tvoje zadnje besede niso razumljivo napisane, kot da se ti zatika jezik ? glej, svoje mnenje vsak pove tu, ta pravica je dana vsem, nivoji so tudi očitno vsi dopustni, če ni strinjanja tudi nima smisla , da se skoz dreza v tebi nejasne zadeve, ker jih ne moreš niti ne znaš rešit. In ta forum ni nič drugega kot klepetalnica oseb, ki se med sabo ne poznajo, namesto, da bi forum raje razpolagal z strokovnimi odgovori, razpolaga z pavšalnimi odgovori ločenk, ki niso pristojne za reševanje, nimajo kompetenc in referenc za takšna vprašanja, imajo pa razloge , ki vodijo v prepir in razna nestrinjanja , nesoglasja..in še kam. Iz vsega kar se je dalo prebrati na forumu je, da ločenke nimate razrešenih stvari v svojih glavah, v vas je kopica sovraštva in kot take ne morete svetovati drugim z ničemer, ker zagovarjate stališče, ki je v prid samo vam.Dovolj je bilo tega sprenevedanja, da ste vsevedne, ker če bi to bilo res, se sploh na forumu nebi pojavile.
In takega, za katerega praviš, da te bo vreden, še dolgo hvala bogu ne bo, ker ni noben tolk trapast, da bo s takšno, ki nima razčiščenih pojmov v glavi, šel v kakršnokoli zvezo in tudi taki ni vredno zaupat.[/quote]

Imaš partnerko. Kakorkoli se že razumeta (in tudi ona je ločenka, samo informativno ;)). In, ja, tudi ti si ločenec, ne? Tako, da razčistiva to.
Saj si ti prišel klepetat k nam. Tudi ti de pojavljaš tu. Imaš vso svobodno voljo oditi, ne? Sicer pa je tukaj prostor za Enostarševske družine, kamor se ti, po napisanem, ne uvrščaš, ne? Če dajemo nasvete, kot tebi niso povšeči se pač lahko sprijazniš, da drugi vidimo drugače in pa se zares vprašaš kaj tebi povedo. 🙂 Pristojni so na sodišču, ampak ti tudi oni ne ustrezajo, a ne??
Strokovno svetovanje smo že svetovale komu, ko je bilo očitno, da je potrebno. Vsak se ga lahko posluži. Ampak je velika možnost, da ti tudi ne bo ustrezalo. Resnica je pač resnica. Sprenevedanje pa sprenevedanje.
Takšnih, ki po forumu žalijo bivšo/mater lastnih otrok in ženske pavšalno se pa res izogibam. Imam drugačen standard, res :)[/quote]

sem moral priti, ker ste preglasne z odgovori. in se ne morem izognit takim pavšalnim odgovorom, ki jih dajete ljudem z resnimi težavami. tako, da bom prisoten, dokler ne bodo odgovori vsaj malo v skupno dobro.

Ma-go, pravis, da je sodisce ” verjelo njenim lazem, ne pa tvojim?”
Ojej, no.
In zakaj prides na forum in udrihas po razocaranih locenkah, ki imajo prevec casa, itd, itd, ad nauseam?
Saj ne ves, kdo je locen, kdo je razocaran, kdo ima prevec casa…
Tudi ti ga imas ocitno dovolj, da razpredas svoje teze.

Za strokovne nasvete se obrni na strokovne instance.
Dobil pa si nasvete in sicer:
– vlozi tozbo za skupno skrbnistvo
– vlozi tozbo zaradi zanemarjanja otrok ( in jo UTEMELJI)
– preglej stroskovnik za otroka in se vprasaj, ce bos na kakrsnkoli nacin placeval manj kot 225 / otroka ( 150 in 75) oziroma 450 ( 300 in 150).

Ker jaz pri najboljsi volji ne vidim, zakaj bi zelel skupno skrbnistvo razen
– zelis preziveti vec casa z otrokom
– zelis vec vpliva na njuno zivljenje, vzogo, skrb
– zelis si placevat manj za njiju, vendar to ne gre, kot smo prikazali.

Kot je bilo veckrat povedano, pri nestrinjanju enega starsa skupno skrbnistvo ne gre.
In kaj bi rad, da sodisce naredi? Prisili bivso, da se bo strinjala? Ji da opravljati “psiholoske teste” in teste, da ugotovijo, ce zna kuhati? Preneha verjeti njenim lazem in zacne verjeti tvojim?

