Vi bi radi stvar razčistili takoj, partner pa utihne ali odide v drugo sobo. Bolj ko zahtevate pogovor, bolj se umika – in bolj ko se umika, bolj vas grabi jeza ali negotovost. Na koncu se sploh ne prepirata več zaradi tistega, kar je prepir sprožilo, ampak zaradi tega, kako se sploh prepirata. Zakaj se to zgodi?
Pred kratkim mi je znanka opisala situacijo, ki bo verjetno znana številnim parom:
“Ko se s partnerjem spreva, želim stvar rešiti takoj. Ne prenesem, da greva vsak v svoj kot in se pretvarjava, da se ni nič zgodilo. Hočem govoriti, razčistiti in vedeti, da sva v redu.” Njen partner se odzove povsem drugače. Ko pogovor postane napet, utihne. Včasih odide v drugo sobo in ji pove, da se trenutno ne želi pogovarjati. “Mene to še bolj razjezi. Hodim za njim in sprašujem: ‘Zakaj nič ne rečeš? Se lahko prosim pogovoriva?’ Bolj ko jaz silim v pogovor, bolj se on umika.” On pravi, da potrebuje samo mir. Ona njegov molk doživlja kot ignoriranje in kaznovanje. In tako se pogosto zgodi nekaj zanimivega: na koncu se ne prepirata več zaradi stvari, zaradi katere se je konflikt začel, ampak zaradi tega, kako se prepirata.
Zakaj nekateri med konfliktom potrebujemo pogovor takoj, drugi pa se popolnoma zaprejo? In predvsem: kako najti sredino, če enega pomiri bližina, drugega pa prostor? O tem smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije Ambulante Sigmund Freud Institut.
Zakaj eden želi govoriti, drugi pa utihne?
Konflikt pri različnih ljudeh sproži različne načine zaščite. Nekdo se poskuša umiriti tako, da govori, sprašuje in išče rešitev, drugi pa tako, da zmanjša količino dražljajev in se umakne. Zato lahko isti prepir pri enem človeku sproži močno potrebo po stiku in pogovoru, pri drugem pa prav tako močno potrebo po prostoru in tišini. Težava nastane, ker partnerja vedenje drug drugega pogosto razumeta skozi svoje doživljanje.
Za prvega lahko partnerjev odhod pomeni:“Ni mu mar. Ignorira me. Nisva v redu in nič ne morem narediti.” Za drugega pa vztrajanje pri pogovoru pomeni: “Ne pustiš mi dihati. Potrebujem nekaj časa, ti pa še bolj pritiskaš name.” Namen vedenja je tako lahko povsem drugačen od tega, kako ga partner doživi.
“Nisva v redu in nič ne morem narediti”
Za človeka, ki želi konflikt razrešiti takoj, je pogovor lahko način, kako ponovno vzpostavi občutek varnosti in nadzora. Dokler problem ni razrešen, lahko občuti napetost in negotovost ali ga je strah, da se bo odnos poslabšal. Partnerjev umik zato njegovega nelagodja ne zmanjša, ampak ga lahko še okrepi. In prav zato začne še bolj iskati stik:
- “Zakaj nič ne rečeš?”
- “Povej mi, kaj misliš.”
- “Se lahko samo pogovoriva?”
- “Zakaj greš stran?”
Toda tisto, kar en partner dojema kot poskus reševanja odnosa, lahko drugi občuti kot vedno večji pritisk.
Začarani krog: bolj ko jaz pritiskam, bolj se ti umikaš
Tu se lahko začne vzorec, iz katerega se partnerja težko izvijeta. Bolj ko se prvi boji, da izgublja stik, bolj zahteva pogovor. Bolj ko drugi čuti pritisk, bolj se umika. Njegov umik pri prvem še poveča strah oziroma jezo, zato še bolj vztraja. In krog je sklenjen. Pogosto se partnerja na tej točki ne prepirata več samo o prvotnem problemu, ampak predvsem o načinu, kako se prepirata.
- Eden razmišlja: “Če bi se samo pogovoril z mano, bi lahko to rešila.”
- Drugi razmišlja: “Če bi mi samo dal malo miru, bi se lahko umiril in se potem pogovoril.”
Oba torej morda želita rešiti isti konflikt, vendar poskušata do rešitve priti na popolnoma nasprotna načina.
Koliko tega prinesemo iz svoje družine?
Na to, kako doživljamo konflikt, lahko vplivajo tudi pretekle izkušnje in način, kako so konflikte reševali v naši primarni družini. Če je bil prepir povezan s kričanjem, umikom, dolgotrajno tišino ali negotovostjo, lahko podobne situacije v odraslem partnerskem odnosu hitreje sprožijo močne odzive. Vendar to ne pomeni, da bomo vedno reagirali enako. Ko svoje vzorce prepoznamo, jih lahko začnemo tudi spreminjati.
Kdaj je odmik med prepirom pravzaprav dobra stvar?
