Ujeta v hrepenenju
Draga Le jaz…
Lahko rečeš, da imava podobno zgodbo ampak to povsem ne drži. Pri meni je pač bilo drugače. Ni bilo znakov depresije, ki jih ob prebiranju tvojih pisem vidim kot vzrok tvojim težavam. Težava je večinoma v tebi, ne v partnerju, kot tudi ne v ljubimcu. Pa ne zato, da bi ti tako slabo opisala svoje počutje, nasprotno. Namreč veliko je dejavnikov, ki jih omenjaš in ki bi lahko vplivali na motnje razpoloženja. Za takšno motnjo razpoloženja so značilni občutki praznine, nemoči, občutje da nas bližnji nimajo več radi, izguba energije, občutje brezupa, nespečnost, v glavnem splošno nezadovoljstvo.
Kot prvo se mi poraja vprašanje ali si sedaj, ko si šla proč od partnerja res tako povsem zadovoljna s svojim življenjem kot praviš ali se samo prepričuješ, da je to vse kar si lahko želiš, v sebi pa tlačiš neizpolnjeno, ki ti je počasi začelo vreti na dan. Ali je morda tvoje stanje posledica profesionalnega ukvarjanja s športom? Omenjaš namreč tenis. Jok in žalost sta vsekakor simptoma depresije, vendar bi jaz najprej izločila fizične dejavnike tvoji težavi. Se pravi, pokaži se najprej osebnemu zdravniku, povej mu o težavah in naj te temeljito pregleda. Šele v kolikor ne bosta ničesar odkrila, se osredotoči na svoj čustveni svet. Za začetek bi se lahko obrnila na društvo Ozara, kjer bi skupaj s strokovno delavko malo bolj “pobrskali” po tvojem doživljanju in kasneje bi ti lahko ona pomagala do ustreznega strokovnjaka. Vsekakor ne zanemarjaj znakov depresije, kajti kasneje ko se jo boš polotila reševati, težje bo iz nje prilezti. Pot iz njenih krempljev je zelo težka in zahteva ogromno tvoje volje, ter podpore bližnjih, zato nikar ne odlašaj.
Če ti trenutno partner stoji ob strani, ljubimec pa te zavrača ni kaj odlašati. Ti podporo tistih, ki te imajo radi trenutno nujno rabiš.
Srečno.
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
02.01.13 10:03
Ko berem te vrstice te popolnoma razumem. Prav v podobni, če ne skoraj isti situaciji sem jaz. Tudi jaz hrepenim po nekom, ki mi je pokazal drugačen svet, me objel in sem se po dolgem času počutila ljubljeno, zaželeno, srečno in zaljubila sem se[/u].
Trenutno niti ne vem kako naj vse skupaj opišem in kako naj ti pomagam, ker še zase ne vem katero pot naj uberem. Šla sem predaleč, zaneslo me je od vsega hrepeneja.. Partner je izvedel in sedaj po vsem kar se je zgodilo ne vem kaj je več prav. Kaj naj poslušam, srce ali razum. A kaj ko še srce koleba. En dan me vleče sem, drugi dan tja. Polna sem dvomov.
Po eni strani bi se spustila v nekaj novega, čistega, svežega, ”popolnega”, po drugi strani pa ne morem pozabiti nekaj v kar sem verjela, se trudila, upala in prehodila mnogo težkih trenutkov.
Jaz sem se od partnerja odselila. Sedaj pa se morem odločit, katero pot ubrat. Prekleto trežko mi je, ker ne vem katero naj izberem. V vsakem primeru se bom spraševala kaj sem ”izgubila” in zato je še težje. Lahko ti le predlagam, da se ne spuščaj predaleč, ker je vse težje potem. Najprej razčisti, zapusti trenutnega partnerja. Jaz sem dobila takšen nasvet in ga nisem upoštevala. In sedaj sem na točki, ki je grozna in ne vem kako naprej. Ali naj grem nazaj in krpam in nadaljujem prejšnjo zvezo ali začnem nekaj na novo.
