Skrbna … tvoje odgovore sem že prebrala in sem se kar našla noter. Bomo videli kako se bo zadeva odvijala tudi naprej. Danes smo imeli npr. dokaj mirno noč … zbudil se je le ob 1:30 za požirek vode in potem ob 5:30 za mleko in spal kot angelček (seveda … jaz ob njemu). Verjetno je res point vsega to, da se jaz sprostim in nekako prenesem to sproščenost nanj. In potem se bo vse rešilo …

Samo resnično upam, da bo čimmanj takšnih noči. :((((

Ne vem, bugi, če je v tem point. Mi smo, recimo, najhujši napad imeli na dopustu, ko smo bili vsi maksimalno sproščeni. Ne vem, če tukaj obstaja kaka taktična rešitev, jaz je v skoraj 2 letih napadov nisem našla. Razen tega, da sem ga trdno stisnila v objem in mu pela. V 95% je to zaleglo, v 5% ni zaleglo nič, ne izhod na zrak, ne vožnja v avtu, ne kopanje v banji – otrok je tulil in se me oklepal. Edino, kar pri nas je igralo vlogo, je bilo dnevno spanje in preutrujenost otroka. Predolgi dnevi s premalo ali nič dnevnega spanja so bili garancija za nočne napade, ne glede na to, če je čež dan še tako zelo užival. Če čez dan ni imel počitka, je bila ponoči štala.

Jaz bi na tvojem mestu skušala otroka čimbolj umirit in ga imet med spanjem čim bliže. Pri nas je včasih preprečilo napad, če se me je lahko takoj dotaknil ali obratno, če sem ga jaz takoj slišala in ga z dotikom pomirila. Itak sem bila zdresirana, da sem reagirala na “tisti” jok- ker ta jok je povsem drugačen od tistega za žejo ali kaj drugega. Čimveč mirnih noči tudi tebi!

Še ena z enakimi postopki kot Skr bna*, res je pomagalo, da sem ga pomirila. Jaz sem ga ponavadi začela brihtat s kakšno stvarjo, ki se je zgodila čez dan, da se je začel malo pogovarjat. Ko pride k sebi, potem ponavadi zaspi nazaj in se zjutraj niti ne spomni. Mislim, da je pa odvisno tudi od otrokovih travm; pri nas je bil zadnji napad, ko so peljali zvečer deda v bolnico.

Hja … … jaz sem pa mnenja, da je dopust precej stresen za tako majhnega otroka. Jaz sem to opazila lani, ko smo bili na morju. Sicer je bil nasmejan in igriv in se je zelo zabaval. Vendar mi je kazal, da ga nekaj muči na drugi način … tako da ni jedel skoraj nič … spanje ponoči je pa tudi bilo bolj tako tako.

No … kakorkoli … hvala za nasvete in upam, da čimprej izzveni.

Redkev ima sitnega šefa in se potem tukaj gor prazni s svojimi bolnimi pripombami. (sem zasledila na sosednjem forumu…:-) sem šla z iskalnikom prebrskat ,če ima vedno take bolne..

Ma šef je grozen in tečen, ne morem več. Samo tale mulček od bgv pa tudi točno ve, da jo lahko okol prsta ovije, he he he.

Zbudi ga petnajst minut preden se sam zbudi z jokom. Baje pomaga. Vso srečo

pri nas je po letih hudega kričanja ponoči končno pomagalo to, da smo nabavili radiostezijske plošče… mogoče pa je le prerastel…

Uf, tale redkuca pa pečeeeeeeeeeeee!

Naš enajstmesečnik, se tudi pogosto zbuja, posebi sedaj, ko imamo uvajanje v vrtec. Še preden se čisto prebudi ga vzamem k sebi in mu tiho šepetam ali pojem, luči ali tv mu ne prižigam, če pa še ne zaspi ga kar v temi sprašujem (malo se vidi) kje je to, kje je tisto…, dokler spet ne zaspi, potem ga še nekaj časa nosim in ga položim nazaj v posteljico. In tako tudi po 3x ali 4x na noč.