Je del foruma ja, samo, da ne ve da je ta post napisal njen vrli možek.

Torej sem dobila košarico, hi hi hi hi—–

Ne vem kaj je mišična atrofija, priznam. Se pa upam trditi, da tudi ti nimaš blage veze.

Ni mi pod častjo in se ne izogibam invalidov. Ne razumeš bistva. Je pa res, da se ne bi spuščala v partnersko zvezo z invalidom. Iz preprostega vzroka, ker ne bi želela prizadeti ne njega, še najmanj pa sebe. Zakaj si ne bi dala boljše priložnost, njemu pa mirnega življenja, brez zakonskih pretresov.

Ja ve. Če ne bila ti tako zaostala, bi Ladotu povedal še kaj, tako pa raje ne bom, ker ta trenutek ne potrebuje tvojih bolestnih odgovorov.

Upaš si trditi, ker si pač upaš preveč in ker ti možgani pač delujejo na takem nivoju. Tebi se nimam kaj zagovarjati. Poznam pa več invalidnih ljudi, osebno, kot ti zdravih, res pa je da ti poznaš več kot jaz idiotov, sebi podobnih. Ne vem če je vam kaj pomoči.

Vidim da je tvoje poznavanje vsega v kar se spuščaš enako 0.

Hermina, Hermina !

Moram reči, da s svojim odnosom ne boš nikoli našla neko humano moško bitje, ker imaš zelo anti odnos do vega, kar ni po tvojem okusu

Glede tvojega odgovora pa naslednje:

Na začetku najine veze sva se z ženo (takrat dekletom) zmenila, da si bova vse povedala in se tega še vedno drživa. Povedala sva si vse, tako da sem vedel, v kaj se spuščam.

Druga stvar je pa, da je med nama prava, iskrena ljubezen. Za naju je ljubezen, ki je sestavljena iz spoštovanja in zaupanja. Prava ljubezen je tista, ko se ne sprašuješ, kaj bo partner naredil zate, ampak, kaj boš ti naredil za partnerja. Ni pomembno, kolikokrat bom jaz pomagal ženi ali kolikokrat bo ona pomagala meni, pomebno je to, da oba veva, da sva si ob strani in da je tu nekdo, ki mi bo/ji pomagal.

Res je, da sva še vedno zaljubljena, ampak delajo in možgančki in hormončki. Imela sva probleme, sploh ob napadih depresije. Bilo je hudo, zelo hudo, tako hudo, da si ne moreš predstavljati. Tako hudo, da mi je srce krvavelo. In vendar sva skupaj prešla preko tega. Stanje se izboljšuje, napredovala je ogromno, da se je še psihijatrinja začudila, da je toliko napredovala. Žena se zaveda tega, da je bolana in se strinja z zdravljenjem. Samo potrebuje pomoč pri tem, ker je to taka bolezen, da sam človek teško jo premaga. In mi je zelo hvaležna za vso pomoč.

Pa tudi ko sem jaz imel slabe dneve, mi je skočila v pomoč. In mi je pomagala.

Pomebno je to, da jo navkljub njeni bolezni jemljem sebi enakovredno in enakopravno, da vse odločitve sprejemava skupaj, za nekatere zadeve, v katerih se ona bolj spozna, pa popolnoma sprejemam njeno mnenje. Zato se tudi ne počuti odrinjeno in ne tone v depresijo.

Je čudovita žena, tovariš, ljubica. Sva si sorodni duši, mnogokrat se zgodi, da sva enakih misli, ali pa da iz trgovine prineseva enake stvari.

Se kar dobro poznava, sploh ker živiva skupaj že več kot leto, sva podobnih karakterjev.

Zakon je več kot samo ljubezen ali zaljubljenost. Je tudi obveza, dolžnost, skrb. Res je, da sem se moral odreči nekaterim zadevam, ki sem ji prej počel, vendar mi v nobenem primeru ni žal.