Tvoja ljubezen si je našla poročenega, nekatere od nas pač poročene na miru pustimo. Mogoče pa ni bivša bila tako slaba, le ti si se za sveže meso odločil, ženo varal? Je bila ona tudi še poročena?
Zakaj bi moralo bit v glavah kaj narobe, če smo nekatere samske? Kaj je kaj narobe s tem, če ne privlečemo domov prvega dedca, ki ga srečamo? Mogoče pa si za randije ne vzamemo časa, ker so nam zaenkrat še prioriteta otroci?

Časa za pisanje na forumu imaš pa ti tudi na pretek, a ne? Ko smo na računalniku in delamo druge stvari imamo odprt še forum. So? in kaj si odgovoril? Kam vodijo debate, v katerih komentiraš? Kaj imaš ti od tega?[/quote]
Jalur, svetujem ti, da pišeš samo izjave, za katere imaš oprijemljive dokaze. Glede na to, da smo si tujci med sabo, je to malo težko. Zakaj pa misliš, da sem jaz tisti grdi raček, bivša od ma-go pa nikoli? Zakaj pride do nevzdržnosti med dvema v zakonu? Kaj se pa lahko naredi, če tudi večkratni pogovori med dvema več ne pomagajo? Kapo dol tistim, ki lahko rešijo zakone in spet najdejo skupno pot naprej, kaj pa če to nikakor ne gre in ni poti? Misliš,da sem jaz ves cajt v zelje skakala vmes? Ni res, ok?[/quote]

ma-go je napisal, da bi že ob ločitvi potreboval stanovanje za 6, bi to povedal, če bi koga na obravnavi zanimalo, kje bo on živel. Torej jasno sklepam, da je že pred ločitvijo imel drugo. Logika, ne?
Če nisi za bit skupaj s partnerjem, ne štima, ni komunikacije, karkoli… Se najprej razideš, ločiš, potem pa greš v novo vezo. Nasploh, pred skupnim življenjem z novim partnerjem, bi bilo fajn da se najprej naučiš živet sam, prebolet vezo,… Nisem napisala, da si ti grdi raček. To je tisti, ki vara, torej v tem primeru poročen moški.
Razen, če nisi bila tudi ti še poročena?

Še eden, ki misli, da ima vso modrost sveta, da je posvečen jo radodarno deliti naokoli in edino njegova je pravilna; Modrival 😉
Edino to repliko si si uspel domisliti?

Jalur, svetujem ti, da pišeš samo izjave, za katere imaš oprijemljive dokaze. Glede na to, da smo si tujci med sabo, je to malo težko. Zakaj pa misliš, da sem jaz tisti grdi raček, bivša od ma-go pa nikoli? Zakaj pride do nevzdržnosti med dvema v zakonu? Kaj se pa lahko naredi, če tudi večkratni pogovori med dvema več ne pomagajo? Kapo dol tistim, ki lahko rešijo zakone in spet najdejo skupno pot naprej, kaj pa če to nikakor ne gre in ni poti? Misliš,da sem jaz ves cajt v zelje skakala vmes? Ni res, ok?[/quote]

ma-go je napisal, da bi že ob ločitvi potreboval stanovanje za 6, bi to povedal, če bi koga na obravnavi zanimalo, kje bo on živel. Torej jasno sklepam, da je že pred ločitvijo imel drugo. Logika, ne?
Če nisi za bit skupaj s partnerjem, ne štima, ni komunikacije, karkoli… Se najprej razideš, ločiš, potem pa greš v novo vezo. Nasploh, pred skupnim življenjem z novim partnerjem, bi bilo fajn da se najprej naučiš živet sam, prebolet vezo,… Nisem napisala, da si ti grdi raček. To je tisti, ki vara, torej v tem primeru poročen moški.
Razen, če nisi bila tudi ti še poročena?[/quote]
Jaz sem bila v izvenzakonski skupnosti in imela razčiščeno, da tako ne gre, z bivšim sva seveda o tem. Če si sam za vse, res skoraj za vse, je tako, kot da bi živela sama z otrokoma. Je šlo dosti energije in živcev, naj ima bivši sedaj svoj lajf, kakršnega pozna, jaz pa svoj, družinski lajf…in danes ga imam, z ma-go skupaj sodelujeva in si pomagava, kar sem si prej samo želela,pa se ni izpolnilo (isto bi verjetno tudi on trdil)…..sicer bom pa svoje poslanstvo glede skrbi in vzgoje otrok maksimalno izpolnila, to mi je bil in bo vedno cilj.

