Vsak človek ima pravico živeti neodvisno življenje, kar vključuje tudi pravico do izobraževanja in dela. O tem, kako v praksi poteka enakovredna obravnava hendikepiranih oseb, sem se pogovarjala z Natalijo Grbić, ki ima bolezen osteogenesis imperfecta.
Koliko časa že živite z boleznijo osteogenesis imperfecta, s kakšnimi težavami se soočate ter kaj vam pomaga pri premagovanju težav?
Natalija Grbić.
Osteogenesis imperfecta je dedna bolezen, ki v prvi vrsti prizadene strukturo kosti in se kaže v povečani lomljivosti kosti. Sama sem jo podedovala od mame in me spremlja že celo življenje. V otroštvu sem zaradi bolezni imela veliko zlomov dolgih kosti in operacij. V puberteti so zlomi izginili, saj se je kostna gostota izboljšala in tako je še danes. Od prometne nesreče, ki je bila leta 1995, pa sem tudi na invalidskem vozičku, kar predstavlja določene ovire, ki jih je potrebno premagovati. Prvi problem so že infrastrukturne površine, kot so na primer neprilagojeni prehodi za pešce, stopnice, odsotnost dvigala itd. Drugi velik problem je neprilagojenost nekaterih izobraževalnih ustanov, ko bi na primer gibalno ovirani študent rad šel študirat na določeno fakulteto pa ne more tja, ker nimajo ustreznih prilagoditev.
Katero šolo obiskujete in kako je tam okolje dostopno za gibalno ovirane osebe?
Trenutno študiram na Filozofski fakulteti, oddelek za Bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Na splošno je Filozofska fakulteta za gibalno ovirane dobro prilagojena, saj ima klančine ter dve dvigali. Prav tako je tudi ponujena pomoč študentom s posebnimi potrebami v obliki statusa študenta s posebnimi potrebami. To še zdaleč ne pomeni, da je študentu s takim statusom prilagojen način ocenjevanja ali da se mu za dobre ocene ni potrebno potruditi. Gre samo za to, da mu je prilagojen način dela. Kot primer prilagoditve lahko navedem eno svojih prilagoditev in sicer, da imam pri razpisanem ustnem izpitu možnost dogovora s profesorjem, da izpit opravljam pisno.
Na kakšnem področju se želite zaposliti v prihodnosti in zakaj?
Glede na to, da študiram na oddelku za Bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, bi se želela zaposliti v knjižnici, mogoče tudi založbi. Že od nekdaj so mi všeč knjige in branje je tudi eden izmed mojih načinov preživljanja prostega časa. Tekom študija pa sem spoznala vse pozitivne strani dobre bralne pismenosti, zato bi si želela, da bi tudi s pomočjo stroke približala ljudem samo branje, saj je, kot vemo v dobi interneta in drugih načinov preživljanja prostega časa, to odrinjeno v ozadje.
Kakšne so po vašem mnenju možnosti hendikepiranih oseb pri zaposlovanju?
Živimo v času, ko so zaposlitvene možnosti slabe za vse ljudi, posebej ranljive pa so tukaj hendikepirane osebe. Tudi če naj bi bile take osebe z zakonom zaščitene oziroma naj bi imele prednost pri zaposlovanju (tukaj velja omeniti, da naj bi vsak delodajalec imel izpolnjeno določeno kvoto z zaposlitvijo hendikepiranih oseb ter da dobi s tem tudi določene ugodnosti), je dejansko stanje čisto drugačno, saj se delodajalci tega ne držijo.
Kakšne so za delodajalca prednosti in slabosti zaposlitve hendikepirane osebe?
Za delodajalca je prednost že to, da z izpolnitvijo kvot o zaposlovanju hendikepiranih oseb dobi zanje posebne ugodnosti. Druga prednost, ki se jo velikokrat zanemarja, je ta, da lahko tudi hendikepirana oseba na primer podjetju ogromno doprinese, saj se od nje pričakuje, da bo od sebe dala najboljše kot vsi ostali zaposleni.
Slabost je lahko sicer ta, da če ima oseba na primer status invalida in lahko dela polovični delovni čas, je potem potrebno poiskati še nekoga za preostali delovni čas.
S čim se ukvarjate v prostem času?
Kot že prej omenjeno je branje eden izmed mojih priljubljenih načinov preživljanja prostega časa. Prav tako sem rada v naravi, zelo me sproščata tudi glasba in meditacija. Za čisto sprostitev pa rada tudi kaj rišem ali ustvarjam.
Kaj bi po vašem mnenju odpravilo predsodke pri zaposlovanju hendikepiranih oseb?
Na tem področju bo potrebnega še veliko dela, saj kot je bilo videno sam zakon ne reši tega problema. Prvi predsodki se pojavijo že v sami družbi, ki hendikepirane osebe dojema kot nezmožne za delo, če ne celo kot breme. In temu miselnemu trendu sledijo tudi delodajalci. Zato bi bilo po mojem mnenju najprej potrebno, da sama družba spremeni pogled na hendikepirane osebe, šele nato bodo temu sledili delodajalci. Novi pogled pa bi bil, da se hendikepirane osebe, kljub nekaterim omejitvam, vidi kot osebe, ki si želijo biti zaposleni in opravljati delo, pri katerem bodo dali vse od sebe. Kar se tiče prilagoditev, so podobne kot prilagoditve pri statusu študenta s posebnimi potrebami, kjer je prilagojen samo način dela. V službi bi bila za gibalno ovirane ustrezna prilagoditev denimo nižja miza, pri slabovidnih pa na primer povečan tisk.
Z Natalijo Grbić sem se pogovarjala študentka Fakultete za socialno delo, Špela Klemenčič.
Avtor: Špela Klemenčič
