Naš fantek bo star 4 leta. Že kot dojenček je bil zelo zahteven. Poreboval je vso pozornost, spal je zelo malo in ves čas smo ga morali imeti na rokah, ker je drugače zelo tulil, na začetku je imel krča, potem pa več ne. Dojil se je do 3 let. Ponoči še sedaj ne prespi celo noč. Vendar je dosti bolje po tem ko se je nehal dojit.
Z možem sva otroka težko pričakovala, že ko je bil v trebuhu sva ga božala in se z njim pogovarjala. Dostikrat sva se hecala, da se je že rodil “razcartan”.
Od drugega leta hodi v vrtec, kjer je zelo priden. Doma pa je prava grozljivka. Če se ukvarjava z njim je vredu, ampak vedno se tudi ne moreva. Velikokrat čez dan se joče oziroma trmari. Zjutraj ko se je treba obleč, skače nag po stanovanju in porabimo ogromno energije, da ga uspemo obleč. Kosilo imamo skupaj, noče jest z nama, pograbi krožnik in ga odnese pred TV. Hočem mu vzeti krožnik, ki ga trdno trži. Potem mi le uspe, jezen polije kozarec, prevrne stol… Ko se začne njegovo dretje, trma ga ne morem stisniti k sebi, ker me udarja, tepe, brca. Ko ga odneseva v sobo komaj zaprema vrata, pa je že nazaj ven. Včasih iz dolgega časa npr. prevrže kup zloženega in zlikanega perila, se obeša na vrata omar, vlači zavese, prižiga štedilnik, pralni stroj, se gre polulat v kakšno vedro, v koš za perilo ali v bide (to mi pove, ampak prepozno). Zadnjič mu je mož ugasnil TV, pa ga je otrok napadel z nožem.
Večerno uspavanje je prava nočna mora, najprej da ga spraviva v kopalnico, umijeva, oblečeva, pravljico, žejen, lačen, se mu ne ljubi zaspat.. to traja tudi po 2 uri.
Otrok je zelo navezan na naju, zelo naju ima rad, rad se stisne k nama, po drugi strani pa je tako grob in naju mimogrede močno udari, brcna ali ugrizne. Vsak dan je hujši.
Ne vem več kako naj se lotiva, imava ga zelo rada, rada bi bila dobra starša pa očitno tej nalogi nisva kos, nikoli ga nočeva udariti, večrat se zvečer lepo pogovorimo kaj je naredil narobe, včasih celo z kak dan zaleže.

draga utrujena starša- tipičen zelo razvajen otrok.Bojim se za vaju dva,ko bo sinko v puberteti.
Tukaj ni veliko za svetovat- DOSLEDNOST je edina,ki velja.

Pozdravljena!

Toliko, kot sem uspela razbrati iz tvojega pisanje sem ugotovila, da ga imata zelo rada a v vzgoji sta popustila. Nista mu postavila pravil oz. določila meje kaj je prav kaj ne, kaj sme kaj ne sme… to je ključni problem. Sedaj je on postal glavni in dela kar se mu zljubi, če želita, da se to spremeni bosta morala postaviti pravila oz. meje, držeti skupaj in biti zelo zelo dosledna ter vztrajna. Z kakršnem koli fizičnem kaznovanju ne bosta nič dosegla in bo otrok postal še bolj agresiven. V stanovanju najdita nek prostor hodnik, stopnice…, kjer ne bo mogel razmetavati ter delati škode in ga npr., ko trmoglavi, noče jesti, je nasilen… kaznujeta tako, da ga dasta sedeti za pet minut. Sevada ne bo ubogal in bo jokal, trmoglavil, kako ušpičil a bodita vstrajna. Vsakič, ko bo vstal ga posadita nazaj in mu tudi razložita zakaj in če bo desetkrat vstal ga pa desetkrat posadita nazj sedeti. Nikar se ne pustita sprovocirati in bodita čimbolj mirna in vztrajna, ko mine pet minut in če vam je uspelo ga pohvalite nikakor pa ga nagrajevati in mu še enkrat razložite, da bo tudi v nadaljne tako, če ne bo priden. Kot pravite v jezi razmetava in uničuje zadeve tudi tukaj vztrajajte, da pospravi in počisti. Če boste vztrajna in držala skupaj se bo rezultat kmalu pokazal lako že po nekaj dneh a nesmeta popustiti, ko bo napredek, Saj otroci in tudi odrasli moramo vedeti za meje ter pravila in jih tudi upoštevati. To je en velik del vzgoje in zelo pomemben za otroke, da jih že v otroštvu pripravimo in damo popotnico za življenje, ki je ključnega pomena. Naj vama bo za primer vrtec tam praviš, da je priden ja ker obstajajo pravila in jih mora upoštevati in tako je tudi prav. Si predstavljaš, da bi vsi tako obnašali v vrtcu kot se npr. tvoj sin doma saj jim nebi bile vzgojiteljice kos. Vem, da sta dobra starša in ga imata nadvse rada zato se pogovorite z možem naredita plan in postavita meje in pravila. Če bosta držala skupaj bosta dosledna ter vztrajna boste vsi skupaj nagrajeni in držinska sreča bo še večja vse se bo polačalo. Tudi vajin sinek bo kmalu uvidel, da je dalal narobe in bo tako še bolj zadovoljen, če vam skupaj uspe.