[

Ker jaz pri najboljsi volji ne vidim, zakaj bi zelel skupno skrbnistvo razen
– zelis preziveti vec casa z otrokom
– zelis vec vpliva na njuno zivljenje, vzogo, skrb
– zelis si placevat manj za njiju, vendar to ne gre, kot smo prikazali.

Kot je bilo veckrat povedano, pri nestrinjanju enega starsa skupno skrbnistvo ne gre.
In kaj bi rad, da sodisce naredi? Prisili bivso, da se bo strinjala? Ji da opravljati “psiholoske teste” in teste, da ugotovijo, ce zna kuhati? Preneha verjeti njenim lazem in zacne verjeti tvojim?[/quote]

no, saj si že sama našla odgovore glede skupnega skrbništva. Ostalo se pa ne da sprejeti, ker če se eden od staršev s čem ne strinja, je to njegov problem, ne moj, le zakaj bi moralo njeno nestrinjanje doživljensko postati problem še vseh ostalih , ki mislimo drugače, bolje od nje? In točno to sem pričakoval od sodišča, da bo zahtevalo in vztrajalo na tem, da razloži zakaj misli, da je za otroka najbolje, da se dodelita samo njej in kaj je slabega na meni, da se ne dodelita enako meni. Kar se tiče okoli njenih laži, lahko rečem, da ni bilo enega stavka, s katerim bi lahko utemeljila vse svoje razmišljanje oz. nerazmišljanje. In me čudi, da je sodišče bilo kar zadovoljno s takim nastopom.
Če se eden ne strinja z čem, bi naj vsaj pojasnil kje je problem, ne pa da se distancira od problema brez vsakih pojasnil kot da je za luno in total nepismen, kot da ne sliši kaj ga kdo sprašuje. Ja, dobra predhodno izvedena psiho analiza bi rešila take probleme, sem prepričan.

Kopiram clanek avtorja
Jesper Juul-a – objavljen na
http://www.lumpi.si/koticek_za_starse/familylab_svetuje/clanek?aid=10132

Zakon o skupnem skrbništvu temelji na smiselnih konceptih, kakršna sta pravičnost in enakopravnost, saj naj bi med drugim zrahljal tradicijo, po kateri se materi v primeru ločitve samodejno dodeli pravica do skrbništva nad otroki.
Toda zakon je v mnogih pogledih postal zgled, kako lahko celo z najboljšimi nameni silno zapletemo življenje tistim, ki naj bi jim pomagali.

Psihološko gledano je koncept skupnega skrbništva v marsičem povsem absurden, saj v praksi od nekdanjih zakoncev zahteva neznansko visoko raven medosebnih veščin in pripravljenosti na sodelovanje, pa tudi visoko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti. Ker večina zakonov med drugim razpade prav zato, ker partnerja ne premoreta teh temeljnih prvin ali ker jih ne znata udejanjati v praksi, se lahko upravičeno vprašamo, ali je razumno pričakovati, da bodo po ločitvi nenadoma vzcvetele.

Shema je običajno začrtana tako, da si starši »delijo« otroke, kar pomeni, da so pri vsakem od staršev nastanjeni približno enak čas. Stanje položaja zagotovo ne olajša – še posebno ne otrokom. Iz tega izhaja, da se v sistemu skupnega skrbništva skriva precej nevarnosti in pasti. Pomembno se jih je zavedati, ko se odločate o skrbništvu nad otroki ali če ste se znašli v ureditvi, ki ni zadovoljiva.
Partnerstvo in starševstvo

Ko si ločen, je zelo pomembno, da sprejmeš dejstvo, da je partnerstva konec. To pomeni, da se nimaš več pravice vmešavati v zasebno življenje drugega in da izgubiš priložnost, da bi lahko dejavno pomagal navdihovati njegovo življenje.

Na prvi pogled se to dejstvo lahko zdi očitno in povsem neproblematično, vendar pogosto ugotovimo, da je ravno to tisto najtežje za osebi, ki sta se ločili, za kar je seveda več razlogov. Kadar na nekoga več let poskušaš vplivati – ali ga celo poskušaš spremeniti, da bi se razmerje popravilo, je težko na lepem nehati.

