Prav to se je pred leti spraševala uporabnica foruma Med.Over.Net, potem ko je opazovala prijateljico in njeno taščo. Ta je dveletnemu vnuku, ki je divjal po prostoru, rekla, naj se nekoliko umiri, da se ne bo udaril, in v eni uri dodala še nekaj podobnih pripomb. Uporabnici se ni zdelo nič posebnega. Njena prijateljica pa je po taščinem odhodu komaj skrivala jezo. Motilo jo je, da ima tašča vedno pripombe in da posega v vzgojo njenega otroka.
“Morda bi tudi jaz pripombe svoje tašče čisto drugače vzela kot pripombe neke druge osebe,” je zapisala uporabnica in odprla vprašanje, ki je aktualno še danes: zakaj smo prav pri taščah pogosto tako občutljivi?Je težava res v tem, kaj tašča reče, ali predvsem v tem, kdo to reče? Zakaj lahko nasvet svoje mame preslišimo, ob skoraj enakem komentarju partnerjeve mame pa začutimo jezo, kritiko ali poseganje v svoj prostor?
O tem smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije Ambulante Sigmund Freud Institut.
Zakaj nas ista pripomba tašče zmoti bolj kot mamina?
Odnos s taščo je drugačen od odnosa, ki ga imamo s svojo mamo ali prijateljicami, pojasnjuje sogovornica. Pomembno je predvsem, kako sprejete in varne se ob njej počutimo.
“Veliko je odvisno od tega, ali ji lahko postavimo meje, ali zna sprejeti naše mnenje in drugačne poglede navzgojo ter ali naše meje tudi upošteva,” pravi. Ko tašča komentira naš način življenja, partnerski odnos ali vzgojo otrok, se lahko zato hitro pojavi občutek, da nas ocenjuje ali poskuša prevzeti nadzor. Včasih je pripomba res samo pripomba, vendar lahko v nas sproži stare negotovosti ali občutek, da namesto podpore dobivamo kritiko.
Če nas komentar prizadene, strokovnjakinja svetuje, da tega ne potlačimo, ampak povemo, kako smo se ob njem počutili. Pri tem lahko pomaga uporaba tako imenovanih “jaz stavkov”. Namesto: “Ti vedno kritiziraš mojo vzgojo,” lahko denimo rečemo: “Ob tej pripombi sem se počutila, kot da dvomiš o mojih odločitvah.” “Če izhajamo iz sebe in svojega doživljanja ter ne napadamo druge osebe, lahko vsaj nekoliko zmanjšamo napetost,” pojasni.
Ko pridejo otroci, postanejo meje še občutljivejše
Prav vzgoja otrok je pogosto eno najbolj občutljivih področij v odnosih med starši in starimi starši. Mladi starši se še učijo, iščejo svoj način in želijo sami izkusiti starševstvo. Stari starši pa imajo za seboj leta izkušenj in pogosto povsem iskreno verjamejo, da lahko z nasveti pomagajo. Težava nastane, ko pomoč ni več ponujena, ampak postane pričakovanje, da jo bodo starši tudi upoštevali.
“Stari starši lahko stojijo ob strani in ponudijo pomoč, ko jo bodo starši potrebovali. Hkrati pa morajo pustiti prostor, da se tudi oni sami učijo,” razloži. Nasvet ali prestopanje meja? Razlika je po besedah sogovornice precej preprosta.
Nasvet dopušča možnost, da ga ne upoštevamo.
Človek pove svoje mnenje, nato pa sprejme, da se bomo odločili drugače. Prestopanje meja pa pomeni vztrajno neupoštevanje naših želja in odločitev. “Nasvet daje človeku prostor in svobodo, da se odloči sam. Pri prestopanju meja se ta svoboda začne omejevati,” pojasnjuje.
Ko zaradi preteklosti tudi nedolžno pripombo slišimo kot kritiko
Če je bilo v odnosu s taščo že veliko neprijetnih izkušenj, lahko postanemo na njene komentarje bistveno bolj občutljivi. Tudi stavek, ki bi ga iz ust nekoga drugega razumeli povsem nevtralno, lahko zazveni kot nova kritika.“Če se je v preteklosti veliko podobnih situacij končalo slabo, je razumljivo, da smo ob naslednji pripombi že vnaprej bolj na preži,” pravi Branka Grbin.
Zato v konfliktu pogosto ne reagiramo le na to, kar je bilo izrečeno v tistem trenutku, ampak na celotno zgodovino odnosa. Podobno se zgodi, kadar zaradi miru dolgo molčimo.
Nezadovoljstvo se kopiči. Ko nato eksplodiramo ob navidezni malenkosti, pogosto ne reagiramo več samo na zadnjo pripombo, ampak tudi na vse prejšnje situacije, o katerih smo bili tiho.
