Dismorfna telesna motnja – ko ogledalo ne pokaže resnice

Dismorfna telesna motnja ali dismorfofobija je motnja, s katero se je gotovo že srečal marsikdo med nami, pa zanjo sploh ne ve. Pred kratkim je ena od naših bralk na forumu nevede opisala svojo izkušnjo z njo:

“Imam prijateljico, ki je res lušna. Vsi jo imamo zelo radi in jo pogosto pohvalimo. A sama sebe vidi čisto drugače. Ko sva skupaj, se skoraj vedno pogovarjava o njenem nosu. Sovraži ga – pravi, da je kljukast, prevelik za njen obraz, asimetričen in mozoljast. V resnici ima zelo običajen nos, ki sploh ne izstopa. Vseeno jo to zelo obremenjuje in zaradi tega pogosto odpoveduje druženja. Enkrat je celo prišla z masko na obrazu in se pretvarjala, da je bolna, samo da bi ga zakrila. Bila je že pri dermatologinji, trenutno pa varčuje za plastično operacijo. Nisem prepričana, ali gre tukaj samo za slabo samopodobo ali je kaj bolj resnega.”

Kaj je dismorfna telesna motnja?

Dismorfna telesna motnja ali dismorfofobija (angl. body dysmorphic disorder) je duševna motnja, pri kateri je posameznik pretirano obremenjen z minimalno ali celo namišljeno pomanjkljivostjo na telesu, ki je drugi sploh ne opazijo. Ta motnja povzroča izjemno čustveno stisko, ki lahko močno ovira vsakodnevno delovanje.

Dismorfofobija se običajno pojavi v adolescenci in naj bi prizadela med 2 in 3 odstotke splošne populacije, vendar je ta odstotek verjetno premajhen, saj je motnja redko diagnosticirana in velikokrat ostane spregledana.

Posamezniki z diagnozo se namreč pogosto ne zavedajo, da njihove skrbi izvirajo iz duševne motnje, ampak iskreno verjamejo, da gre za fizično napako:

“Zaradi tega lahko nekdo trpi desetletje ali več, preden poišče pomoč pri strokovnjaku za duševno zdravje. Namesto tega obiskujejo dermatologe, plastične kirurge, zobozdravnike in druge lepotne strokovnjake, te neuspeli poskusi izboljšanja videza pa le poglabljajo njihovo tesnobo,” je za The New York Times pojasnila psihologinja Hilary Weingarden

Zakaj pride do dismorfofobije?

Strokovnjaki z Mayo Clinic poročajo, da natančen vzrok dismorfne telesne motnje ni znan, vendar je lahko povezana:

• z genetskimi dejavniki, saj je tveganje večje, če se v družini pojavljajo dismorfna telesna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja ali depresija.
• s travmatičnimi izkušnjami iz preteklosti, kot so zbadanje, ustrahovanje ali zloraba v otroštvu.

Raziskave pa so pokazale tudi razlike v delovanju možganov pri ljudeh z dismorfofobijo. Dr. Jamie Feusner, profesor psihiatrije na Univerzi v Torontu pa za The New York Times izpostavlja, da so pri osebah s to motnjo področja možganov, ki nam pomagajo stvari zaznavati celostno, premalo aktivna.

To je lahko eden od razlogov, da posamezniki z dismorfno telesno motnjo minimalne ali namišljene pomanjkljivosti težko dojemajo kot majhne ali nepomembne. “To je primerljivo s tem, kot da bi zaradi enega madeža na oknu menili, da je celotno okno uničeno in neuporabno,” razlaga Feusner.

Simptomi dismorofofobije

Po podatkih s strani spletne klinike Mayo Clinic se lahko simptomi dismorfofobije zelo razlikujejo, vendar so najpogostejši naslednji:

• Pretirana osredotočenost na domnevno napako v videzu, ki je drugi ne opazijo
• Močno prepričanje, da je posameznik zaradi te napake grd ali iznakažen
• Prepričanje, da se mu zaradi te napake drugi posmehujejo
• Ponavljajoča se vedenja, namenjena popravljanju ali skrivanju domnevne napake, ki jih je težko nadzorovati, na primer praskanje kože
• Poskusi zakrivanja domnevnih pomanjkljivosti z ličili ali oblačili
• Nenehno primerjanje lastnega videza z drugimi
• Močne perfekcionistične težnje
• Odločanje za kozmetične posege, ki ne rešijo težave in ne prinesejo občutka zadovoljstva
• Umik iz družabnih situacij

Deli telesa, na katere se ljudje z dismorfno telesno motnjo najpogosteje osredotočajo, so nos, polt, gube, akne, lasje, koža, vidnost ven, velikost prsi, velikost mišic in genitalije.

Kako ukrepati?

Sramovanje lastnega videza lahko posameznika odvrne od iskanja pomoči. Če opazite simptome dismorfofobije, je pomembno, da poiščete pomoč zdravstvenega delavca ali strokovnjaka za duševno zdravje. Motnja namreč le redko izzveni sama od sebe.

Brez ustreznega zdravljenja se lahko dismorfna telesna motnja sčasoma poslabša ter vodi v anksioznost, visoke stroške estetskih posegov, hudo depresijo in celo samomorilne misli ali vedenje.

Dismorfofobija se najpogosteje zdravi s kognitivno-vedenjsko terapijo, ki vključuje postopno soočanje s situacijami in vedenji, ki se jim posameznik izogiba ali od katerih je postal odvisen, na primer skrivanje delov telesa z oblačili ali ličili.

Cilj terapije je posamezniku pomagati razviti bolj celosten in manj kritičen pogled nase ter zmanjšati pretirano osredotočenost na videz. Poleg psihoterapije se pri zdravljenju uporabljajo tudi selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina. Pri težjih oblikah motnje pa strokovnjaki priporočajo kombinacijo zdravil in kognitivno-vedenjske terapije.

Viri:

• Body dysmorphic disorder. Mayo Clinic, dostopno na: https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/body-dysmorphic-disorder/symptoms-causes/syc-20353938. Zadnji dostop: maj 2026.
• What Is Body Dysmorphic Disorder? The New York Times, dostopno na: https://www.nytimes.com/2026/05/08/well/mind/body-dysmorphic-disorder-bdd-symptoms.html. Zadnji dostop: maj 2026.