Jasno je, da je stanje še posebno težko, kadar mora nekdanji partner ostati najpomembnejša oseba v življenju tvojih otrok. Kako lahko z gotovostjo zaupamo otroke človeku, ki smo ga sami imeli za destruktivnega?

In vendar je za uspešno skupno skrbništvo izjemno pomembno, da se nekdanja partnerja držita vsaksebi in ne posegata v življenje drugega. To tudi pomeni, da moramo pogosto prevzeti odgovornost za svoj neuspeh: da nama v skupnem življenju ni uspelo navdihniti in vplivati na življenje drugega. Te grenke pilule ni lahko požreti, zlasti ne v prvih letih po ločitvi, ko se večina še vedno rada osredotoča na napake in pomanjkljivosti nekdanjega partnerja. To ni najlažja pot do odraslosti, vendar je nujna.

Zato je pametno, da se ne vmešavate v zasebno in osebno življenje drugega, tako kot je pametno reči ne, kadar drugi začuti potrebo po tem, da bi se vam zaupal. Da bi res lahko tako ravnali, je običajno treba prevzeti nase še eno veliko odgovornost: odgovornost, da smo prav to osebo izbrali za očeta ali za mamo svojih otrok. Sami se lahko ločimo od očeta ali matere svojih otrok, naši otroci pa bodo še naprej imeli istega očeta ali mamo do konca svojih dni, za kar smo nazadnje odgovorni sami – in nihče drug.

Sodelovanje
Ko gre za otroke, je dovolj težko sodelovati že osebama, ki živita skupaj in se ljubita. Ko pa skupnosti ni več, morata biti starša zmožna še toliko večje odgovornosti in prilagodljivosti. Med drugim mora biti zato izhodišče za sodelovanje karseda iskreno in resnično, kar pomeni, da mora temeljiti na željah in potrebah obeh odraslih. Ker pa se je v takih situacijah najbolj prepovedano pogovarjati o potrebah in željah odraslih, se večina o njih izreka pod krinko pogovora o tako imenovanih »otrokovih potrebah«.
Na ta način postanejo odrasli neiskreni najmanj v dveh pogledih: najprej zato, ker je bil otrok spočet in rojen v ta svet zato, ker je bila to potreba staršev, in potem zato, ker je bila tudi njuna ločitev prav tako spet potreba staršev. Sicer pa je osupljivo, kako starši v tem položaju otrokove potrebe običajno opisujejo tako, da se zdijo izrazito podobne potrebam, kakršne imajo sami.

To ne pomeni, da otrokove potrebe niso pomembne ali da ne bi smele biti pomembne v dogovarjanju, kako bosta starša sodelovala. Pomeni pa, da mora biti temelj, ki bo določal njuno sodelovanje, sestavljen iz potreb in želja odraslih. Prav tako ne pomeni, da so lahko odrasli vselej deležni tistega, kar si jim zahoče, ampak pomeni zgolj to, da je pomembno, da ustvarjajo želje staršev izhodišče za razpravo o rešitvah, ki so najteže uresničljive.

Pogoj za take vrste odgovorno in prožno iskanje rešitev je, da postaneta oba starša tako rekoč »spodobno ločena«. To med drugim vključuje, da nekdanja partnerja – morda tudi s pomočjo od zunaj – razčistita materialne, čustvene in telesne konflikte, ki blokirajo komunikacijo med njima ter vsak pogovor in pogajanje sprevržejo v bitko za premoč. Tu veljajo enako načelo kot v zakonu ali partnerstvu: najboljše, kar lahko storiš za svoje otroke, je to, da storiš nekaj dobrega zase. Načelo še posebno velja, ko so otroci majhni, in torej ne morejo govoriti zase.

Pomembno se je še zavedati, da je sodelovanje lahko močno obremenjeno z osebnimi in geografskimi spremembami. Nekdanji partner utegne zaživeti z novo partnerko, ki vam ni preveč všeč in s katero se otroci ne razumejo, lahko pa se celo izkaže, da novo razmerje ni uspešno, tako da spet pride do ločitve. Ali pa se nekdanja partnerka kljub vsem obljubam in zagotovilom na lepem preseli na drug konec države ali mesta. Nihče od nas ne more sprejemati odločitev, ki bi nas zavezovale za deset ali petnajst let v prihodnost.
Položaj otrok
Nekoč je neki osemnajstletnik ob odločitvi staršev za ločitev izjavil: »Moral bi obstajati zakon, ki bi staršem prepovedal, da se ločijo, preden otroci dopolnijo trideset let.«
Večina otrok tega sveta bi se z njim strinjala. Kljub težavnemu stanju in premnogim sporom imajo vsi otroci eno samo željo: da bi starša naposled le našla rešitev in ostala skupaj. Ločitev pogosto močno okrni otrokovo zmožnost za sodelovanje in zagotovo ne pomaga dejstvo, da si ga starša delita – se pravi, da po večkrat na mesec menja dom in družino.
To ne pomeni, da takšno ureditev odsvetujem ali da trdim, da je škodljiva za otroke.
Vse je, kot sem že omenil, odvisno od tega, ali sta starša med sabo temeljito razčistila, kajti sicer otrok konča kot žrtev vojne med staršema.

