Motivacija za vsak dan!
Dobro jutro,
upam tudi jaz, da ne bo nobena nikamor šla, so sicer obdobja, so si kakšna vzame malo off, pa se potem vrnemo …
Sem razmišljala, ali zase menite, da trpite za motnjo hranjenja? Jaz – DA. Mi je tudi Sentočnikova to rekla, pa sem že sama to vedela. Ali sem se prenajedala, ali pa sem želela biti na 100% dieti. Če sem vmes pojedla en čokoladni bombon, je bilo konec. In prav to je značilno, preveč ali nič. Mi je tudi svetovala, da se motnjo hranjenja zdravi z dieto, gibanjem in psihoterapijo (v skupini). Ker sem na neko psihoterapijo v skupini že hodila, se v tem trenutku zanjo nisem odločila. Po pravici povedano, sem bila tudi malo razočarana, čeprav je bila skupina prav za motnje hranjenja.
Trenutno vztrajam na mojih sprehodih in telovadbi enkrat tedensko – tudi to sem včasih mislila, da če ne greš vsaj dvakrat, raje trikrat, potem ni nič in torej nisem šla, če nisem imela časa. Zdaj grem enkrat in je za začetek dovolj. Tudi glede hoje – če pridem domov že skoraj ob temi, grem na krajši krog, sicer na večjega.
Kile lezejo dol, počasi počasi, to gre res počasi, vsak dan sproti se opominjam, da sem jih dolgo nabirala in da bodo dolgo tudi dol hodile. Pa kakšen dan obstane, kakšen dan celo malo več pokaže, pa si reče, nič razmišljat, samo dalje. A poznate tisto pesem »Samo mirno, samo dalje« 😊
Prijeten teden, za mene zadnji pred počitnicami! (pa nisem učiteljica 😊)
Hvala za čestitke.
Iskreno? Ni bilo na izi, se pa da preživet. Imam cilj 68 oz. tam, da se bom tudi poleti počutila udobno v svoji koži. Pa ne toliko zaradi kopalk kot zaradi švica na določenih koncih 😉
Ti si na vzdrževanju ali še hujšaš?
[/quote]
Sem še na hujšanju :))
Vrtim se okoli 69, prvotni cilj je bil 67-68, toliko da sem res varno pod 70, ampak zdaj razmišljam, če bi ga znižala še za kilo ali dve, mogoče na okoli 66 😀
Kaj ti je bilo najtežje?
Odločitev? Odrekanje?
Kaj je tisto, kar bi označila kot najtežje?
Kaj je tisto, kar je bilo izi, pa si morda mislila, da ne bo ali te je presenetilo, da je kar šlo?
(ne sprašujem iz lastne radovednosti, imaš namreč čisto svežo izkušnjo, ki bi jo bilo fajn deliti z vsemi, ki si želijo shujšati…)
Hvala za komentar sam hvalim se. Sem pričakovala nekaj takega 😊. Verjamem, da mi želiš dobro.
Tebi je uspelo in ti je vse jasno. Oziroma vidiš moje napake in padce in dlake v jajcu. Misliš, da jih jaz ne? Vem, da imam znanje. Manjka mi pa en ščepec nečesa.. Ne bom niti tukaj o tem.
Tebi se zdi, da je to stvar odločitve, jaz ti pa povem, da ni. Da je to dolga pot. Po kateri hodim že nekaj časa. In še nekaj časa bom. In se ne smilim sama sebi, ampak to jemljem kot del življenja.
Tebi je uspelo s tvojim sistemom. Popolnim nadzorom. Blagor ti in upravičeno si lahko ponosna. Jaz ne bom tako, tudi če vem, da bi mi uspelo.
Bom šla naokoli. Če boste vse ostale obupale nad mano vmes, prav, jaz ne bom 😂.
[/quote]
Hehe, Štefka, vse v življenju je stvar odločitve, boš že še prišla do tega, vem, da je dolga pot, mi je pa škoda zate, da si jo tako podaljšuješ, ker ko enkrat prideš do rešitve, ugotoviš, da je v bistvu vse skupaj zelo enostvano in da si ljudje sami kompliciramo življenje za brez veze…
Tisti ščepec, ki ti manjka, je v praksi! :))
Ni nujno, da ga najdeš v hujšanju, poišči ga kje drugje, v kakšni drugi stvari, ki se je prav tako ne lotiš in ne lotiš, a je malenkostna in hitro izvedljiva. Poskusi pri sebi poiskati te male stvari ki jih odlašaš, a jih lahko hitro rešiš, tu boš našla svoj “ščepec” :))
“ne morem” je pot do ničesar…
Nikdar si ne govori, da nečesa ne moreš. Tudi če zares ne moreš, formuliraj stavek drugače. (to sigurno piše v kakšni od tvojih knjig 😉 )
Zakaj se ne ljubiš?
