Še to, če ni skrivnost, kje je zaposlena? Bolezen atrofijo poznam, nisem pa siguren ali obstaja več različic, tako kot pri distrofiji.

Invalidi se morajo spopasti kot prvo z dejastvom, da so invalidni. Že za neinvalidne osebe je včasih prekleto težko se spopadati z manjvrednostnim kompleksom, kaj šele za človeka, ki je dejansko fizično odvisen od drugih. Res je veliko v glavi, kajne? Vendar menim, da kar največ lahko narediš glede partenričinega manjvrednostnega kompleksa je, da ji nudiš oporo. Vendar je tako, nima te pravice omejevati zato, ker je ona invalidna. Razumeš jo lahko, v njeni koži pa nikoli ne boš mogel biti, edino če se tudi ti ne prikleneš na voziček. Ne toleriraj stvari, ki niso normalne v nobenem odnosu. Tvoj odnos je jasen, pošten, iskren in takega bo morala sprejeti. Menim, da bo morala delati na sebi. In če si želi te veze prav tako kot ti, potem bo morala zanjo tudi kaj naredit. To je preveliko breme za enega partnerja in menim, da te bo mogla razumeti tudi ona. Vzajemnost je itak bistvo vsakega partnerstva, ni tako? Če smo čisto iskreni, se boš zaradi nje odpovedal marsičemu, kar bi sam lahko naredil ali z neinvalidno partnerko. Torej, že to da se boš temu nekako odrekel, menim, da je velik dokaz tega, da si pripravljen zaradi nje žrtvovati del svojega življenja. Menim, da si zaslužiš njeno spoštovanje, ne pa da te maltretira zaradi prisotnosti neinvalidnih deklet.

Prvo kot ne uporabljaj besed invalidi in zdravi. Invalidi so ravno tako zdravi. So pa ljudje s posebnimi potrebami.
Drugič, če jo ljubiš potem ne boš imel občutka, da se nečemu odpoveduješ. Enostavno bo postala del tvojega življenja. Zato lahko še vedno obdržiš svoje sanje, cile in hobije in jih tudi uresničiš. Prepričana sem, da tudi ona želi tako. Ne potrebuje ničesar takšnega, česar ji ne bi mogel nuditi.
Je pa res, da boš moral vse oziroma večino fizičnih obveznosti, ki jih v partnerstvu opravljata dve osebi opraviti sam in poleg tega pomagati tudi njej. Vendar ji pusti stvari,katere je sposobna opravljati sama, pa če prav so to malenkosti. Tako se bo počutila enakovredno. In nikoli in nigdar ne odločaj namesto nje. Kajti je telesno prizadeta, umsko pa normalno sposobna. Niti je ne skušaj obvarovati pred vsemi neprijetnostimi. Te so del našega življenja. In ona ni otrok, ampak normalno razvita odrasla oseba.
Če se odločita za partnerstvo vse načrtujta skupaj tako kot to počno vsi partnerji. Hočem ti povedati živita kar se da normalno partnersko življnje.
za skupno življenje pa se ne moraš odločiti samo ti ampak tudi ona. In verjetno tudi njo pestijo razni dvomi in vprašanja. Zato je najbolje, da se o vseh strahovih odkrito pogovoriš kar z njo. Mi tu ti lahko pišemo razno razne nasvete in iskušnje. Ona pa je tista, ki ti lahko da odgovore na tvoja vprašanja, tako kot ti njej na njena.

Želim vama, da bi se pravilno odločila.

Uhhh kdo se pa od časa do časa ne smili sam sebi?!?!

Jest sem zdrava pa mam ravno tako slabe dni ko bi najraje obležala in tarnala.

Uh, ti si povedala na mnogo lepši način, kar sem tudi sama želela poudariti. Da je odrasla oseba in bo lahko dala sama veliko v partnerski odnos, brez da se jo tretira kot ubogo, nebogljeno bitje. Ja, mnogo bolje povedano, kot sem povedala sama.

Pozdravljen.

