Starši-kaj storiti?
Ejejej, Skrbna, naj sploh odgovarjam? Si mojega odgovora sploh želiš?
Jaz priznam, da sem vse skupaj brala bolj diagonalno kot ne, ampak ti pa tudi nisi nevemkako natančna bralka.
Zakaj mi pripisuješ, kakor da mislim, da je treba z ostarelimi starši ravnati kot s kosom pohištva? Od kod zdaj to? To kratko malo ne drži!
In ne, tudi tu prehitro sklepaš (ali pa prehitro bereš), moj oče ni ne nepriljuden ne neprijeten in tudi starec ni – s temi besedami sem le povzela tisto, kar je o svojem očetu napisala astraq! Moj oče je pač vitalen, duhovit in vselej skrben 52-letnik, ki je bil vse življenje svojim četverim otrokom vedno pravi Oče in ne bo umiral ne sam ne osamljen, o tem si lahko prepričana.
Jaz pa tudi nisem nič mlajša od tebe!
In mirne duše mi lahko verjameš, da si niti malo ne želim, da bi me na stara leta moji otroci obiskovali iz občutka dolžnosti – in na nos nabite krivde!!! Ko bodo prihajali, naj prihajajo zato, ker NJIM tako paše, in takrat, ko si sami ZAŽELIJO!
Sicer pa meni prihodnost mojih staršev ne pomeni problema – vse bo točno tako, kot mora biti in kot sta si vsak zase zaslužila. K tej temi sem se pa oglasila le zato, ker mi je bilo všeč, da sem končno naletela na osebo (Katarino), ki je napisala tisto, kar sama že dolgo verjamem (pa v tem našem “šentflorjanskem” vzdušju tako redko slišim): torej da starši ne skrbimo za otroke za to, da bi nam oni to pozneje “vračali”, ampak zato, da bodo znali sami enako dobro poskrbeti za svoje otroke. Verjemi, skrbna, če bi vsi živeli v skladu s tem pravilom, ne bi bilo zavrženih in pozabljenih staršev!!!
Ti po drugi strani s to rečjo po vsem videzu imaš problem (o tem do neke mere priča že izbira tvojega nicka). Na tvojem mestu bi pohitela. Lebdeči krivdni občutki – vselej dediščina ljubih staršev! – ki te morda pehajo, da si nalagaš brezmejne obveze in dolžnosti, so trdovratna reč in pogosto jih ni mogoče izgnati brez pomoči šolanega “eksorcista”.
lp in srečno,
I.G.
jaz sem zaradi osamljenosti svoje mame, ki po smrti očeta ni imela nobene druge družbe (in jo nikoli ni poskušala poiskati) pravzaprav žrtvovala svojega otroka. To vidim sedaj. Namesto, da bi se ukvarjala z otrokom, sem svoj čas posvečala mami. NIKOLI, NIKOLI ne naredi te napake. Pa mi to sedaj posredno celo očita. Prikrito pa še vedno izsiljuje pozornost.
Odrasli so za svoje družabno življenje odgovorni sami. Pa naj se včlanijo v društvo upokojencev, pa društvo ono pa to….
Ne bom komentirala in se vmešavala v vašo debatko. Povedala bom le našo zgodbico.
Moj dedek je lepo živel sam, se rihtal, naredil vse….. dokler ga ni zbil motor in je zgubil ravnotežje, ter dobil fine opekline po nogi od avspuha…… na srečo ima sedaj spet ravnotežje.
Pa smo ga seveda vzeli k nam, kam pa….. a bilo je grozno. Ne razumite narobe, je zlat dedek, konec koncev sta z babico nas otroke merkala, da nismo hodili v vrtec. A bilo je preveč. S sestro tisto leto nisva naredili niti enega izpita na faksu. Ker mama in stric hodita v službo, je vsa skrb zanj v dopoldanskem času bila na naju….. zdravniki, hrana, wc…… pa je šlo čez leto nekako. Kombinirali smo z eno študentko medicine, da mu je delala družbo če nas ni bilo. Potem pa smo ugotovili, da tako ne gre naprej. Dali prošnjo za dom in ga dali poleti tri tedne v dom, da smo lahko šli na dopust, pa spet k nam….. doma seveda nismo odpovedali. Po kakšne pol leta je ugotovil, da je brezveze plačevati dom in je čez teden ostal v domu, čez vikend smo ga vzeli.