Kaj je pri tebi tako slabega, da se ne bi mogla ljubiti?
Si človek enak kot vsi ostali, dober in slab, nosiš svoje pomanjkljivosti in vrline enako kot vsi mi, delaš napake in delaš dobra dela v življenju, enako kot vsi ljudje na tem svetu in nimaš popolnoma nobenega razloga, da se ne bi imela rada!
Tudi sama sem šla skozi ta del življenja, dala sem na kup vse kar imam in naredila analizo ter ugotovila, da se ljudje slabo počutimo v svoji koži iz nekih nam kao pomembnih kriterijev, a je vse skupaj v bistvu res eno samo kompliciranje in ko tako psihiramo sami sebe zaradi nekih naših nebuloznih norm in predstav, kakšni naj bi bili in zakaj vse smo slabi, od vsega tega sranja ne vidimo svojih dobrih lastnosti, kaj šele, da bi jih cenili in spoštovali, ker ves svoj čas in energijo usmerjamo v tisti en klinčev drekec in ni šans, da vidimo tisto naše cvetoče polje, ki nam v bistvu daje vrednost…
Uf, sem zakomplicirala… :))
Skratka, po kar nekaj letih ukvarjanja sama s seboj sem prišla do tega, da se imam rada točno taka, kakršna sem, z vsemi mojimi napakami vred, ker to so moje napake in za vsako od njih vem, zakaj jo imam in je ne dam, dokler lahko živim z njo, ko/če pa ne morem več, jo spremenim – včasih na bolje, včasih tudi na slabše :))
Ti želim, da čim prej prideš do tega!
Ja, je kar neka dela in ne gre čez noč, a dejansko so vse te stvari zelo enostavne 🙂
Uf, tole si pa zdaj zadela v polno!
Tudi jaz sem razmišljala enako: vse ali nič!
Od enga sprehoda na teden ni nič, ne da se mi sprehajat vsak dan, torej tudi tisto enkrat ne bom.
Od enega lahkega obroka ni nič, manj jesti ne morem vsak dan, torej ne bom.
itd itd itd
Hudo znano!
Glede kil, ne bit neučakana.
Vsi mi bi radi shujšali zdaj in takoj. Ne gre. Eni bodo sicer sklestili 10kg v dveh mesecih, drugi v enem letu, a dejstvo je, da bosta oba na -10kg, pač en prej, drugi pozneje, a oba bosta na svojem cilju in to je edino pomembno!
Moj cilj je bil shujšati v enem letu, pa se je razvleklo na dve leti in ti povem, da nisem prav nič izgubila s tem, da sem svo zastavljeni čas podvojila, je čisto ok in sem zelo zadovoljna! :))
Tudi jaz komaj čakam počitnice… 😎 😎
Komentar na tvoj zapis. Nihče ne bo nikamor šel 😉.
In še to. Za ovinkom od perfekcionizna je vedno “self-abuse”. Tako da BRAVO za vse tvoje majhne korake. In sprejemanje “da je tudi to dovolj” je ogromen korak naprej. Sem zelo vesela zate.
In tudi zame, ker grem po pravi poti. Počasni, ampak sigurni.
“ne morem” je pot do ničesar…
Nikdar si ne govori, da nečesa ne moreš. Tudi če zares ne moreš, formuliraj stavek drugače. (to sigurno piše v kakšni od tvojih knjig 😉 )
Zakaj se ne ljubiš?
Kaj je pri tebi tako slabega, da se ne bi mogla ljubiti?
Si človek enak kot vsi ostali, dober in slab, nosiš svoje pomanjkljivosti in vrline enako kot vsi mi, delaš napake in delaš dobra dela v življenju, enako kot vsi ljudje na tem svetu in nimaš popolnoma nobenega razloga, da se ne bi imela rada!
