@mladič

nekako ne verjamem tvoji zgodbi. Mislim, da nisi tako mlada in tako naivna kot se nam prikazuješ v svoji zgodbi. Pa tudi če si, na koncu koncev je vseeno. Marinec ti je vse povedal, pametna si sigurno zadosti, da razumeš sporočilo. Odloči se za eno ali drugo stran. Ali boš ljubila zares in živela tako kot se spodobi ali se boš v življenju igračkala z ljudmi in za sabo puščala bolečino, jezo in trpljenje.

Sama sebi krojiš usodo, ne pozabi tega. Nobeden ti ne pametuje tukaj zato, ker smo ogroženi zaradi tvojega načina razmišljanja, nisi ne prva ne poslednja, ki si lahko uniči usodo zaradi hrepenenja. Samo razmisli po čem ti pravzaprav hrepeniš in od česa pravzaprav bežiš?

To bo marsikoga razveselilo, jaz pa v tem trenutku dolgih odgovorov nisem sposobna pisati.
Zveza je končana. Prav tako dopisovanje. Želela sem se iskreno pogovoriti z njim, nisem prišla niti do besede, odhaja z drugo. Ko pridem k sebi morda napišem kaj več. Hvala vsem.

Marinec.si, tebi pa samo nekaj – četudi nečesa ne odobravaš, se stvari da pisati s strpnostjo. Kdor se spravi na nižji komunikacijski nivo od mene, zame ni sogovornik in z njim ne vidim smisla držati diskusije. In brez skrbi, majčke imam že naročene, tako, da se me boš lahko brez skrbi izognil v velikem krogu.

Če nisi opazila, sem bil do tebe, glede na to, kakšen problem si sproducirala, neznansko strpen in do skrajnosti potrpežljiv in celo obziren. Nikoli pa z nikomer na dolgo in široko ne diskutiram, nisem poslanec. Najmanj pa s pocukranimi punčarami, ki se delajo lepše, kot so v resnici. Povem svoje, če kdo sliši, lahko sliši, če ne sliši, pač ne sliši in zaradi tega se jaz prav nič ne sekiram. Tvoj problm je tvoj, ne moj. Moje je mnenje in nasvet, ki je bi primerne temu, kar ti počneš. Zaslužiš si orngi lekcijo in prej ali slej jo boš dobila, v to sem absolutno prepričan. Človek se ne spremeni od včeraj do danes. Kakšna si ti, kažejo tvoja dejanja, za katera obstaja pisni dokaz.

Se pravi, majčke z napisom Sem oddana, a se rada igram, te si pa naročila? To je pa res prisrčna poteza. Naj se ve, kdo si.

Mladič …. moram te razočarati, četudi odhaja z drugo, ti še nisi rešila ničesar. Ugotovi, kaj je z vama doma narobe, da se ti je zgodil takšen “prijatelj” . To se zna ponavljati. In ko že očitaš marincu nizek nivo komunikacije, ti moram dejati, da imaš ti in ta tvoj prijatelj precej nizek nivo kvalitete pri odnosih. Ne vem, če me boš razumela, kaj mislim.

Razveselilo? Nismo tukaj da komurkoli želimo slabo.. Tudi forum ni namenjen temu.. Če pa lahko z nasvetom pomagaš, mogoče poveš kako se znajo stvari tudi drugače od ustvarjenega mnenja zasukati..

v glavnem čestitke, ker si se znebila slabe in slepe zveze.
Zdaj pa novim zmagam nasproti.

Mladič, verjemi, da vsaka stvar se zgodi z nekim namenom. V vsaki stvari je nekaj dobrega. Ko sem jaz prevarala mojega partnerja in je izvedel se je prebudil in obudil čustva do mene. V tvojem primeru si lahko ugotovila, da v bistvu je imel že drugo saj kar tako iz enega dne v drugi pa spet ne zgodi, da kar gre z drugo.

Jaz sem prepričana, da čustveno ne varaš, če je odnos trden in pravi. Le, ko v odnosu manjka neka osnova se to dogaja. Vsaj jaz tako mislim. Jaz sem se počutila zares zavrženo in odrinjeno in zato sem iskala ljubezen drugje. Kar gnalo me je in želela sem si, da bi se počutila malo bolj ljubljeno.

In verjamem, da je tudi tebi nekaj manjkalo, da si si dopisovala. Kar tako iz lepega se to ne zgodi.

