Imam mogoče eno nenavadno vprašanje, pa vseeno. Star sem 30 let in zaljubljen v dekle, ki je na invalidskem vozičku. Skupaj sva dobrih šest mesecev. Vendar živiva narazen. Ona pri svojih starših, jaz pa pri svojih. Spoznala sva se na poletnem taboru invalidov. Ona je bila tam s vsojo mamo jaz pa kot prostovoljec. Iskrica je preskočila in začelo se je.
Rad jo imam, rad sem v njeni družbi, njena invalidnost me ne moti in ker sem pač v teh letih se želim ustaliti in si ustvariti družino. Tu pa sem pred dilemo. Sedaj je vse lepo in prav kaj pa bo ko bova na svojem. Ona je potrebna pomoči pri večini nujnih življenskih potrebah. Da razložim. Ne more se sama obleči, ne mora se sama umiti, ne mora na WC brez pomoči. Za družino bi moral skrbeti v večini sam. Ona bi bila lahko samo moralna podpora. Imela bi lahko vlogo pri vzgoji otrok.
Sprašujem je ali je sploh možno, da tak zakon uspe? Je možno, da moški sam prevzame vajeti v družini? Ali bom zmogel? Ne bi je želel prizadeti. Vendar je tudi izgubil ne bi rad.

Prosim za vašo pomoč in mišljenja. Kajti resnično ne vem kako naj se odločim. Tudi ona si namreč želi, da bi zaživela na svoje. Hkrati pa se tudi ona boji, da bi mi bila v breme in bi se vse skupaj začelo krhati.

Ali ima mogoče kdo iskušnje? Ima mogoče kdo invalidno partnerico ali partnerja?
Vsakega mnenja in iskušnje bom vesel.

Malce težko vprašanje, kar se tebe tiče, mislim, da bi ti uspelo, ker se mi zdi, da imaš zelo plemenito srce. Vso srečo.

Vsekakor si pred težko odločitvijo, za katero se boš moral odločiti sam. Razmisli ali si dovolj sposoben česa takega oz. če imaš dovolj veliko srce. Očitno je, da boš moral delati vse sam, vendar a to hočeš? Posledice boš nosil ti. Kot posledica me ne razumi napak, saj ta je lahko pozitivna in negativna.
Sam takih izkušenj nimam, kot jih verjetno nimaš tudi ti.
Ne vem, če ti je bilo to kaj v pomoč, mogoče vsja za razmislek.
lp

midva sva skupaj skoraj leto in pol, poročena več kot pol leta, žena sicer ni invalidka, pač se zdravi zaradi depresije (ki pa ni zmeraj prisotna, samo občasno, je pa takrat kar hudo)…kar se tiče naju, je prisotna kemija, ljubezen, zaljubljenost, spoštovanje in zaupanje…pred poroko sem vedel, kako je z njo, mi je sama povedala, tako da sem vedel, v kaj se spuščam…in ni mi žal…včasih je bilo res hudo, ampak, sem uspel in zmogel zbrat moči, mi pa to ženička vrača, ko je v redu..

torej, ni isto kot pri vaju, ampak podobno…rekel bom pa tole, če je ljubezen resnična in prava, če si zaupata in spoštujeta, če je sprejemaš sebi enakopravno in enakovredno navkljub invalidnosti, je potem to prava ljubezen…ne zamenjuj pa ljubezni z usmiljenjem, ker si tudi ona tega ne želi

lp

Lado, res da je tvoj položaj težek in vreden temeljitega premisleka, vendar bi ti v razmislek rada rekla le naslednje:
Tudi če sta oba partnerja zdrava je možnost, da se ne bosta mogla ujeti, ko bosta začela živeti skupaj in vsaka ločitev je nato boleča. Zato pa ljudje najprej poskusijo živeti skupaj in če gre se poročijo, če ne pa gredo narazen.

Če gledaš iz te perspektive imaš ravno toliko možnosti za “ujemanje” kot drugi in skupno življenje lahko vzameš kot preizkus, ki pa ne zavezuje ne tebe, ne nje.

Kaj veš, morda pa bo po končanem obdobju zaljubljenosti, ko človeka vidiš v pravi luči, ona videla, da jo moti kaj na tebi, morda bo tebe motilo kaj čisto tretjega in ne invalidnost, morda pa bosta imela srečo in bosta preizkus prestala in zaživela skupno srečno družinsko življenje.

