tašča
Morda so tašče v začetku zakona res nekoliko zoprne, a se večinoma kasneje unesejo. Tako je bilo vsaj pri nas. Kasneje pastanejo celo zaželene. Nevem, ali je to zaradi vnukov,ki prihajajo, ali pa postanemo snahe nekoliko strpnejše do njih? Malo potrpi, saj bo bolje! Za včasih pa nasvet: ” Pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven!” ČAO
Spoštovane snahe,
ali ste prepričane, da ste ve najboljša. Kaj pa če le nimate vsega prav. Tudi ve se ne smete vtikati v življenje staršev svojega moža. Tudi oni imajo pravico živeti svoje življenje, predvsem pa vam niso dolžni pomagati. Najdite si svoja stanovanja in zaživite svoje življenje. Ne primerjajte svojih staršev s starši moža. Ne pričakujte, da se bo tašča vedla oz. delala tako kot želite ve.
Sama imam dve snahi. Čeprav od smrti moža, živim sama v velikem stanovanju, ne bi hotela, da kateri od sinov s svojo družino živi pri meni. Živim svoje življenje, pomagam pa jim toliko kot me prosijo. Ne vsiljujem se jim, ne grem na obisk, če
me ne povabijo oz. se sama prej ne najavim.
Tudi snahe niste vse “zlate”. Ko sem mlajša v službi poslušala kritike na račun tašč, mi je včasih bilo dobesedno slabo, ko sem pomislila, da bom tudi sama nekoč tašča. Nisem in ne bom nikoli razumela, kako lahko snaha, ki živi v hiši tašče in tasta, ki skrbita za njenega otroka, ko je ona v službi, in ji še kakorkoli drugače pomagata, reče: “najboljša tašča je mrtva tašča” in podobno.
Žal vam moram drage snahe reči, da je najhuje, kadar sta obe ženski nerazgledani in že vnaprej prepričani, da so tašče oz. snahe najslabše. Pomislite, da boste ve nekoč tudi tašče. Razmislite, kaj bi si želele od svojih snah. Morda vam bo takrat bolj jasno ali imate vedno prav vi ali ne.
Življenje je takšno kakršnega si naredimo. Predvsem pa ne ocenjujmo svojih bližnjih, poskušajmo jih sprejeti takšne kot so. Verjemi, življenje bo lažje in lepše.
Ne mislite in ne bodite prepričani, da so vam vaši ali moževi starši dolžni pomagati. Ko ste si našle partnerja, se poskušajte znajti same, starše pa pustite, da zaživijo in preživijo svojo starost po svoje.
deklica je pisal/pisala:
>
> Draga Marija,
>
> Nevem zakaj naj bi vzgajala otroke s strupom v sebi. Če jaz
> ne maram tašče in ona ne mene se to seveda na nek način vidi,
> vendar ni treba, da so vsi žrtve tega. Otrokom nisem nikoli
> težila kakšna, da je babica pustila sem jim, da si ustvarijo
> svojo sliko. Oni imajo boljši odnos z njo kot jaz. Čeprav je
> bila z njimi včasih krivična jih nisem ščitila in se zgražala
> pa ji otroci vseeno niso tega tako zamerili kot bi ji mogoče
> jaz. Če pa ti doživljaš svoja najmočnejša čustva prav s taščo
> pač izvoli. Sin pa vedno zna opraviti z materjo, samo
> krmartiti ne zna dobro med njo in ženo. Lepo bi rad izpadel
> pred njo in ženo in je zato navadno žrtev obeh.