Misli pozitivno, da j času čas in verjemi, da te čaka veliko lepega. Morda pa se je moralo tako zgoditi.

Drago mlado dekle, sočustvujem s s tabo. Želim ti le, da bi čim prej prebolela in na novih, boljših temeljih osnovala eno lepo dolgotrajno zvezo. Najprej zaceli rane, potem pa si zadaj nove višje cilje, seveda pa se tudi preprogramiraj, da si v partnerstvu zaslužiš najboljše. Si razmišljujoče dekle in sem prepričana, da imaš v sebi vsa orodja za srečno zvezo. Samo uporabi jih. Ne pozabi,da živimo na dolgi rok. Potrljenje in vztrajnost. Pa srečno.

Nisem si mislila, da bosta dekleti dobili toliko kritičnih obsodb. Verjetno je bil nek tehten razlog, da sta se odločili za to. Ker pa se na tej podstrani prepletata dve zgodbi poskusimo nekaj dobrega narediti še za drugo punco, mladič je, če sem prav razumela sedaj svobodna. Prav se je odločila.

@Le jaz…
Poveš, da imaš podobno zgodbo. V tvojem primeru je celo že prišlo do prevare, vendar še vedno ne veš kje si. Upam, da si si malo prebrala zgodbe na monu, ki so si na las podobne. Razlog je največkrat isti. Tudi pri meni je bil. Zaključki pa so si različni. Vedno so žalostni vsaj za enega udeleženega. V prvem pismu poveš za prevaro. Verjetno je šlo za sex only razmerje, kjer pa so se sedaj vpletla čustva, nadalje pa ljubimca sploh ne omenjaš več. Prav tako si nam sporočila, da si se od partnerja odselila, sedaj pa že omenjaš neka čustva s strani zdajšnjega partnerja. Stvari mi delujejo malo za lase privlečene.
Daj nam dovoli, da ti svetujemo. Zaupaj se nam in deli svojo zgodbo z nami. Tudi sama sem videla, da moram svojo zgodbo deliti. Moja zgodba je seveda s srečnim koncem, ni pa vedno tako. Je pa takoj lažje ko se odpreš nekomu. Lahko boš potegnila smernice za lažjo odločitev.

Iz pekla do raja. Prav o tebi sem razmišljala zjutraj, ko sem brala razplet zgodbe.

Ko sem prebrala tvojo zgodbo je v bistvu enaka moji. Le, da jaz nimam otrok.
Nisem še imela moči in nisem želela vmešati moje zgodbe, ker je bil tu prostor za mladiča.

No, pri meni je bilo podobno. Jaz sem bila v zvezi kar dolgo. Nekaj več kot 8 let. Na začetku se mi partner ni znal odpreti oz. ni znal pokazati čustev do mene in sem začela dvomiti vanj in bila zelo ljubosumna. Na vsako žensko skoraj. Nekaj me je mučilo in mogoče tudi zaradi moje nezrelosti sem imela stalne izpade in partnerju težila in želela odgovore v katere pa nisem verjela. Nisem znala čez to…Pa bi rada, vendar z jasnimi, pravimi odgovori. Nisva se glih znala pogovorjat. Jaz sem najedala on se je le branil in bolj ”jezno” odgovarjal na vse skupaj. To je bilo prva 4 leta. Imela sem ga zelo rada, nisem mogla stran od njega, kljub vsem dvomom in nesoglasjem. Nisem si predstavljala niti enega dne brez njega.

Po določenem času sem se odločila, da ne bom več trpinčila ne sebe, ne njega. Probala sem popraviti vse skupaj. Nisem več težila. On pa je ostajal jezen in zaprt vase. Vse to popolnoma razumem, vendar vseeno ne razumem, da je zaradi tega ostal odmaknjen od mene toliko časa. Najprej mi je odnehal govoriti, da me ima rad, potem me niti poljubil ni več in tudi objema nisem več bila deležna. To neizkazovanje čustev je trajalo 3 leta.Totalno se je zaprl vase in ni bilo videti nobene prihodnosti več. Jaz sem še upala in upala, se mu skušala približati vendar me je odrival vsakič znova. Tudi z pogovorom nisem nič dosegla. Bilo me je celo sram prosit za poljub. Bilo me je sram, da nisem deležna tega, kar sem si želela in nisem si ga niti upala prosit za to. Ko sva včasih šla spat sem mu rekla, daj imej me malo rad…. 🙁