Sedaj gledam tako. Ko je bil doma pri nas, nam je bil nekako v napoto, vedno smo premišljevali kdo bo skuhal, kdo bo doma čez vikend….. z njim se ni ukvarjal nihče, dve besedi in konec.
Sedaj grem k njemu na obisk, vzamem si uro na teden ali 14 dni, ga pokličem iz službe in si vzamem pol urce za klepet z njim. Tisti čas mu posvetim stoprocentno, pogovarjam se z njim in res kvalitetno preživiva dan. Isto naredi mama ali sestra. Včasih res skočiš k njemu z 5 minut, le da mu kaj neseš. Ga vzamemo za vikend, ali le na kosilo…. kot nam pač paše. A čas ko smo z njim smo res z njim. Prej je živel z nami, a je imel manj od nas….. saj to je težko razumeti.
Ja dolžni smo poskrbeti za svoje starše, a to ne pomeni odpovedati se življenju. S tem ko smo ga dali v dom, smo poskrbeli zanj, dejansko sam ni bil več sposoben kuhati, prati…. posvetimo mu toliko in toliko časa na teden. On pa ima v domu tudi družbo, malo se sprehodi, pokomandira delavce….sedaj je ful aktiven v domu, je v svetu varovancev, se krega z socialno, če ni stolčen led okoli doma, ali če ni skidano….. se je uživel in se sprijaznil z svojim življenjem.
Vem, da je to težko, a tako pač je. Jaz ti govorim s stališča vnukinje….. pač tako jaz gledam na situacijo. Vem, da je bilo moji mami zelo težko, ko ga je dala v dom, premišljevala je o marsičem, a to je bila edina možnost. A govorim ti o dedku starem 85 let. V domu pa je kakšne 3 -4 leta.
Tvojadva sta precej mlajša in ju kar tako ne moreš dati v dom, a ne moreta zahtevati, da ju boš vzela k sebi. Saj jima je le dolgčas….. moji mami je dolgčas od kar je sama, a ne zahteva da jo vsak dan obiščem, se slišiva, se obiščeva in to je to. Ima pa polno prijateljic, obiskuje telovadbo, hodijo na izlete se družijo in njeno življenje je polno….. in pač zaveda se, da nekoč ko ne bo zmogla več živeti sama in poskrbeti zase, da bo šla v dom….. nekoč.
Jaz imam rada kompromise. Ljudje se pač moramo prilagajati en drugemu, sploh tisti, ki se imamo radi.
Tudi jaz ne bi nikoli živela z mamo ali taščo (smo poskusili in vem kako je), všeč pa mi je, da ju imam v bližini. Zato, ker če je kaj narobe in kdo rabi pomoč, smo blizu in lahko računamo en na drugega (ker kdo ti bo pomagal, če ne tvoj najbližji). Mogoče danes jaz njiju bolj ponucam za varstvo, čez nekaj let pa bosta onidve potrebovali našo pomoč, in takrat si res ne želim stanovati daleč, saj v naglici v kateri živimo, poskušam stvari organizirati tako, da mi časovno znese (in če mama živi 50 km stran, porabim za vožnjo ful časa).
Tako ti predlagam, da pretehtaš možnosti, kako preseliti taščo in očeta v vajino bližino. Onadva ne bosta osamljena, ker bosta vidva z možem blizu, vidva pa bosta ohranila vajino mirno družinsko življenje.
Jaz bi tako naredila.
Predhodnike sem brala le vertikalno. Naj ti povem svojo izkušnjo. V zadnjih mesecih dedkove bolezni sem se preselila k dedku in babici. Potem sva z babico živeli skupaj 5 let. Imela je svoje muhe, ki sem jih bistveno bolje prenašala kot moja mama, a je tudi ona mene razumela bolje kot mama (in-seveda-moje muhe). Izvrstno je prenašala študentske žure, ponočevanja, ipd. Po rojstvu prvega otroka se je babica selila med mano in mojo mamo, pri vsaki nekaj mesecev.