Če ne boš poskusil, ne boš nikoli vedel.
LP, Lara

imela sem sošolca ,ki je pri 18-letih doživel težko prometno nesrečo in ostal na invalidskem vožičku. Spoznal je prijetno dekle, poročila sta se, imata hčer, in na sploh se ful dobro štekata. Je pa res, da si on zelo veliko sam sebi pomaga, saj kar se tiče WC in umivanja ter podobno.
Moraš pa se zavedati, da bo v tvojem življenju veliko odrekanja, stalno boš moral skrbeti zanjo, še zlasti ko bodo otroci.

Dragi Lado!
Imamo druzinska prijatelja. On tetraplegik ( v vozicku, spodnji del telesa povsem hrom, funkcija rok mocno omejena…), zena zdrava. Njuna skupnost traja ze 18 let, porocila pa sta se pred nekaj leti. Zakon je uspesen in marsikomu bi privoscila taksnega, se posebej, ce prebiras na tej strani v kaksnih zakonih nekateri zivijo…
Ne bom zanikala, da je to zakon, v katerem ni potrebno vec fizicnega angazmaja zdravega zakonca, saj je to normalno pricakovati, ce se odlocis za zivljenje s tako tezko fizicno prizadeto osebo. Nas prijatelj je uspesen poslovni moz, saj lahko dela z glavo in za svoje delo ne potrebuje nog, medtem ko tudi obstajajo razno razni pripomocki za lazje izvajanje dolocenih gibov rok in se in se.. Z zeno sta prav prisrcen par in iz njune komunikacije je mogoce razbrati, da se spostujeta in imata resnicno rada tudi po 18 letih skupnega zivljenja. Ce bo vzniknila med tvojim dekletom in teboj tista prava ljubezen, bos pripravljen tudi na dejstvo, da ji bos omogocil toliko fizicne pomoci, kolikor je bo potrebna. Ona ti bo mogoce dala v vajinem zakonu se vec, ceprav od nje fizicne pomoci ne bos mogel pricakovati…
Vse je torej odvisno od vaju dveh. Povedala sem ti za primer iz moje “blizine”, ko ljubezen ne pozna ovir. In menda takih zakonov niti ni malo…..
LP

Sam imam nekaj izkušenj. Zato ti svetujem, da se vprašaš, kdo bo skrbel zanjo, ko tebe ne bo doma, saj ne boš mogel biti stalno prisoten. Sklepam, da imaš službo, ki zahteva tvojo odsotnost od doma, po tvojem pripovedovanju pa ona sama ni sposobna opravljati osnovnih življenskih stvari. Bodita fer drug do drugega, kajti zgodi se da invalidni partner pristane v domu, ker nima druge izbire.

Hvala.

Ljubim jo, jo spoštujem in jemljem kot enakovredno partnerico. Saj je v bistvu zelo razgledana in samostojna seveda do meje, ki ji dovoljuje njena invalidnost. Ima visoko izobrazbo. Mene bolj skrbi ali bom zmogel v fizičnem smislu in pa seveda to ali ona mogoče ne bo imela občutka, da je v breme. Ali mi bo zaupala vse potrebe in želje, ali se bo mogoče ves čas spraševala. kje je tista meja kjer mora narediti črto in potrpeti!?

Če se že zdaj na višku zaljubljenosti sprašuješ kako bo, ti odsvetujem. Mislim, da nekje v podzavesti veš, da nebo šlo, zato pa sprašuješ. Kakšne odgovore si želiš pa veš samo ti.

Dopoldan ni problem, ker je tudi ona zaposlena v invalidskem podjetju.
Sklepam, da imaš ali si imel invalidno partnerico. Zato te prosim razloži kako tako skupno življenje izgleda. Sta uspela uresničiti vse vajine želje in načrte? Je veliko odpovedovanja? Se ona počuti kot enakopravna partnerica tebi ki nisi invaliden? Se razumeta? Kakšno je vajino družabno življenje? Se gibljeta v družbi invalidov ali zdravih oseb? Kako jo sprejemaš ti?
Imam veliko željo zaživeti z njo, ker jo neizmerno ljubim. Bojim pa se, da se take zveze ne obnesejo. Kako je ko pride otrok?
Upam, da mi boš znal pomagati vsaj pri kakšnem vprašanju. In če sta se razšla, ali je bila vzrok njena invalidnost?