Nato sem začela delati na sebi in preživljati svoj prosti čas v športu. Začela sem igrat tenis, ker je bila to moja velika ljubezen. Od takrat naprej sem se nekako odprla, začela živeti bolj polno. Tam je bilo večina moških, vendar nisem se s tem ubadala, ker je bilo moje veselje le igra tenisa. S partnerjem sva živela le iz dneva v dan, kot cimra, brez pogovorov o prihodnosti. Sex je sicer bil zelo dober vendar brez poljubov in to me je žalostilo. Nato sem spoznala nekoga na tenisu…on je prodajal, jaz pa kupovala lopar. Že, ko me je prvič zagledal sem začutila, da sem mu všeč. Nič se ni zgodilo.
Z dnevi smo pač zaradi te prodaje in nakupa imela še stike in zmenila sva se, da bova kdaj pa kdaj igrala. Lepo mi je bilo, da sem mu všeč. Igrala sva nekaj krat….on se mi je zaupal in jaz njemu. Jaz sem sicer že razmišljala o odhodu iz zveze, ker nisem bila srečna in niti pripravljena nisem več bila na tako ”mrtvilo” brez izkazovanja čustev. Sicer pa sva s partnerjem bila zelo povezana, navezana, ker sva skupaj dolgo živela in preživela tudi kakšen lep trenutek, dopuste in si bila po karakterju precej blizu.

No, te igre tenisa in po tenisu pijače so prinesle neko simpatijo, lahko bi se reklo temu zavezništvo. Ko sva sedela en zraven drugega sem začutla, da si želi biti z mano in nek večer me je le objel in mi dal poljub na lice, jaz njemu pa na vrat(ker ga na lice nisem niti dosegla). Takrat sem po dolgem času začutila,da me nekdo ima rad. Bil je zelo topel objem in mene je dobesedno premaknilo. Bila sem srečna. Potem se je vse skupaj malo upočasnilo. On je po kakšnem mesecu, dveh zapustil punco, jaz sem pa še kar naprej upala v mojo zvezo, po drugi strani pa razmišljala, da tako ne bom mogla več naprej. Zelo mi je ugajala družba tega ”prijatelja” in nekega dne se je spontano zgodilo, da sva šla čez, se poljubila. Nič mi ni obljubljal in niti jaz njemu, ker sem tako ali tako imela slabo vest in nisem želela delati slabo, pa čeprav sem se preveč prepustila. Nekajkrat sva se še videvala in v tem času so predvsem njegova čustva do mene postala zelo močna. Bila sem srečna in hkrati žalostna,da mi moja zveza razpada. Bila sem pa obenem prepričana, da me moj partner ne ljubi dovolj, ker mi na vprašanje o tem ni odgovril nikoli z DA, rad te imam. Odgovori so bili, menda zaradi jeze, vedno na pol.

Ta prijatelj pa mi je zelo lepe besede in jaz sem po tem hrepenela. Rekel je, da si želi vse, poroko, otroka, življenje, vse z mano. Nekako sva se ujela. Po treh tednih nekje je moj partner izvedel. Najprej sem tajila, ker ga nisem želela prizadet nato pa je prišlo vse na dan. Kregala sva se, jaz sem odšla domov. Najprej sem želela nazaj, imela sem zelo slabo vest in zelo sem bila žalostna, da sem ga prizadela. Ni mi bilo vseeno, počutila sem se kriva, čeprav sem se zavedala, da je to bila tudi posledica njegovega ravnanja.

Sedaj sem še vedno doma. Moj partner mi sedaj pravi, da me ima rad in da je ta šok povzročil v njemu, da so čustva enaka kot takrat ko sva se spoznala. Ne obljublja mi nebes, pravi pa, da sem edina s katero se vidi naprej in si samo mene predstavlja ob sebi. Sedaj ne vem ali je to res, ali me ima res rad ali je samo panika. Ker do sedaj se je, menda zaradi jeze, do mene obnašal bolj ”slabo”. Ni mi glih zgledalo,da bi me imel rad.