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
07.01.13 09:36
Mladič, verjemi, da vsaka stvar se zgodi z nekim namenom. V vsaki stvari je nekaj dobrega. Ko sem jaz prevarala mojega partnerja in je izvedel se je prebudil in obudil čustva do mene. V tvojem primeru si lahko ugotovila, da v bistvu je imel že drugo saj kar tako iz enega dne v drugi pa spet ne zgodi, da kar gre z drugo.
Jaz sem prepričana, da čustveno ne varaš, če je odnos trden in pravi. Le, ko v odnosu manjka neka osnova se to dogaja. Vsaj jaz tako mislim. Jaz sem se počutila zares zavrženo in odrinjeno in zato sem iskala ljubezen drugje. Kar gnalo me je in želela sem si, da bi se počutila malo bolj ljubljeno.
In verjamem, da je tudi tebi nekaj manjkalo, da si si dopisovala. Kar tako iz lepega se to ne zgodi.
Misli pozitivno, da j času čas in verjemi, da te čaka veliko lepega. Morda pa se je moralo tako zgoditi.
iz pekla do raja
Re: Ujeta v hrepenenju
07.01.13 14:45
Nisem si mislila, da bosta dekleti dobili toliko kritičnih obsodb. Verjetno je bil nek tehten razlog, da sta se odločili za to. Ker pa se na tej podstrani prepletata dve zgodbi poskusimo nekaj dobrega narediti še za drugo punco, mladič je, če sem prav razumela sedaj svobodna. Prav se je odločila.
@Le jaz…
Poveš, da imaš podobno zgodbo. V tvojem primeru je celo že prišlo do prevare, vendar še vedno ne veš kje si. Upam, da si si malo prebrala zgodbe na monu, ki so si na las podobne. Razlog je največkrat isti. Tudi pri meni je bil. Zaključki pa so si različni. Vedno so žalostni vsaj za enega udeleženega. V prvem pismu poveš za prevaro. Verjetno je šlo za sex only razmerje, kjer pa so se sedaj vpletla čustva, nadalje pa ljubimca sploh ne omenjaš več. Prav tako si nam sporočila, da si se od partnerja odselila, sedaj pa že omenjaš neka čustva s strani zdajšnjega partnerja. Stvari mi delujejo malo za lase privlečene.
Daj nam dovoli, da ti svetujemo. Zaupaj se nam in deli svojo zgodbo z nami. Tudi sama sem videla, da moram svojo zgodbo deliti. Moja zgodba je seveda s srečnim koncem, ni pa vedno tako. Je pa takoj lažje ko se odpreš nekomu. Lahko boš potegnila smernice za lažjo odločitev.
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
07.01.13 19:37
Iz pekla do raja. Prav o tebi sem razmišljala zjutraj, ko sem brala razplet zgodbe.
Ko sem prebrala tvojo zgodbo je v bistvu enaka moji. Le, da jaz nimam otrok.
Nisem še imela moči in nisem želela vmešati moje zgodbe, ker je bil tu prostor za mladiča.
No, pri meni je bilo podobno. Jaz sem bila v zvezi kar dolgo. Nekaj več kot 8 let. Na začetku se mi partner ni znal odpreti oz. ni znal pokazati čustev do mene in sem začela dvomiti vanj in bila zelo ljubosumna. Na vsako žensko skoraj. Nekaj me je mučilo in mogoče tudi zaradi moje nezrelosti sem imela stalne izpade in partnerju težila in želela odgovore v katere pa nisem verjela. Nisem znala čez to…Pa bi rada, vendar z jasnimi, pravimi odgovori. Nisva se glih znala pogovorjat. Jaz sem najedala on se je le branil in bolj ”jezno” odgovarjal na vse skupaj. To je bilo prva 4 leta. Imela sem ga zelo rada, nisem mogla stran od njega, kljub vsem dvomom in nesoglasjem. Nisem si predstavljala niti enega dne brez njega.
