“Pojej, v Afriki otroci stradajo! Od mize ne greš, dokler krožnik ne bo prazen!” Če ste odraščali ob takšnih stavkih, jih verjetno dobro poznate. Hrana je bila pogosto tudi del vzgoje: sladica nagrada za pridnost, zelenjava nekaj, kar je bilo treba pojesti, preden smo smeli od mize, prazen krožnik pa dokaz, da smo bili “pridni”.
Takšna pravila se morda zdijo povsem običajen del otroštva, vendar lahko način, kako smo se o hrani učili doma, vpliva na naš odnos do nje tudi v odrasli dobi. Večina teh besed verjetno ni bila izrečena s slabim namenom. Starši so nas želeli nahraniti, preprečiti metanje hrane ali nas naučiti tega, kar so sami razumeli kot zdrave navade. Toda sporočila o hrani in telesu, ki jih slišimo v otroštvu, lahko vplivajo na to, kako o hrani razmišljamo in kako se ob njej počutimo tudi pozneje v življenju.
Odnos do hrane se namreč ne začne oblikovati s prvo dieto ali prvim nezadovoljstvom pred ogledalom. Njegovi temelji se lahko začnejo postavljati že veliko prej – za domačo kuhinjsko mizo.
Ko hrana dobi moralno vrednost
Morda ste poslušali komentarje o svojem telesu, teži ali tem, koliko jeste. Ali pa ste odraščali ob staršu, ki je bil nenehno na dieti, tehtal hrano, preskakoval obroke ali po praznikih napovedoval, da se mora spraviti nazaj v red.
“Otrok takšnih sporočil ne sliši kot odrasel človek. Iz njih se uči, kaj pomenijo hrana, telo in lastna vrednost,” opozarja Doroteja Riahi, svetovalka za prehrano, vadbo in osebno rast ter ustanoviteljica projekta Fit Meal Slovenija.
Ko se sporočila – da je bolj vitko telo lepše telo, da je določena hrana slaba in da je prehranjevanje treba nadzorovati – pogosto ponavljajo, lahko otrok hrano začne povezovati z občutki krivde, sramu in nadzora. Hrana tako lahko začne izgubljati svojo osnovno vlogo – da nas nahrani in nam je lahko tudi v užitek – ter postane nekaj, kar moralno ocenjujemo. Nato odrastemo. Nekatera pravila pa ostanejo.
Kako se stara sporočila lahko pokažejo danes?
| Sporočilo iz otroštva | Kako se kaže v odrasli dobi? |
| “Sladico dobiš, če boš pridna.” | “To si lahko privoščim, ker sem danes trenirala.” |
| “Stran pa ne bomo metali!” | Težko prenehamo jesti, čeprav smo že siti. |
| “Pazi, da se ne zrediš.” | “Včeraj sem jedla preveč, zato bom danes jedla manj.” |
| Nenehno hujšanje in govorjenje o hujšanju doma | Hrano začnemo deliti na “dobro” in “slabo”, ob nekaterih živilih pa se lahko pojavi krivda. |
Morda danes zavestno veste, da en kos torte ne bo spremenil vašega telesa – pa ob njem vseeno začutite krivdo. Veste, da vam ni treba pojesti vsega na krožniku – pa se težko ustavite, tudi ko ste siti. Znanje samo po sebi namreč ne izbriše nujno vzorcev, ki smo jih ponavljali leta.
“Ali to res verjamem jaz ali sem se tega samo naučila?”
Spreminjanje odnosa do hrane ni samo vprašanje tega, koliko o prehrani vemo. Pomembno je tudi, da začnemo prepoznavati stara pravila in jih postopoma nadomeščati z novimi. Ko se ob hrani pojavi nelagodje ali občutek krivde, so lahko koristna naslednja vprašanja:
- Zakaj me določena hrana tako vznemiri?
- Zakaj imam občutek, da si moram sladico “zaslužiti”?
- Zakaj se počutim krivo, ko jem do sitosti?
- Zakaj imam po obilnejšem obroku potrebo, da naslednji dan jem manj?
- Ali to res verjamem jaz ali sem se tega samo naučila?