Z tem drugim sem prekinila, pričaral mi je pravljico, obljubljal nebesa vendar sem, kjub temu, da je zvenelo vse iskreno prekinila, ker mene je po eni strani vleklo nazaj, zaradi vsega, kar sva s prejšnjim partnerjem doživela in zaradi tega, ker sem si to, da bi mi izkazoval ljubezen toliko časa želela. Sedaj mi res kaže čustva vendar, ker nisem na to navajena se mi zdi,da se malo pretvarja. Tudi v svoja čustva do njega sem podvomila.

Čutila sem pritisk na obeh straneh. Partner, ki mi je očital in sva se okrog tega veliko kregala, ta drugi pa je pričakoval, da pridem takoj živet k njemu ter mi obljubljal, da bom srečna. Sedaj pa sem nekje vmes. Ne vem kaj naj naredim. Ali se da obuditi iskrrico, ljubezen do prejšnjega partnerja? Ali naj grem nazaj in probam še enkrat vlagati v zvezo v katero sem verjela? Ali naj probam srečo drugje kljub temu, da se zavedam, da nikjer ni idealno in pravljice ne obstajajo.

Ne vem kaj naj naredim. Sem pred težko odločitvijo, ker sem v letih, ko bi si rada ustvarila družino, prihodnost in ne vem, katera je prava pot. Partner mi je oprostil in je pripravljen začeti znova. Ta drugi pa se je zaradi vsega malo ohladil. Morda je tista začetna zaljubljenost popustila. Lahko se grdo sliši, nisem si pričakovala, da me prejšnji partner sploh ima rad . Imela sem občutek, da če grem, ne bo prišel za mano. Nisem hotela pa imeti drugega, nisem hotela zaradi drugega prekiniti zveze ampak zato, ker ni imela bistva. Sedaj me lahko zmerjate, obsojate in ne vem še kaj. Jaz sem bila prazna, ni mi bilo slabo z njim vendar nisem se počutla ljubljeno.

Le jaz… rabi nasvet, to ni dvoma. Moj pogled na vse skupaj je da si v precepu. Da še sama ne veš kaj hočeš, kaj bi rada. Občutek imam, da nova romanca traja šele kratek čas. Če povem v prispodobi. Ladja se je potopila, na bregovih sta tvoj partner tej tvoj ljubimec, ti pa ne veš na kateri breg plavati. Tu niso samo ti dve možnosti, da zaplavaš k enemu in to je to. Rešitv je več.
Lahko se potopiš ker ne znaš plavati.
Lahko počakaš na reševalce in te drugi rešijo iz tega.
Lahko pa se oprimeš ostankov ladje, ki te odnesejo v neznano.

Še ena v vrsti, ki ne ve kaj hoče. Napake za svojo prevaro išče na drugih, na svojem partnerju.
Ljubimec ti je res zmešal pamet in ti spodbil noge vendar to je sedaj samo zaljubljenost, ki s časom mine. Želim ti, da bi bil tvoj pristanek ko bo ta zaljubljenost minila, zelo trd in boleč. Upam, da te sedanji partner ne bo več sprejel. Vprašanje kolikokrat v vajinem razmerju si to že storila in še boš delala. Tudi če se odločiš za ljubimca boš kmalu opazila napake na njemu in boš spet hrepenela po nekom, ki ti bo pokazal drugačen svet, te objel in se boš spet počutila ljubljeno, zaželeno, srečno in ja, spet boš zaljubljena.
Na koncu sem uporabil tvoje besede, vendar to je resnica. Tvoj ljubimec je spoznal tvojo ranljivost in to izkoristil. Pa ti on vrača čustva. Sex namreč niso čustva.
Vse prevarantke so iste. Ko se pojavi problem le tega ne bi reševale ampak rep med noge in k drugemu.