Po določenem času sem se odločila, da ne bom več trpinčila ne sebe, ne njega. Probala sem popraviti vse skupaj. Nisem več težila. On pa je ostajal jezen in zaprt vase. Vse to popolnoma razumem, vendar vseeno ne razumem, da je zaradi tega ostal odmaknjen od mene toliko časa. Najprej mi je odnehal govoriti, da me ima rad, potem me niti poljubil ni več in tudi objema nisem več bila deležna. To neizkazovanje čustev je trajalo 3 leta.Totalno se je zaprl vase in ni bilo videti nobene prihodnosti več. Jaz sem še upala in upala, se mu skušala približati vendar me je odrival vsakič znova. Tudi z pogovorom nisem nič dosegla. Bilo me je celo sram prosit za poljub. Bilo me je sram, da nisem deležna tega, kar sem si želela in nisem si ga niti upala prosit za to. Ko sva včasih šla spat sem mu rekla, daj imej me malo rad…. :(
Nato sem začela delati na sebi in preživljati svoj prosti čas v športu. Začela sem igrat tenis, ker je bila to moja velika ljubezen. Od takrat naprej sem se nekako odprla, začela živeti bolj polno. Tam je bilo večina moških, vendar nisem se s tem ubadala, ker je bilo moje veselje le igra tenisa. S partnerjem sva živela le iz dneva v dan, kot cimra, brez pogovorov o prihodnosti. Sex je sicer bil zelo dober vendar brez poljubov in to me je žalostilo. Nato sem spoznala nekoga na tenisu…on je prodajal, jaz pa kupovala lopar. Že, ko me je prvič zagledal sem začutila, da sem mu všeč. Nič se ni zgodilo.
Z dnevi smo pač zaradi te prodaje in nakupa imela še stike in zmenila sva se, da bova kdaj pa kdaj igrala. Lepo mi je bilo, da sem mu všeč. Igrala sva nekaj krat….on se mi je zaupal in jaz njemu. Jaz sem sicer že razmišljala o odhodu iz zveze, ker nisem bila srečna in niti pripravljena nisem več bila na tako ”mrtvilo” brez izkazovanja čustev. Sicer pa sva s partnerjem bila zelo povezana, navezana, ker sva skupaj dolgo živela in preživela tudi kakšen lep trenutek, dopuste in si bila po karakterju precej blizu.
No, te igre tenisa in po tenisu pijače so prinesle neko simpatijo, lahko bi se reklo temu zavezništvo. Ko sva sedela en zraven drugega sem začutla, da si želi biti z mano in nek večer me je le objel in mi dal poljub na lice, jaz njemu pa na vrat(ker ga na lice nisem niti dosegla). Takrat sem po dolgem času začutila,da me nekdo ima rad. Bil je zelo topel objem in mene je dobesedno premaknilo. Bila sem srečna. Potem se je vse skupaj malo upočasnilo. On je po kakšnem mesecu, dveh zapustil punco, jaz sem pa še kar naprej upala v mojo zvezo, po drugi strani pa razmišljala, da tako ne bom mogla več naprej. Zelo mi je ugajala družba tega ”prijatelja” in nekega dne se je spontano zgodilo, da sva šla čez, se poljubila. Nič mi ni obljubljal in niti jaz njemu, ker sem tako ali tako imela slabo vest in nisem želela delati slabo, pa čeprav sem se preveč prepustila. Nekajkrat sva se še videvala in v tem času so predvsem njegova čustva do mene postala zelo močna. Bila sem srečna in hkrati žalostna,da mi moja zveza razpada. Bila sem pa obenem prepričana, da me moj partner ne ljubi dovolj, ker mi na vprašanje o tem ni odgovril nikoli z DA, rad te imam. Odgovori so bili, menda zaradi jeze, vedno na pol.
Ta prijatelj pa mi je zelo lepe besede in jaz sem po tem hrepenela. Rekel je, da si želi vse, poroko, otroka, življenje, vse z mano. Nekako sva se ujela. Po treh tednih nekje je moj partner izvedel. Najprej sem tajila, ker ga nisem želela prizadet nato pa je prišlo vse na dan. Kregala sva se, jaz sem odšla domov. Najprej sem želela nazaj, imela sem zelo slabo vest in zelo sem bila žalostna, da sem ga prizadela. Ni mi bilo vseeno, počutila sem se kriva, čeprav sem se zavedala, da je to bila tudi posledica njegovega ravnanja.
