Ajda501, žal mi je … žal mi je, da sva morali/morava čez to, ker je ni hujše bolečine ;( Kako se spopadaš s tem? Jaz vsako noč sanjam porod in se zbujam v solzah in neverjetno bolečino v telesu, ki prihaja zaradi psihičnih bolečin. Zvečer ne upam zaspat, ker vem kaj bo ponoči, pa čeprav spim po 12 h/dan od utrujenosti. Dogaja se mi, da sredi pogovora s prijatelji/starši (ki nima nobene veze s tem kar se mi je zgodilo) začnem jokat in se čisto zlomim. 🙁 Ne znam si pomagati in to me ubija. Sem se odločila, da izkoristim pomoč psihologinje v porodnišnici in da grem k njej, da mi pomaga se spopasti s to zadevo, ker sama več ne zmorem. Pa tudi 1000% pomoč partnerja mi žal ne pomaga. Ali si šla na pogreb? Sama se nisem še odločila, mislim pa da bi mi pomagalo.

LP

…ja, te popolnoma razumem, tudi z mano se je tako dogajalo in res je kar si napisala zgoraj, samo čas celi rane….jaz sem zdaj že malo bolje, čeprav pozabit ne gre. V službo grem čez 14 dni in šele takrat bom videla kako bom funkcionirala….meni sicer partner ni bil v ne vem kakšno podporo, ker je on to drugače doživljal in mislim, da ni dovolj razumel moje bolečine, jaz sem bila do konca sesuta…..in mi je v tistem trenutku samo dopovedoval, da če se ne bom spravla k sebi, da me bodo psihologi nafilali s tabletami in bo še slabše (za moje telo). Srečo imam, da že imam eno hčerko, tako, da mi je ona v veliko podporo, drugače bi me pobralo….v tem postopku so mi namreč vzeli še en jajčnik in sem imela grozovito smolo….

Ne, na pogreb nisva šla, ker bi podoživljala še dlje časa to grozo…..če bi se to zgodilo po PDP bi verjetno šla, tako pa se nisva odločla. Šla pa sva v cerkev prižgat dve svečki.

Jaz sem imela razgovor s psihologom zadnji dan, preden sem šla iz bolnišnice, ampak ti moram povedati, da ti kaj dosti ne pomaga, oz. ti sploh ne, je kot bi ti brala odlomke iz ene psihološke knjige…..s to krizo se moraš spopasti sama, nihče drug ti z raznoraznimi nasveti ne bo pomagal. Probaj bit čim več s prijatelji, ne se zapirat v sobo, in vzemi si dovolj bolniškega staleža. Samo to ti bo pomagalo. Meni se še vedno pozna trebuh, še do pred enega tedna sem imela čiščo, dolgo sem imela prsa polna mleka in vse to te samo spominja in spominja….a žal moramo naprej….naprej in naprej…..

Ajda pozdravljena,zal mi je za tvojo nesreco jaz sem tudi imela ss v 8 tednu in vem da je obcutek grozen ampak kaj cemo,..pri naju je pa moj problem ,ker pri vas je tudi isto,zanimam me ce je tvoj kaj posebnega jel ali pocel dasta prisla do dvojcka in zamrznjencka mi2 do zdaj nisva imela Z vedno 2 zarodka,zdraviva se pa v KC MB…hvala za odgovor

lp.

Brina, moje sožalje, saj ne veš kako sprejeti in ne veš več kaj je prav. Večplodne nosečnosti so težke in rizične, ne veš pravega izida. Moja je bila peklenska, od ležanja, urgence, bolnice in nazaj. Bi rade otročke pa se ne zavedamo kako lahko nosečnosti izgledajo. In si ne predstavljamo kako bi z drugačnimi otročki. Lej, otoški Hrvati pravijo za vsako tako tragično rojstvo ali neželjeni splav, da imaš angelčka, ki bedi nad tabo. Morda je namen tak in prav. Morda boš odšla čez in omilila bolečino ko se ti bo pot obrnila drugače. Do tedaj pa jokaj, kar imaš za izjokati. Tvoji angelčki v dobro bedijo nad tabo, verjemi!

Brina, tudi moje sožalje, meni je se zgodil infekt po AC, odtekla plodovnica in porod……vem kako je hudo, vem da si svojo odločitev očitaš, tudi jaz sem si jo in si jo še od časa do časa, a se hkrati zavedam, da sem se v tistem trenutku odločila, kot sem mislila da je prav in vem, da sem se odločala v svoje in predvsem otrokovo dobro in ne s slabimi nameni……tudi občutek krivde te bo spremljal dolgo, morda dlje kot bolečina, a vedi, da bi se lahko zgodilo enako, brez kakršnegakoli posega……nikoli ne vemo, do konca!
Izjokaj, izkriči bolečine, potem pa kar pogumno naprej, sedaj imaš dva prečudovita angela varuha, vse bo dobro!

lp
škratek

Se opravičujem, imaš tri prečudovite angele!!