Sicer nisem ravno invalidka, nisem pa daleč. Sem visoko kratkovidna (beri: na pol slepa) in marsičesa ne smem delati sama: odvzeli so mi vozniško, ne smem nositi težkih stvari (tudi kilograma ne), ne smem roditi (rodila sem jasno, na lastno odgovornost), ne smem se ukvarjat s športom, nisem se smela vpisati na željeno šolo…
Zaradi vida sem trenutno brezposelna, kljub visoki izobrazbi.
S svojim stanjem sem sprijaznjena, so pa obdobja, ko si želim, da bi tudi jaz lahko vozila avto, smučala, se potapljala… In takrat sem potrta. To so naravna obdobja za vse, tudi zdrave ljudi, se mi zdi.
Partnerju zaupam vse svoje dvome, želje in potrebe, in sem prepričana, da to ni odvisno od invalidnosti, ampak naj bi bila sestavina vsakega partnerstva.
In tudi partner mi stoji ob strani, me podpira, spodbuja, tolaži (če je to potrebno), marsikaj opravi namesto mene, ponoči je vstajal in previjal otroka, ga odpelje v vrtec in gre ponj, pogosto dela tudi popoldne, da lahko preživiva… Seveda se občasno počutim v breme, ampak to so prehodna stanja.

Pogovori se z njo o svojih dvomih. Midva sva nekaj let živela “na koruzi”, da sva ugotovila, ali sploh funkcionirava skupaj. Poskusita tudi vidva. Če ne ne bosta vedela, ali bi vama morda lahko uspelo. Garancije za uspešen zakon pa ni niti pri “zdravih”.

Srečno,

Neda

Salome, tako lepega odgovora na pismo ze dolgo nisem brala, res. Bi pa dodala se nekaj svojih misli, o katerih sem razmisljala vceraj, pa jih nisem utegnila zapisati. Ob nekaj pismih, ki jih je kasneje napisal Lado sem namrec dobila obcutek, da njegovo dekle se vedno ni sprijaznjeno s svojimi specificnimi potrebami in da mogoce od tod izvirajo nekatere custvene reakcije, ki pa lahko postanejo kasneje vse bolj motece v njunem odnosu. Verjetno je Lado v tem trenutku bolj zrel za njuno tesnejso zvezo od njegovega dekleta… V kolikor dekle ne bo preslo iz faze “samopomilovanja” v tisto, bolj samozavestno, (kar pa je zahteven proces dela na sebi), lahko enostavno pelje v razpad te zveze kasneje, ko bodo prva in intenzivnejsa custva zaradi zaljubljenosti malce obledela…Njun odnos bo moral pac temeljiti na absolutnem medsebojnem zaupanju in tu ni prostora za ljubosumne izbruhe ali se cesa drugega.. In tega se mora dekle zaceti zavedati, ce zeli sprejeti kaj vec kot samo prijateljstvo. To bo pac morala globoko v sebi sprejeti in s tem ziveti… Sele potem ima taksna zveza perspektivo. Najmanj toliko odgovornosti za zdrav medsebojen odnos, kakor ga verjetno kaze Lado bi morala zgraditi tudi njegova deklica. Tudi na njenih plecih bo potrebno nositi vec… Da ga ne bo pretirano “omejevala” s svojimi zahtevami po absolutni in nenehni prisotnosti, ce to ne bo nujno potrebno. Da bo se vedno imel tisti krog prijateljev, kakor jih ima sedaj ali si ji bo zelel kasneje, pa da bo lahko tudi kdaj sam s seboj ali sam nekje….O tem pa se morata res temeljito in iskreno pogovoriti preden stopita v skupno zivljenje! Tako nekako. Zal ne vem, ce sem se dovolj jasno izrazila…..
LP

Hvala -dp- za tvoja obširna pojasnila, za nasvete in za to, da seliš z mano svojo iskušnjo.
Upam, da bo tudi nama uspelo tako kot je vama. Danes sem veliko premišljeval in malo spal. In mislim, da je to moja dokončna odločitev, poiskusila bova in uspelo nama bo. Seveda, če bo tudi ona zato.

Vprašal bi te samo še ali je pri tvoji ženi invalidnost nastala v času vajine partnerske zveze ali že prej? In posledica česa je ta invalidnost? Ne vem namreč kaj MG pomeni niti še nisem slišal za to bolezen.

