“Ne vara me, ni nasilen, ne prepirava se …” A vem, da tako nočem živeti!

Pred kratkim mi je prijateljica med pogovorom rekla nekaj, kar mi je ostalo v mislih:“Saj pri nama pravzaprav ni nič tako zelo narobe. Ne vara me, ni nasilen, ne prepirava se veliko. Samo že dolgo nisem srečna.”

S partnerjem sta skupaj že vrsto let in imata otroke. Navzven njun odnos deluje povsem običajno. Ni bilo velike prevare, dramatičnega dogodka ali enega trenutka, za katerega bi lahko rekla: takrat se je vse spremenilo. Zgodilo se je nekaj veliko manj opaznega – počasi sta se oddaljila.

Živiva bolj kot sostanovalca. Pogovarjava se o otrocih, položnicah in tem, kdo bo šel v trgovino. Ne spomnim se, kdaj sva se nazadnje zares pogovarjala ali se veselila časa drug z drugim.

O odhodu je že razmišljala. Večkrat. Toda vsakič se pojavijo druga vprašanja.

Kaj če mi bo žal? Kaj če ugotovim, da sem uničila družino zaradi nečesa, kar bi se dalo popraviti? Kaj če nikoli več ne najdem nikogar? In potem si rečem: saj ni tako slabo.

Na koncu je izrekla stavek, zaradi katerega sem o najinem pogovoru razmišljala še dolgo: “V resnici vem, da tako nočem živeti še naslednjih 20 let. Pa kljub temu ne naredim ničesar.”

O tem, zakaj nas misel na spremembo včasih prestraši bolj kot vsakodnevno nezadovoljstvo, kako prepoznati čustveno odtujenost in kaj nas lahko zadržuje v odnosu, smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije.

Zakaj vztrajamo, če vemo, da nismo srečni?

Odločitev za odhod ni samo vprašanje tega, ali smo v odnosu srečni. Vanjo so vpleteni tudi navezanost, skupna zgodovina, otroci, finančna varnost, strah pred neznanim in vprašanje, kaj bo sledilo. “Človek lahko hkrati ve, da v odnosu ni zadovoljen, in se zelo boji posledic spremembe,” pojasnjuje sogovornica.

To, da nekdo ostaja, zato še ne pomeni, da je z odnosom zadovoljen. Znano, četudi nas ne osrečuje, je lahko manj strašljivo od negotovosti, ki jo prinaša velika življenjska sprememba.

Ko zveza postane predvsem funkcionalna

Nekateri odnosi se ne končajo z velikim prepirom, prevaro ali drugim prelomnim dogodkom. Partnerja lahko dobro sodelujeta pri vsakdanjih obveznostih, skrbita za otroke, plačujeta položnice in usklajujeta urnike, medtem ko čustvena bližina počasi izginja.

“Takrat partnerja dobro sodelujeta pri vsakdanjih obveznostih, vendar se čustvena povezanost izgubi. Pogovarjata se o otrocih, delu in položnicah, manj pa o sebi, svojih občutkih, željah in odnosu. Takšna zveza lahko navzven deluje stabilno, znotraj pa postaja vse bolj prazna,” pravi sogovornica. Prav zato je lahko odtujenost težje prepoznati. Ni nujno velikega dogodka, zaradi katerega bi lahko rekli: “To je razlog, da nisva več srečna.” Včasih se oddaljevanje dogaja počasi.

Imate še minuto za odnose? Kdaj bi vas partnerjeva vprašanja morala skrbeti? To ni samo ljubosumje!

Kako ločiti začasno oddaljenost od globlje odtujenosti?

Vsak odnos prehaja skozi obdobja večje in manjše povezanosti, zato sama odsotnost bližine še ne pomeni konca zveze.

Pomembno vprašanje je, ali si oba partnerja še želita ponovno vzpostaviti stik in sta pripravljena za odnos kaj narediti.

“Če ni več zanimanja za drugega, pripravljenosti na pogovor ali želje po skupni prihodnosti, je to lahko znak globlje odtujenosti,” pojasnjuje Grbin. Ni torej pomembno samo, kako odnos deluje danes. Pomembno je tudi, ali med partnerjema še obstajata želja in pripravljenost, da bi bilo drugače.

Zakaj nas tako straši misel: “Kaj če mi bo žal?”

Z odhodom iz dolgotrajnega odnosa ne izgubljamo samo partnerstva. Poslovimo se lahko tudi od predstave o prihodnosti, ki smo jo leta gradili.

“Kaj če se odločim narobe?” “Kaj bo z otroki?” “Kaj če bi lahko odnos vendarle rešila?” “Kaj če nikoli več ne najdem nikogar?”

