tašča
V življenju sem imela dve tašči: prva je bila ženska, naj počiva v najlepšem miru, ki mi je predstavljala vse: mater, prijateljico, sogovornico, svetovalko, varuško … nikoli pa tistega, kar tako zlovešče pripoveduje beseda “tašča”. In ker sem imela s prvo tako srečo, kot je nisem imela z lastnimi starši, sem pač morala plačati davek, ki se je začel v sekundi prvega srečanja z drugo taščo. Najin boj je trajal petnajst let. Vedno sem bila poraženka, velika poraženka, nič od nič pomnožen z nič na kvadrat. Rezultat tega boja je še vedno ta, da sem poraženec, a z menoj vred je poraženec tudi moj mož, ki se je odločil tako, kot se je: šla sva stran od družine, ki naju je s svojo “holywoodsko ljubeznijo” zastrupljala. Praktično zaživela na novo. Vendar ostaja praznina in ostaja bolečina. Težko mi je za moža, ker vem da trpi. Trpi, ko ga prosim, naj gre voščit materi za osmi marec, za njen rojstni dan, novo leto, trpi, ko ima minuto časa, da se zamisli nad tem, kako je možno, da je lahko sovraštvo, zavist, in ljubosumje tako močno čustvo, da prevladujeta nad ostalimi čustvi. Vendar tu ni pomoči. Sprijaznili smo se s tem dejstvom in zakaj bi bila jaz rdeča cunja razjrajeni človeški zlobi. Zakaj in čemu. Umaknila sem se, še se umikam, na cesti, v trgovini, na banki, k sreči se pogostosti teh srečanj ni prav bati, zgodijo se pa. Pa se samo obrnem in pač odidem…. kot sem to vedno morala storiti …. a z grenkim priokusom nemoči in žalosti … kajti meni še danes ni vseeno in mi nikdar ne bo, vendar prisiliti človeka v nekaj, kar se imenuje zgolj razumevanje in tolerantnost, se pač ne da. Hvala bogu mi nihče ne bo mogel očitati, da nisem poskrbela za to, da hčerka izpolnjuje tako dolžnosti do babice, kot seveda, da ima privzgojen pravilen odnos do nastale situacije in spoštovanje do babice.
Kaj naj ti torej rečem, ko še sami sebi ne morem dati pravega sveta? Ko še svoje žalosti in nemalokrat jeze ne znam prav zajeziti, ko skeli vsak trenutek, ki mi povrne spomin na ponižanja, ki sem jih morala prestajati …?? Nič ti ne znam svetovati, morda ti bo ob moji zgodbi za malenkost lažje pri srcu.
marija (1)
Veš tudi jaz nisem imela sreče s taščo. Že od prvega trenutka, ko me je zagledala je imela odpor do mene.
In to je trajalo. Čeprav, je ves čas pametovala in poniževala, sem se zavedala, da je mati mojega dragega in sem obdržala spoštovanje do nje. Če je pa le šla čez, sem ji na lep način povedala da ne mislim tako. Pa je bilo že narobe.
Enostavno je bila ljubosumna name, kot mati na svojega sina, in šlo ji je v nos, ker sem bila pridna, sposobna in nisem potrebovala njene pomoči, da sem uspela v zakonu. A pohvalila me ni nikoli.
Njen mož, moj tast je bil moj od prvega trenutka, ko sva se spoznala. Srečna sva bila, vesela vedno, ko sva se videla. Nikoli me ni žalil – res rad me je imel kot hči. Tudi meni je pomenil veliko. Vedno sem rekla, da je zlat. Potegnil se je vedno z mano, tašča pa je pihala, ker ni prenesla, da me on obožuje. Koliko sva se pogovarjala, globoke pogovore sva imela rada vedno, ko sva se vozila. Takrat sva imela mir. Bil je res dober.