Moje dekle je zaposleno v invalidskem podjetju Sonček.

lp

Vsem skupaj se prisrčno zahvaljujem za nasvete in ponujeno pomoč. Vsak po svoje in vsi hkrati ste povedali vse tisto kar sem sam verjetno nekje v podzavesti že vedel. Hvala za vaš vspodbudne besede.

Salome tebi velja še posebna zahvala za vsa dejstva, ki so mi v veliko pomoč. Res lep post. Na sploh so mi tvoji odgovori tu na forumu všeč in rad jih prebiram. Tako kot še nekatere ostale.
Salome hvala tudi za lepe želje. Želim, da tudi tebi v življenju uspe karkoli že delaš in kjerkoli že si.

Ponca lepo si dopolnila njeno pismo in tudi tebi najlepša hvala. Še bom čakal na nasvete, če prav sem se nekje v sebi že odločil.

Kako sva se spoznala je dolga zgodba, spoznala pa sva se v KC v ljubljani, ko sem prišel k njej na obisk. Takrat se ji je tudi začela bolezen. Skratka zdravo je nisem nikoli poznal.

Dragi Lado!

Nisem brala vseh pisem pred mano, nekatere pa le. Vsi ti v večini pišejo o ljubezni in spoštovanju. Pisati je lahko in je teoretično, življenje pa je resnično. Tu nima ljubezen nič opraviti. Ljubezen zbledi, izgine in že zdravi partnerji se v takih primerih težko znajdejo. Ločitev, vprašanje kam iti, denarne stiske in podobno. Ti bi se glede tega moral spraševati še veliko bolj in veliko bolj razsodno razmišljati. Punca je močno invalidna, ljubosumna, pomiluje samo sebe, ali boš vse te njene napake lahko spregledal, boš lahko šel preko njih???? Mogoče bo napisano grdo, vendar sama se v tako zvezo z invalidno osebo ne bi bila pripravljena spuščati. Pa naj bo ljubezen gor ali dol, kje pa je tu občutek odgovornosti. Ne olepšujmo zadeve. Je invalid, je uboga, zasluži si srečo. Je že res, vendar mar si je ne tudi ti, si je ne vsi. Daj vprašaj se tako čisto pri sebi, na tihem, kaj vse lahko v življenju dosežeš z zdravo partnerko in kaj z njo. Pa odgovori čisto po pravici.

Razmisli. Če si boš odkrito odgovoril, mislim, da boš odločitev spremenil.

Ne imej me za zlobno, pa vendar podala sem ti svoj način razmišljanja, ki je drugačen od drugih. In mislim, da je prav, da razmišljaš v obe smeri.

Draga Hermina!
In katerega cloveka oznacujes za zdravega po tvojem mnenju? Kaj je zate “zdravje”???
LP

Dragi -dp-!

Res lepo si opisal svoje življenje z bolno partnerico. Sprašujem se samo, ali je to plod tvoje fantazije, ali si res tako human mož!!???
Zanimivo bi bilo o vsem tem in o vajinem življenju poslušati tvojo ženo. Se res tako dobro počuti ob svojem zdravem možu, ji je res tako lepo postlano z rožicami, je zadovoljna z življenjem, ki ga živi in se res počuti enakovredno?

Tako kot bi ti moral vprašati sebe (enako sem spodaj napisala Ladotu), kaj vse bi lahko dosegel z zdravo partnerko in čemu vse si se moral odpovedati zaradi ženine invalidnosti, katerih ciljev v svojem življenju nisi mogel doseči. In glede selitve v novo hiško? Praviš sta jo naredila. Bolje bi bilo vprašati si jo naredil, ali sta jo res oba. Ne predstavljam si namreč invalida, ki gradi hišo.

Ne napadaj me sedaj in vsi ostali. Nikogar ne žalim in to ni moj namen. Vendar vedno in v vsaki situaciji si postavljam nasprotujoča se vprašanja. Tako lažje lahko rešujem težave in dobim bolj pristne odgovore. Mislim, da bi bilo dobro, da bi to počeli vsi.

Če pa je res vse kar pišeš, potem vsa čast ti. Kapo dol.
In ena hudomušna pripomba. Če ti kdaj slučajno ne znese, mislim v zakonu, sem še prosta in tudi sama bi bila pripravljena sprejeti tako humano bitje moškega spola.