Četudi je po tej plati položaj urejen, se je treba pripraviti na številne težke situacije, ki zahtevajo sodelovanje, prilagodljivost in tudi sposobnost, da kakšno reč kdaj spregledamo. Posebno mlajši otroci svojim staršem ne znajo povedati: »Poslušaj, zame je zelo naporno, da se moram ves čas prilagajati dvema različnima realnostma. Zato predlagam, da se organizirata tako, da bom lahko dalj časa živel pri enem. Tega ne pravim zato, ker vaju ne bi imel enako rad, ampak zato, ker mi je v vajini ureditvi pretežko sodelovati.«

Otrok bo namesto tega tik pred odhodom k očetu rekel mami: »Nočem k očiju!« ali pa bo ob prihodu k očetu postal nemogoč. Če se v takšni situaciji ne bomo znali ugrizniti v jezik in ne bomo rajši pokazali iskrenega zanimanja za otrokov položaj, je velika verjetnost, da si bomo otrokove izjave pojasnjevali tako, da bodo ustrezale našim potrebam.

Zanesljivo pa se lahko pripravimo na dejstvo, da bo otrok skoraj vedno prvih nekaj dni po prihodu v očetov ali mamin dom užaloščen ali jezen. Stanje je običajno samo odraz dejstva, kako težko je biti otrok ločenih staršev, in ne, kot mnogi zmotno menijo, izraža občutkov, ki jih otrok čuti do tega ali onega starša.
Bodi pozoren na otroka
Pomembno je, da si vzamete čas in pogosto tudi daste pobudo za pogovor z otroki o tem, v kakšen položaj jih spravlja vajina odločitev. Pomembno je včasih vzeti otroka v naročje in mu reči: »Najbrž ti je težko ves čas menjavati družino, kajne?« Tako se otrok počuti uzrtega in se začuti, da lahko svobodno izraža svoje želje in občutke. Ni dovolj le vprašati, »ali je kaj narobe?«, saj so otroci običajno preveč zvesti svojim staršem, da bi jim povedali, kar zares čutijo.

Ko otroci postanejo starejši, stari okrog dvanajst ali štirinajst let, je pametno, da se pripravimo na njihovo morebitno vprašanje, ali lahko stalno bivajo pri enem od staršev – običajno pri staršu nasprotnega spola. Če pa sta si starša otroke razdelila, bodo zdaj morda želeli zamenjati bivališče. Odraščanje samo z enim od staršev namreč pripelje do notranjega neravnovesja, večina otrok pa je dovolj modrih, da bodo poskušali ravnovesje ponovno vzpostaviti. To je seveda mogoče, če se starša odkrito zanimata za otrokovo dobro in nista več vpeta v stare bitke za premoč.
Starši in otroci so različni in seveda v enem članku ni mogoče prikazati vse palete možnih odzivov na koncept skupnega skrbništva. Na tem mestu sem poskusil opozoriti na nekaj splošnih okoliščin, na katere je treba paziti. Občutki otrok ali odraslih niso ne demokratični ne pravični. Prav tako niso nedemokratični ali nepravični, ampak se uvrščajo v povsem drugo kategorijo. Ob vsem, kar doslej vemo o izkušnjah otrok, vpletenih v ločitve, in o posledicah, ki jih ima to dogajanje na njihovo življenje, je najbolj ključno, da se starša drug do drugega vedeta civilizirano, kar med drugim pomeni, da sta zmožna videti onkraj svojih občutkov, mnenj in stališč.

Jesper Juul, družinski terapevt, avtor in ustanovitelj projekta Familylab

Super! Članek vreden večkratnega branja!