To nam lahko pomaga prepoznati, od kod izvirajo nekatera pravila, ki še danes usmerjajo naš odnos do hrane.
Čokolada ni “slaba”, zelenjava ni “pridna”
Eden od korakov je lahko, da hrano začnemo opisovati brez moralnih oznak. Čokolada ni “slaba”. Zelenjava ni “pridna”. Torta ni razlog, da bi morali naslednji dan preskočiti obrok ali se kaznovati z dodatno vadbo. In obrok ni preizkus naše discipline. To seveda ne pomeni, da prehranska kakovost ni pomembna.
“Zdrav odnos do hrane ne pomeni, da je vseeno, kaj in koliko jemo. Pomeni, da lahko skrbimo za prehransko kakovost svojega jedilnika, ne da bi hrani pripisovali moralno vrednost in sebi pripisovali vrednost glede na to, kako smo jedli,” pojasnjuje sogovornica.
Lahko želite izgubiti telesno maso, ne da bi sovražili svoje telo. Lahko želite jesti bolj uravnoteženo, ne da bi se kaznovali za obrok, ki je bil drugačen od načrtovanega. In lahko uživate v sladici brez občutka, da jo morate pozneje “nadomestiti”.
Pomembno je, kaj naredite po obroku
Bolj sproščen odnos do hrane ne pomeni popolnega prehranjevanja. Vedno bodo dnevi, ko boste pojedli več. Včasih boste jedli zaradi čustev, stresa ali utrujenosti. Včasih boste izbrali manj hranljivo hrano. In včasih boste nekaj pojedli preprosto zato, ker vam je bilo dobro. Ključno je, kaj naredite potem. Se kaznujete? Preskočite naslednji obrok? Si obljubite, da boste jutri začeli novo dieto? Poskušate zaužito “pokuriti” z dodatno vadbo? Ali pa preprosto nadaljujete z običajnim ritmom?
Prav sposobnost, da po drugačnem ali obilnejšem obroku nadaljujemo brez kompenzacije in občutka, da moramo nekaj “popraviti”, je lahko pomemben znak bolj sproščenega odnosa do hrane.
Dobro je vedeti
Cilj ni popoln odnos do hrane. Ne gre za to, da nikoli več ne boste pojedli več, kot ste nameravali, da nikoli ne boste jedli zaradi čustev ali da boste vedno izbrali prehransko najboljšo možnost. Pomembno je predvsem, da en drugačen obrok ne sproži novega kroga omejevanja, kaznovanja in občutkov krivde.
Kaj bomo o hrani povedali svojim otrokom?
Tega, kar smo o hrani poslušali v otroštvu, ne moremo spremeniti. Lahko pa se odločimo, katera sporočila bomo obdržali in katerih ne bomo prenašali naprej.
Otroka lahko naučimo, da hrana ni nagrada za pridnost. Da sladica ni privilegij, ki si ga je treba zaslužiti. Da telesna teža in oblika telesa ne določata človekove vrednosti. In da lahko skrbimo za svoje zdravje, ne da bi bilo hujšanje stalna tema za kuhinjsko mizo.
Prav tako jim lahko pokažemo nekaj, česar se morda sami še učimo: da ni treba čakati na “popolno telo”, da bi se v njem počutili dobro. Morda ne morete spremeniti tega, kar ste o hrani poslušali kot otrok.
Morda ne morete spremeniti tega, kar ste o hrani poslušali kot otrok. Lahko pa spremenite, kaj o hrani govorite sebi danes – in kaj boste o njej govorili svojim otrokom.
O sogovornici
Doroteja Riahi je svetovalka za prehrano, vadbo in osebno rast ter ustanoviteljica projekta Fit Meal Slovenija. Pri svojem delu ženskam pomaga razumeti, zakaj diete, ekstremi in kratkoročni izzivi pogosto ne prinesejo trajnih rezultatov. Najdete jo na Facebook profilu FIT MEAL by Doroteja Riahi, vprašanje pa ji lahko zastavite tudi na našem forumu GIBANJE, OBLIKOVANJE IN KREPITEV TELESA.