In zakaj je to ? Ker mi žena vse tisto, kar vlagam v njo, od ljubezni, skrbi, dolžnosti, pomoči, vrača, in vrača z ljubeznijo in hvaležnostjo.

Glede uspeha, pa to: prvič ko sva se videla, sem vedel, da bo moja i da bo moja do konca. Jaz sem bil tisti, ki se je hotel poročit, ne ona, prav zaradi njene bolezni. Ampak, gre nama odlično in nikoli mi ni bilo žal, da sem se tako odločil, tudi ob najhujših trenutkih.

Hvala Salome!!! Vendar te nisem spraševala po tem, kako bi označila mene’ Če pa sva že pri tem pa označi še sebe, da bova enakopravni.

Uf, še eno solzavo pismo.

Hotel si se poročiti parv zaradi njene bolezni!? Se ti ne zdi, da to kaže na usmiljenje. In kaj imaš ti od tega usmiljenja?? Razen sexa seveda. Kup obveznosti. Sam sebi priznavaš, da si se moral odreči nekaterim stvarem in to že sedaj. Kaj bo po 10 letih zakona, če se slučajno po sreči obnese. Se boš odrekel vsemu, celo svojemu življenju? In ona? Si prepričan, da se počuti kot enakovredna partnerica? Ali so to samo tvoje domneve? Veš tudi jaz sem za svojega bivšega depresivnega partnerja domnevala, da vem kaj čuti, da vem kaj misli, da ga poznam v dno duši. Pa ni bilo tako. Vse skupaj je držav v sebi, kar je za depresijo značilno, če se kaj spoznam na to, in na koncu je vse skupaj udarilo ven. Nisva več zdržala in morala sem se rešiti iz pekla. Hkrati pa tudi njega. Bil je neodločen in nikoli ni storil prvega ali pomembnega koraka. Zato verjemi moje svarilo tebi je na mestu.

pozdravček

Dragi moji, pustimo prepiranje na miru in pustimo forumu svoj namen. Hermina pač razmišlja drugače kot večina, ampak post je namenjen izmenjavi mnenj, zato nima smisla, da se tu med seboj “vojskujemo”.

Eni so pač bolj zasanjani in želijo vedno vse najboljše in vidijovse najlepše, eni so realisti, tretji so nehumani, etc.

Dejstvo je edino to, da si tudi ob invalidnem partnerju lahko še kako srečen, če sam tako čutiš in želiš!

Ponovno pokukala v forum in odgovarjam Hermini:
Poznam. Najprej SSK: “Zdravje je stanje telesnega in dusevnega dobrega pocutja brez motenj v delovanju organizma”. Op.p.: Velika vecina oseb s posebnimi potrebami se dobro telesno in dusevno pocuti in nima motenj v delovanju organizma. So pa lahko zaradi poskodbe ali obolenja, ki je v taki ali taki fazi, OVIRANE pri gibanju ali pri opravljanju posameznega dela ali vecine opravil v dnevnih opravilih…..

Medicinska enciklopedija – tretja knjiga ( DZS: let. 1983 ) Zdravje:” Beseda, ki ima za slehernega cloveka drugacen pomen:
– posamezniku pomeni dobro pocutje;
– zdravniku manjkanje klinicnih znamenj bolezni;
– druzbi temelj za opravljanje druzbenih nalog.”( In se dalje podrobnejsa razlaga, ki tu ni potrebna….)
Op.p.: Oseba s posebnimi potrebami se lahko dobro pocuti, istocasno lahko nima klinicnih znakov bolezni in je v druzbi aktivvna kot clan oz. clanica le-te, ker je zaposlena, lahko sama skrbi za svoje otroke ali celo za svojega, mogoce bolnega zakonca…..

