Motivacija za vsak dan!
Sam hvalim se, to je pa dobro napisano.
Tudi jaz sem se počutila enako. Do 8 let nazaj sem imela 65 Kg in sem imela kar manekensko postavo, pred porodi sem se gibala med 62-63 Kg. Potem pa vedno več dela v službi, sedeče delo po 12 ur, težave doma, službi, doma, otroci itd…. to terja davek. In sem prilezla do 84. S tem, da moram priznati, da toliko ukvarjanja s športom, kot se grem zdaj zadnja 3 leta, se nisem od svojega 20 leta, pa jih bom imela letos 45. Torej 20 let sem lenarila. Zdaj migam ene tri leta, poleti bolj, samo kile se me pa tudi kar držijo. Med poletjem uspem shujšat na 78, potem pa spet nazaj do 83-84 in spet hujšat. Ne uspe pa mi shujšat do ene 75 ali manj. Moj cilj je 70, samo prvi tak prelomni pa 75. Upam, da mi tokrat rata, saj spreminjam življenjski stil. In ja, kadar se uredim, sem si všeč z 65 in z 84 kilam. Tudi moj dragi me obožuje z vsemi krofki in nimam kakšnih predsodkov, prav luštno se imava. Tudi komplimenti padajo, poželjivi pogledi drugih.. marsikdo reče, da ker sem velika (176 cm) mi ni videt da mam toliko kg. Ampak moja želja in počutje se mi zdi da bo drugačno, ko dosežem teh 75, pa še Itm bo med normalnimi, zdaj je rahlo povečan. Sem imela pa to smolo, da sem v najlepših letih imela najslabšega partnerja in zanj nisem bila dovolj dobra, pa kar sem storila. Nisem se imela dovolj rada. Tega se zdaj učim, je pa pa bistveno težje zdaj to področje osvajat, ko imam družino, partnerja in drugačne obveznosti kot pa takrat, ko sva bila sama s partnerjem, samo žal nepravim. Zato punce, imejmo se rade, pa če je kak Kg več ni nič narobe, samo me se moramo počutit fajn. Jaz mam zdaj ful veliko motivacijo, mora ratat.
Dobra tema in ugotovitve. Sama imam v prvi vrsti pred očmi to, da “sem fit”. To zame pomeni, da sem zdrava, da brez večjih problemov prehodim 10-15 km oz. se upam povzpeti na vsak slovenski hrib. Pri hrani pa? Rada dobro jem. Kar načeloma tudi ne bi bil problem, če bi jedla samo takrat, ko sem res lačna, in toliko, da sem sita. Ne vem, če si bom bolj všeč, ko bom imela manj kg. Vendar, dokler ne bom tam, ne bom vedela.
Bom pa malo bolj zadovoljna, ko bom uspela to ugotovit. 😊
Ojla punce! Vidim da ste pridne in tudi veliko pišete, odlično!
Jaz sem se odklopila, tole smučanje je bilo čisto divje v vseh pogledih. Super teden. Na migala sem se vsak dan do musklfibra. Družba odlična. Ostali smo celi. Kaj čem lepšega?
Sladkorček in Bralka, lepo je brat kako sta motivirani. Jaz verjamem, da je enkrat nek moment, neka odločitev v pravem trenutku in potem ni več poti nazaj. Verjamem da sta zdaj v tem. Naj gre do konca!
Ko že omenjaš to “zaščito” pred svetom in ko razmišljam za nazaj:
Ne vem, če je šlo pri meni za zaščito ali kaznovanje same sebe, verjetno kombinacija obojega, očitno je kar nekaj resnice v tem tvojem razmišljanju…
Mislim, da sem podzavestno samo sebe krivila za svoje katastrofalno leto pred desetletjem in se tudi s kilogrami kaznovala. Vem, da sem takrat zase mislila, da nisem dovolj dobra in da moram biti boljša in sem na vsakem koraku psihirala samo sebe za vsako malenkost, pa če sem imela vpliv na to ali ne in dejansko na vse bolezni in smrti tistega časa nisem imela vpliva, jasno, na koncu sem doživela kolaps same sebe…
Ja, potem so me kilogrami verjetno “zaščitili” pred svetom, bila sem ranjena in razpadla, morala sem se ponovno postaviti na noge in zgraditi trdnejši jaz…
Imaš prav, res je tako…
Ti pa za zdaj lahko povem, da ne potrebujem nobene zaščite, ker sem najprej skozi psihično pobiranje iz kolapsa ojačala in uvidela, da sem dejansko močna osebnost, skozi hujšanje sem pa vso stvar samo še potrdila in nadgradila, skozi vse dogodke prejšnjega leta sem si pa tudi dokazala, da trdno stojim na nogah, da imam zdrav odnos do same sebe, da si dovolim padce, šibkost, žalovanje in vse kar spada zraven ter da si zaupam, da grem lahko skozi vse te potrebne procese, da prebolim in zmorem preživeti.
Ja, je čisto drugače kot pred desetletjem.
Zaključek: ne boš potrebovala nobene oblazinjene zaščite, ker se boš znala nosit z vsem okoli sebe :))
Zakaj se pa tebi dogajajo poti naza? 😉
Ravno danes zjutraj ob kavi sem brala nek članek hvaležnosti, ki me je odpeljal malo naokoli do zadovoljstva s samim seboj.
Vem, da nisem idealna in s tem sem se sprijaznila že pred časom, od takrat mi je življenje 100x lepše!
Stremim pa k temu, da sem boljša kot včeraj, boljša kot prejšnji mesec, boljša kot lansko leto, boljša kot prej petimi leti… To me dviguje, bogati, potrjuje in žene naprej, ko pogledam sebe danes in pred pol leta recimo, vidim napredek!