Rzmisli, kar sem ti napisla jaz pa držim pesti za vse vas!

Hoj,
sem mama štiriletnika in hkrati pedagog, ki se ukvarja s težavnimi otroki.
Strinjam se, menim, da je tvoj otrok razvajen – ne pozna meja in vem, meje je hudičevo težko postaviti. Priznam, da sem tudi sama doma imela kup težav, preden sem to uspela. In še nisem – do mere, ko bi bila zadovoljna.
V vrtcu je tvoj najbrž priden, ker ima tam meje, ki se jih morajo držati vsi, vendar menim, da bodo imeli tudi z njim (če ne prej pa v šoli) podobne težave, kot jih imate doma.
Zato imam kot pedagog zate nasvet … Poišči strokovno pomoč, kajti glede na tvoj opis dogajanj doma, menim, da je za tako pomoč pravi čas. Mogoče začneš v vrtcu ali pa v najbližjem svetovalnem centru… Kajti, če ne boste kot družina ukrepali zdaj, se bodo težave le še stopnjevale.
Toliko … in upam, da te nisem kakorkoli užalila.
Lp, Nina

Jaz pa se strinjam z mojco, ki je vse zelo lepo povedala in skoraj ni kaj za dodati.

Nekoč sem po RTLu (mislim da) gledala “Super nany”, kako takšne otroke spraviti v red. In v spominu mi je ostal en fantek, ki ga je zelo mlada mamica vsakič ko se je bilo treba oblečt, letala za njim, pa on ji je derigiral, kaj bo jedel, kak bo to in ono, ona je bila slabe volje, to je seveda čutil, pa ga je kar naprej nekaj kregala… skratka, potem je prišla ta Super nany in je vse skupaj opazovala, potem pa pomagala z nasveti, z dejanji…
Saj čisto točno se zdaj res ne spomnem, ampak vseeno.

Probaj ga spreobrniti s finto, da ko ga “prime”, pusti vse in pojdita ven lepo na sprehod, pa mu nič ne omenjaj o neljubem dogodku, nič ne nergaj v njega, naj se sprosti, skupaj se veselita narave, opazujta in se lovita itd… naj uživa in če bo pomagalo, to ponovi, pa mu potem lahko razložiš zakaj tako.

Meni se zdi, da pri nekaterih v določenem obdobju pridejo neke stavi, pa potem minejo, če ne preveč pozornoti polagaš. Seveda če se pa to stopnjuje, kot praviš ti, pol res ne vem… Da ti ne bom kaj narobe rekla.

Tut mi smo imeli probleme s polaganjem k spanju, ker je mene sukal ko nevemkaj. Bi mu menda lahko celo knjigo prebrala, al pa sem čepela zraven njega v postelji dokler ni zaspal. Pa mi je mož odprl oči, ker ko ga je on polagal, ni bilo problema. Je vrata zaprl, pa lahko noč. Pa ni nič jokal. Jaz pa sem bila bolj mehkužna… Sedaj pa ve, da ena pravljica, pa dovolj. Pa se pocartlama, pa lupčkov enih par, pa sveti angelček zmoliva, pa je mir.

MIslim da je res potrebna doslednost, saj mogoče včasih se spozabimo, ampak naši malčki to tako vzamejo na znanje! To si ja tako zapomnejo…

Lepa beseda lepo mesto najde, bodita potrpežljiva, pa vztrajna, pa ga ne za vsako figo kregat, mogoče se kdaj naredi kot da nisi nič videla, pa bo nehal. Kaznuj ga pa s tem, da mu enostavno prepoveš gledati risanke, vendar bodi vztrajna. To včasih pomaga. Pa pazi katere risanke gleda. MEni se zdi, da ima toti Cartoon take grde nekatere risanke, take nasilne… MOj je 4,5 let, pa točno ve, da ttih grdih ne sme gledat, ker mu jih ne dovolim.