Sedaj sem še vedno doma. Moj partner mi sedaj pravi, da me ima rad in da je ta šok povzročil v njemu, da so čustva enaka kot takrat ko sva se spoznala. Ne obljublja mi nebes, pravi pa, da sem edina s katero se vidi naprej in si samo mene predstavlja ob sebi. Sedaj ne vem ali je to res, ali me ima res rad ali je samo panika. Ker do sedaj se je, menda zaradi jeze, do mene obnašal bolj ”slabo”. Ni mi glih zgledalo,da bi me imel rad.
Z tem drugim sem prekinila, pričaral mi je pravljico, obljubljal nebesa vendar sem, kjub temu, da je zvenelo vse iskreno prekinila, ker mene je po eni strani vleklo nazaj, zaradi vsega, kar sva s prejšnjim partnerjem doživela in zaradi tega, ker sem si to, da bi mi izkazoval ljubezen toliko časa želela. Sedaj mi res kaže čustva vendar, ker nisem na to navajena se mi zdi,da se malo pretvarja. Tudi v svoja čustva do njega sem podvomila.
Čutila sem pritisk na obeh straneh. Partner, ki mi je očital in sva se okrog tega veliko kregala, ta drugi pa je pričakoval, da pridem takoj živet k njemu ter mi obljubljal, da bom srečna. Sedaj pa sem nekje vmes. Ne vem kaj naj naredim. Ali se da obuditi iskrrico, ljubezen do prejšnjega partnerja? Ali naj grem nazaj in probam še enkrat vlagati v zvezo v katero sem verjela? Ali naj probam srečo drugje kljub temu, da se zavedam, da nikjer ni idealno in pravljice ne obstajajo.
Ne vem kaj naj naredim. Sem pred težko odločitvijo, ker sem v letih, ko bi si rada ustvarila družino, prihodnost in ne vem, katera je prava pot. Partner mi je oprostil in je pripravljen začeti znova. Ta drugi pa se je zaradi vsega malo ohladil. Morda je tista začetna zaljubljenost popustila. Lahko se grdo sliši, nisem si pričakovala, da me prejšnji partner sploh ima rad . Imela sem občutek, da če grem, ne bo prišel za mano. Nisem hotela pa imeti drugega, nisem hotela zaradi drugega prekiniti zveze ampak zato, ker ni imela bistva. Sedaj me lahko zmerjate, obsojate in ne vem še kaj. Jaz sem bila prazna, ni mi bilo slabo z njim vendar nisem se počutla ljubljeno.
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
08.01.13 12:08
Hvala vsem za vaša mnenja in pogled na situacijo.
Anamarija*
Res sem v precepu. Imam več možnosti. Verjetno je še najbolj verjetna ta, da se bom potopila, ker ne znam plavati. Razmišljala sem tudi o tem, da bi bila sama in prepustila času, da naredi svoje.
#mare#
Veliko je resnice v tvojem postu. Ne krivim njega, da sem jaz varala. Samo jaz sem kriva, niti ljubimec ni. Poskušala sem ugotoviti zakaj je prišlo do prevare in se mi vseeno zdi, da me je ta dolga praznina pripeljala do tega. Tudi partner se strinja, da odnos ni bil pravi. Tri leta brez naklonjenosti. Le poljub za novo leto in rojstni dan. Verjemi, da je bolelo. Želela sem prekiniti že nekaj časa zvezo, ker sem bila prepričana, da me nima rad, vendar je čas kar letel in rutina je naredila svoje. Vem, da bi morala drugače postopat. Poskušala sem se pogovoriti, vendar sem vedno pristala pred zaprtimi vrati. Trkala sem in nihče ni odgovoril. Trpela, jokala…. In resnično me je bilo sram prositi vsaj za poljub. Obsojam samo sebe in ne mislit, da bi po eni strani rada videla, da bo na koncu moje trpljenje še največje, ker vem, da sem ravnala napačno in prizadela ostale.