Žena ga je nažirala vedno bolj. Njega in mojega moža. Kregati se je začela in jih o meni prepričevati. Vlekli so vsak na svojo stran. Tja več zaradi miru nisem šla. Tudi ona kljub mojim povabilom za rojstne dneve, novoletna praznovanja,,, ni prišla. Tudi svoje vnukinje ni prišla pogledati več kot 1 leto. Peljala sva jo tja midva. A vedno se je skregala z mano.
Tako daleč je prišlo, da je možu in mlajšemu sinu prepovedala hoditi k nama na obisk. Pa je tast prišel takrat, ko je bila v službi. O, kako je bil vesel. Videl je mene, videl je vnukinjo. Kako je imel vlažne oči. Sijal je.
Od vse sreče, se je nekoč zagovoril. O Bog. Kaj je revež vse prestajal.
Od takrat ni prišel nikoli več.
Kaj vse lahko naredi ena žleht tašča, ki nima toliko v glavi, da bi bila srečna, da je njen sin srečen, da ima sposobno in pridno ženo, ki skrbi za družino. Koza.
Pritiski so bili preveliki vse se je žalostno končalo. Zaradi nje. Trpel je mož, tast, mlajši sin, jaz, hčerkica. Vsi. Od takrat je nisem in je ne želim več videti. Cena je bila previsoka.
Upam, da je sedaj srečna. Ko ni srečen nihče le ona.
Kljub vsemu, sem vesela, da sem se obnašala do nje z veliko dostojanstva in sem vedno a res vedno vedela, da je to mati mojega moža. Povedala ja, a na lep način. To pa je ogromno. Na nižji nivo od mene se je spustila ona ne jaz.
Taka je bila moja tašča.
Ne privoščim je nikomur.
Pozdravček,
Piki
Veš, Piki, dopovedujem si, da se mi ženska lahko samo smili, resnično samo smili. In ko si to dopovem, mi je včasih malo lažje. Mož se težko pogovarja o materi, a včasih se moramo, ker smatram, da mati ne more in ne sme biti tabu tema v naši družini. Sedaj, ko je tast pokojni, se mi smili še bolj. Nima mene, nima tasta, ki bi pokasiral vso njeno jezo. Tudi pri nas je bilo tako: s tastom sva si
si ob prvem srečanju podala roko in se objela in bila sva si tako zelo blizu, kot so si lahko blizu ljudje, svojci, ki se spoštujejo in ki se imajo rado. Vse sva si zaupala, vso najino preteklost, sedanjost … o prihodnosti nisva veliko razmišljala. Ko sva se sprehajala, ko sva bila sama, sva se pogovarjala o njegovi družini, o njegovih bratih in sestrah, o vsem, kar je doživel. Pripovedoval mi je, kaj bi še rad doživel, pa je vedel, da mu je bolezen preprečila vse načrte. Spoštovala sva se, drug drugega in tudi to je bil velik kamen spotike v naši družini. Ko sem bila “ozmerjana”, ko nisem znala tega ali onega prav narediti, ko sem “presolila” golaž, naredila preveč “pikantno” pašto, “prekislo” solato, sva se pogledala, si pomežiknila in sklonila glavi ter jedla naprej vse, tudi tisto, kar mi je “pomagala posoliti”. Vse je bilo dobro, za naju in za moža … in za hčerko. Velikokrat jo je vprašal, zakaj mi podtika reči, ki jih nisem naredila, zakaj mi podstavlja polena pod noge, pa se je na reveža usul plaz gorčine in jeze in vsega …. celo očitkov, da ima raje mene kot njo.
Oja, danes se mi človek, ki ne dovoli srcu, da mu tudi razum kaj pove, danes se mi vsak tak človek smili. Zdi se mi pomilovanja vreden.