Draga maja, nisem in nočem biti krivična do tašče in upam, da je bilo to razbrati iz mojega pisanja. Medve pač nisva šle skupaj zaradi najinih različnih pogledov na življenje, zaradi najinih različnih načinov mišljenja, zaradi najinih različnih načinov kuhanja, pospravljanja in vsega, kar se tiče vzgoje otrok in gospodinjstva. Nenazadnje nikar nisem izustila besed: najboljša tašča je …. ker si tega moj nivo izobrazbe in življenjskih izkušenj nikdar ne bi dovolil niti pomisliti, kaj šele izreči, pa če je bilo kdaj pa kdaj še tako hudo. Ni šlo, ker pač ni šlo. Kljub trudu ni šlo. In povej mi maja, zakaj bi v takem razmerju še kdo od nas vseh vztrajal? Mar ni bilo najprimerneje končati tako razmerje. Mi nismo skupaj živeli vse dni, smo pa bili vseeno zelo veliko skupaj, drugače vsak v svojem stanovanju, vsak pod svojo streho, pod njeno streho nisem prebila ene noči. To dejstvo sem omenila v enem postu kot predpostavko, kako bi pa sploh bilo, če … Če ne bi bilo tasta, mojega moža, otrok, potem najbrž že od vsega začetka niti toliko časa ne bi skupaj preživeli, verjemi. Ker sva oba z možem in tudi tast od jutra do večera trepetali, kaj bo naša mati našla, da bo izlila svojo jezo in bes na nas, predvsem name. Danes menim, da nikoli v življenju ni bila ne srečna, ne zadovoljna in da je ta bes in to jezo izkalila na tistem, ki je to bil! Je inteligenta ženska in je vse to počela na tako prefinjen način, da smo bili vsi enostavno utrujeni, da, utrujeni. In ko tasta ni bilo več, smo lahko o teh odnosih dorekli kar je bilo možno doreči in tako naredili. Nikomur ni bilo lahko, meni še danes ne, vendar mi danes vsaj te rečine grenijo življenja in mi ne jemljejo ernergije.
Maja, moja tašča je pač izjemen človek, ki se žal res ne zna ne prilagoditi in nam res ni bilo lahko. Z malokom sem o tem sploh kdaj spregovorila, zakaj tudi bi, saj ne bi nič rešila. A ko sva se z možem poročila, mi je taščina znanka in sodelavka dejala: oboroži se, dekle drago s potrpljenjem in božjo mastjo, kajti ne bo ti lahko. Eno svojo snaho je na tak svoj način že odgnala, jaz se žal nisem pustila odgnati na tak način. Maja, nikar ne misli, da trosim strup in delam krivico tašči. Tega ne počnem, kajti če bi, ne bi otroci nikoli obiskovali babice, ne bi mož nikoli šel k njej na obisk, ampak bi nas ta strup zastrupljal tudi še doma, v naših prostorih, verjemi. Moram priznati, da je bil izvirni greh najinega odnosa ta, da sem žal imela priliko spoznati belo in črno, predobro in ne tako dobro taščo, da sem imela priložnost ugotoviti, kaj pomenijo nepopisno odlični odnosi s taščo in nevzržni odnosi z možem, potem pa ravno obratno, čudovit in nezamenljiv odnos z možem, pa nevzdržen odnos s taščo. Meni je bilo to dano in slednjega nisem mogla ne zamenjati, ne zanemariti, ne zapustiti: odnosa z možem na račun odnosa s taščo. Zato smo se odločili tako, kot smo se: jaz sem se umaknila, možu in otroku pa pripravljam vsa darila za mater ob vseh možnih praznikih, isto otroku in moram priznati, da ob nakupu in zavijanju darila nikoli ne zavijem poleg mašnice slabo misel! Toliko o mojem odnosu. Nimam se za slabo snaho, zdaleč ne. Sem pač človek, ki ne zna igrati po vnaprej napisani melodiji, ki želi početi to kar počne z zadovoljstvom in na sebi svojstven način, ne morem pa v letih, ko bom kmalu že sama tašča, ravnati še vedno kot dekletce, ki se mu ukaže po dveh stopnicah po to in ono in ko prileti vse zadihano nazaj še enkrat po nekaj pozabljenega. Vsa dekleta in žene, ki imajo lep in urejen odnos s taščo, so lahko zadovoljna. Nikoli nisem primerjala svojih staršev z moževimi, ker primerjave nisem mogla delati, žal nisem imela svojih tako dobrih, da bi jih lahko s kom primerjala, je bila pa to velika šola v mojem življenju in sem vedela, kaj bi rada. Želela sem si, vedno, celo življenje, da bi se razumela s svojo okolico, da bi delovala prijetno, vzpodbujajoče, pozitivno, da bi skratka znala z ljudmi in me ljudje ne bi odvračali. Od nekaj je tako tudi bilo, za to se mi ni bilo potrebno posebej truditi, le pri eni tašči mi to ni uspelo, žal.