“Jasno je, da je stanje še posebno težko, kadar mora nekdanji partner ostati najpomembnejša oseba v življenju tvojih otrok. Kako lahko z gotovostjo zaupamo otroke človeku, ki smo ga sami imeli za destruktivnega?

Na ta način postanejo odrasli neiskreni najmanj v dveh pogledih: najprej zato, ker je bil otrok spočet in rojen v ta svet zato, ker je bila to potreba staršev, in potem zato, ker je bila tudi njuna ločitev prav tako spet potreba staršev. Sicer pa je osupljivo, kako starši v tem položaju otrokove potrebe običajno opisujejo tako, da se zdijo izrazito podobne potrebam, kakršne imajo sami. “

Tule za moje pojme piše 95% vseh problemov….

In………..za vsako rešitev najdejo problem. A ne, Miha 😉
Dejmo se osredotočiti na rešitve, ja?

POkaži na svojem primeru.

Ma-go, psihoanaliza je terapevtsko orodje in dolgotrajen proces razresevanja konfliktov v posameznikovi podzavesti. Na sodiscu se psihoanaliza ne uporablja.

Ce sta imela z bivso zeno grenko ( acrimonious) locitev, se posebej, ce je bilo vpleteno varanje, je mogoce razumljivo, da ne zeli imeti prevec opravka, niti s teboj, se manj s tvojo sedanjo.
Prav tako, mogoce je varanje vplivalo na to, da je postala “psihicno nestabilna in konfliktna”?

V postopku glede skrbnistva sta oce in mati. Nihce drug.
Ko pravis ” ker če se eden od staršev s čem ne strinja, je to njegov problem, ne moj, le zakaj bi moralo njeno nestrinjanje doživljensko postati problem še vseh ostalih , ki mislimo drugače, bolje od nje? “
Tukaj ni “vseh ostalih” , samo vidva in vajino strinanje / nestrinjanje.
Dvojina, ne mnozina.
Novi partnerji tukaj ne igrajo vloge.

In spet ” ker če se eden od staršev s čem ne strinja, je to njegov problem, ne moj,”
ali se zavedas, da bi skupno skrbnistvo pomenilo vsakodnevno strinjanje/ dogovarjanje/ kompromise.
Si sploh predstavljas, kako bi to potekalo v praksi, ce se sedaj niti pogovarjata ne?

Tule se pa ne morem popolnoma strinjat. Tista odločitev sodišča močno, močno vpliva tudi na otroka. Odločitev sodišča otroka dejansko enemu odvzame in drugemu da. Defacto je ta odločitev tudi bistveno bolj pomembna za otroka kot pa za odrasla dva. Odrasli pač lažje preživimo karkoli, otroka pa to zaznamuje za večno.

Zaradi te odločitve bo tudi otrokov razvoj bistveno drguačen kot bi bil v primeru nasprotne odločitve,….

In lahko ti iz prve roke povem, da bivše tipično nočejo nobenega opravka niti glede otrok. Moja noče biti niti v vrtcu v isti sobi z mano na primer. Naredil ji nisem nič. Zelo preprosto pa ne bom opustil svoje celovite očetovske vloge, ki mi pripada ravno toliko kot njej materinska. In jasno je, da je zato fajt in fajt bo do konca.

Za otroke: rešitev, da njihov oče začne hodit na stik k njim in začne skrbeti zanje kot oče.
Zanj: rešitev, da se posveti sedanjemu partnerstvu in očetovstvu.
Zame: rešitev, da me bivši že 1x neha vlačiti po sodiščih, kjer nič ni in nič ne bo dosegel.

Skratka, da (končno) loči svoje življenje od mojega. Predvsem v dobro sebe (in trenutne) ter otrok.

Mislila sem na mnenje/ strinjanje obeh starsev glede skrbnistva in da pri tem ne igra vloge mnenje morebitnh
novih partnerjev. Ma-go namrec v stavku “mnenje vseh ostalih, ki mislimo bolje” nakazuje na to.
Odlocitev sodisca seveda se kako vpliva na otroke.
Mislim, da pa otrok zal ne vprasajo za mnenje – ali pa jih? Od 10 leta starosti dalje? Tega ne vem.

Mick, ali si prebral v clanku Jesper Juul-a o tem, da otrok s slabo voljo pri menjavi okolja ne izraza nujno svojih custev do starsa, h kateremu pride, in tudi ne nujno “indoktrinacije” drugega starsa?
Izraza svojo nejevoljo in togoto nad situacijo, kjer se mora seliti sem ter tja.