Pozdravček.

Dragi možiček!

Si še v fazi zaljubljenosti. Takrat delajo hormončki ne možgančki. Seveda ti ni žal. Vendar razmisli. Te ne bo počasi ta njena depresija začela ubijati??? Ne boš počasi tudi ti lezel notri??? Ljubezen, ljubezen, ljubezen……. Kaj pa, ko ljubezni ni več? Kaj je potem? Prepiri, prepiri in fizično nasilje ali pa psihično.

Zato glej, da ne zabredeta. Saj ne, da vama ne želim sreče. O, jo, jo, vsakemu izmed vas. Samo, da gledate svet tako iluzijonistično. Iz lastnih iskušenj vem, da je depresija težko obvladljiva bolezen, ki hitro posrka vase vse okrog sebe. Sem imela partnerja s tako boleznijo. Ni nama zneslo. Nisem hotela, da posrka še mene in sem raje odšla. Zato ne bodi iluzijonist, temveč realist.

In tudi tebi hudomušna pripomba.
Če vama ne uspe, nekje je negdo (jaz), ki tako humana moška bitja zelo rada sprejmem. Samo, da jih na žalost nikjer ne srečam. Razen tu na forumu. Kjer ste vsi tako oh in sploh.

lp

No vidiš Andrej, ti že lahko razmišljaš bolj realno. Ja vprašanje je ali zmoreš in kakšne so posledice. Samo, da tega ne uvidimo ponavadi pravočasno. Ko smo v dreku, je pa že pozno.

Kakšno vprašanje pa je to? Saj definicijo zdravja pa menda ja poznaš.

Zdrav človek, je človek, ki je telesno in duševno sposoben poskrbeti za sebe.

Draga Salome!

Zelo lepo, zelo solzavo, vendar plehko!!!!

Beseda invalid je v splošni uporabi. Poglej v slovar slovenskega jezika. S tem označujemo osebo, ki je telesno ali duševno prizadeta, do te mere, da potrebuje pomoč druge osebe. In takšna oseba ni zdrava. Saj definicijo zdravja verjetno poznaš. Zato ni to nič zaničevalnega, temveč samo pravilna označitev neke osebe konkretneje je lado s tem opisal svoje dekle. Kako pa naj bi nam drugače razložil svoj problem???
In ja lahko obdrži svoje sanje in cilje, uresničil pa jih bo bolj težko, vsaj večino od njih, no seveda je to moje skromno mnenje.
In seveda ni otrok, potrebuje pa nego otroka. In dvomim, da je o vseh življenskih okoliščinah sposobna odločati sama. Vsaj večino invalidov, starši ali pa zavodi skušajo obvarovati pred zunanjim svetom, zato niso pripravljeni na življenje, kjer je potrebno sprejemati težke in pomembne življenske odločitve. Če je ona izjem, je pač ena redkih. Za kar pa ne drdim, da ni možno.
Zato ne živi v svetu iluzij!!!! In ne soli pameti vsem naokrog!!!

Ah, hermina saj se ne isplača izgubljati besed. Če je tako kot pišeš, potem jaz označujem tebe kot duševno moteno osebo.

Vsaka ti čast. S svojim odgovorom ne žališ samo mene, ampak vse, ki se trudimo, da bi invalidi bili del družbe. S tabo ne mislim izgubljati besed, ker si navadna zafrustrirana ženska, ki nima v življenju kaj početi.

Kot sem videl tudi na ostalih postih, je tvoj življenski cilj izkoriščanje drugih, take nasvete tudi namenjaš vsem, ki jih želijo.

Tudi moja žena je del tega foruma in nimam kaj skrivati pred njo.

Še to. Tebe bi zavrnil vsak normalen moški.

Koza debilna. Niti ne veš kaj to je mišična atrofija, sploh ne ločiš med mišičnimi boleznimi, tu pa se delaš pametno.

Izogibaš se invalidnih oseb, ker se ti zdi pod častjo se družiti z njimi. Pojdi k svojim anarhistom in tam uživaj, se nalivaj z alkoholom in drogiraj naprej. Nihče ti ne brani.