Tudi sama sem šla skozi ta del življenja, dala sem na kup vse kar imam in naredila analizo ter ugotovila, da se ljudje slabo počutimo v svoji koži iz nekih nam kao pomembnih kriterijev, a je vse skupaj v bistvu res eno samo kompliciranje in ko tako psihiramo sami sebe zaradi nekih naših nebuloznih norm in predstav, kakšni naj bi bili in zakaj vse smo slabi, od vsega tega sranja ne vidimo svojih dobrih lastnosti, kaj šele, da bi jih cenili in spoštovali, ker ves svoj čas in energijo usmerjamo v tisti en klinčev drekec in ni šans, da vidimo tisto naše cvetoče polje, ki nam v bistvu daje vrednost…
Uf, sem zakomplicirala… :))
Skratka, po kar nekaj letih ukvarjanja sama s seboj sem prišla do tega, da se imam rada točno taka, kakršna sem, z vsemi mojimi napakami vred, ker to so moje napake in za vsako od njih vem, zakaj jo imam in je ne dam, dokler lahko živim z njo, ko/če pa ne morem več, jo spremenim – včasih na bolje, včasih tudi na slabše :))
Ti želim, da čim prej prideš do tega!
Ja, je kar neka dela in ne gre čez noč, a dejansko so vse te stvari zelo enostavne 🙂
[/quote]
Sam hvalim se, če bi ti malce spremenila “ton” svetovanja, bi te mogoče rajši poslušala. Brez zamere, vem da mi hočeš dobro, ampak s stalnim povdarjanjem kako so moji pristopi napačni in kako ti je žal zame…. to se ne sliši prav spodbudno. Ne vem, mogoče si navajena, da ob kritiki in zbadanju ljudje okoli tebe vzcvetijo…jaz ne bom. Mislim, da sva se o tem že pogovarjale.
“Skratka, po kar nekaj letih ukvarjanja sama s seboj sem prišla do tega, da se imam rada točno taka, kakršna sem…”. Po letih ukvarjanja sama s sabo? Zakaj potem od mene “pričakuješ” tukaj in zdaj…saj imaš sama izkušnje. Bi mi rada prihranila pot? Razumem, ampak redko kdo se res nauči na napakah drugih. Mora kar sam čez vse 🙂
Saj bom, grem po pravi poti. Razlika med nama je samo v tem (no, ne samo v tem), da jaz vse svoje vzpone in padce pišem tukaj. In jih ne bom več toliko. Bom rajši javljala samo kako mi gre dobro ;-).
Aja, še to. “Ne morem” po tvoji poti. Nikakor pa ne pomeni, da ne morem. Vse lahko 😉
Sem še na hujšanju :))
Vrtim se okoli 69, prvotni cilj je bil 67-68, toliko da sem res varno pod 70, ampak zdaj razmišljam, če bi ga znižala še za kilo ali dve, mogoče na okoli 66 😀
Kaj ti je bilo najtežje?
Odločitev? Odrekanje?
Kaj je tisto, kar bi označila kot najtežje?
Kaj je tisto, kar je bilo izi, pa si morda mislila, da ne bo ali te je presenetilo, da je kar šlo?
(ne sprašujem iz lastne radovednosti, imaš namreč čisto svežo izkušnjo, ki bi jo bilo fajn deliti z vsemi, ki si želijo shujšati…)
[/quote]
Mislim, da vse vemo, kaj je najtežje pri hujšanju…odrekanje…sploh če se postiš…
Sicer pa zase še zdaleč ne mislim, da zdaj, ko sem nekaj malega lažja, vse vem in da bo sedaj vse na izi teklo do želene teže…
Sicer pa zame še en dober teden brez konkretnejšega gibanja, pravijo v zdravstvu… Ok no, vsaj hodim pa še lahko. 👍😄
Živjo punce.
Mi je zanimivo tole vprašanje.. Kaj ti je bilo najtežje v procesu hujšanja? Meni, ki sem dala skozi toliko in toliko različnih diet in mi je potem končno uspelo je bilo najtežje začetno obdobje. Po 14-ih dneh, ko adrenalin in začetna evforija popustita sem klonila in se vrnila v običajne navade prenajedanja. Potem sem plavala v vmesnem času, ko mi je bilo vseeno za vse, sledilo je obdobje sramu, občutka manjvrednosti, ki me je spet pripeljalo do nove diete. Začaran krog. Zakaj točno mi je nazadnje uspelo, da sem vztrajala, ne vem. Splet okoliščin in velika sreča verjetno. Ena stvar mi je prav gotovo pomagala. Začela sem se vrteti pred ogledalom in občudovati svoj napredek. In to veselje ob pogledu na lepo postavo me je končno rešilo. To je bilo meni najtežje.. Tisti vmesni čas, dokler te končno ne sreča pamet.