Sedaj občasno živi pri nas po teden dni vsakih nekaj mesecev tašča. Če bi bilo potrebno, bi jo povabili, za živi pri nas stalno.
Res pa je, da smo vsi Ljubljančani in da selitev k nam starejše osebe ne bi iztrgala iz domačega okolja.
Osebno nimam pomislekov zaradi selitve staršev k nam, če bi bilo potrebno. In če bo potrebno, bom vzela taščo. V primeru, da bodo pomoč potrebovali moji starši, se bo tja selila moja najstarejša hči. Res je, da imajo starši svoje muhe, težave, da se razlikujemo glede določenih vzgojnih pogledov, ipd. A so naši starši. In vzgajali so nas. In sedaj smo mi odrasle osebe, ki smo (po moje) sposobne, da vlogo otroka “presežemo” in se odgovorno obnašamo. V primeru hiše, kjer se da morda zagotoviti celo ločen vhod, je situacija še toliko lažja. Edino, kar je v vašem primeru problematično, je to, da vaši starši izhajajo iz drugega okolja in da bi jih selitev k vam iz tega okolja iztrgala. V tem primeru je verjetno bolje razmišljati o iskanju pomoči v kraju samem, angažiranju prijateljev, znancev, morda dejansko sugerirati včlanitev v društva upokojencev in se dogovoriti za občasno bivanje pri vas – npr. po par tednov, oz. za občasno skupno preživljanje dopusta. Tako bi obe strani ohranili del lastne identitete.
Lep pozdrav!
Nina
toliko vsi poudarjajo, kako starejših ne smemo iztrgati iz svojega okolja in jih preseliti, jaz pa poznam že več primerov, ko so se starši kolegov preselili v dom. Pa niso bili nepokretni, nasprotno, zelo živahni, vendar niso želeli biti doma več sami, odkar jim je umrl partner. V nekaterih domovih imajo to zelo lepo “porihtano”, lahko se vključijo v razne aktivnosti, imajo organizirane razstave, literarne večere, oglede filmov.
Jaz si naju dva z možem tako predstavljam čez 30 let, v enem od takih naselij za starejše, kjer imaš svoje stanovanje in hkrati na voljo vso oskrbo (hrano, zdravnika,…), ne vem no. Nikakor se ne vidim na “puklu” svojih otrok.
(Čeprav moja mama živi z nami in smo vsi srečni.)
LP
Včasih kar ne morem verjeti, kako malo sočutja je v ljudeh, ki vzgajajo svoje otroke. V bistvu sem ranjena od vseh besed, ki ste jih nekatere napisale nase.
Gre za enostavno imeti rad sočloveka, svojega očeta ali mamo, tasta ali taščo.
Starost je težavna zadeva, ko je glava še zdrava, telo pa ti nagaja, Ne moreš teči po stopnicah, se pripogibati, nositi bremen, razumeti navodil za novo televizijo, in drobni gumbi na telefonu ne odtipkajo številke, ki si jo hotel. Včasih ne moreš govoriti razločno, ker so zobje na popravilu ali pa je možgane prizadela kap. A to so še vedno ljudje, naši ljudje, vredni dostojanstva, prijazne besede, božanja roke in lica, nasmeha, tople domače juhe in vnukovega smeha in joka.
In če boste ve ravnale pozitivno, bodo tudi oni pozitivni, včasih povedali kakšno modrost, ki je mi še ne razumemo pa se jo bomo spomnili potem, ko jih več ne bo.
Lepo prosim, malo več človečnosti.
LP
EvaK
Točno o tem v roku nekaj let razmišljam jaz. Njihova selitev. Pa se spet sprašujem, če je pošteno po 60,70 letih človeka iztrgati iz njegovega okolja? Seveda, en kompromis je treba najt in mogoče je tak še najbolj sprejemljiv za oboje, vsaj dokler pretežno še lahko skrbijo sami zase.