Tudi zaljubljenost vem, da bo minila, iz moje in s strani ”ljubimca”. Vidim že po tem, da se je njegov odnos že malo ohladil. Pravi, da je to naredil razumno, ker me je vleklo nazaj, pa tudi jaz nisem več tako brezglava, kot prej. Mi pa vrača čustva, pravi, da sem tista prava, da se vidi z mano, bi se poročil imel družino. Lahko so le prazne besede, a tako on pravi in tudi to pravi, da on ne želi imeti z mano le sex razmerja naj to iščem drugje (tega pa seveda ne rabim-niti podrazno). Lahko le zna z mano, lahko pa je tudi kaj resnice vmes.
MojcaKer
Sedaj, ko sem bila veliko sama sem tudi o tem razmišljala. Jaz sem bila prva, ki sem padla malo na realna tla, začela malo bolj z glavo razmišljat in prisilila v to tudi njega, ko sem prekinila in takrat se je ohladil (pravi, da razumsko) vendar da še vedno misli, da bi lahko bila tista prava zanj. Veliko več energije je vlagal on v to, da bi bila skupaj. Obljubljal, da bom z njim srečna.Ko pa je v meni videl dvom in neodločnost se je umaknil. Ker sem jaz začela razmišljat o pretekli zvezi, saj sem vseeno trpela.
Sedaj je veliko manj, ni več tistih sporočil, pogledov…… Ne vem, ali je to že znak,da ni tisto pravo ali je res z razumom lahko ohladiti čustva tako hitro. Najbolj se je ohladil, ko je videl, da me vleče nazaj, da sem v dvomih. Pravi, da se je moral umaknit, da nebi trpel. Ni pa poročen, punco je pustil pred tremi meseci.
Bom pa res pozorna na znake iz njegove strani. Malo drugače je že.
Tudi to, da je partner obudil čustva do mene mi veliko pomeni. Problem je morda v tem, da jih moram sedaj tudi jaz, ker mi je zaljubljenost resnično malo zmedla.
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
08.01.13 15:03
Mmarica
Res je/je bila komunikacija zelo slaba med mano in partnerjem. Nasploh je on bolj zaprte narave ali pa se je namenoma zaprl. Večkrat sem opazila, da sem v bistvu govorila sama s sabo in pogrešala sogovornika. Pa nočem ga sedaj s tem grajat ali kritizirat, to je pač njegova lastnost ali mogoče tudi odnos do mene. Jaz pa sem precej direktno in jasno želela govoriti z njim vendar je vse skupaj bilo preveč boleče. Iz njegovih izrečenih besed bi morala (po njegovem) sama izluščiti kaj mi je hotel povedat. Če nisem razumela me je označil za ”neumno”. Vlekla sem iz njega.
Verjetno bi res morala delati na sebi in poskušala izboljšati komunikacijo. Saj malo se je premaknilo po vsem tem kar se je zgodilo in sva vsaj začela govoriti o naju. Jaz sem mu povedala kaj si želim, kaj pričakujem, kaj me moti. Ko sem vprašala njega mi je rekel, da ga moti samo to, kar se je zgodilo in da tudi on noče več takega odnosa, kot je bil prej.
Problem je tudi v tem, da so se moja čustva že poprej (pred ljubimcem) malo ohladila, ker nisem prejemala ničesar z njegove strani in ga moram na novo sprejemati, ker ga takšnega (da mi izkazuje čustva) skoraj ne poznam. Odtujila sva se. In sedaj sem res točno tam, kjer vi opisujete…. sedaj bi bila tu potem pa tam….Ne znam se odločit, čeprav vem, da bi se morala …. In tudi sama si želim čim prej ven iz tega..Da sem iskrena do sebe in do drugih..
Naj le še omenim, da je komunikacija pri ”ljubimcu” boljša, se v tem bolj ujameva in lahko govoriva o vsem… Vsaj trenutno je tako…….
#mare#
Ljubimec se je malo umaknil in malo tudi ohladil, ker sem ga za to tudi sama prosila.Ker sem v dvomih kaj narediti. Ni mi vseeno za prejšnjo zvezo in nisem mogla it kar v novo, kot je pričakoval od mene. Še posebej, ko je partner rekel, da me ima rad, da so se obudila čustva do mene. Ljubimcu sem rekla naj deluje, kot da mene ni , da si pridem na jasno kaj želim in tako je tudi naredil, ker je bila tudi zanj težka situacija, saj je videl, da ni na prvem mestu. Verjamem, da če bi jaz bila čista in prosta bi lahko začela zvezo, vendar z mano ni tako, ker nisem sigurna v to, kar puščam za sabo.