To da je z nožem napadel moža – mislim da ni imel glih takega namena, pa valda da ni psihopat (oprosti izrazu, zato sem se tak izrazila, ker vem da to sigurno ni), je pa seveda nevarno. Zaradi tega še ni tako kritično, po mojem, ker tak mali pa res ne ve… ali pa v risankah vidijo, ne vem

Že tote Super želve jim ne dajejo dobrega zgleda, kajneda ne ?

Želim ti čimveč uspehov in mirnih živčkov, ki jih bosta z možem res potrebovala.

Utrujena starsa, ne verjamem, da sta zadovoljna z zgornjimi odgovori. Jaz imam podobnega otroka in ne bi bila. Midva sva odlocna, vztrajna ampak nic ne zaleze. Mogoce za nekaj casa ampak se kmalu spet zacne vse po starem.
Tudi nas otrok je v soli drugace, celo zelo priljubljen. Pogovor z ucitelji naju je malo pomiril. To, da se zunaj hise lepo obnasa, je znak, da ve kaj je prav in kaj ne in da smo ga vecino tega naucili doma. Doma pa preizkusa meje. Ima izredno mocno voljo in vztrajnost. Upamo, da jo bo v zivljenju znal izkoristiti za kaj pametnega. Dokaz, da krivda za njegovo obnasanje ni samo najina, sta se druga dva otroka, ki sta njegovo pravo nasprotje.
Hudo je, ker tudi okolica reagira enako kot vsi v zgornjih postih. Nihce nima vpogleda v nase vsakdanje zivljenje, v vse drame, ki se odvijajo v nasih domovih.
Srecno

Vaš otrok je do konca razvajen mulc! in kriva sta sama! treba ga bo bolj na trdo, pa vcasih tudi dvigniti glas, pa kakšna cez rit mu tudi ne bi skodila.

Tudi mi imamo podobno zgodbo. Hci je stara 3,5 let in trmasta kot sam hudic. In to od malega. Ni spala, ze v trebuhu je non stop brcala. V treh letih je prespala 3 noci skupaj 5 ur. Je zelo, celo pretirano zivahna (zdravnica sumi hiperaktivnost). Tezave smo imeli z uvajanjem v vrtec, ni hotela iz avta, drzala se je vrat vrtca, in vpila, se metala po tleh. Dokler nisem dvakrat zgubila zivcev, in jo tresla, kar mi je se danes zal.
Nekaj pa sva ugotovila z mozem da pomaga, ko zacne trmariti in nagajati (npr. ce kuham kosilo – se sedaj se tezko zaigra, v bistvu se nikoli ni sama zaigrala), jo primem, zaprem v sobo in ne spustim ven, dokler ne neha vpiti. Potem vztrajam, da me gleda v oci in se pogovoriva, kaj je naredila narobe. Ce zacne spet cmeriti, jo zaprem nazaj. Pomaga. Verjemi. Mogoce se zdi kruto, a se je spremenila odkar to pocnemo. Vendar je treba imeti jeklene zivce, doslednost in pa drzati oba z mozem skupaj, cim en popusti (pri nas je moz tisti), je konec.
Pa se to: tisti, ki ti pravijo da je mulc razvajen, jih ne poslusaj. Vsak otrok se rodi s svojim temperamentom. Priporocam ti tudi knjigo Lawrence E. Shapiro: Scepec preventive – kako preprecimo tezave preden se sploh pojavijo. Tam sem dobila podobne nasvete. Srecno.

Jaz pa imam novo tehniko!!!

Ko otroka “prime”, da se ti nazaj postavi, da nekaj noče, da slučajno kriči…bla bla bla, ga samo objemi, ga stisni k sebi in mu povej kako ga imaš rada! Naj otrok to ve! Naj to občuti! Takrat se popolnoma umiri, danes dem mu rekla, npr. ko ni hotel nekaj, pa se je jokal,pa sem vztrajala, pa zahtevala, pa bila že čisto iz sebe, pa vem, da ga s tem samo matretiram, da bom naredila iz njega bika, pa sem ga pol brez besed vzela na krilo, da je bil obrjen k meni, da sta bila najina srčka skupaj, pa sem ga pocartlala! V trenutku se je umiril, čez 2 minuti pa naredil kar mu je bilo naročeno BREZ PROBLEMA!