Hvala.

Mar ni prav, da o nečem v kar se spuščamo, dobro razmislimo. Sploh, če nekoga nočeš prizadeti. Saj je že sedaj dovolj ranljiva. Res je v življenju nekaj dosegla, samo imam še vedno občutek, da jo njena invalidnost obremenjuje. Imam občutek, da se ne zdi enakopravna zdravim osebam. Včasih se mi celo zdi, da se smili sama sebi. Ali pa so to samo moji občutki. Zelo nerada govori o sebi in svoji invalidnosti.

Kaj je vzrok za nastanek invalidnosti in koliko casa je minilo od poskodbe ali nastanka bolezni, zaradi katere je ovirana?

Invalidnost je nastala v otroških letih. Nekje pri desetih letih. Vzroka ne vedo. Sicer je baje bila že kot otrok nekoliko bolj okorna in počasna vendar tega niso pripisovali bolezni. Pri desetih letih pa je bolezen izbruhnila. Sedaj je stara 28 let in tako lahko izračunaš koliko časa je minilo.
Ali je tudi to pomembno?

Je pomembno, ker obstaja nek okviren cas prilagajanja na invalidnost pri vsakem, ki se telesno tezje poskoduje. Odnos posameznika do svoje telesne prizadetosti je tudi drugacen v primeru, ce gre za “dokoncno stanje” kakor ce gre za “napredujoce stanje”. Zato taksno vprasanje in upam, da nisi napak razumel…
Zelim ti, da se ti dobro iztece.
LP

Lado, kapo dol…..resnično. Prepričana sem, da v tvojem primeru ne more spodleteti. Imaš jo rad, invalidnost te ne moti, si plemenit in predvsem pripravljen na prevzem dolžnosti, ki jih marsikdo ni.

Verjamem v vajin uspeh in uspeh zakona, edino kar je….tudi sam moraš v to verjeti in energija za vse obveznosti bo prišla sama od sebe.

Srečno!

Kot prvo sva poročena že 9 let in imava 8 let staro hčerko.

Moja žena tudi ni takšen invalid kot tvoje dekle, ker ima pač bolezen drugačne narave kot tvoja (verjetno), v obeh primerih pa gre verjetno za živčno mišično bolezen, govorim malo na pamet kar se tiče tebe. Ona je samostajna in opravlja vse potrebne življenske funkcije sama, tako da ni toliko odvisna od mene. Res pa je da težji del pač ne zmore. Pač vsak od naju ve kaj kdo zmore in kaj naj naredi partner.

Tudi ona je bila zaposlena v invalidskem podjetju, dokler se ni invalidsko upokojila. Ima pač tako naravo bolezni, da so obdobja ko se počuti dobro, in pa tudi slaba obdobja in pa najslabša obdobja, ki jih preživi v bolnišnici.

Ko sva se spoznala, sem imel določene pripombe s strani nekatrih mojih sorodnikov, ki pa sem jih zelo ostro in to dobesedno zavračal.

Skupno življenje je seveda povezano z odrekanji. Lahko si misliš, da sprehodi po gorah in hribih odpadejo in podobno.

Gibava se v vseh družbah. Poznava tudi ostale invalidne pare, tudi težje prizadete, prav tako z otroci, ki tudi živijo normalno za svoje razmere. Družba vsekakor ni problem, saj te prijatelji vedno sprejmejo takšnega kot si, z dekletom (ženo) pa si v bistvu eno.

Ko sva dobila otroka, torej po rojstvu sem bil jaz na preostalem porodniškem dopustu (cca 11 mesecev), ker prvi mesec je tako mati na porodniškem dopustu. To možnost imaš.

Če te še kaj zanima lahko vprašaš, verjetno pa ti bodo tudi drugi svetovali.

