No končno negdo, ki razume kaj hočem povedati. In nima mojih odgovorov za neumne. Saj nočem nikogar žaliti ampak vedno je dobro pogledati obe plati medalije.

Zakaj misliš, da bi bilo drugače? Ravno tako bi fizično breme padlo na tebe. Ali bi ostala z njim zaradi usmiljenja?

Hmmm … no , partnerja naj bi imeli radi zaradi njega , ker je to ON – tak kot je . V nasprotnem primeru imaš rada samo sebe , ne njega, saj zadovoljujš SVOJE potrebe po ugodju ali kot ti praviš sreči.
lp N.

Halo, tale nik uporabljam že jaz. Prosim, da ga zamenjaš.
L.P.

Ne strinjam se s Hermininim pisanjem na to temo. V resnici sem neprijetno presenečena. Tvoje pisanje dp me je pa navdalo z optimizmom.
Lep pozdrav,

Samo, da sem ga jaz uporabljala že prej v nekaterih postih. Sicer pa sem z mali b.

Žal mi je, da je tale moj post sprožil toliko negodovanja in prepirov. Zato se vsem zahvaljujem za pomoč in zaključujem temo.

Kdaj? Napiši temo kjer si se oglašala. Če si bila prava, bom pa jaz spremenila nik.
Lep pozdrav

Če potrebuješ še kakšen konkreten odgovor me kontaktiraj na d67p@siol.net

Dobrota je nekaj,kar se odločimo delat in ni nekaj, kar bi bilo samoniklega v nas. Edino ljubezen do otroka menim, da je taka. ves ostali “altruizem” povzročamo. Zakaj? Dosti je odgovorov na to in se ne bi spuščala v to debato. In menim, če nekaj delaš pod krinko ljubezni do bližnejga in ne iz dejstva, da želiš sebi dobro, potem slej ko prej padeš v protislovja. Zato ne verjamem v to, kar pravite. zato ne poveličujem ljubezni do partnerja kot nekaj, kar je v nas. To se odločimo delati z razumom. Menim, da se resnično lahko ljubijo le partnerji, ki so si samozadostni, drugače pa gre za soodvisnost, kjer drug drugega potrebujeta. To pa ni ekvivalent ljubezni. No, meni je všeč, da je Lado s svojo situacijo sprožil tole kresanje mnenj.

Poznam primer, ko je žena ostala na vozičku kot tetraplegik po prometni nesreči, ki se je zgodila 9 mesecev po poroki. Približno leto in pol je preživela po bolnicah in na rehabilitaciji, potem pa je zanjo skrbel mož. Po 10 letih zakona sta se ločila… :((( in ostala brez otrok.

Ta ženska pravi, da tako vzorno, kot je on skrbel zanjo, verjetno ne bi nihče drug… pa vseeno ni zdržal, čeprav se je zelo trudil.

Kakorkoli se boš odločil, želim vama vso srečo!!!

Tisti, ki ne veste kako je to, če je partnerka invalidka ali pa počasi postaja bodite tiho. To so tako moreči občutki za fanta, ki je “zdrav”, da bi se človek najraje ubil.

Ladu bom rekel samo nekaj: Priznam imel sem dekle in sva bila skupaj 5 let. Vedel sem, da ima bolezen ni me motilo, trudil sem se in boril zanjo kot lev, pripeljal jo do najboljših zdravnikov, pripeljal do najboljših “zdravil”, ki sicer niso, ampak vseeno, kregal z njenim osebnim zdravnikom, ker se niso zanimali zanjo, kupoval najboljše pripomočke za njeno zdravje, ji pomagal, jo ljubil z vsem srcem, naredil zanjo vse, ma baš vse. Bil z njo vedno, res niti ene slabe stvari nisem naredil.

Ampak ona se ni brigala za svojo bolezen, ona ni telovadila, njej se ni dalo čisto nič, gledala je samo TV, čakala kdaj bom jaz prišel in čakala na seks. Oseba katero sem imel raje kot sebe se je spremenila, začela me je dobesedno morit in oprosti izrazu “zajebavat”, mi lagat. Karkoli sva se dogovorila se ni držala in prišlo je do tega, da sem dolgo primišljeval in moral sprejet zelo mučno in najhujšo odločitev v svojem življenju. Končal sem zvezo v kateri sem se videl srečnega, kljub njenim oviram. Pripravljen sem bil na življenje z partnerko, ki bo invalidka, sprijaznil sem se z vsem. Tako kot ti sem verjel, da bo šlo.