Ni vsako zapiranje vase oziroma prekinitev pogovora problematična. Če je človek čustveno preplavljen, v tistem trenutku morda preprosto ne zmore kakovostnega pogovora. Če bi ga nadaljeval, bi lahko izrekel nekaj, česar ne misli, ali konflikt še dodatno stopnjeval. Odmik je zato lahko zelo zdrav, če je jasen in časovno omejen.Namesto da partner brez besed odide, lahko denimo reče:
“Zdaj sem preveč razburjen, da bi se lahko dobro pogovarjal. Potrebujem pol ure, potem pa se vrneva k temu.”– Takšen stavek drugemu sporoči dve pomembni stvari: zdaj potrebujem prostor, vendar ne bežim od problema.
Kdaj pa molk postane kaznovanje?
Tu je pomembna razlika. Če se nekdo umakne zato, da bi se umiril, in se nato vrne v pogovor, je to nekaj povsem drugega kot namerno ignoriranje, katerega namen je drugega prizadeti, kaznovati ali ga držati v negotovosti. Ni torej problem vsaka tišina. Problem je lahko tišina, ki postane sredstvo kaznovanja ali nadzora. Pomembno je tudi, kaj se zgodi po odmiku. Se partner, ko se umiri, vrne k pogovoru? Ali tema preprosto izgine in mora drugi vedno znova prositi, da bi se o njoj sploh govorilo?
Več o tem, kdaj molk v odnosu ni več le potreba po umiku, ampak lahko postane način kaznovanja, smo pisali v članku: Vas partner po prepiru ignorira – kdaj molk postane kaznovanje?
Ne hodite za partnerjem iz sobe v sobo
Za osebo, ki jo partnerjev umik močno vznemiri, je to lahko eden najtežjih delov. Branka Grbin svetuje, da poskusimo najprej ločiti dve stvari:
“Partner se je umaknil” ni isto kot “partner me zapušča”.
Namesto da mu sledimo iz sobe v sobo in zahtevamo odgovor, lahko svojo potrebo povemo neposredno: “Težko mi je, ko se umakneš. Pomembno mi je, da se k temu pogovoru vrneva. Povej mi, kdaj boš pripravljen.” S tem človek ne zanika svoje potrebe po pogovoru in razrešitvi konflikta, hkrati pa partnerju pusti prostor, da se umiri.
In kaj naj naredi tisti, ki potrebuje mir?
Tudi umikajoči se partner ima svoj del odgovornosti. Če brez besed vstane, odide in več ur ali dni ne spregovori o konfliktu, drugi težko ve, ali potrebuje samo premor ali se pogovoru namerava popolnoma izogniti. Zato je pomembno, da svoj umik ubesedi. Namesto tišine lahko reče: “Zdaj potrebujem nekaj časa, ker sem preveč razburjen. Ne bežim od tega pogovora in želim se k njemu vrniti.”
Za partnerja, ki težko prenaša odmik, je lahko ključna prav zadnja informacija: ne zapuščam te in ne ignoriram problema – potrebujem samo premor.
O pravilih prepira se pogovorita, ko se ne prepirata
Sredi burnega konflikta je težko na novo izumljati način komunikacije. Zato se je o tem bolje pogovoriti takrat, ko sta oba mirna. Če eden potrebuje prostor, drugi pa zagotovilo, da bo problem razrešen, lahko poskusita združiti oboje. Dogovor je lahko zelo preprost:
- Vsak ima pravico zahtevati premor.
- Jasno mora povedati, da gre za premor in ne za konec pogovora.
- Hkrati se dogovorita, kdaj se bosta k temi vrnila – na primer čez pol ure ali zvečer.
Tako eden dobi prostor, ki ga potrebuje, drugi pa zagotovilo, da težava ne bo pometena pod preprogo.
Včasih pa v partnerstvu ni težava molk, ampak ravno nasprotno – preveč vprašanj. “Kje si?”, “S kom si?”, “Kdaj prideš?” Kdaj običajno zanimanje za partnerja preraste v nekaj drugega? Preverite, kdaj bi vas takšna vprašanja morala skrbeti.
Kaj, če se vedno znova ujameta v isti krog?
Če se vzorec pogosto ponavlja, partnerja pa se iz njega sama težko izvijeta, je lahko smiselna partnerska obravnava. Še posebej, če se konflikti stopnjujejo, eden se vedno bolj umika, drugi vedno bolj pritiska, po prepirih pa oba ostajata prizadeta ali nemočna.
Cilj ni ugotoviti, kateri od njiju se prepira “pravilno”. Pomembneje je prepoznati, kaj se med njima zgodi: kaj pri enem sproži umik, kaj pri drugem potrebo po še intenzivnejšem iskanju stika in kako lahko ta krog prekineta. Premor med prepirom zato ni nujno zavračanje. Toda pomembno je, da ima konec: eden dobi prostor, da se umiri, drugi pa zagotovilo, da se bosta k pogovoru vrnila.
Kaj pa, če nekega dne prepirov sploh ni več? To ni vedno dober znak. Nekateri pari navzven delujejo povsem mirno, v resnici pa živijo bolj kot sostanovalci. “Ne vara me, ni nasilen, ne prepirava se … A vem, da tako nočem živeti.” Zakaj je kljub temu tako težko oditi?