S teboj I.G., pa ne bom razpravljala, ti imaš svoj prav, jaz svojega. Upam, da boš čez desetletja mislila enako. In ne, nisi samo starš, tudi otrok si, dokler ti starši živijo. Si pa NAJPREJ starš, o tem smo si pa, mislim da, vsi enotni.
Nina!
Lepo, zelo lepo se bere tvoje sporočilo in želim si, da bi bila tudi moja situacija podobna, le da jaz ne bi nikdar zahtevala od svojega otroka, da skrbi za moje starše (med njimi je totalen prepad kljub temu, da smo pri očetu vsaj dva vikenda na mesec).
Bi pa ta vikend malo bolj podrobno opisala. Oče ima stanovanje “počiščeno” v nulo. Vse kar moram jaz storiti je, da občasno pomijem okna.
Spremo se že po petih minutah, ko moja otroka/očetova vnuka stopita v dnevno sobo in izvlečeta kocke, barvice, knjige. Oče/dedek samo pospravlja za njima in ju krega, kako razmetavata. Meni govori, da je moja krivda, da sta otroka tako neredoljubna in da sta popolnoma nevzgojena. Ko oče posluša poročila, mora biti tišina (predstavljaj si utišati male otroke, ki niti ne kričijo, ampak samo govorijo). Mi smo vegetarijanci, oče je izključno mesojedec. Neprestano poslušam, da smo verjetno v kakšni čudni sekti, da bom otroke uničila s tako prehrano (otroka sta se sama odločila za vegetarijanstvo, z možem sva jim pa sledila, ker da bi kuhali na dve strani, nam ne znese) itd.
Čez teden ko me kliče po telefonu me takoj vpraša, kaj kuham. Če rečem, trenutno še nič, ker sem šele prišla iz službe, je njegov komentar: ubogi otroci, kašna mati pa si…
Moža s svojimi komentarji pušča popolnoma pri miru, vendar tudi možu včasih “poči film” ob njegovih izjavah.
S taščo je stvar podobna, vendar je tu mož na udaru: vzgojila sem otroka, vse sem mu dala, sedaj na stara leta pa ostajam sama, kako kruto je življenje itd.
Malo sem prebrala vasa mnenja, nekje najblizje mi je NinaP. Tudi sama sem pripravljena skrbeti za mamo ali za tasco. Ker ju imam rada. Ne rabim drugega razloga (dolznost…). Pa mogoce samo v razmislek, bodite veseli, da starse imate, in da imate moznost biti z njimi, kajti ko jih ne bo vec, bo prepozno.
Skoraj, kot bi brala opis vikenda pri mojih starših, z rahlimi odstopanji. Nešteto komentarjev, ko smo tam, še več, ko odidemo. Tamalemu še ne jemljejo izpod rok, ampak ko odidemo, pa dva dni poslušam, koliko imata za pospravit. S kuho je tudi tako, da moja mama dokler sem bila jaz doma, takorekoč ni kuhala. Za štedilnik sem stopila z 9 leti, ko smo začeli graditi hišo in mama ni imela časa za kuho. Od doma sem šla pri 20-toliko časa mama ni ne kuhala in ne pekla. Samo dokončala je kaj, na začetku. Pa vseeno danes jaz svoje družine ne znam prehranjevat, še sploh ne otroka.
Tašča razmišlja podobno kot tvoja, le da tega ne pove naravnost in naglas, vsaj ne nama. Tudi midva sva oba edinca. Zato vseeno menim, da sva za starše dolžna poskrbet, kolikor je v najini moči.
Kljub vsemu verjamem, da so starši prej in sedaj delali, kot mislijo, da je prav in se trudili po najboljših močeh. Ob svojem sinu spoznavam, kako lahko je delati napake in kako lahko jih je kritizirati. Težko je biti starš, še težje dober starš – to spoznavam na lastni koži in gledam na marsikaj v preteklosti z drugimi očmi.
Če velja moralna uravnilovka za vse? Ja, za vse, razen za pijance, pretepače in posiljevalce lastnih žena in otrok.
