Moja tašča je jeseni izvedela, da ima raka na jajčnikih, rak pa naj bi bil v tretjem stadiju. Začeli so s kemoterapijo enkrat na tri tedne, po šestih naj bi vse skupaj malo oplahnilo in bi šla na operacijo. Zadeve so se zapletle, saj se ji je začela nabirati voda v trebuhu in so ji izčrpali kar 6 litrov iz trebuha ter dejali, da ne morejo operirati. Zdaj hodi vsak teden v Ljubljano se pokazat in gre domov. Izvedeli pa smo, da ji ni pomagala nobena kemoterapija.
Zanima me, kaj lahko še naredijo, da se pozdravi ali vsaj….ne vem. Napovedi so slabe, sama pa tudi že sluti, da so zdravniki obupali nad njo. Kako bo naprej? Bolečine so hude, ona pa noče preveč jemati zdravil, saj pravi da jo po njih boli želodec, zdravnik mi je pa povedal, da jo boli od bolezni in ne od zdravil. Kako ji to razložit? Kaj naredit? Kaj nas čaka? Zakaj se ji nabira voda? Ma kup vprašanj, ki jih niti ne upam postavit zdravnikom.

Dragi zaskrbljeni in obupani!

Preživite ostali čas, ki vam je ostal čim bolj radoživo. Ne pozabite si povedati, da se imate radi saj smo si ljudje dani drug drugemu za kratek čas. Pišete, da imate kup vprašanj, ki pa jih ne morete zastaviti onkologu. Vprašajte jih kar želite saj vam bo tako bolj jasna slika in vedeli boste kako naprej. Tudi mi smo za očeta dobili zelo slabo upanje, a smo se maksimalno trudili in, ko je prišel atijev čas odhoda smo vedeli da smo zanj naredili vse. Saj veste vse ostalo pa je bilo v božjih rokah. Danes sem na drugemu forumu med žalujočimi a še vedno pogledam tudi sem in na žalost je vedno več ljudi, ki se bori s tem hudičem.

Želim vam veliko sreče in da boste še dolgo skupaj,

L.

To, kar opisujete, smo mi skoraj dvajset let nazaj doživljali z babico, očetovo mamo. Čeprav je pri njej to potekalo veliko hitreje. Slučajno jo je otrok v bazenu brcnil v trebuh, čisto malo, njo pa je še teden dni bolelo, je šla k zdravniku, takoj v bolnico, niso je mogli operirati, samo tekočino so ji črpali iz trebuha, res, v enem tednu se ji je nabralo, kot bi bila tik pred porodom. Niso mogli nič in so jo jo kanili v ponedeljek poslati domov. Rekli so, da naj bi živela še pol leta. Verjetno na srečo (ker rešila se je) pa ji je v petek prišel strdek do pljuč (ali kako že) in samo enkrat je težko vzdihnila in zaspala. Ona je bila še en mesec prej tako mladostna in živahna, letala je po celi Ljubljani in ta mesec dni ležanja, od tod verjetno strdek. Mi še vedno tako razmišljamo, da se je na takšen način rešila.

Vsak dan se zahvalim Bogu, da so pri moji mami zadevo ujeli, ko je bila še v fazi mejnomaligno in je moja mama danes super. Pri očetovi mami, moji babici, je bila zadeva že v četrtem stadiju in njej so takoj rekli, da ne bo ne operacije ne kemoterapij. Tolažila sem se vedno s tem, da je preživela 70 lepih in zdravih let. Samo žal mi je, da je takrat nisem šla večkrat obiskat v bolnišnico. Bila sem najstnica, pa nihče mi ni povedal, da je tako hudo, pa sem raje skakala okoli s prijatelji. Mi je pa še vedno hudo, ko vidim na cesti kakšne njene prijateljice, ali pa njeno sosedo. Vse so bile takrat stokrat bolj betežne od nje, ona je celo imela več energije od mene, ampak one so danes pri skoraj 90-ih še žive, moje babice pa že tako dolgo ni več.