Sem pa že napisala, da sem sama najprej uničila zvezo in pripeljala do tega, da se je partner zaprl vase. Vendar sem mu tudi pokazala, da sem se pripravljena potrudit za odnos in sebe spremenila. On pa je ostajal zaprt in me odrival od sebe. Vsakič, ko sem ga zjutraj objela, ko sem mu izkazovala nežnosti se je umikal in iskal izgovore. Sedaj pravi, da je to delal iz jeze, meni je vse nakazovalo na to, da me nima rad. Jaz sem mu izkazovala ljubezen in naklonjenost tudi, če on meni ni. Včasih sem se počutla, da sem dobra le za sex, pa še ta brez poljuba….
Na nek način me je odrival stran. In to tudi sam prizna, zato me je verjetno tudi pripravljen sprejeti nazaj. Krivim pa najprej sebe, ker sem jaz to povzročila.
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
08.01.13 15:12
Pa še to #mare#…Imam občutek, da bi se še s tabo lažje kaj pogovorila, kot z mojim partnerjem. Pa tudi, če bi me ozmerjal, očital, ne vem kaj še…. spopadel z mano ….bi vsaj govorila, se dogovarjala, postavila meje…Še preden bi prišlo do prevare!
Le jaz…
Re: Ujeta v hrepenenju
09.01.13 14:14
Morda bi vas še vprašala za mnenje in kaj mislite o temu, da partner noče, ko sva na pogovoru ali kavi, da bi srečala ljubimca, ker mi pušča možnost, da se zanj odločim. Rekel je, da ni v redu, da naju skupaj vidi v kolikor se odvije v smer, da bom odšla z njim. Nič mi ni več jasno?!
_____________________________________________________________________________________
marinec.si ti svetuje obisk psihiatra. Potrebuješ seveda napotnico. To je seveda zgolj moje laično mnenje. Da bi ugotovila, zakaj, počasi preberi svojo zgodbo, lahko tudi večkrat zapored. Sedaj ti ni nič jasno?! Če ti bo še potem kaj nejasno, počakaj na komentar koga, ki je specialist za natanko za take zgodbice, kot je tvoja, pa boste udarili debato, da se bo kar kadilo. Na kratko samo še tole; strinjam se z nekom iz prejšnjih komentarjev, ki je izjavil, da mu deluje zgodbica, milo rečeno, za lase privlečena.
marinec.si obenem izkorišča to priložnost in izdaja obvestilo za javnost, ki se glasi;
Obveščam javnost, da odslej slabo skomponiranih virtualnih zgodbic (glej primerek v prilogi) zaradi pomanjkanja časa ne komentira več. Hvala za razumevanje.
Le jaz…
vidim da so kavice spet aktualne. Me veseli, da sta se s partnerjem pogovorila.
Bodi pa kar pripravljena, da bo sedaj v vajini vezi več ljubosumja s partnerjeve strani. Konec koncev si bila ti tista, ki je odšla. Navadno je tako, da so tisti ki se vrnejo v vezi bolj pohlevni in se morajo bolj spremeniti kot pa tisti, ki je “psihično nasrkal” zaradi nezvestobe partnerja (-ke).
Srečno.
Jaz nočem, da se partner in ljubimec srečata. Moj partner v bistvu skrbi, da naju ljubimec ne vidi skupaj, ker bi to nanj slabo vplivalo in mi pušča možnost, da se odločim za drugo stran.
Če bi bila na mestu partnerja bi verjetno popolnoma prekinila vse stike in mu nebi pustila možnosti povratka. Po eni strani cenim, da mi daje priložnost. Problem pa je v meni, ker ne čutim več prave ljubezni do njega in bi se morala nekako potrudit. Bojim se,da so pri meni preveč zamrla čustva. Ne vem ali je možno spet obnovit in ljubit nekoga, kot prej. Partner pa pravi, da me ima rad in so se pri njemu obudila čustva.
