To ni vnetje mehurja! Ginekologinja opozarja na spregledan sindrom

Pekoče uriniranje. Suhost nožnice. Bolečine med spolnimi odnosi. Pogosto siljenje na vodo. Številne ženske te težave pripišejo staranju ali ponavljajočim se okužbam sečil. Posežejo po brusnicah, pripravkih proti glivicam ali različnih negovalnih kremah za intimno nego. Toda v ozadju ni vedno okužba. Pogosto spregledan vzrok teh težav je menopavzni urogenitalni sindrom, povezan z upadanjem estrogenov. Prvi simptomi se lahko pojavijo že v obdobju perimenopavze, najpogosteje pa postanejo izrazitejši po menopavzi.

“Veliko žensk leta zdravi domnevna vnetja mehurja, v resnici pa gre za posledico hormonskih sprememb. Težava je, da simptomov pogosto ne povežejo med seboj in jih pripisujejo normalnemu staranju,” pojasnjuje mag. Urška Bizjak Ogrinc, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, s katero smo se pogovarjali o tem, kako prepoznati težave, zakaj jih ne gre ignorirati in kakšne možnosti zdravljenja so danes na voljo.

Kaj je menopavzni urogenitalni sindrom?

Menopavzni urogenitalni sindrom je stanje, povezano s pomanjkanjem estrogenov. Zaradi atrofije nožnice postaneta vaginalna sluznica in sluznica ob sečnici občutljivejši, bolj ranljivi in dovzetnejši za draženje ter bakterije v okolici sečnice. Gre za širši pojem od vaginalne atrofije, saj poleg sprememb v nožnici vključuje tudi urinarne težave, kot so pekoč občutek ob uriniranju, pogosto uriniranje, bolečine med spolnimi odnosi in ponavljajoči se uroinfekti.

Kako pogost je?

Gre za zelo pogosto stanje. Po besedah sogovornice se v bolj ali manj izraženi obliki pojavi pri praktično vsaki ženski po menopavzi, čeprav so težave različno intenzivne – od blagih do zelo motečih. Mnoge simptomov ne povežejo s pomanjkanjem estrogenov in jih pripisujejo staranju ali ponavljajočim se okužbam sečil. Ženske, ki prejemajo hormonsko nadomestno zdravljenje, imajo težave praviloma redkeje ali pa so manj izražene.

Suhost nožnice ni nekaj, s čimer bi se morale ženske sprijazniti kot z neizogibnim delom staranja.

Kdaj se težave običajno pojavijo?

Težave se praviloma razvijajo postopoma. Pri nekaterih ženskah se izraziteje pojavijo šele v poznejšem življenjskem obdobju, pri drugih kmalu po menopavzi, ko raven estrogenov pomembneje upade. Prvi simptomi se lahko pojavijo že v obdobju perimenopavze, brez ustreznega zdravljenja pa se lahko sčasoma stopnjujejo.

Kako ga ločiti od vnetja sečil?

To je pogosto zelo težko. Pri vnetju sečil se pekoč občutek običajno pojavi predvsem ob koncu uriniranja. Pri menopavznem urogenitalnem sindromu pa lahko peče že takoj na začetku in ves čas uriniranja. Poleg tega pri menopavznem urogenitalnem sindromu pogosto ne dokažemo bakterijske okužbe sečil, zato je lahko urinski izvid povsem normalen.

Katere zmote so najpogostejše?

Ženske najpogosteje mislijo, da imajo vnetje sečil. Če je v ospredju srbenje, pomislijo celo na glivično okužbo. Z uporabo antimikotikov, različnih negovalnih krem in samozdravljenjem lahko simptome menopavznega urogenitalnega sindroma celo poslabšajo. Pogosto se težave pojavijo ali poslabšajo po spolnih odnosih, zato se ženske spolnosti začnejo izogibati.

Kako vpliva na partnerski odnos?

V obdobju perimenopavze zaradi hormonskih sprememb pogosto pride tudi do zmanjšanja libida. Menopavzni urogenitalni sindrom in poslabšanje težav po spolnih odnosih lahko vodita do fizičnega in psihičnega izogibanja spolnosti, kar lahko povzroči odtujenost in nesoglasja v partnerskem odnosu. Intimnost v menopavznem obdobju je pogosto drugačna kot pred menopavzo. Več je nežnosti, počasnejših dotikov, božanja, potrpežljivosti in čuječnosti. Če tega med partnerjema ni, se lahko težave še stopnjujejo.

Ali ženske te spremembe sploh opazijo?

Ne vedno. Veliko sprememb pripišejo normalnemu staranju. Ginekologi jih pogosto opazijo pri pregledu, vendar jih morajo razlikovati od sprememb, ki jih povzročajo druga obolenja, na primer lichen. Pogosto se zgodi, da ženske težav same ne omenijo, zato ostanejo neprepoznane.