Tisto, čemur vi pravite voda v trebuhu, je verjetno prosta tekočina. Sklepam. Je bolje, da pustim, da vam kakšen medicinec napiše, ker jaz bi vas lahko zavajala, imam namreč premalo znanja.

Ta teden je bil zopet naporen. Predvsem psihično. Človek bi rad pomagal, pa ne more. Res je, kot ste rekli, da naj veliko časa preživimo z njo. To tudi sama mislim in jo z otroci večkrat obiščem. Zanimivo, da imava sedaj veliko lepše odnose, se obnaša do mene tako, kot da mi je mama. Zato mi je še toliko težje.
V sredo je bila v Ljubljani in so jo poslali domov češ da nimajo kaj naredit in da naj pride, ko jo bo bolelo, skratka dali so ji vedeti, da ni več upanja. Pa je bila potrta samo del dneva. zvečer me je že klicala, da gre naslednji dan k enemu bioenergetiku ali zdravilcu oz. nekaj takega in da bo poskusila tudi to, kar sva ji svetovali jaz in njena prijateljica. Sej škodit ne more. Pa je prišla domov polna enerrgije, brez bolečin, sproščena, vesela. Upanje res umre zadnje, saj smo vsi začeli upati, da ji bo pa to morda vsaj malo pomagalo, vsaj da ne bi imela bolečin, saj pravijo, da so bolečine na koncu hude.
Na živce pa mi gre, ko me nekatere njene “prijateljice” sprašujejo, koliko časa pa so ji dali še zdravniki????? Halllooo!!!!! Pa so rekle, da zdravniki to povedo. Pa je to res? Sej ne morejo vedeti. Vse skupaj je bedno. Ta bolezen…..
Hotela sem ji predlagati, naj gre kam, na kakšno prireditev ali kaj takega, kar bo zmogla, naj se ne skriva kar doma, naj gre med ljudi, pa ne vem, če je prav, če ne bo za to kaj narobe.

Ona ima pravico upati, vsak človek ima to pravico. Pustite ji to upanje, pa čeprav je mogoče neosnovano (ali pa tudi ne), kajti človek je z upanjem srečnejši. To je moje mnenje.

Pozdravljeni. Tudi jaz sem bila lani septembra operirana za tumorjem na jajcniku. Marker je bil cez 1300. Po operaciji je padel na 60, po prvi kemoterapiji pa pod 35. Marca letos sem zakljucila kemoterapijo. Pocutim se kar dobro, ce opustimo tezave, ki jih pusti kemoterapija. No, sedaj me zanima, kaj bi lahko storila, da bi izboljsala imunski sistem. Ali naj grem na alternativno zdravljenje imunskega sistema, ali probam homeopatska zdravila? Kaj mi predlagate?

POZDRAVLJENI, RADA BI SAMO VPRAŠALA, KAJ POMENI DIAGNOZA Ca ovarii G3 stadij IV C56, postavljena po operaciji in odstranitvi pri raku jajčnikov, kar se je dalo odstraniti ? lp

Pozdravljeni!

Imela sem histerektomijo, po mnenju konzilija sem napotena na kemoterapijo. Dobivala naj bi infuzijo na vsake tri tedne. Zanimajo me vaše izkušnje glede kemoterapije.

Moram tudi povedat da sem v dilemi ali sploh naj privolim v kemoterapio ker mi je onkolog rekel, da je primarni rak odstranjen in tudi na bezgavkah ni nič.