Punca, priporočam ti, da začneš pisati dnevnik. Za roman nisi talentirana. Tvoja zgodba je postala rahlo dolgočasna, precej absurdna in očitno nimaš pojma kaj se ti dogaja. Piši nekaj mesecev, pa beri to kar si pisala, pa še enkrat beri … in mogoče boš počasi le prišla do odgovora.
Tukaj ti očitno ne moremo pomagati. Če ti do zdaj ni bilo jasno, ti ne bomo nič novega rekli. Problem je samo v tebi.
No, pa se javljam ponovno z mojo dolgočasno zgodbo 😉
Minilo je kar nekaj časa in jaz se še vedno borim sama s sabo. Odšla sem k terapevtki in mi pomaga. Ko sem pisala na forumu sem bila še polna, prepolna dvomov, čustev, misli, zmede. Žal mi je, da sem izpadla tako, kot sem. Vedno bolj se zavedam svojih napak. Sama sebe sem močno obsojala vendar se sedaj več ne, ker ker sem živela življenje, v katerem me ni bilo. Nisem bila ne videna ne slišana. Nisem imela bližine, ki sem si jo želela, in sem nenehno hrepenela v prazno.
Ko sem spoznala nekoga, ki mi je malo upanja pokazal sem na nek način zagrabila in naredila napako. Vsak jo lahko. V vseh teh mesecih sem se borila sama s sabo, ponavljala napake vendar sedaj se mi odpirajo počasi zadeve in upam, da bom s pomočjo terapevtke dosegla mir in bom spet imela rada, ker to mi je sedaj bolj pomembno, kot to,da me nekdo ima rad. Ko ljubiš si živ, če ne ljubiš pa nisi živ, življenje ni tako polno. In to sem spoznala sedaj, ko vidim, kako sem ljubila in imela na nek način polno življenje, čeprav sem dolgo hrepenela v prazno. Živa sem bila.
Le jaz… vidim, da se še vedno prepričuješ v nekaj kar še sama ne verjameš. Praviš, da delaš na sebi s terapevtko in da se spoznavaš, da bi spet rada imela rada…. Lepo in prav, vendar počasi boš sama morala narediti neke zaključke. Terapevtka te posluša, vendar ti daje samo malo usmeritev. Njej je to konec koncev le poklic od katerega živi in ji ni v interesu, da ti poda rešilno bilko, če sama ne znaš priti do nje.
Glede na to, da v tem času s terapevtko še nisi prišla do razloga zakaj si takšna, kot si, bi jaz na tvojem mestu iskala težave globlje. Kaj morda iščeš v partnerjih svojega očeta? Ste imeli med tvojim odraščanjem probleme z alkoholom v primarni družini? Si bila fizično in/ali psihično zlorabljena v otroštvu? Imaš oz. si imela težave s svojimi brati oz. sestrami? …
Morda se pa nočeš odpreti terapevtki in ti zato ne more pomagati. Misli drugemu pa nihče ne zna brati. Če se ti je težko zaupati terapevtki se daj duhovniku, če si verna.
Rešitev imaš na dlani. Odpri se.
MojcaKer
Ja res sem bila v nekem začaranem krogu, še vedno precej zmedena in obupana…Sedaj je minilo nekaj časa in sem pristala na realnih tleh. Saj zdaj bo vsak rekel, da sem si to zaslužila in morda je res prav tako. Veliko sem se iz tega naučila. Dala sem prednost in priložnost novemu, ki mi je mahal z medom pred očmi in je na koncu moje zaupanje grdo izkoristil in me prizadel…. Verjetno sem morala pač plačati svojo napako.
Sedaj pa sem čista. Čeprav sem na koncu sama se počutim bolje, ker sem čista in brez neke slabe vesti. Vesela sem, da sem spoznala, da je človek lažnivec in perverznež. Neverjetno pravljico mi je želel prikazati, na koncu pa ni bil iskren in se pred mano delal lepega, svetnika. Želi me nazaj vendar ne morem in si ne pustim. V bistvu mi je on pral možgane in vsiljeval njegovo voljo ter obsojal ker se nisem mogla odločit kako naprej.