Ojla punce!
Jaz sem se od novembra vrtela v nekem začaranem krogu. Bila so obdobja prenažiranja zaradi novice o izgubi službe, nezadovoljstvo…sploh pa potem prazniki, obiski in sladkarije. Potem obdobje migrene in spet nažiranja. Vmes pa gor, dol, gor dol, tako da sem nazadnje na istem. Odločila sem se, da nabavim popolno bejbo in probam doma teh 12 tednov, pa da vidim kakšni rezultati bodo. Danes sem začela po tem programu in sem telovadila. Seveda samo s telovadbo ne bo nič, če bom potem vse požrla kar vidim. Spet sem začela zmanjševati obroke, skratka 100tič na začetku. Jezna sama nase. Tole hujšanje mi res ne gre, drugače pa imam železno voljo, da vsega kar se lotim izpeljem in ne obupam. Naveličala sem že gledat to vago in 80+. Sem skregana z njo in se nekaj časa ne bom vagala – sem na odvajanju, kako dolgo pa ne vem. Skratka, upam, da za teh 50€ izgubim še kaj drugega kot denar.
Punce, zdravo!
Ta forum spremljam že od samega nastanka, seveda s premori.
Vašo temo sem velikokrat preletela, všeč mi je način na katerega komunicirate, podpora in zdrava pamet in modrost, ki veje iz sporočil.
Zakaj pišem? Ker imam dovolj…kot je Slakorček pred mano napisala gor-dol dol-gor-gor, vsako leto isto, že 15 let po moje.
Nimam preveč veliko kg, 5 maščobnih bi jih rada trajno izgubila, s poudarkom na trajno. Lahko tudi tri kile sala, samo da ne pridejo nazaj 🙂
Se neuspešno trudim od začetka leta, nekoliko manj jem, telvadim 3x tedensko, a kg stojijo…čudno je to.
Se vam oglasim, služba kliče.
Čudovit dan vsem!
Sam hvalim se, če bi ti malce spremenila “ton” svetovanja, bi te mogoče rajši poslušala. Brez zamere, vem da mi hočeš dobro, ampak s stalnim povdarjanjem kako so moji pristopi napačni in kako ti je žal zame…. to se ne sliši prav spodbudno. Ne vem, mogoče si navajena, da ob kritiki in zbadanju ljudje okoli tebe vzcvetijo…jaz ne bom. Mislim, da sva se o tem že pogovarjale.
“Skratka, po kar nekaj letih ukvarjanja sama s seboj sem prišla do tega, da se imam rada točno taka, kakršna sem…”. Po letih ukvarjanja sama s sabo? Zakaj potem od mene “pričakuješ” tukaj in zdaj…saj imaš sama izkušnje. Bi mi rada prihranila pot? Razumem, ampak redko kdo se res nauči na napakah drugih. Mora kar sam čez vse 🙂
Saj bom, grem po pravi poti. Razlika med nama je samo v tem (no, ne samo v tem), da jaz vse svoje vzpone in padce pišem tukaj. In jih ne bom več toliko. Bom rajši javljala samo kako mi gre dobro ;-).
Aja, še to. “Ne morem” po tvoji poti. Nikakor pa ne pomeni, da ne morem. Vse lahko 😉
[/quote]
Štefi, a ni dolgčas, če so vsi enaki? :)))
V življenju nas naprej ženejo in spreminjajo tisti, ki so drugačni od nas, s tistim, ki so nam enaki, pa stagniramo, ker se od njih nimamo kaj novega naučiti, se ti ne zdi?
Razlika med nama je predvsem v tem, da jaz ne lažem sama sebi in ko se nečesa lotim, ne odstopam, tudi v času, ko sem se spoznavala, si lizala rane in zorela, sem se lotevala doseganja ciljev in skozi njih rastla.
Hujšanje ni bilo med mojimi cilji, ker mi ni bilo pomembno, razmišljala sem že kdaj o njem, bolj pomišljala kot razmišljala, pač en projekt, ki se ga bom 1x lotila, ko se bom odločila.
Da bi se pa lotila kda v življenju kakšne stvari in si lagala, kao saj bom, pa še to in ono, iskala izgovore, zakaj zdaj ne morem in kakšne vse ovire imam na poti… Uf, to je meni kot klofuta sami sebi!