Kako zapiranje v sobo! To ni vzgojno, pa naj kir reče lih kaj hoče. Sem tudi sama enkrat že probala, da sem ga v pralnico zaprla (a ne v klet, ker imam pralnico v isti etaži). To je bilo pred 1,5 letom, pa mi še danes reče, al mamca, mene si tud enkrat zaprla v pralnico… Pa se mi srce trga, ko to slišim! Pa je sedaj star 4 leta, pa se spomne!

Tako da vam priporočam, da objem, ki je res iz srca, pomaga, a ne vsakokrat, valda. Takrat ko ima največjo trmo in največji jok, ko vem da ga s čim drugim ne bom prepričala. Pa se mi zdi brezveze, da ga bom nekaj s kuhlo ustrahovala, pa mu grozila, če ne boš to, pa ono…

Največkrat pa zadostuje, da mu samo rečem, da za “kazen” ne bo risanke, alipa igrice, ki sta pa itak redkost na našem vsakdanjem sporedu, tako da …

Največ vredno je, da jih imamo radi, ker če jih v nekaj silimo, da morajo lih takrat… jih naredimo še bolj bikaste, pol pa izgubljamo živce, pa stokrat eno in isto stvar ponavljamo, smo kot pokvarjena plošča, ki se nas naveličajo in zato ne upoštevajo.

Zelo dobra je knjiga od Elizabeth Pantley: ABC odlične vzgoje.
Temelji na primerih.

Kratki, jedrnati in vztrajni starši. Pa poslušni ko nam želijo kaj povedati.

Vso srečo in ne obupat, se splača!

Hvala za vse odgovore!
Na žalost se zaenkrat nič ne obnese pri našem primeru. V sobo ga ne morem zapret, ker nima obstanka. Če bi ga pa zaklenila bi lahko odprl okno, tudi roleto si sam dvigne.
Poskušala sva se v napadih trme in kričanja z njim lepo mirno pogovarjati, da to kar počne ni lepo, da ne dela prav… ampak sva ga morala močno držati na postelji ali kavču, da je sploh bil pri miru. Zraven pa je kričal, da bo bruhal, naj ga pustiva. Drugače leta po stanovanju, razbija in meče stvari po tleh (telefon, stoli, igrače…) ali enostavno samo brca v vrate, pohištvo…
Poskusila sem ga pocartati v napadih, ampak je to skoraj nemogoče ker tako krili in maha, da sem po dveh minutah čisto izmučena, popraskana in ga nemorem več obdržat v naročju.
Mu pa dostikrat dava kakšno kazen npr. ni risanke, ni pravljice… dela se kot, da ga nič ne prizadene. Pri kazni nikoli ne popuščava.
Zadnja čase ga pustiva pri miru in se dere po uro in več. Kakšen dan se dere za vsako malenkost. Enostavno ga poskušava ignorirati, ampak je počasi že nadležno, pa tudi zaradi sosedov ni ravni prijetno, da se otrok kar naprej dere.

utrujena starša,
po napisanem sodeč, je Vaš otrok res naporen. Ampak vzamita to kot nekaj pozitivnega – če je doma tako vztrajen in trmast, mu bo to v življenju še kako koristilo!
Moj nasvet ni zapiranje v sobo, ker od vse jeze, ko poskuša odpreti vrata, pobegniti iz sobe…pozabi, zakaj ste ga “zaprli”
Pri nas ob napadih trme VČASIH pomaga nežen objem, vačasih ju pa pustim da trmerita in MIRNO rečem: ko se boš nehal dreti, se bova pogovorila in grem vstran (seveda ga imam vedno na eni očki, da ne naredi kakšne norije!).
Predlagam, da se z vašim 4-letnikom vsedete za mizo, po moje je najprimerneje po večerji seveda brez TV (nekje sem prebrala, da so otroci bolj dovzetni za pogovore, ko se zmrači), in napišete seznam PRAVIL. Pravila naj bodo označeni z barvami (ker fantek verjetno še ne bere) in naj imajo poleg navedeno POSLEDICO. Dobro premislita kaj bosta napisala (da ne bo preveč pravil!) in pri tem naj sodeluje tudi sin (tako si bo lažje zapomnil)! Pomembno je, da ta pravila veljajo za starše in otroka.
Npr: 1 – rdeče pravilo: Ne tepemo se
Če kdo ne upošteva pravila, sledi posledica – določite jo skupaj.
LP!