Moj oče je bil zmerni alkoholik, nikoli nasilen do žene in otrok, ne pretepač, ne posiljevalec, pa je bilo v enem trenutku potrebno potegniti črto, ker je bilo PSIHIČNO prenaporni imeti ga v svojem življenju. Klici ponoči, teženje zaradi moje mame, od katere se je on ločil, pritiski, … tako, da je nekega dne meni počil film in sem rekla – konec, dokler ne bo ugotovil, da se tako do mene ne obnaša…
Ne velja moralna uravnilovka za vse – samo za tiste, ki se trudijo. Nisem in nismo na svetu, da rešujemo življenja svojih staršev, če so oni zavozili – meni ga nihče ne rešuje… moj mož pravi – polnoletni so. Pa to velja za moje, njegove starše, mene, njega… Ne moti me, če ljudje živijo drugače, celo mislijo drugače – preslišim… Moti pa me, ko to začne vplivati name, škoditi meni… potem je čas, da se rekapitulira odnos – in se odloči, po kateri poti se gre… ker kamnu pa ne mislim vtepavati duše…
T.
Danes imam dopust in se pogosto spomnim na tole temo. Pred očmi se mi vrtijo predvsem naslednja vprašanja in slike:
– polne čakalnice starejših ljudi, ki več ur čakajo; na kaj – pravzaprav,
na (o)zdravljenje kronične bolezni, na prijaznost, na pozornost, na sočakajoče, na kaj…?
– ob tej temi pogosto zapisan stavek: “dati prednost moji družini…” A vsi ti starejši niso “moja” (naša) družina??
– (pre)velike, pol opuščene hiše, v kateri biva ena sama oseba, mlajši družinski člani pa si zagnano postavljajo nove (pre)velike hiše, po možnosti čim dlje od prvega?
– tolikokrat opisovan spori med snahami in taščami – tu na forumu,
– pa božje zapovedi o “ljubiti svojega bližnjega”, mimogrede – sem ateist.
Zame in mnoge moje prijatelje pomeni “družina” razen otrok, tudi dedke, babice, pa tete in strice, bratrance in sestrične. In pri večini: če bi ne bilo “družine”, in moralne, finančne podpore, pa pogostega varovanja otrok, spremljanja v šolo, strokovne in znanstvene pomoči pri delu, ne bi bilo naših napredovanj (ali vsaj takih ne), pa strokovnih in akademskih naslovov. Seveda se najdejo tudi izjeme (kot vedno v življenju), a so izjeme. In pri večini je nenapisano pravilo, da za starejše člane družine poskrbimo: bodisi na njihovih ali lastnih domovih, bodisi v organizaciji pomoči na domu, nakupa varnega stanovanja pri premožnejših, ipd. Seveda je v določenih primerih potrebno svojca vključiti v dom, zlasti kadar sicer na noben drug način ni mogoče zagotoviti nege ali pa kadar na lastno željo v dom odide še popolnoma zdrav, aktiven človek, ki pa ima tudi še druge možnosti izbire.
Pravzaprav si v življenju izberemo le partnerja in prijatelje, staršev in otrok pa ne. Starši se odločijo za nas, mi pa načrtujemo otroke. A njihovih genetsko značajskih lastnosti ne moremo načrtovati. Nekaj jih sicer oblikujemo z vzgojo, nanje vplivamo z lastnimi vzorci obnašanja. V večini primerov pa se prilagajamo: eni in drugi, v skladu s svojimi zmožnostmi, vzgojenostjo in sposobnostjo empatije.
Pravzaprav sem se nasmehnila pri opisu očeta Astreq in se vprašala, kako bi mene opisali moji otoci. Najstarejša hči me verjetno vidi podobno kot Astraq: v “nulo pospravljeno stanovanje”, omejevanje, otroci ne smejo divjati, razmetavati, ipd. Srednja hči, s katero sva si izjemno podobni, pa bi me verjetno opisala kot mamo, s katero se super razume, počne z mano praktično vse, starejšo sestro pa bi opisala kot močno “šlampasto”. Ob sporih s starši ali otroki si pogosto zastavim 2 vprašanji: “Kako me vidijo drugi?” in “Kako se vidim sama?” In po pravici povedano, večkrat ugotovim neskladje.