Ja hudo mi je bilo in mi je hudo, ampak nisem mogel več tega. Smrtno se bojim, da me bo naslednjo dekle obsojalo, ker ne vem, kako naj razložim to stvar njej. Res sem se trudil in iskreno mi je žal, vendar ni šlo.

Naj ti še nekaj povem: Mogoče bo tale post brala tudi njena zdravnica na KC v LJ na nevro oddelku in bo po telih besedah vedela kdo to piše. Rekla mi je: “”Veš, moraš se boš sprijaznit z tem, da si mlad in da je pred teboj še vse življenje. Vem, kako ji pomagaš, vidim kako trpiš, ampak povedala ti bom nekaj, kar se ti bo zdelo mogoče malce nenavadno. Človek mora biti včasih egoist in to boš moral biti zdaj ti.” Tega sprva nisem in nisem hotel razumeti in sem naprej peljal trmo še 6 mesecev. Vsak dan je bil slabši in zgodilo se je.

Ta zdravnica, ki jo imam za pravo svetnico, saj je naredila za mene in njo več, kot kdorkoli mi je odprla oči in pokazala tisto, kar sam nisem hotel videti. Lado isto je s teboj. Vem kaj govorim, sem bil v isti situaciji in vem kako hudo ti je. Človek se bo počasi spremenil in ostal boš ujet v tej situaciji.

Ostal ji bom (sem ji) kot prijatelj in se še slišiva po telefonu. Ona še vedno upa, da se bova dobila nazaj. Preveč stvari sem ji zameril, preveč me je prizadela za to in niti nisem več pripravljen iti čez ta pekel, pa če sem celo življenje sam.

Lado nočem ti vzeti ljubezni, ampak ne hitet in premisli res dobro. Če ji boš stal ob strani kot prijatelj jo boš zdajle prizadel precej manj, kot pa čez 5, 10, 15 let, ko ne boš več zdražal tega.

Pa ne veste kako hudo mi je še vedno in imam ob temle pisanju solzne oči, če hočete še več, jokam. Nikoli vam ne želim, da greste čez to, kar sem šel jaz, ker je to tako hudo, da si ne morete predstavljati.

Oprosti za malce raztresen post, ampak ne veste kakšni so moji občutki zdajle. Sprva se nisem hotel oglasiti Ladu, ampak mislim, da sem naredil prav in povedal svojo zgodbo, pa čeprav bom zdajle spet čisto obupan, objokan, osamljen …

Vso srečo Lado in polno zdravja!!!!!!!!

Ne vem zakaj ste tako napadali Hermino? Samo povedala je svoje mnenje, da ona česa takega ne bi bila sposobna storiti.
Jaz tudi ne, ker ne bi imela dovolj energije za kaj takega.
Imam dva otroka, moža, ki mi veliko pomaga in službo, ki je zelo zahtevna. In ko mine teden, ko ves čas samo tekam okoli in ko nimam časa zase tudi pol ure dnevno, ko uspem spati samo 4-5 ur, kar meni osebno ne zadošča, mi začne zmanjkovati moči. Pa lahko mi rečete, da sem debilna koza, da sem sebična ali kar koli….Enostavno ne bi zmogla česa takega kot Lado. Vem, kje so meje moje vzdržljivosti. In jaz vsak dan hodim po robu te meje.