Ne potujem do neke točke in nazaj in spet malo naprej in nazaj, ne vračam se na staro, staro mi očitno ni bilo dobro, če sem se že odlčila za spremembe, torej je opcija samo naprej, pa če je danes pol koraka več kot avgusta lani, je pa to pol koraka, samo da nisem na isti točki, kot sem bila pred pol leta!
Zakaj se ti vedno vračaš nazaj, kaj te tam toliko privlači in zadržuje, kaj te ne spusti naprej?
Javljam se od doma 🙂
V dveh tednih imam 1,1 kg manj. Je bilo vmes že manj kot danes, vendar sem zadnje dva dneva in večer prej na smučanju jedla tudi testenine in spila vsak večer nekaj vina/šampanjca ter nekaj oreščkov. Danes na poti pa tudi kruh. Tako da upam, da bo tole spet hitro padlo. A kljub vsemu je kar ok v dveh tednih, imam pa ta teden tehtanje, bom videla, kako se izide.
Ostala razmišljanja napišem jutri, zdajle sem kar utrujena.
Lahko noč.
Super iztočnice mi dajete, »sam hvalim se«, tudi sama, se mi zdi, imam podobno zgodbo glede kilogramov in zaščite pred drugimi … Pred sedmimi leti sem doživela kruto izgubo, šele zdaj se zavedam, kako hudo je bilo in kako me je razsulo. Borila sem se na vse možne načine, pa zdaj vem, da morda niso bili najbolj pravi, a takrat pač nisem znala drugače. Ali pa so bili pravi, saj ne vem. Zraven pa sem samo jedla, jedla, bila so hujša in malo manj huda obdobja, ves čas sem si želela ohraniti nekaj, pa še sama nisem vedela, kaj. Nisem znala naprej, preganjala me je preteklost, obtičala sem. Edino hrana me je pomirila, čeprav sem se po drugi strani ves čas borila proti njej.
Mogoče sem šele zdaj, po vseh teh letih, naredila droben korak naprej. Mogoče, ne vem. Upam. Mogoče šele zdaj to tudi zares čutim in v tem se razlikuje to od tistega pred leti, ko, zdaj vidim, sem vse delala bolj na silo. Šele ko sem si priznala, da je v redu tudi, če ne hodim najmanj dvakrat tedensko na neke hude treninge in da je v redu, če za nekaj časa neham tečt in da je najbolj glavno, da poštimam prehrano, sicer škodim sama sebi, predvsem pa se ne smem izgubljati v preteklosti, šele takrat se je malce premaknilo. Spočila sem se in želja po iti naprej je prišla sama od sebe. Čeprav – tole izgubljanje v preteklosti je še vedno moja šibka točka.
Toliko za zdaj. Vse dni se mi misli sučejo okrog vsega tega in hvaležna sem za vas, da si lahko kaj povemo.
Evo punce, en teden ležanja, gripe al viroze, obrokov s sadjem in zelenjavo je konec. Danes se počutim bolje, a vseeno je to še daleč od normalnega stanja. Kašelj se noče umirit. Pa kaj je to za eno leto? Slab začetek, dober konec?? Imam pa 1 Kg manj, tako da sem zdaj na 80,5. Upam, da ostane in da bo šlo zdaj navzdol, ker bom tudi migala, saj me moja popolna bejba še zmeri čaka. Moram biti pridna, da se mi čimprej posvetijo očke ko bom zagledala 79,9… ajajaj… kolk bo to luštn..
Punce, veselo naprej!
Danes se uradno pričenja postni čas, jaz kakšnih večjih sprememb ne načrtujem, ker zelo pazim že od 6. januarja. Počasi se kažejo tudi rezultati. Tehtnica že leta ni kazala tako malo, včeraj sem po dolgem času oblekla hlače in so mi dobesedno zaplesale okrog pasu. Sem zadovoljna, zelo. Je pa dejstvo, da bo potrebno malo več gibanja, da učvrstim in oblikujem telo. To mi trenutno predstavlja največji izziv.
Prehrano sem več ali manj spravila pod kontrolo, je še prostor za izboljšanje, no, čisto brez grehov pa tudi ne morem biti.
Gremo s skupnimi močni naprej.
To se dobro sliši. “Želja po iti naprej je prišla sama od sebe”. Ko enkrat ne rabiš na silo, po nekih pravilih, omejitvah, nadzoru. . Ko prihaja iz tebe in je to naravni korak naprej.. Bravo!
[/quote]
Hvala!
Pravzaprav se mi zdi, da je bil prelomen trenutek eno popoldne, ko sem šla s psom na bližnji hribček in dobesedno sem se počutila debelo. Res. Hotela sem malo bolj hitro stopit in ti povem, je bilo kar težko. In prešinilo me je vprašanje Pa kako za vraga se počutijo RES debeli, ljudje s 100 kg in več? Spomnila sem se, kako fit sem bila še pred leti, kako sem tekla, hodila na treninge. Mislim, da je takrat želja po vrnitvi v stare čase postala realnost.
Seveda ni lahko, kljub res boljšemu počutju. Napredovala sem pa v tem, da v službi odločno zavrnem sladkarije, ki nam jih ena sodelavka vztrajno nosi. Eni imajo pa res veselje 🙄
Sem študent in sodelujem z enim podjetjem, s katerim želim raziskati kakšne prehrambene tegobe na sploh zdaj v današnjem času ljudi morijo. Bi si lahko vzeli 2 minuti in mi rešili na spodnjem linku prehrambeno raziskavo.
Hvala Vam.