Prav zato svetuje, da manjša nezadovoljstva razrešujemo sproti.
Ključno vlogo ima partner
Pri odnosu med taščo in snaho oziroma zetom ima zelo pomembno vlogo partner – torej otrok osebe, s katero nastaja konflikt.
“Partner je tisti, ki lahko svoji izvorni družini najbolj jasno in mirno postavi mejo, hkrati pa z njo ohrani odnos,” pravi Grbin. To je še posebej pomembno v obdobjih, ko je drugi partner bolj ranljiv. Denimo po rojstvu otroka, ko se ženska še telesno in čustveno prilagaja novi vlogi. Takrat po besedah sogovornice potrebuje predvsem podporo in občutek, da ji partner stoji ob strani.
Ko partner vedno stopi na mamino stran
Če se partner ob vsakem konfliktu avtomatično postavi na stran svoje mame, težava ni več zgolj odnos med taščo in snaho. Postane problem partnerskega odnosa. Partnerka se lahko začne počutiti osamljeno, zapuščeno ali manj pomembno.
“S tem lahko partner sporoča, da njun partnerski odnos zanj ni primaren in da ima njegova izvorna družina še vedno prvo mesto. To je lahko opozorilni znak,” pravi Grbin.
To seveda ne pomeni, da mora partner vedno in brez premisleka braniti moža ali ženo. Pomembno pa je, da zna oceniti situacijo, prevzeti odgovornost in jasno postaviti meje tam, kjer so potrebne.
Ali tašča in snaha tekmujeta za istega moškega?
Ideja o tekmovanju med materjo in partnerko njenega sina je močno zakoreninjena v kulturi, zgodbah in stereotipih. Takšno nezavedno tekmovanje se lahko pojavi, pravi Grbin, vendar ni nujno bistvo težave. Pogosto gre predvsem za prilagajanje na novo družinsko ureditev. Ko odrasel otrok ustvari svojo družino, se odnosi spremenijo. To pa je lahko za nekatere starše težko sprejeti.
Nekatere mame lahko spremembo doživljajo zelo dokončno, skoraj kot da se je njihov odnos z otrokom končal. V resnici se ni končal, ampak se je samo preoblikoval.
Odrasel otrok se lahko še vedno vrača k svojim staršem po podporo, nasvet ali druženje. Če je bil odnos dober že prej, bo praviloma lahko ostal dober tudi po tem, ko si ustvari svojo družino. Spremeni pa se hierarhija odnosov in temu se morajo postopoma prilagoditi vsi.
Kako postaviti mejo, ne da bi zanetili vojno?
Meja ni nujno konflikt. Grbin svetuje, naj bo postavljena mirno, kratko in konkretno, brez dolgih razlag in obtoževanja. Na primer: “Vem, da želiš dobro, vendar se bova glede tega odločila midva.“
Tak stavek prizna dobre namene druge osebe, hkrati pa jasno pove, kdo bo sprejel končno odločitev.
Jasna meja je lahko hkrati spoštljiva. Ni potrebe po dolgih razlagah, dovolj je, da smo jasni glede svojih želja. Če so spori s taščo že postali stalni razlog za prepire med partnerjema, pa je po njenem pomembno predvsem eno: da partnerja nehata drug drugega dojemati kot nasprotnika.
“Na problem naj gledata kot ekipa. Ne kot na problem med snaho in taščo, ampak kot na skupen problem, ki ga bosta reševala skupaj.”
Partner svojo izvorno družino praviloma najbolje pozna, zato ima pomembno vlogo pri tem, kako bodo meje postavljene in kako dosledno se jih bo spoštovalo. In najpomembnejše pravilo za boljši odnos med generacijami?
Zdrave meje in spoštovanje z obeh strani. Stari starši naj spoštujejo avtonomijo odraslih otrok, odrasli otroci pa njihove izkušnje in dobrohotnost. Zdrava meja ni zavračanje odnosa, ampak način, kako ga ohraniti.
O sogovornici
Branka Grbin je specializantka integrativne psihoterapije pod supervizijo. Diplomirala je na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, kjer zaključuje magistrski študij psihoterapije. Pri svojem delu pomaga posameznikom pri soočanju z izgorelostjo, stresom, anksioznostjo, nizko samopodobo, težavami v odnosih in drugimi življenjskimi izzivi. Njeno delo temelji na integrativnem pristopu, ki posameznika obravnava celostno ter spodbuja razvoj bolj zdravih načinov soočanja s stiskami. Več informacij o njenem delu in psihoterapevtski obravnavi najdete TUKAJ.