Draga Hermina
Sama sem prebolela shizofreno psihozo. Bolezensko stanje, ki povzroči izgubo obutka za realnost. Kot posledica te bolezni, se je pojavila depresija….
Oba bolezenska stanja sta mi zelo otežila vsakdanje življenje in opravljanje obveznosti. Vendar so bili močna volja in ljubezen ter podpora bližnjih razlog za mojo ponovno vključitev v “živi” svet.
Moj partner ve za mojo bolezen in me sprejema z njo vred. Lahko bi rekla, da me ima resnično rad, nisva namreč več v fazi zaljubljenosti. V težkih trenutkih mi stoji ob strani in ne izključuje možnosti, da se stanje ponovi.
Sama sem mnenja, da prava ljubezen premaga (razen smrti) vse. Pa sem povsem realna, saj dajem poudarek na prava. Pri tebi očitno ni bila….drugače bi bila še danes skupaj.
Veš zato, da dobiš kar je najbolj dragoceno, moraš tudi nekaj dati in vedno ob strani stati. Potem pa se samo pojavi vprašanje ali se ti zdi vredno?
Nekaterim se! In številni so psihično zdravi partnerji, ki vztrajajo v zvezi s takšnimi ali drugačnimi psihičnimi bolniki. Vem iz lastnih izkušenj. Pa se ne gre za trenutno zaljubljenost, temveč dolgoletno predanost partnerju…
Saj veš v dobrem in slabem oz. tako naj bi vsaj bilo.

Lp
Teja

Draga Hermina

Tudi jaz, na podlagi tvojih postov, delim mnenje nekaterih, da bi ti psihiatrično zdravljenje prišlo še kako prav. Kakšna psihoanaliza…
Svetujem ti izredno dobro psihiatrinjo dr.Vlasto Dečko. Stik z njo lahko navežeš preko maila. Pobrskaj malo po internetu, mogoče na Najdi si….Psihiatrična bolnišnica Vojnik. Ona je ena izmed ambulantnih zdravnic v omenjeni ustanovi.
Sigurno ti bo pomagala pri odpravi tvoje izrazito egocentrične naravnanosti in pomankanju čuta za sočloveka. Sicer tovrstne težave niso prednostne naloge psihiatrov, pa vendar…ti ji boš sigurno predstavljala izziv.
Kar pa se tiče tvoje nezmožnosti iskrene in predane ljubezni….to pa boš morala rešiti sama.
Pa veliko sreče ti želim…..jo boš potrebovala.
lp
Teja

Vsa čat tvojemu partnerju. Ne zatrjujem, da to ni mogoče. Izjeme potrjujejo pravila. Tako pravijo. Vendar vedno in povsod dopuščam tudi drugo možnost, ki je na žalost veliko pogostejša. Pa si to priznamo ali ne. Veliko več nas je ljudi, ki takih psihičnih in fizičnih naporov ne zmoremo. Ne gre tu samo za to koliko dajemo, toliko prejemamo. Gre za to, da se enostavno istrošiš. Ali pa te partnerjeva psihoza potegne za sabo. Kaj bi v takem primeru imel od nas, partner. Nič!!!
V takem slučaju uničiš sebe in partnerja.

Jaz pač nisem zmogla. Pa tu ljubezen ni imela nič opraviti. Ljubila sem ga iz dna srca. Vendar enostavno ni šlo. Potonila bi skupaj z njim. Kaj bi bilo potem? Dve depresivne osebe, ki bi uničevale druga drugo. Odločila sem se za svojo pot in mu pustila upanje, da pa mogoče vseeno najde nekoga, ki ga bo razumel. Jaz sem ga skušala, se trudila, pa enostavno nisem zmogla.

In še vedno trdim, da je takih “večina” ljudi tu na forumu. Samo hočejo se malo delati lepe.

Dragi neznan!

Ravno to skušam dopovedati. Takole počasi te lahko stvar uničuje. Ona se verjetno ni znala ali mogla vključiti v partnerski odnos. Poleg tega se ni znala spoprijeti s svojo boleznijo. In kaj je tu tebi pomagala ljubezen. Ničl!!! To kar govorim ves čas. Trudil si se, vlagal ves svoj napor v nekaj, kar je bilo na koncu obsojeno na propad. Prizadet sta bila obadva. Ona, ker se verjetno čuti krivo, kar tudi je v določeni meri, in seveda ti, ki se še vedno počutiš obupno. Ti si živi dokaz, da moja razmišljanja niso brez veze in napačna. Vedno moramo predvideti tudi tisto slabšo plat, ki si je ne želimo videti in doživeti.

Razumem te in verjetno veš kako sem se počutila jaz ob partnerju z depresijo. Nemočno in obupano. Ravno tako kot ti sem morala vse skupaj končati. Pa čeprav me je še dolgo bolelo. Nisem človek brez čustev.