Negotovost lahko postane tako neprijetna, da je lažje vztrajati pri znanem. “Možganom je pogosto lažje ostati pri znanem, tudi če nam ne ustreza, kot tvegati nekaj, česar ne poznamo,” pravi strokovnjakinja. Človek se tako lahko znajde med dvema strahovoma: strahom, da bo naslednja leta ostal v odnosu, v katerem ni srečen, in strahom pred tem, kaj se bo zgodilo, če bo odšel.

“Kdo pa bi me še želel?”

Pri vztrajanju v nezadovoljujočem odnosu lahko pomembno vlogo igra tudi samopodoba. Če človek globoko v sebi dvomi, da si zasluži drugačen odnos, je lahko odločitev za spremembo še težja. Pojavijo se lahko misli, kot so: “Morda je to najboljše, kar lahko dobim.” “Kdo pa bi me še želel?” “Kaj če bom ostal sam?” “Takšna prepričanja lahko pomembno omejijo občutek, da imamo sploh možnost izbire,” opozarja Branka Grbin. Strah pred samoto tako ni nujno samo strah pred tem, da bomo nekaj časa brez partnerja. V ozadju je lahko tudi dvom, ali nas sploh še čaka možnost drugačnega odnosa.

Vztrajava zaradi otrok

Otroci so lahko pomemben razlog za vztrajanje v odnosu, saj si starši pogosto želijo ohraniti družino skupaj. Toda samo dejstvo, da starša ostaneta skupaj, še ne pove, kakšno okolje otrok v takšni družini doživlja. Pomembno je, ali so v odnosu spoštovanje, varnost in čustvena povezanost ali predvsem hlad in napetost.

Grbin opozarja tudi na nekaj, kar odrasli včasih spregledajo: “Pomembno si je zapomniti tudi, da otroci čutijo in vidijo, kadar vez med staršema ni več ista oziroma postaneta odtujena. Ljudje pogosto podcenjujejo otroke, ko rečejo: ‘Saj otroka nič ne vesta.'”

Vprašanje zato ni samo, ali starša ostaneta skupaj ali se razideta, ampak tudi kakšen odnos otrok ob njiju vsakodnevno opazuje in doživlja.

Zakaj si govorimo: “Saj ni tako slabo”?

Ker lahko s tem zmanjšujemo notranji konflikt. Če vemo, da nismo zadovoljni, hkrati pa si ne želimo ali ne zmoremo sprejeti velike spremembe, je lažje težavo nekoliko zmanjšati: saj ni tako hudo, drugi imajo še slabše, vsak odnos ima težave … “S tem si za nekaj časa olajšamo stisko, vendar se težava s tem običajno ne razreši,” pojasnjuje sogovornica. Morda se je zato koristno vprašati tudi nekaj drugega. Ne samo: “Ali je dovolj slabo, da bi odšel?”, ampak tudi: “Ali je to odnos, v katerem si želim živeti?”

In kaj, ko se partner preprosto neha pogovarjati? Vas partner po prepiru ignorira – kdaj molk postane kaznovanje?

Kdaj je smiselno poskusiti partnersko terapijo?

Občutek odtujenosti še ne pomeni nujno, da odnosa ni mogoče ponovno graditi. Partnerska terapija je lahko smiselna takrat, ko med partnerjema še obstajata vsaj nekaj pripravljenosti za odnos in želja razumeti, kaj se je med njima zgodilo. Pomaga lahko pri ponovnem vzpostavljanju komunikacije in bližine. Pomemben pa je en pogoj! “Pomembno je, da si spremembe ne želi samo eden,” poudarja strokovnjakinja.

Če si oba želita ponovno vzpostaviti stik in sta pripravljena pogledati tudi vsak svoj del odnosa, je to drugačna situacija kot takrat, ko eden že dolgo poskuša, drugi pa za spremembo ne kaže zanimanja.

Kaj pa, če nas v odnosu zadržuje predvsem strah?

Ko ugotovimo, da nas pri odnosu ne zadržujejo več bližina, ljubezen ali skupna želja po prihodnosti, ampak predvsem strah pred samoto, spremembo, finančnimi posledicami ali obžalovanjem, je vredno pogledati globlje. Pri raziskovanju teh občutkov lahko pomaga tudi psihoterapija. Njen namen ni, da bi nekdo namesto nas odločil, ali moramo ostati ali oditi, temveč da lažje razumemo svoje strahove, potrebe in vzorce.

Morda zato najpomembnejše vprašanje ni samo:“Ali naj ostanem ali grem?” Ampak:“Kaj me v resnici zadržuje in česa me je v resnici strah?”

Odgovor na to vprašanje še ne sprejme odločitve namesto nas. Lahko pa pomaga razumeti, ali v odnosu ostajamo zato, ker si ga še želimo – ali predvsem zato, ker se bojimo življenja zunaj njega.