Draga Minka, kaj pa če objem ne pomaga? Tudi jaz imam podoben problem in sem tudi poskušala z vašo metodo. Toda če sem ga stisnila k sebi in ga poskušala pomiriti, je še bolj ponorel. Pri nas pomaga samo izolacija v njegovi sobi, da se pomiri in nato pogovor. In se obrestuje. Predvsem je pa res, da se je treba zadržati in odreagirati ter se pogovoriti na čimbolj miren način.

Mislim, da ni v primeru ‘utrujenih ‘staršev’ ni nujno, da gre za razvajenega otroka. Nekateri otroci so pač težavnejši (bolj hiperaktivni, bistri, trmasti, svojeglavi) in zahtevajo dosleden in potrpežljiv pristop. Predvsem pa jih je treba ves čas motivirati in se ukvarjati z njimi.

Pa veliko sreče,

Goga

Pozdravljeni,

pa dobro, kdo je zdaj ta glavni, vi ali otrok ?? Menda je čisto jasno, da vi !!!
Doslednost je najpomembnejša in vztrajnost tudi.
Včasih pa pomaga tudi pisker mrzle vode v obraz. Šok sicer, ampak verjemite, da pomaga, ampak nadaljuje se pa z doslednostjo. Otrok mora vedeti, kje so meje, pa tudi to, da ga imate radi, seveda. Ravno tako se s tako majhnim otrokom še ne da konstruktivno pogovarjati. Res, da je v vaših očeh že velik, ampak vem, da otroci še pri dvanajstih, petnajstih letih včasih bolj rabijo doslednost in usmerjanje, kot pa to, da mu zvečer razlagate, česa vsega čez dan ni naredil prav. Škoda časa. Ukrepati je treba v trenutku. Če prekucne kako stvari, naj jo takoj pospravi, če razbije krožnik, toliko časa stojte zraven, dokler ni nobene črepinje več, itd.

Veš kaj, ena mamica!

Mislim, da pisker mrzle vode lih ni najbolj kulturno, sploh za takega malega. A bo on pol to drugim tut naredil, če ga bo kdo jezil? Otroci se na nas učijo. Otroci si od nas jemljejo vzgled in kako bomo mi ravnali z njim, tako bo on z drugimi. Zato velja še zmeraj aktualno vsesplošno pravilo: Ne naredi nečesa nekomu, za kar nočeš, da drugi tebi storijo!

Mislim, da je zapiranje v sobo brez smisla.
Kaj pa če bi ga takrat, ko ima napad trme, pozornost preusmerila v nekaj povsem drugega? Hitro mu reči, “pridi obleciva se in greva malo ven na sprehod. Pa lahko greš s kolesom, če želiš”. Mogoče ga bo pa to povsem umirilo, da bo pozornost dal drugam in bo pozabil zakaj je trmaril. Pa ko si bo obul adidaske, bo sigurno pomirjen, pa ga takrat stisni k sebi in ga polupčkaj ter pohvali, kako je bil priden, da se je tako lepo sam obul.

Jaz ti povem, LEPA BESEDA ŠE ZMERAJ LEPO MESTO NAJDE.

Valda da naše tamale učimo po najboljših močeh, da bi zrasli v normalne, pametne, pridne in ubogljive mladostnike, ampak je včasih zelo težko.
Jaz sem ugotovila, da z mirnimi živci in korektnimi pogovori dosežem več, kot sem si kdaj mislila. Vsedeva se za mizo v kuhinji, vrata zaprem, v rokah nima nobene igračke, brez TV in radija, da ga res nič ne more zmotiti, da me res posluša. Pol pa debatirava. In mu skušam razložiti stavri na način, da jih razume.
Tako kot je napisala ena gospa odzgoraj (žal se ne spomnim imena, če bom pa pogledala, pa se mi bo vse izbrisalo, tako da oprosti mamica, ki je to zapisala), izdelajta načrt z barvami, to je super ideja! Tako bo sodeloval, si zapomnil, kaj pomenijo barve. Dovoli mu, naj on pobarva, pa tudi če bo vse pobarvano počez. Naj bo, samo da bo on to delal, da ga boš lahko potem pohvalila. Več pohval, manj grajanja, dragi starši.

Saj bo, javi kako se bo odvijalo! Želim ti veliko uspehov!