Tudi moje dekle ima fanta in bi lahko rekla, da sem tašča: prijatelj, zdaj odgovarjam tudi tebi. A zaklela sem se, da iz mojih ust ne bo na hčerinega ljubega, na mojega zeta nikoli padla žal beseda. Ne bo je slišal on in ne bo je slišala moja hči. Če bo kdaj kaj narobe, če se bodo pojavile težave, za katere bosta želela, da jih rešujemo skupaj, jih bomo reševali skupaj, če bom vprašana in zaprošena za to. Drugače pa …. bom tiho opazovala in se nadejala najboljši rešitvi. Želim biti taka tašča, kot sem jo imela priliko imeti. Želim biti le mati svoje hčere, želim biti prijateljica obema, zatočišče in pomoč v sili, svetovalka, če bosta to želela, želim biti vedno in povsod to, kar sem: človek, ki želi pomagati, noče pa biti vsiljiv. In nočem kritizirati, kajti, kritizirati je zelo lahko, ker ponavadi kritiziramo zgolj tisto, za kar vemo, da drugi imajo, mi pa nimamo. Kritiziramo naše lastne pomanjklivosti, ki jih vidimo drugod. Mojim otrokom, možu, prijateljem in znancem bi želela biti res le prijeten sogovornik, človek, ki ga je možno brez strahu vprašati za katerega bodo vedeli, da bodo kadarkoli dobili skodelico tople juhe in posteljo ter besedo ali dve v prostoru, kjer bodo luč sami ugasnili.
marija (1)
… ja, marija, mi je lažje pri srcu…
pri nas pa je tast popolnoma enak ali pa še hujši kot tašča. on si je predstavljal, da bom jaz “njegova hči”, ne pa žena sinu in mati otroku…
jaz sem pred letom dni prekinila komunikacijo z njimi.
ostaja pa tu mož, ki še vedno trpi, ker mu ne dajo miru.
in zanima me, kaj naj rečem otroku (5 let), ki bo kmalu vprašal, zakaj ne grem z njim k babici na roj. dan… otroku je babica všeč…
Otroku začni počasi pripovedovati resnico v blagi blagi obliki. In počasi dodaš reči, ki ti jih bo ponudilo življenje. Tako je bilo pri nas, danes pa, ko je dekle najstnica, ko obišče babico dva do trikrat mesečno, ji je jasno kot beli dan, kako je in kako ni in kako bi moralo biti in dejala mi je, da si predstavlja, čeprav zelo težko, kakšno je bilo naše skupno življenje in da si ga pod nobenim pogojem ne želi. Samo resnica bo tista, seveda počasi in v danem trenutku le določene reči, ki jo boš morala sinu povedati. In samo sin sam bo moral ugotavljati, kaj in kako. Tako boš ostala ti v sebi res ti, ker se ne boš spustila na nivo, ki ti ne ustreza in ker boš v očeh otroka še vedno ostala mati, z vsemi dobrimi lastnostmi in s pomanjkjivostmi, ki jih ljudje imamo. Pri vsem tem pa, Viktorija, te želim več kot veliko sreče.
marija (1)
Viktorija,starši različno prenesejo poroko svojih otrok,ampak dejstvo pa je bolj se ljudje staramo bolj smo egoisti kot majhni otroci,s takšnim egoistom se pač ne da pogovarjat ,ampak se moraš spustiti na nivo otroka in mu dati malo prav malo pa psihološko prepričat v svoje misli,verjemi imam zelo,zelo, dobre iskušnje z svojo taščo….
Imaš prav, vitez, vendar nekaj je veš na tem: taka psihološka igrica ponavadi uspeva vam, moškim, do svojih tašč. Nam, dekletom pa žal taka igrica ne uspe, vsaj ne v zadovoljivi meri. Kajti, dejstvo je, neizpodbitno dejstvo, da moški in ženske pač razmišljamo malo drugače in drug drugega tudi tako jemljemo. Smo partnerji, si ustvarimo partnerski odnos, prijateljski, in na vse stvari, ki jih počnemo, ustvarjamo, rešujemo, živimo od njih, si jih prilagajamo, gledamo z dvema paroma oči in rešujemo z dvema glavama. Tako je tudi pri odnosih. Vedno imamo ženske in moški različne poglede na zadevo, ki jo rešujemo. In ko si vsa naša mnenja in vse naše predloge izmenjamo, ponavadi najdemo tretjo in najustreznejšo rešitev. Nikako ne trdim, da je tako stoodstotno, ne, nikakor, je pa v velikih primerih tako. Govorim iz izkušenj, pa četudi moje izkušnje niso najbolj primerne za posredovanje primera. Ker so tudi izkušnje različne. Če bi meni uspelo tako, kot uspeva tebi, dragi vitez, bi bila zadovoljna še pa še. Pa ne uspe, ker je nadnaravna antipatija tista, ki ne dovoljuje drugemu niti ust odpreti! Drugače pa, naj se tvoj nasvet obnese vsakomur, ki ga bo preizkusil.
