Pozdravljeni,
upam da mi boste lahko pomagali. Moj 5 letni sin se zadnjih 14 dni zbudi vsako noč in ima napad straha. Malo sem pregledala na internetu in zgleda tako kot nočne groze. zbudi se kmalu po začetku spanja uro ali dve po tistem, se trese zelo trese, včasih joka, nekaj momlja, ima široko odprte oči, kot da bi bil buden ampak ni. To traja 5-10 min. Ponavadi ga dvignem greva lulat, malo pije, ga božam in sprašujem stvari, ko vidim da se spomni česa iz dogodkov dneva, vidim da je prišel k seb, ker kot pravim ni razlike izgleda kot da bi bil buden. ne vem kaj bi bil vzrok k temu, ima dokaj enako življenje. Ali bo to minilo, je prehodno ddobje, je lahko to tudi kakšen fizični zdravstveni vzrok…? malo me skrbi ker se to dogaja vsako noč.
Hvala za vašo pomoč.
LP ana

Pozdravljeni,

Ti nočni napadi strahu, kot jih doživlja vaš otrok, niso najbolj običajni. Vsi otroci ponoči predelujejo dogodke, ki so jih doživeli čez dan, nekateri dogodki jih plašijo manj, nekateri dogodki pa bolj. Vse je odvisno tudi od vsakega otroka posebaj. Nekateri so bolj občutljivi, in jih zna plašiti že najmanjša sprememba v življenju, nekateri pa ta isti dogodek že naslednji trenutek pozabijo.

Ste pa napisali veliko premalo, da bi se dalo povedati kaj več. Razmišljajte predvsem v smeri, kaj se je zgodilo pred 14imi dnevi. Sin tega očitno ne zna predelati in ga to plaši, zato mu morate vi pomagati predelati ta dogodek. To pomeni, da mu v njemu primerni obliki razložite, torej predelate, objasnite dogodek, in mu ga posredujete v obliki, ki otroku ne bo več strašljiva. Kot dogodek je lahko karkoli, od dogodka v vrtcu, pri starih starših, prepir z možem, prespal brez vas doma, se ustrašil, ker vas ni našel…skratka – karkoli, kar ste vi lahko že zdavnaj pozabili.

Lp

Pozdravljeni!

Hvala KatjaT, ste praktično odgovorili namesto mene. Nočne more so poizkus naše psihe, da predela nepredelano. Strah pa razrešite tako, da mu pogledate “naravnost v oči”. Torej kar z besedo na dan (zjutraj ne sredi noči!):

Sine ponoči se zbudiš in tuliš kot da se ti je kaj res hudega zgodilo. A se kaj spomniš? Kaj se ti sanja? … Naj pove zgodbo, naj govori o tem, česa ga je strah. Ne minimalizirajte njegovih strahov, samo dovolite, da se izrazi. Potem in šele potem, ko se izrazi, ko pove in dovolj opiše, česa točno ga je strah, potem lahko razmišljate o strategijah, kako se lahko s tem spopade.

Nekaj namigov “kako”, tudi tule: http://med.over.net/forum5/read.php?25,6848502

Kako se z otrokom pogovarjamo o njegovih čustvih tudi v knjigi: Faber/Mazlish: Kako se pogovarjamo z otrokom in kako ga poslušamo in H. Ginott: Med staršem in otrokom.

Seveda pa sledite svojemu občutki in se obrnite po strokovno pomoč, če boste imeli občutek, da stvar ne izzveni. Včasih so drobne nianse v pogovoru tiste, ki obrnejo tok stvarem in otroka osvobodijo strahov.

Alenka O.