Draga Hermina
Kar se tiče možnosti, da te partnerjeva bolezen “posrka” vase…. Seveda obstaja.
Vendar ne pri ljudeh, ki poskušajo čimbolj kvalitetno preživeti čas s svojim partnerjem.Zavedam se tega, da imamo vsi slabe in dobre strani in v partnerski odnos prinesemo marsikaj (nekateri bolezen, spet drugi slabe karakterne značilnosti). Vendar, če se najdeta dva človeka, ki občutita neizmerno srečo zgolj ob pogovoru eden z drugim, ob druženju in deljenju slabega in dobrega, jima preprosto ne more spodleteti. Ne glede na to kaj se zgodi, iščeta namreč načine, da bi se povezala in občutila tisti pristen in oseben stik eden z drugim.
Veš in ravno zaradi teh občutkov številni vztrajajo v zvezah, ki se drugim zdijo nepojimljive…
Zavedam se tega, da je našim partnertnerjem občasno tudi hudo in težko. Do faze iztrošenosti moj dragi namreč ni prišel, saj lepi trenutki skupnega življenja dveh, ki se iskreno ljubita, odtehtajo slabe trenutke.
Drugače pa ti bom povedala še to misel: WHEN YOU WILL BE WEAK, I WILL BE STRONG, STAND BY YOUR SIDE AND KEEP YOUR SPIRITS UP AND YOUR HEART WARM.
To je napisal eden izmed partnerjev svoji ljubljeni -psihični bolnici kot znak svoje ljubezni in v stilu YOU CAN ALWAYS COUNT ON ME.
Ja tudi takšnih ljudi je kar nekaj in očitno tudi na tem forumu.
Nihče pa ne sadi rožic, pridejo tudi hudi trenutki in takrat se človek pokaže v pravi luči. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. Vendar ima ljubezen pri takšnih odločitvah veliko vlogo.
Pa še to prava ljubezen NIKOLI ne izgine. Zaljubljenost ja. Tudi spolna privlačnost lahko zbledi. Vsi občutki, ki pa so sestavni del pojma ljubezen pa ostanejo.Torej spoštovanje, zaupanje, lojalnost……In se z leti kvečjemu še poglobijo.
Če temu ni tako, ne moremo govoriti o pravi ljubezni.
Strinjam pa se z Neznanim, da je težko podpirati štiri vogale hiše. Še posebno, če se partnerka niti najmanj ne trudi za skupnost in ne da popolnoma nič od sebe.
Vendar nas je kar nekaj bolnikov – borcev in navkljub bolezni znamo svojim partnerjem ponuditi tisto, kar je potrebno za skupno srečo.
Zato prosim ne posplošuj in poskusi na stari pogledati nekoliko bolj objektivno in ne le na podlagi tvoje negativne izkušnje.
Lp
Teja

Ne posplošujem in ne sklepam samo na podlagi svoje iskušnje. Niti ne trdim, da imam prav. Skušam zadeve prikazati tudi iz te plati, ki sem jo spoznala sama. Še vedno pa sem prepričanja, da tudi prava ljubezen ne zmore vsega. Lep primer za to je neznani. Človek se enostavno istroši. Istrošiš se že v normalnem zdravem partnerskem odnosu. Toliko večja pa je ta možnost, kolikor več je motečih dejavnikov, ki partnerstvo otežujejo. Sem saveda ne sodi samo bolezen ali invalidnost. Tu je prav tako kot praviš slab karakter. Če prav o karakterjih bi se dalo veliko pisati. Mogoče bi bila to zanimiva tema za nov post. So mi kar všeč take debate o življenju, njegovih stiskah in radostih. Človek se iz pogovorov marsikaj nauči.

In poudarila sem tudi, da izjeme potrjujejo pravila. Mogoče ste prav vi tu na forumu te izjeme. Ne trdim, da ne. Dopuščam pa možnost, da nekateri med vami, morda celo večina slepite sami sebe, se greste lep bonton. Nekje v podzavesti pa dvomite o svojem početju in pravilnosti. Mogoče celo o svojih nasvetih, ki jih pišete. Drži se jih marsikdo verjetno ne. Kajti kar težko je verjeti, da je ob toliko humanih in plemenitih ljudeh, še vedno na svetu toliko gorja in krivic.