Kakršnekoli Vaše izkušnje bodo dobrodošle

Hvala

Pozdravljeni,
moja mama je pred prazniki zvedela da ima tumor na obeh jajčnikih. Za tvorbo sploh ni vedela. Operirali je niso,ker so tvorbe že tudi na črevesju in bodo prvo naredili kemoterapijo in upamo,da bo operacija možna kasneje. Naslednji teden začne s kemoterapijo. V izvidu sem zasledila,da gre za rak s stopnjo 3C. Na internetu sem prebrala,da gre za najbolj zahrbtnega raka in preživetje samo 25 % na petletno obdobje. Kaj to dejansko pomeni. Kako hitro lahko ta rak sploh napreduje? V mesecu dni se namreč ni zgodilo nič, razen da raste tumor. Koliko let ji še preostane? In še vprašanje…kateri dan po kemoterapiji je najhujši in potrebuje pomoč ? Ali lahko to pričakujemo že po 1.kemoterapiji,ki naj bi bila naslednji teden? Hvala za vaše odgovore.

Osebno ne dajem prognoz, ker je to odvisno od posameznika, ali ima voljo in borbo, ali pa že ob postavljeni diagnozi omaga in se ne pobere več. Nekateri podpirajo zdravljenje, drugi si še bolj škodijo… Vse to v teh raziskavah ni zajeto.

Ne vem, kako ste mislili s tem, kdaj rabi pomoč – ali pomoč v gospodinjstvu ali pomoč v obliki dopolnilnega zdravljenja. Dopolnilno zdravljenje se naj bi začelo takoj, ker kemoterapija uniči tudi zdrave celice in z vsako kemoterapijo bo slabše. In če bo imunski sistem preslab, se bo zdravljenje s kemoterapijo preložilo ali prenehalo. Potem se lahko zgodi tudi, da ne bo dovolj močna za operacijo. Tudi po operaciji ne bo zdrava; to veste sami, da je zato prišlo do napredovanja… Če ne bo nadaljevala dodatnega zdravljenja tudi po končanem agresivnem zdravljenju, se zgodi, da pride nekaj mesecev po operaciji črevesa tudi rak v jetra…Nerada napišem kaj takega, ker tisti, ki so napačno pozitivno orientirani nočejo videti resnice in bi mi takoj očitali negativnost. Pa tudi zato, ker takšen strah bolj škodi, kot pa pomaga.

Nekateri prenesejo prvo kemoterapijo zelo dobro, drugi že prve ne. To se ne more trditi za vse enako. Res pa je, da je rakav bolnik preobremenjen in da mu naj bi pomagali ga razbremeniti – to se začne že v gospodinjstvu ipd. Mama si mora vzeti čas za sebe, za gibanje na svežem zraku, za zdravo prehrano, dovolj tekočine, se posvetiti sebi in ne le funkcionirati za druge. Razbremeniti telo in dušo, pomeni tudi, se pogovarjati z njo in ji prisluhniti, kaj reče – če kaj reče. Morda niti ne bo povedala pravočasno, da rabi pomoč, ker Vas noče obremenjevati, ali pa ker ne more pokazati, kako zelo je bolana (nekateri se tega tudi ne zavedajo). Črevesne diagnoze imajo posebno osebnostno sliko, več o psihosomatiki črevesnega bolnika boste našli na spletu. To Vam bo vsekakor pomagalo mamo bolje razumeti.
Vse dobro!

PS: za leonido9
Ali mislite, da bo potem bolje, če ne privolite v kemoterapijo?
Tudi po operaciji so še rakave celice v telesu. Morda se že tudi kje drugje kopičijo, brez da so jih opazili.
In morda bi s takim ravnanjem le še skrajšali čas do peritonealne karcinoze. lp