Le jaz…
To kar si napisala, da ti ljubimec vrača (pokazal drugačen svet, me objel ) in kar čutiš ti do njega (hrepenim po nekom, in sem se po dolgem času počutila ljubljeno, zaželeno, srečno in zaljubila sem se, Kaj naj poslušam, srce ali razum, Polna sem dvomov, bi se spustila v nekaj novega, čistega, svežega, ”popolnega”, iskala ljubezen drugje, Kar gnalo me je in želela sem si, da bi se počutila malo bolj ljubljeno) je tipičen primer, ko nekdo, ki nekaj ne dobi v svoji zvezi to išče drugje. Posledično pride do varanja partneraja. Če pa to traja dlje časa pa, kot v tvojem primeru, pride do zaljubljenosti.
Punca pazi ker mešaš pojma zaljubljenost in ljubezen!
Zgoraj sem prepisala, kaj ti čutiš do ljubimca in kaj on do tebe (seveda to so samo tvoje besede). Se ti ne zdi, da povratnih dražljajev ni ravno veliko. Da ne bom nesramna in vrtala dalje, ker nekaj podobnega sem tudi sama doživljala, ko sem prevarala partnerja. Ampak vseeno. Mene je moj ljubimec čez čas zavrgel kot 13 prase. Moj ljubimec je bil poročen, vendar se ni hotel ločiti od svoje žene, niti ji ni nikoli povedal za naju, kot sem kasneje izvedela, pa čeprav mi je med trajanjem romance zagotavljal, da ji je povedal in da se bo od nje ločil in se poročil z mano. Bila sem mu samo, da je on lahko uporabljal svojo paličico, pa čeprav mi je zelo, zelo pihal na dušo. To je pač znal in tega doma nisem imela. Vrh vrhov pa sem mu sama povedala kaj v svoji zvezi pogrešam in je to s pridom izkoriščal in mi te iste dražljaje in ugodja nudil.

Punca, bodi pozorna na znamenja. Takoj ko vidiš znake dvoma ali odlašanja pri njem spokaj od njega in sploh ne sprašuj več.

Praviš, da ja tvoj partner sedaj obudil čustva do tebe. Premisli dobro pri svojih dejanjih preden ti bo žal.

Nekako čutim, da moram napisati še to, da poglavje, ki sem ga pred vami odprla, tudi zaprem.

Ne, žal ni nič izmišljeno, pa čeprav bi si morda tudi sama želela, da je to le plod neke zblojene najstniške domišljije. Zgodilo se je marsikaj, vendar bo treba od začetka, da bo zgodba vsaj kolikor toliko smiselna, vendar bo verjetno vseeno zmedena, ker ne vem kaj in kako čutim o vsem, vem samo, da diham. S sedaj že bivšim fantom sva zvezo začela, ko je bilo meni 18 let, njemu pa 20. Jaz sem bila do takrat v fizičnem stiku (poljubu) samo z enim fantom, on je končal 2 krajši zvezi. Resna je bila obema to prva. Spolnih odnosov pred tem ni imel nobeden od naju, no vsaj zase lahko to trdim. Zaljubila sva se, kot le kaj in živela sva pravljico. Oba iz Ljubljane, živela 3 km narazen,neprestano eden z drugim, vendar se v seks nisva spustila do mojega 20. leta, ker sem jaz trpela številne zdravstvene težave. Z menoj je bil potrpežljiv, celo h ginekologinji sva hodila skupaj in res sva se trudila, da bi nama tudi seksualno uspelo. In nama je, vendar kot rečeno, šele po dveh letih, ko je on štel že 23 let. Vedela sem, da seks potrebuje, zadovoljevala sem ga po svojih najboljših močeh in res sem se trudila, pa čeprav sem vedela, da so njegove potrebe večje. In od tistega obdobja, malo pred prvim spolnim odnosom, so se stvari začele samo še slabšati. On se je zaradi študija odselil v Nemčijo, videla sva se 4 dni na mesec in ti dnevi so bili perfektni, ostali čas pa je bil prekleto naporen. Tako je bilo leto in pol, ko se je fant vrnil v Slovenijo in spet so se stvari nekako ustalile, najina zveza pa je bila spet kot prej. Jaz sem diplomirala in se zaposlila (nekdo je rekel, da on verjetno vse dneve dela, jaz pa doma visim na računalniku? Napaka, on ne dela, živi pri starših, ki mu plačujejo življenje, jaz sem na svojem, redno zaposlena in se ukvarjam tudi s še nekaj honorarnimi projekti, torej sama skrbim za svoje stroške, plus finančno sem jaz preskrbela najine dopuste, koncerte ipd.) on se je posvetil magisteriju in še sedaj, pri 26. študira (ni faliran študent, prav nasprotno – zelo se trudi in je na dobri poti k doktorskemu nazivu). Skupaj zaradi mnogih dejavnikov nisva morala živeti in tako sva našla nek ritem, ki naju je nesel naprej, skupaj sva preživljala vikende in res je bilo lepo, vendar nikakor kot prej, preden je šel v Nemčijo. Za svoja dejanja, spoznanje dopisovalca in vsega ne iščem izgovorov, so pa dejavniki, ja, ki so me spravili do tega. Spoznala ga nisem na kakšni spletni strani za zmenkarije, prav nasprotno, srečala sva se na skupnem projektu in dolgo časa se sploh nisva opazila. No, pa naju je zadelo in naprej že poznate zgodbo (se opravičujem, res težko se skoncentriram na vse, če sem v čem nejasna me vprašajte pa bom odgovorila).