Stanje pri nas se je malo popravilo. Par dni je zelo priden, začel se je tudi igrat sam. Sicer še ima napade joka in trme in poskušamo to čim bolj ignorirati. Prav smešno izgleda ko kriči in se dere, zakaj ne sme nič prevreči ali razbit. Ampak ne upa, ker ve da bo sledila kazen. Zadnjič mi je zmetal na tla zlikan kup perila, bila sem zelo huda, nagnala sem ga ven iz sobe. Bil je šokiran in se je potem sam igral in čutiti je bilo, da mu je žal. Poskušava se z njim pogovoriti, posluša, vendar skuša na vsak način spremeniti temo pogovora.

Najlažje pa vse skupaj prenašava ko se zvečer stisne k nama in nama pove kako naju ima rad in, da se bovo skupaj cartali.

Lepe pozdrave!

Draga utrujena starša,
Očitno imata res napornega otroka. Ker predvidevam, da je edinec, niti ne moreta preveriti pravilnosti svoje vzgoje na drugih otrocih.
In ti vse tako enostavno kot pišejo predhodnice. Podobnega otroka ima namreč tudi moja sestra, s to razliko, da ima ona 3 otroke. In če sta dva čisto v redu in ‘normalna’, potem najbrž ni nič narobe z njeno vzgojo, ampak s karakterjem otroka.
Hčerka od moje sestre je srednji otrok. Otrok, ki je že pri 9 mesecih od besa butal z nogo ob tla, pri malce več kot letu, je tako tulila, da je bila čisto trda od besa in so ji dobesedno iztopile žile na vratu, pri dveh letih in pol je tako tulila, da je bruhala, pri štirih in pol je splezala skozi okno ven iz sobe v kateri je bila na ohlajanju (na srečo stanujejo v pritličju), pri dobrih petih pa je spakirala in si šla iskat novo mamico (prišla je do konca niza vrstnih hiš, potem se je vrnila).
Vsaka stvar jo vrže iz tira, zjezi se za vsako malenkost, pa naj gre za barvo spodnjih hlač ali pa zato, ker kos kruha ni namazan do roba. V vseh igrah hoče biti glavna in odločati, kaj bo kdo počel. Stalno je v sporu s starejšo sestro, mlajšo pa komandira, da je groza.
V vrtcu in sedaj v šoli, pa kakor, da bi bil to drug otrok. Prijetna, prijazna, ubogljiva … Vse frustracije pa strese doma.
Sedaj je stara 6 let in se te svoje karakterne značilnosti že tudi zaveda in s pomočjo staršev dela na tem, da bi to svojo jezo in bes nekako premagala in se s težavami spopadla na bolj primeren način. Je bolj znosno, OK pa še vedno ni.
Sestra ima počasi poln kufer, da ji vsi očitajo, da je mala razvajena, da jim je zrasla čez glavo. Ja, seveda, samo ta srednjo so razvajali, druga dva pa držali na kratko? Ni res, samo gre za otroka, kjer vsi vzgojni nasveti in prijemi ne delujejo. Če ostala dva otroka postavljeno mejo prestopita največ 3 krat, jo tak otrok 30 krat, pa še potem je ne sprejme. Vsakič iste posledice, vsakič ista pesem. Zadnjič jo je celo sestra nahrulila, da če je butasta, da dela točno tisto, česar ne sme. Pa ni, sploh ni butasta, celo izredno bistra je, verjetno bolj kot ostali dve.
Kaj pomaga? V bistvu nič. Z leti gre počasi na bolje. Je pa kljub temu potrebno vztrajati in še enkrat vztrajati, tudi če tuli, tudi če brca … Naj se skulira, potem pa naprej. Poiskusite postaviti čim manj pravil, ampak tistih se je pa potrebno držati kot pijanec plota. Brez debate. Isti prekrški, naj imajo vedno iste posledice. Pozitivna motivacija je boljša kot negativna. Čim manj televizije (sestra je opazila, da je ob deževnih dneh, ko so več notri in več gledajo TV situacija precej slabša, kot kadar so cel popoldne zunaj) in čim več gibanja. Pa omejit sladkarije in pripravljeno hrano. Po nekaterih raziskavah naj bi bili bel sladkor in razni umetni dodatki pri občutljivejših otrocih krivi za agresivno obnašanje.
Ampak pravila morajo veljati za vse, tudi za starše.