Tukaj pise vec o tem, kako se otroci odzivajo, preberi si odstavek – Od drugega do cetrtega leta-
http://www.bambino.si/locitev_od_partnerja_ne_sme_biti_tudi_locitev_od_otroka

se zavedam kaj pomeni skupno skrbništvo predvsem bi tudi jaz imel svojo besedo pri vsakem odločanju , ne tako kot sedaj, ko ona misli, da lahko sama o vsem odloči, in odloča predvsem narobe, da tudi otrokoma ni prav , kar mi sama tudi povesta. Skupno skrbništvo z njo ni mogoče izvajati, in tudi tako kot trenutno je zdaj, tudi ni v dobro obeh otrok, ker je preveč napak iz naslova vzgoje in skrbništva z njene strani. OStane torej samo, predodelitev skrbništva ali pa da se bivša vendarle odloči za zdravljenje, vendar, ne eno ne drugo ne bo sprejela. Tako, da je verjetno moj primer zaključen tak kot je, k sreči pa čas hitro teče in se bosta otroka lahko slej ko prej odločila sama pri katerem od staršev jima je lepše in se opredelila za eno ali drugo stran.

Niti približno ne verjamem, da ji nisi naredil ”nič”. Vidim, že po obnašanju tu, do nas, popolnih neznank. Po tvojem razmišljanju in besednjaku. Po tvojem opisovanju nje. Zagotovo si ji nekaj naredil. Četudi si ti ne priznaš.

In ona, z razlogom, ne želi imeti nobenega kontakta več, s tabo. Zamisli se nad sabo kako si in še ravnaš, da te je nekoč ljubila, sedaj pa noče biti več niti v istem prostoru, s tabo. Žalostno, kako daleč si pripeljal stvari. To ti je največji odraz tvojega ravnanja. Ti, torej, le misliš, da nisi odgovoren za svoj odnos. Zopet.

[/quote]

kje jima je LEPŠE???????
Pubertetnikoma na prvo žogo in kratkoročno tam kjer ni prepovedi, kjer ni obveznega dela za gospodinjstvo, kjer se je v dnevni sobi, spi nestuširan, za šolo ne dela, kjer starša ob večerih ni doma, kjer ni prepovedi računalnika…..

Lepše??? Bolje za otroka????
Že videno otroci so pa ausglajzali.

Odvisno kaj pomeni “da sem ji kaj naredil”. Si lahko brez skrbi, da sem ji večkrat je*al vse po spisku. Zakaj? Ker pač na lep način ne razume popolnoma nič.

To pa ji ne daje alibija zato, da izigrava sistem in deluje v škodo otroka. Kot praviš ti. Jaz in ona sva opravila, vendar to nikakor ne pomeni, da lahko počne kar hoče.

ma-go: četudi nimaš skrbništva, imaš po zakonu pravico, da se o POMEMBNEJŠIH odločitvah odločata starša skupaj. To ima povezavo s starševstvom, ne skrbništvom.
Upoštevaj tudi to možnost, da te otroka lahko ”navijata na obrate”, ti govorita, kar želiš slišati in malo taktizirata tu, malo tam. To otroci ločenih staršev kdaj počnejo. Poleg razlage gospoda Juula, da otrok izraža svojo nejevoljo in togoto nad situacijo.
Poveš, da skupno skrbništvo z bivšo ni mogoče izvajati, pa vseeno tiščiš, da bi ga imel?
En vzrok ločitve je tudi nestrinjanje v vzgoji skupnih otrok. In vidva sta ločena; se ne in nista strinjala že takrat. Ona ima pravico do svojega mnenja in vzgoje in to do svoje, ja?
Zakaj bi šla bivša na ”zdravljenje”; ker si ti tako precenil, ker ti tako ocenjuješ ter misliš?
Če je tako neizmerno neprimerna skrbnica (kot smo ti že povedale mnogokrat): DOKAŽI, in doseži predodelitev. Pripravi KONKRETNE dokaze.
Mnenje otroka lahko upoštevajo/ali ne; niti ni nujno, da bo v tvoj prid, njuno mnenje, niti mnenje sodnice. Vprašaj se tudi kako se bi(bosta) otroka počutila, če(ko) boš od njiju pričakoval tako težko odločitev za/”proti” enemu staršu. Jima to privoščiš? Kaj pa, če jima tako, kot je, tudi ustreza?