Sedaj lahko potegnem končno črto v mojem življenju. V bistvu se res počutim mnogo bolje, čeprav sem ostala sama. Zdaj lahko v miru odločam o svojem življenju in sem čista, brez kakršne koli slabe vesti in počutim se dobro. Ranjena, ponižana, prevarana ….ampak vsaj brez slabe vesti, ki me je žrla in mi ni pustila normalno zaživet.
Zgodba se je odvila kot nemnogo takšnih, kjer je posredi varanje. Opažam, da so bila moja predvidevanja pravilna in te je ljubimec samo izkoristil in grdo zavrgel. Kaj se pa sedaj dogaja med vama s partnerjem? Takrat januarja si pisala, da partner kljub prevari še vedno goji čustva do tebe. Kaj sedaj temu ni več tako? Pa ti? Si se mu pripravljena opravičiti za svaja nespametna dejanja? Si pripravljena z njim spet zaživeti skupaj, ob predpostavki, da se bosta veliko pogovarjala in razčiščevala zadeve sproti?
Res je…slabo se je končala moja zgodba. Ljubimec me ni samo izkoristil in grdo zavrgel ampak se je izkazalo, da išče potešitve tudi drugje, ne v realnem svetu ampak preko spleta in tega ne sprejemam. Gradil mi je pravljico naprej ampak čez te stvari nisem mogla it. Niti ne vem kolikoje sploh sposoben bit iskren do sebe in drugih(do mene ni bil). In ko je zaupanje enkrat načeto se težko živi naprej.
Z prejšnjim partnerjem sem vsak dan na vezi. On pravi, da ne čuti več enako do mene. Bila sva tudi na morju en dan in je bilo po starem pač…. Nisva imela stika ampak sva šla skupaj do morja. Vidim ,da mu ni vseeno in še vedno ga muči, če bi bila s kom drugim. Tudi meni ni vseeno do njega. Edino kar bi želela pa je to, da bi spremenil določene stvari in bi se znala pogovarjat. Zaprta sva eden do drugega in potem je težko karkoli dorečt in se pogovorit. Vem pa, da mi nikoli nebi naredil nič hudega in je iskren in dober človek. Resnično mi je žal ,da sem naredila takšno stvar in mi v vsem tem času res peče vest.
Mogoče tudi zaradi tega ne sprejemam tega novega in njegovih napak. No, nareidl je pa hudo napako, vsaj zame je.
Bila bi pripravljena spet zaživeti skupaj z njim s tem, da bi res nekatere stvari spremenila. Problem pa je v tem ,da se ne znava pogovarjat.
Spoštovana “Le jaz…”,
v primeru, da ste pripravljeni ostati s partnerjem, kar ste omenili v zadnjem pismu, vama priporočam partnersko terapijo. Pri partnerskih težavah je veliko bolj primerna partnerska kot osebna terapija, saj so pri partnerskih težavah potrebne spremembe pri obeh in v vajinem skupnem odnosu, ne pa le pri enem od vaju. Ob tem imata možnost, da oba govorita, se poslušata in slišita, terapevt pa vodi in usmerja vajin pogovor, ki s tem ne preraste v kreganje, ampak iščeta konstruktivno iskanje rešitve. Za partnersko terapijo se lahko naročita tudi pri meni.
Lepo vas pozdravljam,
MLADIČ,
če še bereš ta forum,piši mi na modromorje26@gmail.com
Nisem brala vsega,ampak nekaj pa bom dodala:
kaj hudiča je narobe,če se po petih zveze pri komu pojavi kaka simpatija?
TO JE POPOLNOMA NORMALNO. In nehejte ljudi zaradi tega obsojat da so plehki in da varajo.
Sram vas bodi.
Nekaj je kak pogled,simpatija,nekaj kar nas malo pocrkla,dvigne (ne mislim sex!!!),to vsak rabi,to je naravno,ljudje smo v naravi narejeno tako,da se lahko večkrat zaljubimo.
Ločevati moramo samo med to zaljubljenostjo oz. zagledanostjo in ljubeznijo,ki jo imamo doma.
To je to. To ločevati,to spoštovati. Če se pa kdaj kdo s kermu mal lepo pogleda,a dejte no,glede tega komplicirajo samo posesivne babe pa ljubosumni desci.