Kaj se je torej zgodilo prejšnji teden? Rekla sem si, da sva še dovolj mlada, da si življenje s fantom znova sestaviva, skupaj ali narazen in se odločila iskreno pogovoriti z njim. Pa nekako niti do besede nisem prišla, čeprav sva šla včeraj na kavo, da sem mu povedala tudi svojo plat zgodbe. Takoj, ko sva se začela pogovarjati, je rekel, da ga veseli, da sem se končno opogumila. Da je to dolgo čakal, vendar mi ni zmogel zlomiti srca in me zapustiti. Da me je ljubil in da me ima rad, ampak so stvari ušle iz kontrole. Da je že pred časom (še preden je šel v Nemčijo) spoznal drugo (tudi spal z njo) in ni vedel kako k njej, kako stran od mene. Neprestano me je božal po roki in spraševal, ali bom zmogla. Da ve, da se nekaj dogaja tudi v mojem življenju in da mi to privošči. V glavnem, nisva se skregala, nisva se tepla, samo pogovarjala nekaj ur. Oba je bolelo, zelo. Če sva si hotela priznati ali ne, je zveza umrla. In včeraj, na kavi, sem mu povedala, da sem si z nekom dopisovala. Da sem tudi s tistim prekinila stike, ker sem vredna več, kot da bom nekomu le spletna avantura. To je (bivšega) fanta zlomilo, ker je prepričan, da sama ne zmorem. In pravi, da lahko poskusiva znova, ker ne je in ne spi, odkar sva šla vsak po svoje. Rekel je vse, kar bi pred kakšnim tednom hrepenela slišati iz njegovih ust v takšni situaciji, včeraj pa me je prizemljilo, da v tem sploh ni več smisla. Iz njega in mene sedaj, ko se nimava, govori hrepenenje po ustaljenosti, samoumevnosti. Ampak sva jo oba podrla in ni prav, ni prav do njega ne do mene, da bi rinila nazaj v to. Sploh, ker on IMA drugo. In je rekel, če mu dam čas, bo opravil z njo, jo bo brisal iz svojega življenja. Čas sem mu dala, vendar ne, da opravi z njo, pač pa da uredi svoje življenje. Kot moram jaz svojega, kar je več kot očitno. In do nadaljnjega moram to življenje živeti sama, saj je več kot očitno, da ga deliti z drugim iskreno še ne znam.

Opravičujem se vsem, do katerih sem bila morda napadalna, marinec.si, tudi tebi, čeprav jaz v vseh tvojih nešteto ??? in !!! pač zase vidim napad.
Morda pa me je streznil, ne vem.

Hvala vsem za vaša mnenja in pogled na situacijo.

Anamarija*
Res sem v precepu. Imam več možnosti. Verjetno je še najbolj verjetna ta, da se bom potopila, ker ne znam plavati. Razmišljala sem tudi o tem, da bi bila sama in prepustila času, da naredi svoje.

#mare#
Veliko je resnice v tvojem postu. Ne krivim njega, da sem jaz varala. Samo jaz sem kriva, niti ljubimec ni. Poskušala sem ugotoviti zakaj je prišlo do prevare in se mi vseeno zdi, da me je ta dolga praznina pripeljala do tega. Tudi partner se strinja, da odnos ni bil pravi. Tri leta brez naklonjenosti. Le poljub za novo leto in rojstni dan. Verjemi, da je bolelo. Želela sem prekiniti že nekaj časa zvezo, ker sem bila prepričana, da me nima rad, vendar je čas kar letel in rutina je naredila svoje. Vem, da bi morala drugače postopat. Poskušala sem se pogovoriti, vendar sem vedno pristala pred zaprtimi vrati. Trkala sem in nihče ni odgovoril. Trpela, jokala…. In resnično me je bilo sram prositi vsaj za poljub. Obsojam samo sebe in ne mislit, da bi po eni strani rada videla, da bo na koncu moje trpljenje še največje, ker vem, da sem ravnala napačno in prizadela ostale.
Tudi zaljubljenost vem, da bo minila, iz moje in s strani ”ljubimca”. Vidim že po tem, da se je njegov odnos že malo ohladil. Pravi, da je to naredil razumno, ker me je vleklo nazaj, pa tudi jaz nisem več tako brezglava, kot prej. Mi pa vrača čustva, pravi, da sem tista prava, da se vidi z mano, bi se poročil imel družino. Lahko so le prazne besede, a tako on pravi in tudi to pravi, da on ne želi imeti z mano le sex razmerja naj to iščem drugje (tega pa seveda ne rabim-niti podrazno). Lahko le zna z mano, lahko pa je tudi kaj resnice vmes.