marija (1)
Ko berem te sentimentalne zgodbe o taščah mi od cukra in strupa v njih postane kar slabo. Pa o nekem dostojanstvu, ki ste ga obdržale, pa o poniževanjih itd. Kaj se toliko zapletate z žlahto, saj imate menda službo, moža in otroke in nenazadnje tudi kolege svojih let s katerimi včasih preživite proste ure.Zakaj bolestno zahtevate od tašče, da bi ji bile všeč, da bi vas pohvalila, da bi videla kako ste dobre in sposobne? Tudi jaz grem moji tašči na živce, pa kaj? Seveda bi mi godilo, če bi me hvalila, pogrešam pa tega tudi ne. .Živimo svoje življenje. Ko so običajna družinska srečanja približno 4x na leto se delamo kot, da je ne slišimo če je žleht, če je prijazna smo tudi mi taki. Menda bom že prenesla flance njegove matere saj ni on kriv. Nič ji mirno in prijazno ne razlagam, da nima prav, saj gre potem domov, mi pa po svoje živimo dalje.Mnogo ljudi in žlahte vidi, da ste prijetne in sposobne, večina vas ima rada, nikar na vse kriplje ne zahtevajte, da vas imajo radi vsi, vključno s taščo.
Marija ima prav, samo resnica lahko pokaze stvaren pogled…vsa skrivanja za lepimi nasmehi in besedami so zamik necesa neizogibnega…resnice.
Otroku je tezko razloziti svoje obcutke, da jih bo pravilno razumel in samo sam bo skozi cas dobil pravo, resnicno in realno sliko….
Sama se trudi, da ne bos nikdar pocela tega kar ne zelis, da drugi delajo tebi in tako bos najlbolsi zgled svojemu malemu soncku
LP
Marija, to si napisala tako zelo lepo in resnično, sploh tisti zadnji del, da me je po telesu močno zmrazilo.
Videti je, da si dala ogromno skoz, kot rečemo in si dobra ženska.
Najini zgodbi glede tasta in “visoke” tašče imava zelo podobni. Tudi jaz jo pomilujem, ker se prav vsak dan sproti vidi, kako se njihovi prijatelji obračajo stran od nje in se z vsemi krega. A druge družine imajo zelo dobre snahe ona pa ima najslabšo, pa še zdaleč ni tako.
Saj veš, da je trava na sosedovem travniku bolj zelena, kot na njenem.
Ne vem, jaz sem se umaknila v tem krogu pa so ostali njeni najbližji. Ona je vedno najboljša in najpametnejša.
Tudi jaz se bom enako kot ti obnašala do svojega zeta.
Bila bom prijateljica.
Pozdravček,
Piki
Deklica, delno imaš prav a le v tej meri, če se na odnose požvižgata oba z možem. Če pa je vseeno samo tebi za taščo ali tasta, moža pa žrejo in se zaradi odnosa tudi sam žre, potem pa mi verjemi, da to ne bo šlo dolgo.
Res živimo svoje življenje, a če si ustvariš družino to ne predstavlja samo in isključno samo tvojo družino ampak je po nekih normalnih merilih takrat to malce večja družina. Konec koncev imamo otroke in dedki in babice vnučke, ki naj bi se imeli neskončno radi. Torej je treba gledati za naprej, danes in da nam je lažje in lepše teh nekaj kratkih let, ki jih vsi doživljamo vsak dan.
