takšnem obdobju lahko potrebnega nekaj več transparentnosti. Pomembno je, da partner pove, kaj v njem vzbuja pomanjkanje informacij, druga stran pa njegova čustva sliši in jih poskuša razumeti.Toda obstaja meja.

Pretekla napaka ne sme postati razlog za nenehno preverjanje in nadzorovanje partnerja.

Zaupanje se po njenih besedah ponovno gradi predvsem z doslednim in transparentnim vedenjem skozi čas. Cilj je najti način, ob katerem se bosta oba počutila dovolj varno – ne pa vzpostaviti odnosa, v katerem mora eden nenehno dokazovati svojo nedolžnost.

Tudi to je lahko znak težav v odnosu: Vas partner po prepiru ignorira – kdaj molk postane kaznovanje?

Se lahko izrazito ljubosumje spremeni?

Lahko, vendar odgovornost za ljubosumje ne more biti samo na partnerju, ki ga mora vedno znova pomirjati. Branka Grbin poudarja pomen komunikacije in poslušanja. Ljubosumni partner naj pove, kaj čuti in od kod njegovi občutki izvirajo, hkrati pa mora prevzeti odgovornost za svoje vedenje.

Izrazito ljubosumje se lahko spremeni, vendar je za to potrebna pripravljenost ljubosumnega partnerja, da prepozna svoje vzorce in dela na njih.

Če partnerja kljub pogovorom ne moreta najti skupnega jezika oziroma ljubosumje vztraja in pomembno vpliva na odnos, je lahko smiselna partnerska terapija. V nekaterih primerih lahko pomaga tudi individualna psihoterapija, predvsem kadar so v ozadju močnejši strahovi, negotovost ali pretekle izkušnje, ki vplivajo na zaupanje.