lp
škratek

Brina1983 🙁 Tudi jaz sem med njimi… Sicer pri meni se je nosečnost zgodila naravno, prvi šok je bil na 1. pregledu ko so mi rekli, da nosim dvojčka. Iz ambulante sem prišla objokana, fantu sem jokala celo pot do doma. Ves čas sem imela slab občutek. Ko sem šla na nuhalno so mi rekli, da zgleda eden manjši. Ves čas niso vedeli ali je samo ena posteljica ali dve, ali je med njima pregrada ali ne. Ko sem se končno “sprijaznila” da nama je pač usojeno, da bomo z eno nosečnostjo dobili dva sončka, in ko sem se začela veseliti, sem ves čas upala, da bomo zdržali čim dlje do PDP-ja. Naslednji pregled pri ginekologu se ni končal tako kot sem želela. Dal mi je napotnico za dr. Cerarju, saj naj bi imela preveč plodovnice in nekaj ni bilo ok. Spet sem se celo pot jokala do doma, šla še celo v službo kjer pa mi je še isti dan odtekla voda… v 16. tednu nosečnosti! Do dr. Cerarja nisem prišla, ker se mi ni uspelo naročiti. Mala dva srčka sta še bila na UZ v bolnišnici, vendar naslednji dan ne več. Roditi sem morala dva dojenčka-fantka. Sesul se mi je svet, vendar sem s pomočjo svojih najbližjih dokaj hitro zaživela naprej. Najhuje mi je bilo, ko sem morala strankam razlagati kaj se je zgodilo, saj v 16. tednu svoje nosečnosti nisem mogla več skrivati. Še danes se jokam, ko se spomnim kako se je dogajal porod. Bila sem v sobi, skupaj še z dvema puncama, ki sta se mučili z zanositvijo in morala sem roditi tam. HB za mojega dragega, drugače ne bi prinesla. Dvojčka sta bila monohoriata in zdaj mi vsi pravijo, da je bolje tako. Jest si ves čas prigovarjam, da verjetno res in da je vsaka stvar za nekaj dobra!
cca. 7. mesecev kasneje sem zopet zanosila 🙂 (z zanositvijo HB res nimam težav) in do prvega pregledda vsak dan molila da nosim samo enega sončka. HB je zaenkrat vse ok in upam, da tako tudi ostane do rojstva. Žal mi je le, da nikoli več v nosečnosti ne bom sproščena, pa čeprav mi vsi, od zdravnikov, do prijateljev in družine pravijo, da se je to zgodilo zaradi dvojčkov! Upam…
Vsem želim, da tega ne bi več doživele, če pa že naj vas vodi misel, da je vsaka stvar za nekaj dobra!

Draga dekleta,

hvala za spodbudne in lepe besede. Nekaj časa se nisem javila, ker me je čisto sesulo. Sedaj se počasi a vztrajno pobiram. Trajalo bo, da bo prišel čas, ko ne bom vsak trenutek mislila na moje angelčke in upam, da bom imela kdaj toliko poguma, da poskusim ponovno zanosit.

Vidim pa, da moja žalostna zgodba ni edina. Kar zjokala sem se, ko sem brala vaše zgodbe.Grozno kaj vse moramo pretrpet. ;(

Hvala vam še enkrat!

Bini1983 nikakor ne smeš zgibiti poguma za ponovno zanositev!!!!

Življenje je včasih res kruto in jaz se še zdaj zjokam, pa je že skoraj leto dni od tistega dne. Še zdaj čutim moja fantka med nogami, še zdaj vidim prizor, ko mi je začela teči voda, še zdaj vidim prizor kako smo se z rešilcem peljali v bolnico, kako sem klicala domov kaj se dogaja, dolgo časa sem mela shranjene vse SMS, ki sem jih dobila jih brala in se jokala. Po 14. dneh nisem mogla več jokati, danes spet lahko, počutim se bolje! Ampak nikoli, res nikoli, nisem izgubila upanja da bom mela dojenčka.

Mislim, da nikoli nobena od nas ne bo pozabila tega dne, ampak živeti moramo naprej, se čim več o tem pogovarjati (če ti to paše, meni je to noro odgovarjalo) in imeti upanje da bomo še imeli dojenčka!!!

Poglej mene, jaz sem spet noseča in vsakega vikenda se noro veselim, pa ne samo zato ker je vikend, ampak ker vem da sem še en teden dalje! Vsak dan molim in upam, da nam tokrat uspe in mislim pozitivno, ker vem da nas čuvajo angelčki. In ne samo eden, kar dva ali pa še več jih imamo da nas čuvajo!! In nekaj je zagotovo, ko bomo dobile dojenčka bomo to cenile tako zelo močno!!!

Naj nas vodi vodilo, da je vse za nekaj dobro!!! Živeti moramo naprej…

Drage moje,

kako vas vse razumem… Tole je moja zgodba – tudi šla čez veliko hudega, a danes je takole:

http://med.over.net/forum5/read.php?67,5947223,page=2

“Pa še jaz napišem za spodbudo. Po 4 letih, 4 transferjih in splavu dvojčkov na začetku 6. meseca je uspelo tudi nam. Sedaj nam družbo dela enomesečnik in njegovo kakanje je trenutno naša največja težava. Le pogum in vso srečo vsem! *****”

Vse dobro vsem!