In zakaj v oskrbo starejših vključiti lastne otroke? Hmmm, to je spet stvar “moje” vzgoje in “naše” družinske tradicije. Če pogledam stanje pri nas, se najstarejša hči in moja mati razumeta naravnost fenomenalno (in večina stvari, ki me nervirajo pri moji mami, me, seveda nervira tudi pri starejši hčeri). Zakaj bi torej NE skrbela za babico, ko bo to potrebno? Poleg tega ima babica stanovanje, v katerega se bo lahko preselila hči; torej bo še bolj samostojna, še bolje se bo naučila ravnati z denarjem, lastnino, …? Tudi otroci so del “družine” in morajo skrbeti zanjo (seveda po svojih sposobnostih in zmožnostih).
Ena izmed temeljnih lastnosti odraslih oseb naj bi bila sposobnost “videti čez”, “preseči malenkosti”, pa tudi “tolerirati”, sposobnost empatičnih oseb pa začutiti čustva druge osebe. Zdrava odrasla oseba v aktivni dobi že raradi bioloških lastnosti vse te sposobnosti bistveno lažje izrazi kot ostarela odrasla oseba. Zato “zrela oseba” tolerira ali vsaj “z razumom sprejme neželjena dejstva”, “nezrela oseba” pa stalno kalimerovsko premišljuje o krivici, ki se ji godi (ali se ji je godila v preteklosti). In zelo hudo je govoriti o uravnilovki, saj smo tudi mi sami in naš domet v življenju del te “iste” uravnilovke.
So izjeme in včasih kompromisi niso možni (ali so vsaj zelo težki). A kljub vsemu se sprašujem, ali je bilo res toliko nesoglasij, maltretiranj (psihičnih ali telesnih), nedorečenosti, ipd., da so nam naši (stari) starši tako tuji, tako daaaleč?
Oprostite za dolžino!
Nina
Bravo Nina!
Skrbela sem za svojega očeta, ki je hudo zbolel, ko je bil moj prvorojenec star 3 tedne! Takrat sem videla, da sem ravnala prav, ko sem se odločila, da bomo živeli v skupnem gospodinjstvu.
Ni šlo samo za pranje, kuhanje, pospravljanje… Potreben je bil celotne nege, ker ga je zadela možganska kap.
Ne morem vam povedati, koliko mi pomeni spomin na tiste drobne minute, ki sem jih posvetila samo njemu. Ne morem opisati iskrice v njegovih hvaležnih očeh, ko sem ga z nasmehom vzdigovala, umivala, menjala plenice, ga hranila. Težko je opisati lastno polnost, ko vidiš, kako zelo pomagaš in kako zelo si potreben in kako se stanje izboljšuje. Zraven tega sem pravzaprav skrbela za dedka mojega novorojenega sina, ki ga je prav zato, ker je bil pri nas, ohranil v spominu. Še vedno reče, da je tam dedijeva soba, da je tisto dedijev fotelj… Čutim zadoščenje, da sem tako ravnala. Mojega očeta ni več in tudi dedija ne, ostali pa so topli občutki ob spominu, ko sem ga pobožala po roki za dobro jutro in poljubila za lahko noč.
LP
EvaK
Kako si lepo napisala. Tudi mene je malo zadelo, ko staršev nekateri ne štejejo za svojo družino. Pa to je družina in to osnovna, po tej se je ustvarila nova družina. Jaz mislim, da je res, da kar seješ to žanješ.
Imam še oba starša, ki živita sama. Zase še vedno lepo poskrbita. Imam tudi dva odrasla otroka, ki ju redno že s svojima družinama obiskujeta. Vsi skupaj in vsak posebej jima pomagamo kadar je treba. Vesela sem, da imajo tudi tamladi kljub majhnim otrokom čas (ki si ga pač vzamejo) za pomoč njima. Mislim, da je k temu pripomogel tudi moj zgled.
Ko sem imela še živo taščo smo hodili tudi k njej in tudi otroke sem spodbujala, da gredo k njej.
Dokler lahko sami poskrbijo zase je pa res bolje, da živi vsak sam. Ko je pa pomoč nujno potrebna se pa pomaga.
Toliko na splošno o naših družinah.