Zakaj je pomemben pH nožnice?

Ob pomanjkanju estrogenov se zmanjša količina glikogena v vaginalnem epiteliju. Posledično se zmanjša število laktobacilov in tvorba mlečne kisline, pH nožnice pa se zviša. To lahko dodatno prispeva k suhosti, pekočemu občutku, srbenju in bolečinam med spolnimi odnosi. Poveča se tudi dovzetnost za okužbe sečil in simptome prekomerno aktivnega mehurja.

Ali se stanje lahko sčasoma poslabša?

Da. Če menopavznega urogenitalnega sindroma ne zdravimo, lahko pomembno vpliva na kakovost življenja ter prispeva k pogostejšim okužbam sečil, inkontinenci, nočnemu uriniranju in težavam z medeničnim dnom. Pojavijo se lahko tudi težave s praznjenjem mehurja in črevesja ter zoženje vhoda v nožnico.

Kakšne so morfološke spremembe spolovila s starostjo?

Spremembe zunanjega spolovila in nožnice so s starostjo neizogibne. Koža vulve postane tanjša, suha in manj elastična, male sramne ustnice atrofirajo in se zmanjšajo, v velikih sramnih ustnicah se zmanjša količina podkožne maščobe. Atrofija prizadene tudi klitoris, sluznica nožnice se izravna in stanjša, zmanjša se njena vlažnost. Stanjšana stena nožnice lahko prispeva k nastanku zdrsa stene nožnice, mehurja, črevesja ali maternice. Pojavita se lahko inkontinenca in prekomerno aktivni mehur. Neelastična stena nožnice lahko povzroči razpoke in brazgotinjenje, kar zahteva medicinsko obravnavo.

Kako ga zdravimo?

Zelo učinkoviti so lokalni estrogeni v obliki krem, gelov ali vaginalet. Pomembno izboljšanje lahko prinese tudi sistemsko hormonsko zdravljenje. Nekatere ženske estrogenov ne smejo uporabljati ali pa se zanje ne odločijo. V takih primerih lahko pomagajo tudi nehormonski pristopi, na primer pripravki s hialuronsko kislino. Med možnostmi, ki bi lahko v prihodnosti postale pomembnejše, sogovornica omenja tudi polinukleotide, ki so že na voljo na slovenskem trgu, vendar zdravljenje z njimi pri menopavznem urogenitalnem sindromu še ni splošno uveljavljeno.

Je hormonsko zdravljenje res nevarno?

Strah pred hormonskim zdravljenjem je pogosto večji od dejanskega tveganja, vendar mora biti odločitev vedno individualna. Pri izbiri zdravljenja je treba upoštevati starost ženske, čas od menopavze, njene simptome, pridružene bolezni in morebitne kontraindikacije. Pri ustrezno izbranih kandidatkah lahko hormonsko zdravljenje pomembno izboljša kakovost življenja. Lokalno zdravljenje z estriolom ima zelo majhno sistemsko absorpcijo. Pri ženskah z anamnezo hormonsko odvisnih rakov ali tromboz pa je odločitev o zdravljenju vedno potrebna po posvetu z lečečim specialistom.

Kaj pa lasersko zdravljenje?

Po besedah sogovornice številne pacientke poročajo o pomembnem izboljšanju simptomov po laserskem zdravljenju. Laserska terapija predstavlja eno od možnosti zdravljenja pri izbranih ženskah, zlasti kadar hormonsko zdravljenje ni primerno ali ga ne želijo uporabljati. O primernosti takšnega zdravljenja se je treba individualno posvetovati z ginekologom.

Kaj lahko ženske naredijo same?

Pomembno je, da težave prepoznajo in poiščejo pomoč pravočasno. Po besedah sogovornice je smiselno o možnostih zdravljenja razmišljati že v obdobju perimenopavze, še preden pride do izrazitejših atrofičnih sprememb. Pomagajo tudi redni spolni odnosi, ustrezna prehrana, pravočasno zdravljenje inkontinence in zdrsa medeničnih organov ter obisk ginekologa takoj, ko se pojavijo simptomi.

S čim se ženske po nepotrebnem sprijaznijo?

Največ mitov je povezanih s škodljivostjo hormonske terapije. Pogosti so tudi miti o neučinkovitosti posameznih oblik zdravljenja ter prepričanje, da starejše ženske ne potrebujejo pomoči zaradi intimnih težav.

Pogosta vnetja mehurja, boleči spolni odnosi in pekoče uriniranje po menopavzi niso nekaj, s čimer bi se morale ženske sprijazniti. Pogovor z ginekologom lahko pomembno izboljša kakovost življenja.

Pogovarjali smo se z mag. Urško Bizjak Ogrinc, dr. med., specialistko ginekologije in porodništva.