MojcaKer
Sedaj, ko sem bila veliko sama sem tudi o tem razmišljala. Jaz sem bila prva, ki sem padla malo na realna tla, začela malo bolj z glavo razmišljat in prisilila v to tudi njega, ko sem prekinila in takrat se je ohladil (pravi, da razumsko) vendar da še vedno misli, da bi lahko bila tista prava zanj. Veliko več energije je vlagal on v to, da bi bila skupaj. Obljubljal, da bom z njim srečna.Ko pa je v meni videl dvom in neodločnost se je umaknil. Ker sem jaz začela razmišljat o pretekli zvezi, saj sem vseeno trpela.
Sedaj je veliko manj, ni več tistih sporočil, pogledov…… Ne vem, ali je to že znak,da ni tisto pravo ali je res z razumom lahko ohladiti čustva tako hitro. Najbolj se je ohladil, ko je videl, da me vleče nazaj, da sem v dvomih. Pravi, da se je moral umaknit, da nebi trpel. Ni pa poročen, punco je pustil pred tremi meseci.
Bom pa res pozorna na znake iz njegove strani. Malo drugače je že.

Tudi to, da je partner obudil čustva do mene mi veliko pomeni. Problem je morda v tem, da jih moram sedaj tudi jaz, ker mi je zaljubljenost resnično malo zmedla.

Pravilno vidiš, res je bil napad. Če se je zgodilo tako, kot navajaš, potem je bil namen napada, hvala Tatanki, dosežen. Tarča videti streznjena in pri zavesti.

Houk.

Le jaz…
dejstvo je, da obojega ne moret imeti. V vajinem odnosu s partnerjem je po vsej verjetnosti komunikacija zelo slaba, zato ne govorita o svojih pričakovanjih, željah, potrebah…..

če bi se komunikacija izboljšala, bi morda lahko našla marsikaj dobrega, kar sedaj pri njemu pogrešate in najdete v oz. pri ljubimcu. Za to je seveda potrebno delo – najprej pri sebi – kako se sploh izražati, kako se razumeti (in nato drugega)….

Ta tip afere je izredno kompliciran. Iz izkušenj vam povem, da ljudje, ki se zapletajo v ta tip nezvestobe ponavadi bega iz enega odnosa v drugega….sedaj bi bila tu potem pa tam…..dejstvo pa je, kot sem že napisala, da se je potrebno odločiti za en odnos in na njem delati.

Vse dobro in čimprej ven iz tega vam želim!

Le jaz… Če sem prav razumel se je ljubimec ohladil. Kaj ti to nič ne pove? Točno sem vedel. Polagal ti je v usta kar si hotela slišati. Gradil ti je gradove v oblakih. Moški smo lovci in ne izbiramo pasti, da plen ulovimo. Če ti pa še plen sam pove kaj ima rad, je pa še toliko lažje.
Upam, da si se iz tega nekaj naučila, vendar tukaj manjka še druga plat medalje. Verjetno je nekaj privedlo do tega, da se je partner odtujil. Te stvari ne pridejo same od sebe. Pa si mu ti izkazovala ljubezen kot jo je on potreboval ali si samo na svoje potrebe gledala?
Partner je pa tudi en copata, da se še trudi zate. Če bi bil jaz na njegovem mestu bi si poiskal drugo življensko sopotnico.

Včeraj sem ti napisala: “Punca, bodi pozorna na znamenja. Takoj ko vidiš znake dvoma ali odlašanja pri njem spokaj od njega in sploh ne sprašuj več.”