Težko je, če ti najbližji mečejo polena pod noge namesto, da bi si pomagali.
Pozdravček,
Piki
Deklica, žal si ljudje tudi zelo podobni nismo, kaj šele enaki. In vsi ne znamo odnosov doživljati tako, kot jih znaš ti, hvala bogu. In ker ne znamo drugače, se pač umaknemo. Ni pa stvar samo v tem, da se štirikrat letno vidiš in se delaš, da ti je vse lepo in prav. Kaj pa, če si za določeno obdobje pač prisiljen živeti z njimi? In se z enim od staršev razumeš prekrasno, z drugim ne gre? Naj se ti ne zdi nič tako zelo pocukrano, smo pač različni ljudje. In kar zmoreš ti, ne zmore kdo drug! Očitno nisi okusila ne veliko cukra, ne veliko strupa in ti občutja niso poznana! Je pa to življenje, ki ga človek živi, in ko imaš družino, nisi več čisto sam, da bi lahko delal čisto vse tako, kot si sam želiš. Nekaj malega prilagajanja je le potrebno, se ti ne zdi in nekaj malega naj bi od babic in dedkov imeli tudi otroci, se ti ne zdi? Ne morem svojih otrok vzgojiti s strupom v sebi in ga prenesti nanje, jaz ne! Bi pa seveda najraje videla, da bi lahko naredila tako, kot ti. A vendar, če me ženska videti ne more, zakaj bi se ji kazala? V tem ne vidim smisla, saj bi bilo podobno, kot izzivati klopotačo, da te ugrizne? Čemu in zakaj?
marija (1)
Draga Marija,
Nevem zakaj naj bi vzgajala otroke s strupom v sebi. Če jaz ne maram tašče in ona ne mene se to seveda na nek način vidi, vendar ni treba, da so vsi žrtve tega. Otrokom nisem nikoli težila kakšna, da je babica pustila sem jim, da si ustvarijo svojo sliko. Oni imajo boljši odnos z njo kot jaz. Čeprav je bila z njimi včasih krivična jih nisem ščitila in se zgražala pa ji otroci vseeno niso tega tako zamerili kot bi ji mogoče jaz. Če pa ti doživljaš svoja najmočnejša čustva prav s taščo pač izvoli. Sin pa vedno zna opraviti z materjo, samo krmartiti ne zna dobro med njo in ženo. Lepo bi rad izpadel pred njo in ženo in je zato navadno žrtev obeh.
Deklica, kje pa si zasledila, da jaz vnašam svoj strup v otroka? In da nosim strup jaz v sebi? Preberi si moja pisanja še enkrat. Skušam otroku povedati zgolj in samo dejstva, ki so nas pripeljala v tako situacijo kot je, da pač nimamo stikov in nič drugega. Predstavila sem otrokom svoj odnos, moj je tak, njihov tak in konec. Vsak si ustvari svoj odnos, ne glede na sugestije, ki jih od mene ne dobijo, ne takih ne drugačnih, kvečjemu jih vzpodbujam, otroke in moža, da vzdržujejo stike s starši – starimi starši. Daj, preberi si še enkrat le, da ne boš imela napačnih predstav. Očitno ti moja “pocukranost” kajne, gre bolj na živce. Pa tako napiši – na živce mi gre tvoja pocukratnost in se bova razumeli. Ne piši pa o vzgajanju otroka s strupom v sebi, ker jaz tega ne počnem, mislim pa, da tudi ti ne! Če pišeš, da skušaš ob obisku zdržati, saj potem tako greš stran. Jaz ne morem. In zato se ne približujem ljudem, ki ne morejo mene. Na ta način, mislim, naredim dobro obema stranema. In še nekaj, nisem ravno sposobna nositi v sebi strupa, sem se pa v življenju naučila tudi na dostojen način braniti.
marija (1)