V bistvu me najbolj zanima, kako se je zakonu prilagodila ona. Se ima za tebi enakopravno ali ima manjvrednostni kompleks? Se mi zdi, da moje dekle kljub temu, da je invalidna nekje od otroštva jemlje sebe kot manjvredno nasproti zdravim osebam. Ima se zaradi svoje invalidnosti za neprivlačno. Meni je zelo všeč in je simpatična in njen voziček me ne moti. Tako, da imam včasih težave jo ves čas prepričevati, da je privlačna.
Ali jemlješ ženo kot invalaida, mislim se vedeš do nje kot do invalida, ki potrebuje pomoč in ji skušaš vse postoriti ali ji puščaš, da se kar se da sama potrudi?
Vem sprehodi po gorah in še marsikaj odpade. Kaj pa tvoji hobiji si jih obdržal ali si se pač zaradi nje odrekel?
Zanima me tudi kako je z ljubosumjem? Moje dekle je namreč precej ljubosumno na zdrava dekleta. Enostavno jih ne prenaša v moji bližini. Mislim si, da je to zopet manjvrednostni kompleks. Imaš take težave tudi ti?
V bistvu imam toliko želja in upanja v zvezi z njo in toliko ljubezni je v meni, pa toliko vprašanj in dvomov. Razpolovljen sem na dve polovici. Pa ne gre zato, da se bojim odrekanja, fizičnih naporov ali zavračanja okolice. Strah me je najbolj, da ne bom znal ravnati z njo, da bo nesrečna v partnetstvu, da ji ne bom znal nuditi vsega kar pričakuje in potrebuje. Strah me je, da jo prizadanem.
Sedaj, ko živiva narazen se zavedam, da je bistveno drugače in lažje kot skupno življenje. Sedaj ji starši nudijo tisto kar ne dobi od mene. V skupnem življenu pa se normalno vse to pričakuje od mene.
Vesel sem, da si se mi javil, ker imava podoben problem. Upam, da mi tudi na ta vprašanja lahko podaš kak nasvet ali iskušnjo. In če ni skrivnost, kakšno bolezen ima tvoja žena? Moje dekle ima mišično atrofijo.

lp

Nujno moram popraviti tvoj zadnji stavek, in ti priporčam, da ga nikoli ne uporabiš v taki obliki pred svojim dekletom. Namreč: midva nimava problem zaradi njene invalidnosti. To je sedaj najin način življenja, in to jemljeva tako, kot bi bila oba popolnoma zdrava. Morda tudi meni ni namenjeno, da bom večno popolnoma zdrav.

Kar se tiče dnevnih opravil. Trenutno je stanje “v redu” in sama opravi večino hišnih opravil. Ko prideč “obdobje” pač jaz likam, perem, pospravljem…

Kako jemati invalidno osebo je stvar posameznika. Ti si se sigurno navadil nanjo kot na človeka, ki ti nekaj pomeni in te ostalo ne zanima. Isto je pri meni. Vsekakor pa lahko pričakuješ veliko pogledov drugih na vaju. Tako pač je. Nekateri pač ne vedo kako je s tem. Tudi naju čudno gledajo kadar jo moram nesti po potrebi po stopnicah, ali pa ji pomagati vstati s stola v restavraciji. To mene ne moti več, če druge je to njihova stvar. Vendar se moraš na take stvari navaditi, da si nanje imun, drugače lahko stalno premišljuješ kako bi bilo, če bi………

Kar se tiče zakona, je bila to za naju le formalnost, saj sva že pred poroko živela vrsto let skupaj, se v tem času trikrat selila in sedaj končno končujeva hišo, v katero se nameravava v kratkem preseliti. Seveda hišo, ki je narejena zanjo, brez arhitektonskih ovir. Eno samo pritličje.

Kar se pa tiče ljubosumnosti, pa lahko izbereš manekenko, pa boš morda le enkrat na mesec šel kam ven, ker ti ne bo pustila gledati drugih žensk. Tu ni pravil. Kako se bo počitila ona, pa je odvisno od tebe. Če ji ne daš povoda za manjvrednost, ne vem zakaj bi se počutila manjvredno.

Moja žena ima zelo redko bolezen MG, kjer so nihanja bolezni zelo nepredvidljiva. Danes je v redu, čez en teden je lahko v bolnici prikljopljena na aparate, ker ji odpove dihanje.

Midva sva skupaj živela skoraj sedem let predno sva se poročila in tudi vama se ne mudi.

Ne vem ali sem ti dal odgovor na vse, če ne me popravi. Zadovoljivih odgovorov, ki bi ti povsem vse povedali boš pa težko kje našel. Še to. Jaz imam 36, ona 32 let.