Hvala za vaše besede. Mogoče se bo še kdo vključil in napisal kakšen nasvet in svoj pogled. Resnično,rada bi pomagala po svojih najboljših močeh in sem še nekako zmedena, vse poteka tako na hitro, od diagnoze.naprej. Ja, mama je stara 71 let in oče skoraj 80 let. Zaenkrat še gre in stvari so urejene, mama je precej bolj mirna če je vse urejeno. Živita namreč sama. In skoraj uro vožnje imam do njiju. Sama pa tudi imam družino ( in še dva mladoletna otroka),ki sta še vedno potrebna moje pomoči. Poleg tega pa še zahtevno službo. Dnevno pomoč v gospodinjstvu jima bolj težko nudim oz. je to skoraj nemogoče, lahko pa stvari nakupim in pripeljem, za kakšen dan ali dva pa tudi skuham. No, pogrel pa oče tudi bo. Razmišljam,da bi naročila prehrano na dom. vendar zaenkrat gre in tudi onadva pravita,da dokler bosta zmogla tega še ne bi imela. Raje kuhata svoje juhice. Ali je potrebno po kemoterapiji pri vsakem obroku spodbujati bolnike,da jedo? Mislim,da mora mama imeti nekaj časa tudi zase in je mogoče bolje,da ne poskušam voditi še njenega gospodinjstva. Ali imam prav ali je to moja napaka? Ne razumam vas kaj ste imeli v mislih,ko pravite pomoč v obliki dopolnilnega zdravljanja? Še napišete kaj, nasveti bodo dobrodošli.

Kot ste rekli, morda bo še kdo drug napisal, kako je organiziral to pri svojih starših. Sama sem že v letih in četudi živim skromno, si tu in tam plačam tujo pomoč, ker mi primanjkuje časa za vse. Prav zato, ker se zavedam, da je stres „strup” za telo in dušo. Morda pa boste našli skupno rešitev s starši; vprašajte jih, kako si oni to predstavljajo, kako bi se organiziralo potem, ko ne bodo mogli več sami. Sama sem napravila tudi izkušnje, da mi nič ni pomagala vsa zelenjava in vse drugo v hladilniku, če nisem imela moči, da bi to pripravila. Takrat rajši nisem pojedla nič in ne bi hotela s tem obremenjevati še otroka. Tako, da je res težko dobiti realno sliko, kdaj je potrebna pomoč. Lep pozdrav!

Masinka, čutim, da ste v stiski, zato: moja izkušnja pri kemoterapiji (rak jajčnikov-kemoterapija s platinolom) je bila naslednja: 3 do 5 dni sem jedla le kuhano zelenjavo (krompir v kosih, bučke in korenje) in kompote-v glavnem jabolčni, pila sadni čaj in vodo. Vse drugo mi je zelo smrdelo in imela sem zelo kovinski okus v ustih-pomagal mi je kakšen limonin bonbon za lizanje. NE silite je s hrano- pomembno je , da dovolj pije- če je treba po žlici, če bi ji šlo na bruhanje po večjih požirkih iz kozarca. Pustite ji, da skrbi sama zase- meni je mir veliko pomenil. Predvsem povejte mami, da ji želite pomagati NA NJEN NAČIN in naj pove, kakšna pomoč bi ji ustrezala. Enako se pogovorite z očetom. Jaz sem morala odločno povedati, da zmorem sama skrbeti zase . V tistih 14 boljših dneh do naslednje KT sem si kakšne tvari pripravila za nori teden po KT in tako je tudi minilo do šeste KT.
Vaša mama je verjetno še v dobri kondiciji, več pomoči bo potrebovala po operaciji. Želim vam, njej in vašemu očetu umirjeno spremljanje zdravljenja- o prognozi preživetja pa se boste pogovorili z njenim onkologom po operaciji. Jaz sem se popolnoma pozdravila. LP Bija

Še enkrat hvala za nasvete. Upam,da nisem preveč vsiljeva in zvedava. Želim se pač malo pripraviti in organizirati življenje tako,da bomo vsi na nek način zadovoljni ( starši, partner, otroci,služba in nazadnje še jaz sama ). Menim,da se tudi mama ne bi strinjala,da bi vse dni skrbela samo za njo ostale pa bi zapostavljala. To lahko naredim kakšen dan v tednu ne pa vse dni v letu. In kar malo sem pomirjena, ko sem prebrala odgovora
gospe Drive in Bije1. Nekaj pa je zame še vedno neznanka … mami so rekli,da bodo izvajali ambulanto zdravljanje s kemoterapijo. Ali mora priti zjutraj v laboratorij tešča? In potem je brez hrane celi dan?
Ali je prav,da grem k mami naslednji dan po kemoterapiji ali raje kakšen dan kasneje?
Lep pozdrav!