“ne morem” pri meni sploh ni opcija, pa če gre za “ne morem po tej poti” ali kakorkoli drugače, nikoli ne pomislim, da nečesa, kar si želim, ne morem.
Moja opcija je edino “moram” in ko tako razmišljam, se odpirajo poti in premagujem ovire, če ne gre po eni poti, gre po drugi, tretji, peti, bistvo je, da se premikam samo naprej, ne nazaj!
V prakso se spravi!
Ni pomemben projekt, cilj, ki si ga boš zadala, ne rabi biti to hušanje, kakršni koli drugi cilji, dosegaj jih, pridobi si zaupanje vase in moč, da se spopadeš tudi s tistimi projekti, ki so ti težki!
Če je meni uspelo shujšati 45kg, uspe vsakemu!
Mislim, da vse vemo, kaj je najtežje pri hujšanju…odrekanje…sploh če se postiš…
Sicer pa zase še zdaleč ne mislim, da zdaj, ko sem nekaj malega lažja, vse vem in da bo sedaj vse na izi teklo do želene teže…
Sicer pa zame še en dober teden brez konkretnejšega gibanja, pravijo v zdravstvu… Ok no, vsaj hodim pa še lahko. 👍😄
[/quote]
uf, tebe pa te poškodbe res ne spustijo iz krempljev…
Želim ti čim hitrejše okrevanje in predvsem brez posledic!
Vzemi to s pzitivne plati, telo te sili v malo počitka in na srečo je zima, tako da do pomladi in do vremena primernega za več gibanja iaš čas, da okrevaš! Na pomlad pa na polno :))
A veš, da jaz v teh dveh letih nikdar nisem pomislila, da se nečemu odrekam?
Nimam niti nekega občutka, da nekaj pridobivam, pač hujšam, ampak da se odrekam hrani ali čemu, sploh nimam tega.
Mogoče zato, ker dejansko jem vse in ko si zaželim nečesa, to tudi pojem, pazim pa le na količine.
Post pa ni zame, že če zjutraj ne jem, padam v nezavest, mogoče bi lahko zdržala na kakšnih sladkih in slanih napitkih, a samo na vodi in nesladkanem čaju ni šans! Vsaka vam čast!
Jaz tega vmesnega časa nisem doživela.
Tudi nekega sramu zaradi debelosti nisem imela, jaz sem bila meni ok, pač debela, pa kaj.
Tudi zdaj pred ogledalom ne morem reči, da se občudujem.
Jaaaaa, mi je neznansko všeč, ko mi oblačila zelo lepo pristojijo, ampak ko se pgledam v ogledalo, se čudim sama sebi! Najmočnejši mi je ta občutek začudenja, da sem zdaj pol ožja, kot sem bila. Dejansko se včasih 2x pogledam, če sem res jaz :)))
Čestitke za uspešno hujšanje!
In naj bo tvoja lepa postava trajna! 🙂
VZTRAJAJ!
Bejba, dala si 50 ojrov!
Vztrajaj!
Izkoristi jih!
Meni pomaga vsakodnevno tehtanje.
Vem, da tega ne priporočajo, mi pa res ni jasno zakaj, ker zame je tehtnica vsakodnevna kontrola, kaj se dogaja in v katero smer hodim!
Mislim, če se nečesa lotiš in hočeš to narediti kakor je treba, valjda moraš imeti kontrolo nad svojim početjem in moraš vedeti, v katero smer se premikaš. Zame je ta kontrola tehtanje vsak dan.
Tudi jaz na hitro, služba 🙂
Cuker ven, OH samo zjutraj (ržen, pirin kruh npr.), dopoldan sadje za malico (jabolko npr.), kosilo in večerja zelenjava in meso. Če si vegetarijanka, pa ne vem 🙁
Skratka omejitev OH! Pri meni deluje. Stara sem pa 52, mi hormoni tudi nagajajo.
[/quote]
Daj, oglasi se še kaj, ko boš imela čas, me prav zanima še kaj več, kako gre s tem zdravniško usmerjenim hujšanjem.
Vidim, da deluje, bravo!
Povej še kaj več, kako se počutiš, kako dojemaš, kakšna je razlikamed zdaj in prej, ko si sama hujšala in podobno. Mislim, da so te informacije dobrodošle vsem.