Kaj naj rečem, maja! Veliko vrst ljudi je, veliko značajev, veliko različnosti, veliko truda je treba tem različnostim, da se nekje ujamejo, kolikor se pač želijo ujeti. Te različnosti nas običjano delajo zanimive. So pa seveda častne izjeme. Častna izjema je še vedno tašča, mama sem ji dejala, iz globine srca sem jo tako poimenovala, ki me je naučila več stvari v življenju, kot je to uspelo moji materi, ki sem jo komajda kdaj imela. In kateri prižgem lučko vsaj drakrat na leto še po petnajstih letih, odkar je ni več. In so izjeme, ki ne dopuščajo sprememb. Takih ali drugačnih.
Jaz sem zadovoljna, zelo zadovoljna, ko vidim starejšo hči zadovoljno s svojim izbrancem. In zato imam rada njega, ker je znal dati moji hčeri to, kar sta si želela. Ker jo je osrečil. Ker ji ponuja skupno življenje, v katerem se bosta skušala drug drugemu prilagajati in živeti drug z drugim. Mene osrečuje njun smeh, njuna otroška igrivost, njuno zadovoljstvo, njuni zaljubljeni pogledi, privlačnost, ki jo čutita drug ob drugem, vse to me osrečuje. Ne vem in nikoli ne bom razumela, zakaj to ne osrečuje moje tašče? Zakaj nje ne osrečuje zavest, da sva z možem par, ki se razume, ki ima podporo drug v drugem, ki živi drug za drugega …? Ali ni zadovoljstvo staršev v tem, da vidijo svoje otroke srečne in zadovoljne, samostojne, preskrbljene? Ali ni sreča nas staršev v tem, da otroci “odfrčijo iz gnezda in si spletejo svojega”? Menda, saj konec koncev delamo na tem od malega, da bodo nekoč samostojni in da bomo tudi mi razbremenjeni? Starši smo različni, tašče so različne, snahe seveda tudi …. Srečo imam in sem zelo zadovoljna, da je odnos moje hčere in matere njenega izbranca na taki ravni, kot je najin odnos in da je moj odnos do njenega izbranca na ravni, kot mi sam pove, ko mi brez težav reče mama. Kaj si še lahko želim? Ničesar drugega, kot da bi tako ostalo! Tudi meni je težko, ko poslušam sodelavke o teh odnosih, verjemi, tudi meni včasih prekipi, a modro zadržim zase vse komentarje, ker s komeniranjem teh reči na delovnem mestu, v kavarni, v biffeju, na veselicah ….. žal nič ne rešiš, stvari lahko samo poslabšaš!
Maja oprosti dolžini posta, a tudi ta ne pove vsega, zagotovo ne!
marija (1)
Spoštovana Marija (1),
takoj se moram opravičiti, ker nisem mislila osebno tebe. Zgodila se mi je le neljuba napaka, da svojega mnjenja nisem napisala na pravilni strani.
Verjamem, da Ti je hudo. Sama sicer nisem imela tašče, ker je moževa mama umrla zelo mlada. No nekaj imeva skupnega. Tudi jaz nisem imela dobrih staršev. Imela pa sem čudovite stare starše, katere še danes, po tridesetih letih izredno pogrešam. Ta dva človeka sta mi bila poleg moje družine največ.
Tudi sama poznam tašče, ki mislijo, da so najboljše. Te tudi okolica in sosedje motijo. Skratka so ženske, ki so “najboljše” in učijo vse okoli sebe. Sama pa imam vedno v mislih besede moje stare mame, ki je rekla: “Poskušaj biti do drugih taka, kot bi želela, da so drugi do tebe”. Tega se poskušam držati. Pa še nekaj sem v življenju ugotovila, da stari rek slabo vračaj z dobrim, zelo drži.
Težko biti tašča in mati dveh snah in sinov. Izredno moram biti pazljiva, da ne naredim nehote kakšne razlike. Če bi eno družino povabila na kosilo, druge pa ne, bi bila zamera s strani sinov grozovita. Ko kupujem darila za družino, predvsem pa vnuke, se izognem zameri tako, da kupim obema vnukoma enako darilo. Mlajši sin je zelo ljubosumen. Včasih prešteje slike, katerega vnuka sem večkrat posnela.
Še enkrat, nisem mislila Tebe osebno.