Moja mama je bila diagnosticirana z rakom a nevem točno kakim. Imam nekakšen “čuden” zapis in bi prosil če bi mi kdo razložil kaj je to. Zelo me skrbi. Hvala 🙂

Definitivna diagnoza: Ca.ovarii lat. dexter, serozni papilarni adenocarcinom FIGO IAG3
Zdravljenje: 4 cikli kemoterapije, standardno

Imela sem rak jajčnikov stadij III, 6 kemoterapij in že 5 let živim po operaciji. Zdravila sem se tudi z BIOBRANOM in pripravkom aloje, po recepti patra ROMAN ZAGO, ki obstaja tudi knjiga.))

Pozdravljeni vsi skupaj!

Imamo situacijo v družini kjer je relativno mladi ženski (38) v 28. tednu nosečnosti z laparoskopijo diagnosticiran karcinom ovarija, slabo diferenciran serozni, laparoskopski stadij III.C (po mnenju kirurgov operabilen).

pred cca. dvema mesecema smo na rednem ultrazvoku opazili povečan levi jajčnik 12×8 in nemudoma pozikali ostala mnenja, naredili vse mogoče preiskave z več MR preiskavami, na kar smo pristali na lap. odvzem vzorca iz trebušne stene, ki je pa dal prej omenjene rezultate.

Že cel teden norimo po raznih klinikah, in po pogovoru z OI v Ljubljan je predlagana najboljša možna rešitev (po njihovem mnenju). Predlog: počakamo, do 30 tedna, prekinemo nosečnost z carskim r. (kar je po mnenju večih pedijatrov in porodničarjev varno saj je pri otroku razvito vse in ne pričakujejo težav) na kar nadaljujejo z operacijo (10+ ur), da odstranijo vse rodne organe ter zasevke. Perioperativno pride v poštev zdravljenje s Cis-platinom (izpiranje trebušne votline med operacijo), po operacijskem okrevanju pa predlagajo en cikel (4-6KT) verjetno Karboplatin in Paklitaksel, kot preventivo za zaustavitev širjenja bolezni.

Za sedaj imam največ zaupanja v SLO zdravnike, saj so moje osebne izkušnje na njihovo odzivnost in zavzetost zelo dobre.

Moram povedati, da je to tudi edini znan primer do sedaj, da se je rak jajčnika pojavil v visoki nosečnosti.

Zdravniki verjamejo v uspešnost tega posega saj gre za žensko z zelo zdravimi organi itd…. ampak vseeno me zanima kaj mislite ostali, ki ste se že srečali z podobno situacijo. Tudi če pozna kdo kakšno specializirano kliniko kjer bi lahko dobili še kakšno mnenje. Imamo še cca. 2 tedna do operacije.

Zahvaljujem se vsem za pomoč!

p.s. finančne zmožnosti imamo skoraj neomejene ampak zaenkrat to ne pomaga veliko.

Pozdravljeni,
še ni 2 leti ko sem se prvič oglasila. Mami so odkrili tumor na jajčnikih (IIIC). Kemoterapijo in operativni poseg je prestala , vendar z upanjem,da je zdaj ozdravljena. Zdaj se tumorski markerji spet dvigajo in UZ trebuha je pokazal tekočino. Kako ji razložiti zakaj se je to spet ponovilo.Kaj vse jo čaka tokrat?