Pa lep popoldan vsem, tistim, ki živite v realnosti in tudi tistim, ki sanjate.

Draga Hermina
Uspešna zveza zahteva angažiranost obeh partnerjev, ne le pri gospodinjskih ali hišnih opravilih temveč tudi pri osebnostni rasti vsakega izmed partnerjev. Le- tega pri Neznanemu ni bilo (vsaj iz njene strani ne). In moje mnenje je, da mu je zdravnica zato tako svetovala.
Tudi telesno ali drugače prizadeti ljudje so sposobni iskrenega čustovanja in vlaganja v neko zvezo. Nekateri se še posebno potrudijo. Npr. pri sebi sem opazila t.i. nadkompenzacijo. Svojo bolezensko stanje sem vzela kot svoj neuspeh. Čeprav dejansko gre za stvar na katero nimaš vpliva. No in ravno zaradi tega občutka in nemoči, ki sem jo dolgo časa čutila, sem začela z intenzivnim delom na sebi.
Veliko časa sem preživela ob takšnih in drugačnih knjigah (tudi strokovnih). Naj ti povem, da ljubezenskih romanov izrecno ne berem…..so preveč neživljenjski. Všeč pa so mi knjige npr. Pearl Buck in podobnih avtorjev, katerih avtorji so na podlagi svojih življenjskih izkušenj prišli do nekih subjektivnih življenjskih resnic in ne glede na življenjske vzpone ali padce ohranili pozitiven toda realističen pogled na življenje.
Zelo všeč mi je bila tudi knjigica Jonathan Livingston Galeb. V zelo težkih življenjskih trenutkih me je navdala z upanjem. Predvsem pa v meni vzbudila prepričanje o možnosti dosega svoje lastne veličine. V kolikor si drzneš biti drugačen in živeti nekonvencionalno glede na trenutne družbene zahteve. To mi je dalo “zaleta”.
Moja velika želja po nadalnjem osebnostnem razvoju je ena izmed mojih specifik in eden izmed razlogov, da me moj partner spoštuje in ceni. In z zagotovostjo lahko zatrdim, da se mi ne bi odrekel, ker sem psihično bolna.
Moja bolezen se ne kaže iz dneva v dan in ne glede na to, da je toliko bolj intenzivna ko se pojavi, ne bo razlog za razpad zveze. Sva se pač našla takšna…prava. In lahko z zagotovostjo zatrdim, da prava ljubezen obstaja in je imuna na negativne posledice bolezenskega stanja enega izmed partnerjev.
Predpogoj pa je, kot tudi pri “zdravih” ljudeh, da si oba partnerja te zveze želita in sta skupaj in vsak zase pripravljena tudi nekaj narediti.
Kar pa se tiče krivic… Nikoli ne moreš narediti vsega tako, da bi ustrezalo vsakomur. Lahko narediš tisto kar je prav zate in upaš, da bo zato čim manj ljudi prizadetih. Toliko o srčnih bolečinah, te bodo torej na svetu obstajale še naprej.Kar pa se tiče gorja….Od vedno so na svetu obstajali tudi ljudje, ki so zaradi nevednosti, osebnostne nezrelosti ali preprosto hudobije povzočali gorje ostalim, torej tudi to bo ostalo.
In kaj nam preostane, glede na to, da nas lahko vsak čas doživi kaj slabega…
Ceni tisto kar imaš (predvsem svoje bližnje), poskusi postati vreden član svoje skupnosti in delaj na svojem notranjem zadovoljstvu.
Aja plemeniti ljudje pa obstajajo…jih poznam kar nekaj. Hermina, če v njihov obstoj ne verjameš, to pomeni, da nimaš stika z njimi. Zamenjaj družbo! Predvsem pa naredi kaj sama na sebi. Jaz osebno verjamem v iskrenost nekaterih “srčnih” nasvetov ljudi na tem forumu, ker tudi jaz kar napišem, napišem iz srca, pa naj bo za tvoj okus osladno ali ne. Čeprav sem pa sposobna tudi ostre kritike. Sem tudi jaz samo človek…kot tudi vsi ostali.
Lp
Teja