Očeta imam rada. Zelo. Zato me pa peče v duši in mi leži na vesti, ker preprosto ne vem, kaj storiti. Redno hodimo k njemu, čeprav nismo tam srečni ne on in ne mi.
Prosim, ne razumeti mojega pisanja kot da očeta nimam rada. Imam ga, vendar si ga ne upam vzeti k sebi, ker ne zmoremo živeti po njegovih pravilih. Vesela sem, da je zdrav, da je živ, hvaležna sem mu za vse dobro kar je storil zame, vendar ne upam žrtvovati nadaljnih let za to, da bom svoje življenje in življenje svojih otrok podredila njegovim zahtevam.
Ne zmorem vsak dan prihajati iz službe ob 16 ali še kasneje in kuhati zanj posebej obrok in za nas posebej obrok ali kuhati zanj za nas pa ne (včasih je dovolj samo sendviča ali pica, za očeta pa je to nesprejemljivo), ne zmorem polikati vsake cunje posebej (raje se igram z otrocmi) za njega pa je kup nepolikanih cunj znamenje totalne nesposobnosti in pri svojih 35 letih ne zmorem in nočem dnevno poslušati kritik na moj račun glede moje nesposobnosti (končno imam diplomo) itd.

Saj v tem je štos, nekatere ljudi imamo do neskončnosti radi, ampak ne moremo živeti z njimi, ker bi morali ob tem pozabiti nase.

kakšno situacijo imaš ti, veš le ti. Kako se boš odločila? Mislim, da si se že.

Ampak debata je bila pa vseeno zelo dobra in mi je dala marsikaj misliti…
T.