Osebnih ali družinskih izkušenj s to vrsto raka nimam, imam pa sosedo, ki je zbolela za rakom jajčnika 3,5 let nazaj. Podrobnosti samega tumorja ne poznam,vem pa da je imela stadij IIIC, z visokim gradusom, kar ne pomeni nič dobrega. V glavnem napovedovali ji niso nič dobrega. Opravili so obsežen operativni poseg, za katerega so se zdravniki stežka odločili zaradi slabe situacije. Po operaciji pa so celo dejali, da jih je presenetila izredno slaba situacija in če bi vedeli, je zagotovo ne bi odpirali. Potem je imela KT in obsevanje. Vse je prestala in začuda je ostala aktivna, pazila celo na dva vnučka, hodila na sprehode vsak dan ne glede na vreme…… Markerji so ji padli po vseh terapijah, ampak po dobrem letu so spet narastli. Šla je na ponovno operacijo, sicer ne zaradi zasevkov, ampak zaradi zarastlin po prvi operaciji, zaradi katerih je imela hude težave po hranjenju. No, po tej drugi operaciji pa so markerji podivjali. Trenutno zaključuje svoj drugi cikel kemoterapije, mislim da jo je prejela 6x. Markerji so malenkost padli, ampak pravi da se počuti zelo slabo, komaj kaj hodi in je izredno shujšana. Vseeno še ima voljo,mož pa pravi, da na OI, čeprav se trudijo in jo zdravijo, ne pričakujejo pomembnega izboljšanja.
Torej, zakaj se bolezen ponovi, napreduje? Ko so v telesu enkrat rakaste celice, ne more nihče 100%, kljub zdravljenju/kt/obsevanjem potrditi, da ni v telesu ostalo niti ene rakaste celice več. In to je dovolj, da se nekje zasidra in nadaljuje s svojo delitvijo. Zdaj, zakaj pri enih se ponovi, pri drugih ne….. je več vrst tumorjev, vsak človek ima svojstven imunski sistem, način življenja, geni, ……. vse to vpliva. Na pregledu bodo ugotavljali ali gre za metastaziran rak, kar pomeni, da ima zasevke drugje po telesu (še vedno pa gre za rak jajčnika) in bodo skladno s tem tudi ukrepali. Kako pa je težko reči. Tudi metastaziran rak se da zazdraviti, pozdraviti pač ne. Ampak pred kakršnimkoli napovedovanjem počakajte na diagnozo zdravnika.
lp

Preberite tole pričevanje, mogoče vas bo prepričalo. Je objavljeno na tem forumu, že od 27.5.2014, pod imenom Še sem živ:
Tole pa je pobezava na tisto stran: http://med.over.net/forum5/read.php?72,1822247
Takole piše:
Ko sem šel na pregled oči, so mi rekli, da imam melanom žilnice in glede na velikost je bilo mnenje, da lahko napišem oporoko (ni bilo sicer rečeno dobesedno, a možnost preživetja je bila nekje 1%). Dejansko sem bil ves v metastazah kar sem spoznal kasneje.
Na internetu sem našel edino rešitev, ki je bila podprta iz biokemijskega stališča. To me je prepričalo, itak izgubiti nisem imel več kaj. Tega je že eno leto in še sem živ. Na eno oko vidim normalno na onega, kjer je bil prvi tumor zaenkrat še nič, vendar je napetost v njemu popolnoma popustila. Ne čutim več bolečine pri obračanju oči. Pri tem ves čas delam normalno.
Tistega, ki zanima tak izhod naj v googlu odtipka “olje vodka rak”. Nikolaja Ševčenka. Prevedel pa je Zdravko Zapušek.
Naj omenim, da rak v pljučih je izginil že po 3 mesecih, v ušesih in ob obnosni votlini malo kasneje. Rakasta razjeda na srednjem delu stopala pa že po 1 mesecu.
Prosim posredujte naprej, saj bo morda komu rešilo življenje. Meni je delovalo oz. deluje.
Vso srečo pri spopadanju s to na videz brezupno boleznijo.