Ti nas pa se vedno lahko poucis o “svoji definiciji”, pa ti vecina “zdravih” forumasev zato ne bo zamerila….
Lepo se imej!

samo to: poročil sem se z njo, ker jo imam rad

se mo pa zdi , da si ti bolj potrebna psihijatračnega zdravljenja kot žena

No ravno žaljiv pa ni potrebno, da si. Če nimaš kaj povedati, bodi tiho. Ima pač svoje mišljenje, do katereda ima pravico. Meni se pa zdi, da včasih kar pametno razmišlja. Mar ni dobrodošel vsakršen nasvet,tak ali drugačen.?

Veseli me , ko vedno znova ugotavljam , da so na svetu moški kot ste vi , ki še poznajo pomen besede “ljubezen” in jih ni strah in sram to povedati , čeprav se nenehno srečujete z nerazumevanjem in posmehom tistih , ki nimajo sposobnosti gledati s srcem !
Ljubezen ni solzava , čeprav nekatere zgodbe v ušesih plitvih ljudi zvenijo tako !

Lado , pogumen si , ljubiš in verjamem , da vama bo uspelo !

Vso srečo vsem trem in vašim najbližjim !
Nikita

No vodiš pa imaš ženitno ponudbo ha, ha ,ha….

nasvet že, ne pa tak odnos, sploh, če sodi vse ostale po sebi…če hermina ne more razumeti, da lahko drugi ljudje živijo srečno navkljub boleznim, invalidnosti, težavam, problemom, potem pa ne vem, kaj naj še rečem…res pa je, da iz nje veje globoka zagrenjenost in jeza do vsega…

Kar se tice Ladota se pridruzujem pozitivnem mnenju predhodnikov, zate hermina pa mislim, da ne privoscis srece nikomur, mogoce niti sebi ne, si pac egoisticno bitje. Samo zato se nimas pravice pljuvati po ostalih tu na forumu in jim ocitati, plehkosti, nevednosti…

Poznaš kakšnega dobrega psihiatra????

za tebe dr. Rugelj

Ma daj no daj. Ker sta obe proti natu, bi sedaj radi povsod skupaj pametničili, kjerkoli se pojavi kdo, ki ja kdajkoli povedal za nato, a ne.

Tako ali tako je sploh vprašanje če ni to ena in ista oseba.

Ti si pravi povod za Rugljevo teorijo, da so za vse težave v zakonu krive ženske. Mislim da bi te bil vesel.

Tudi jaz ti dam v nekaterih pogledatih prav. menim da so nekatere tvoje besede precej vredne premisleka. Želela bi si takega človeka ob sebi, ki bi me spomnil tudi na stvari, o katerih ni prijetno razmišljat. Tudi jaz ne kujem ljubezni v vrhove, ker vsaka zaljubljenost zbledi. Verjamem pa v odločne ljudi, ki sledijo ciljem, ki so si jih začrtali. Če se jim zdi, da jih na tej poti spremlja sreča (kar menim, da tu to tudi tehtamo), potem pozravljam odločitev. In vesela bi bila tvojih odgovorov, če bi tehtali mojo odločitev. Menim, da si v nekaterih primerih podala kar precej realnih dejstev, ker ljudje smo egoisti in pridemo slej kot prej do natanko takih potreb, ki jih želimo zadovoljiti in na drugega lahko ob tem uspešno pozabimo. Zakaj bi skrbel za srečo drugega, če je na prvem mestu ta odvisna tudi od tvojega dobrega počutja? To menim takole…. Če sam s seboj nisi zadovoljen, znaš greniti življenje tudi drugim ljudem okoli sebe. Zato sem prej tudi podala mnenje, da mora Ladotova partnerica najprej odrasti (v glavi), da bo odnos uspešen. Ker itak se bost amorala spopasti z dejstvi kot je ta, da bo moral Lado prevzeti prcejšnje fizično breme nase. Lado, če se boš odločil za skupno življenje, kapo dol. Jaz si ne bi nakopala takega bremena, drugače bi bilo, če bi partner postal invaliden takrat, ko bi že bila skupaj.