Sestra pravi, da saj bodo tudi njo nekako vzgojili, ampak živcev jim bo pa požrla 10 krat toliko, kot ostala dva otroka skupaj.

No vidiš, saj bo.

Samo z ljubeznijo ga obdajajta in bosta videla, da se bo splačalo in vama jo bo vračal.
Večkart jih je treba opomnit oz. pohvalit, ko kaj dobrega storijo, ko naredijo prav, TO moramo opazit, tisto nenehno grajanje pa se sprevrže v bikarijo, pa pol že zanalašč delajo škodljive stvari. Pa zmedeni so, saj ne vejo kaj je prav in kaj ne. Vem, da je hudo in dolgotrajno, ampak voš videla da se ti bo splačalo. Najboljš je ignorirat, če pa ne, pa ga odpelješ ven na zrak, mu nekako preusmeri pozornost. Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen.

Men se zdi da so stare šole zanič. Men tut moja oma pravi, da naj ga kr cartlam, da ko mu bom pa ponudila prst, bo pa on hotel imet celo roko!
Pa ni res! Ona je mojo mamo imela strogo kot le kaj, tepena je bila za vsako figo. A to je prav? To so stare šole, k8i ne vodijo nikamor!

Jaz sem se naučila mojemu tamalemu prisluhniti, vpeljem ga v igro, z možem hodita na dolge sprehode, tudi 4-5 km na eno stran, tamali v tem ja tako uživa da ni za povedat!!! In pride čist drugačen domov, ko malo sprosti svojo energijo.
Risanke so še redkost na našem dnevnem seznamu.

Draga ena mamica,

sem dvakrat mamica in nikoli mi ne pride na misel, da bi otroku dala vedet, da bo pomej samo zato ker sem starš… Otrok je enakovredno bitje, ima svoje mišljenje in pravico, da se upira!!! Itak že sam ve, da smo starši močnejši in če nič drugače, dosežemo svoje zaradi naše veličine!!

Otrok bo lažje funkcioniral, če mu postavimo meje in mu pomagamo, se bo znotraj teh meja SAM, ponavljam SAM in PO SVOJE gibal.

Jaz vedno starejši (6 let) hčeri pravim, da nočem, da nekaj naredi kot jaz hočem, ampak da naredi kot se njej zdi prav! In verjemo, pomaga!

LP

Vanja

Hojla!
Danes sem prvič na tem forumu…
Samo par stavkov bom napisala…
Imam dvoletnico, (2 leti in 3 mesece), trmasto kot vrag…
Nič ni pomagalo…
Ne stiskanje, ne ignoriranje, nič…
Veš kaj pomaga…Ko mi je požrla še tisto malo živcev, ki jih še imam, sem jo odpeljala v kopalnico, slekla do nagega in jo postavila pod tuš, ne mrzel in ne topel, ravno pravšnja voda, da je doživela šok, ker sem jo celo polila, tudi po glavi. Drla se je ko nora, potem sem jo lepo obrisala in jo stisnila k sebi in ji razlagala, zakaj se je to zgodilo. Zdaj zadošča že sama grožnja s tušem. Pri tem tudi ni dobila odpora glede večernega umivanja, ker se zvečer kopa in ne tušira, je pa res,da sem ji morala vsak večer povedati, da se ne gre tuširat, ker bi bila poredna, ampak se gre kopat, ker se je treba vsak večer umit…
Evo, to je moja izkušnja.
LP VSEM!