Ampak punca, ti si pa res slepa. Ti res nič ne vidiš. Naj ti naštejem:
– in takrat se je ohladil; še vedno misli; da bi lahko bila; da bi bila skupaj (Zakaj “da bi bila” in ne “da bova”?); Obljubljal; videl dvom in neodločnost; se je umaknil; ni več tistih sporočil, pogledov…; da ni tisto pravo; ohladiti čustva tako hitro; se je ohladil; se je moral umaknit, da nebi trpel; punco je pustil pred tremi meseci (pa mu verjameš?).

Pa kaj ljuba duša tebi ni jasno? “Bom pa res pozorna na znake iz njegove strani. Malo drugače je že.”
Ti pa res ne razumeš kaj ti nekdo govori. “Malo drugače.” S teboj je pa res nekaj hudo narobe.

In jaz naj ti verjamem, da ti tvoj partner ni naklanjal lepih besed v 8 letih. Težko! Verjetno si slišala, kar si TI hotela slišati ne pa, kar ti je on govoril.

Mmarica
Res je/je bila komunikacija zelo slaba med mano in partnerjem. Nasploh je on bolj zaprte narave ali pa se je namenoma zaprl. Večkrat sem opazila, da sem v bistvu govorila sama s sabo in pogrešala sogovornika. Pa nočem ga sedaj s tem grajat ali kritizirat, to je pač njegova lastnost ali mogoče tudi odnos do mene. Jaz pa sem precej direktno in jasno želela govoriti z njim vendar je vse skupaj bilo preveč boleče. Iz njegovih izrečenih besed bi morala (po njegovem) sama izluščiti kaj mi je hotel povedat. Če nisem razumela me je označil za ”neumno”. Vlekla sem iz njega.

Verjetno bi res morala delati na sebi in poskušala izboljšati komunikacijo. Saj malo se je premaknilo po vsem tem kar se je zgodilo in sva vsaj začela govoriti o naju. Jaz sem mu povedala kaj si želim, kaj pričakujem, kaj me moti. Ko sem vprašala njega mi je rekel, da ga moti samo to, kar se je zgodilo in da tudi on noče več takega odnosa, kot je bil prej.

Problem je tudi v tem, da so se moja čustva že poprej (pred ljubimcem) malo ohladila, ker nisem prejemala ničesar z njegove strani in ga moram na novo sprejemati, ker ga takšnega (da mi izkazuje čustva) skoraj ne poznam. Odtujila sva se. In sedaj sem res točno tam, kjer vi opisujete…. sedaj bi bila tu potem pa tam….Ne znam se odločit, čeprav vem, da bi se morala …. In tudi sama si želim čim prej ven iz tega..Da sem iskrena do sebe in do drugih..
Naj le še omenim, da je komunikacija pri ”ljubimcu” boljša, se v tem bolj ujameva in lahko govoriva o vsem… Vsaj trenutno je tako…….

#mare#
Ljubimec se je malo umaknil in malo tudi ohladil, ker sem ga za to tudi sama prosila.Ker sem v dvomih kaj narediti. Ni mi vseeno za prejšnjo zvezo in nisem mogla it kar v novo, kot je pričakoval od mene. Še posebej, ko je partner rekel, da me ima rad, da so se obudila čustva do mene. Ljubimcu sem rekla naj deluje, kot da mene ni , da si pridem na jasno kaj želim in tako je tudi naredil, ker je bila tudi zanj težka situacija, saj je videl, da ni na prvem mestu. Verjamem, da če bi jaz bila čista in prosta bi lahko začela zvezo, vendar z mano ni tako, ker nisem sigurna v to, kar puščam za sabo.

Sem pa že napisala, da sem sama najprej uničila zvezo in pripeljala do tega, da se je partner zaprl vase. Vendar sem mu tudi pokazala, da sem se pripravljena potrudit za odnos in sebe spremenila. On pa je ostajal zaprt in me odrival od sebe. Vsakič, ko sem ga zjutraj objela, ko sem mu izkazovala nežnosti se je umikal in iskal izgovore. Sedaj pravi, da je to delal iz jeze, meni je vse nakazovalo na to, da me nima rad. Jaz sem mu izkazovala ljubezen in naklonjenost tudi, če on meni ni. Včasih sem se počutla, da sem dobra le za sex, pa še ta brez poljuba….
Na nek način me je odrival stran. In to tudi sam prizna, zato me je verjetno tudi pripravljen sprejeti nazaj. Krivim pa najprej sebe, ker sem jaz to povzročila.