Saj tudi jaz nisem na nobenega posebej mislila, temveč, draga maja, na vse, ki to prebirajo, verjemi. Težko mi je, če sem včasih napak razumljena, zelo težko, ker se tudi sama več kot prevečekrat držim starega reka: slabo vračaj z dobrim, čeprav ta kratko ponavadi vedno potegnem le sama. Nič ne de, imam sicer drugo zadoščenje, ki poplača vse. To, da je težko imeti dve snahi in ravnati vedno prav, ti pa več kot verjamem, vendar nekako čutim, da ti uspeva, mora ti uspevati! Mora – in pri tem ti želim še vnaprej veliko veliko sreče.
marija (1)
Posveti se tvojemu možu in meni se za taščo, saj ni tako pomembna. Včasih so ljudje kar zasvojeni s temi taščami, menim da se sami s tem obremenjujejo, namesto da bi gledali na dobre stvari, ki se dogajajo okrog njih samih.
Bolj je pomembno da se z možem razumeš. Pogovori z njim kaj on meni o tem, kaj on čuti.
Sigurno mu ni vse eno če sta ti in njegovi starši skregani.
če bi moj mož bil že v začetku zakona mož, bi sploh ne prišli do take situacije kot je danes… če bi se ji upal kaj reči, povedati, da dela narobe… pa se ji ne upa, ker najprej začne jokati, potem pa groziti, da bo umrla…
vzgajali so ga tako, da je moral biti tiho in ubogati…
in tega se še danes ne more znebiti.
ne ve, da ima pravico živeti svoje življenje.
vedno je obremenjen s tem, kaj bo rekla mama…
in ta mama pa lepo skrbi, da ostaja še vedno prisotna v najinem zakonu.
vprašanje mariji, ker mi je všeč njeno razmišljanje…
kako se je vedel tvoj mož?
sta mu bila vedno ti in družina najpomebnješa?
Vikotorija, bili so trenutku, ko tudi sam ni vedel, kaj naj stori. In takrat sem čakala, potrpežljivo, včasih tudi ne tako zelo potrpežljivo, prosila sem ga za samo besedo ali dve meni v bran, pa največkrat ni šlo. V želodcu me je stiskalo, v srcu bolelo, tudi on je največkrat klonil. Vendar sem ga skušala razumeti. In lahko bi rekla, da se mi je zgodil čudež in da se je zgodil tisi pregovor: kdor čaka, dočaka. Enkrat pa je vzrojil on. Prijel me je za roko, postavil sredi sobe in nato jasno in glasno povedal, kdo sem, kaj sem in kaj mu pomenim in dodal, da je predolgo čakal na takega človeka in da v kolikor se odnos njegove matere do mene ne bo spremenil, bomo pač prisiljeni prekiniti odnose, ker tak način življenja negativno vpliva na najino družino. Tast mu je pritegnil in žal plačal previsoko ceno: tudi mi. Ker se je pač naredilo to, kar se je. Sicer šele po dogem dolgem času, vendar se je. Nekaj časa je bilo življenje sicer bolj umirjeno, a strup je vseeno ostajal, neizrečene besede so se kopičile, jeza in srd sta se nabirala. Ni velikokrat več povedal ali storil česa podobnega, le kadar je bilo prehudo, me je prijel za roko in povabil na sprehod. In sva šla. V osami sva se objela in jaz sem se pač izjokala. In nekako prešla te najtežje trenutke, se spet vrnila ….. in nekako prenesla vse ostalo. In tako je šlo, dokler je pač šlo in dokler tudi možu enkrat ni prekipelo in je lepega dne deja: dosti je. In je bilo res dosti. Samo enkrat je v “javnosti” povedal svoje mnenje, vendar me je podpiral v najetežjih trenutkih.
marija (1)
Potem pa je problem tvoj mož ne pa tašča. Iz tvojih postov sem utegnil razbrati, da je mamin sine in ne pravi mož. Najprej bi morala pripraviti tvojega moža, da bi razmišljal drugače, šele nato pa začeti s taščo. Zanimivo pa je to, da ko boš uspela pripraviti tvojega moža do tega, da bo videl, kaj dela narobe se ti nebo treba ubadati z taščo, saj bo za to poskrbel tvoj mož. To pa je odvisno od tega koliko boš ti uspešna in potrpežljiva.
Podobno situacijo sem doživel sam, zato se mi je zdelo prav, da odgovorim na ta post.