Spoštovana gospa,
mogoče se vam bo moj odgovor zdel nesramen, ampak vzemite malo za hec: naslov vašega sporočila bi moral biti težavna starša, ne pa težaven otrok. Starševska ljubezen vključuje vse to kar ste opisali (božanje, ko je otrok še v trebuhu, cartanje do nezavesti, seveda, vse to in še več, tudi to, da včasih pogledamo čez prste in nismo popolni starši..), pa vendar: dejstvo, je da je vaš otrok v tako ljubečem domu zmeden in nesiguren. Zakaj? Zato, ker nima usmeritve za svoje obnašanje, zato, ker nima mej, ker ne ve kaj naj naredi, da bo naredil prav in ker ni kazni, če zanalašč naredi narobe oz. nagaa. KO ZAČNE OTROK TULITI IN NORETI ALI SE NEPRIMERNO OBNAŠATI Z NAMENOM, DA DOSEŽE SVOJE ZA VSAKO CENO, MU MORATI POVEDATI, DA TAKO NE PUSTITE NE VI, NE VAŠ MOŽ, DA SE OBNAŠA, NATO GA OSAMITE (TO POMETI, GA ALI PUSTITE TAM KJER JE IN VI ZAPUSTITE PROSTOR ALI ODNESETE V NJEGOVO SOBO IN GA TAM PUSTITE DA SE STULI IN GA IGNORIRAJTE, DOKLER NE PRIDE SAM K VAM OZ. SE TOLIKO POMIRI, DA JE SPOSOBEN NORMALNEGA POGOVORA). Najtežje pri tem je, da otrok verjetno ne bo hotel prostovoljno ostati v sobi ker je že tako star… jaz bi ga zaklenila (če seveda obstaja okno v sobi, ki je zavarovano, da ne more pasti skozi). težko je tudi to, da se vam bo otrok smilil, ker bo verjetno tulil in norel, in ga boste hoteli pomtem vzeti v naročje…ne skušajte ga na silo vzemat v naročje, dokler sam ne pride k vam po pobot, niti slučajno…če imate toliko samokontrole, da lahko prenesete pogled na njegovo trpljenje, ki ni pravo trpljenje, ampak izsiljevanje… počakajte, da napad mine, nadaljujte oba s svojim možem svoje delo, in ga ignorirajte dokler se ne umiri. Ko se bo umiril, mu povejte, da bo to sedaj stalni postopek, če bo izsiljeval stvari na agresiven in neprimeren način, seveda kasneje mu povejte, da ga imate, radi, najrajši na svetu. To v praksi pomeni, da ima otrok pravico prositi za igračo v trgovini, lahko moleduje in lahko mu celo dovolite , da se kdaj pa kdaj izpogaja, če pa to zahteva na neprimeren način (se meče ob tla in tuli), ga enostavno pustite tam kjer je in poveste, da se tako ne bo obnašal in da odhajate domov brez njega, odidete iz trgovine. Bi moral po nekaj minutah tuleč in v solzah priteči za vami (seveda, če ni v bližine prometne ceste)…enako storite ob odhodu iz igrišča, če noče domov, se odpravite sami proti domu…enako ob večernem oblačenju, če se noče obleči, mu poveste, da bo šel drugače spat brez večerne pravljice in čisto sam in potem ga ignorirate in oba z možem odidite iz prostora kjer se igra…če se noče oblečt za ven, se delate, da boste odšli sami….če hočete otroka spraviti od televizije k večerji, mu recite naj vstane in jo ugasne in gre jesti, ker ste skuhali večejo, če ne bo ubogal, ugasnite televizijo sami in mu recite naj odidde spat brez večerje sam, ker ni ubogal, če ne zaleže, zopet oba z možem oidkorakajte iz dnevne sobe in ga pustite in ignorirajte…jaz bi ga sicer prijela in nesla v otroško sobo in tam pustila (zaklenila), ampak odvisno od vas kako boste odreagirali…. vsi ti načini se vam zdijo grozljivo surovi in obupni, ampak gre za to, da če vaš otrok ne bi bil razvajen do te meri, tudi v praksi ne bi bilo potrebno izvajati tako radikalnih ukrepov, ampak bi bilo zadosti že opozorilo, da drugače ne bo večerne pravljice…po drugi strani pa ne vključujejo telesnega kaznovanja..meni se ne zdi nič narobe, če otroka, ki je že veji in se neprimerno obnaša pošleš v svojo sobo in mu poveš, da naj gre tja in razmisli ….če pa otrok pograbi npr. nož ali kakšno nevarno stvar, pa ne izbirajte sredstev, ampak storite to kar je za vas in otroka najbolje v dani situaciji- s tem mislim, da je bolje, da dobi kakšno čez rit, kot pa da po nesreči rani koga od družinskih članov. Vsekakor vam priporočam, da si preberete kakšno knjigo o vzgoji ali še bolje da obiščete strokovnjaka, ker vam je ljubezen do otroka preprečuje, da bi na stvari gledali stvarno…aja, še tole: sam naj dela stvari: sam naj se obleč, obuje, poišče pižamo, gre na stranišče, tako mu ne bo dolčas in ne bo imel časa misliti na to, kako bi kaj ušpičil, ampak bo znal kmalu poskrbeti za sebe kot se za 4 letnika spodobi, pa brez zamere…s tem ko ga tako razvajate ne delate usluge ne vam, ne njemu. Želim vam mnogo vztrajnosti in doslednosti, LP, Mavrica.