Spremljam na FB eno punco, ima en center (Celote), mislim da nekje na Štajerskem… In njena nedavna objava, mi je dala misliti. Ona je sicer šla čez bulimijo, s čimer na srečo nimam težav. Ampak tudi čustveno hranjenje ima verjetno nekje nek vzorec…
Pripenjam samo en del njene krasne objave…

“Takrat sem se zavedala odgovornosti in bil je čas, da stvari vzamem v roke.
Pa vendar se takrat pot šele prične. Potem padaš v različne oblike motnje hranjenja: od čustvenega prenajedanja, stradanja, rezanja določenih hranil, lotiš se posta, preizkusiš spet 1001 dieto in nič ne deluje.

Zakaj?

Ker je v resnici potrebno začeti čisto na začetku. Sprejemanje sebe se v prvi vrsti začne z razreševanjem vzorcem iz otroštva in okolice, ki te je zaznamovala tako ali drugače. Tam je potrebno poiskati odgovore na naše obrambne mehanizme.

In potuješ, raziskuješ in želiš zgolj eno. Se sprejeti in se imeti rad. Spustiti stare vzorce in počasi postavljati nove temeljne. To je življenje, to je pot… Sama vedno puščam odprta vrata in se trudim slediti Življenju in sprejemati vse tisto, kar mi prinaša na pot. Pa naj bo dobro ali slabo.

Ko se ozrem nazaj sem v resnici hvaležna za vse težke preizkušnje. Brez vseh teh izkušenj, danes ne bi bila to kar sem. Vesela sem, da sem si v nekem trenutku priznala, da ne zmorem sama in si našla pomoč. Ali kot pravi Aljoša Bagola v svoji knjigi greš po NOVO MOČ. Ure psihoterapije so mi zadale ogromno bolečine saj sem se preprosto morala soočiti z vsemi bolečinami, ki sem jih že zdavnaj potlačila tako globoko, da sem na njih preprosto pozabila. Ja, “pametni” so naši možgani. Če se preprosto ne spomnimo otroštva pomeni, da nas je veliko stvari tako prizadelo, da so nam možgani “pomagali” da pozabimo, da lažje preživimo. A slej kot prej prepoln lonec 1x postane resnično PREPOLN. Ne gre več. Potem spoznaš, da je potrebno prvo počistiti staro, da naredimo prostor za novo. Hvaležna sem, da sem bila vztrajna in dovolj pogumna, da sem si dovolila odkriti najbolj temne delčke sebe.”

No, rada bi enkrat napisala nekaj takega..iz lastne izkušnje 🙂 To, da že 2 leti ne morem shujšati, pa si želim, je pokazatelj, da nekaj ni u redu..

No, hvala da me poslušate in razumete…

Skratka, zame gre z današnjim dnem hujšanje na drugi tir. Dala si bom čas. In bom raje malo brskala po globinah. Upam, da kaj najdem, hihi. Vas bom pa z veseljem spremljala v vaših uspehih. Mogoče pa odprem novo temo o hujšanju brez diete :-))))))))

Ojej prvi alt, kaj je bilo???
In vabljena na plesno vadbo, res je fino… In hvala za dovoljenje za jamranje 😀 😀

Draga Stefka 1! Ti bom kasneje več napisala, zdaj bi ti rada samo povedala – ja se s težo in prenajedanjem ukvarjam že nekje od 30-ega leta, zdaj sem 53, takrat sem prvič shujšala 20kg in lepo držala, zdaj pa se s kilami spet ukvarjam od 2013. Te popolnoma razumem. Vmes se mi je zgodilo vse živo, vzponi in padci (žal več padcev) v zasebnem življenju in potem še to prenajedanje. Lej, prvič od 2013 se mi zdaj zdi, da mi pa mogoče celo bo šlo. Prej sem se skrivala za kilami, da me svet ni prizadel. To sem nekako sama ugotovila, hodila sem na take in drugačne terapije, premlevala pri sebi, tudi s prijateljicami se pogovarjamo o takih temah.
Našla sem si neko svoje mesto pod soncem. Če mi nekam paše iti, grem. Npr. koncert, kava, hoja. Meni to zelo pomaga. Skozi vse to, se mi zdi, se življenje nekako sestavlja. Šele zdaj vem, da sem bila v res hudi situaciji, nekatere sem tudi izgubila (smrt), pa sem kar mislila, da sem dala čez, pa nisem. Nekateri nimajo več stika z mano, z drugimi sem jaz prekinila. Lej, pa šele po sedmih letih mogoče malo malo lažje diham.
In ves čas težave s hrano, ves čas. Potem je bilo še huje. Vsi okrog so bili srečni in suhi. Zato ti morda rečem, ne obupat nad kilami, ni treba furat hude diete, ampak če le lahko, se probaj vzdržat tistega, kar ti dela največ težav. Pri meni je to cuker. Boš videla, boš zadovoljna. Jaz sem si tudi velikokrat rekla, da se s hrano ne bom ukvarjala, ker se moram že tako s sabo, potem mi je bilo pa samo še bolj žal.
No, zdaj sem pa že veliko napisala 🙂
Drži se, se tule srečamo! 🌸

Draga Štefka, tukaj smo in razumemo. Veliko sem razmišljala o tvojem zapisu. Te podpiram, absolutno. Pa vendar…Kaj iščeš? Kaj bi rada našla? Štefka, vsi imamo preteklost. Nihče ne živi v mehurčku, nikogar ni moč obvarovati pred padci. To je življenje, ki nas vsak dan postavlja pred nove izzive. Preteklost je nekaj, kar je minilo. Seveda so dogodki za katere bi si želeli, da jih ne bi bilo. Če nam to povzroča travme, je potrebno poiskati pomoč, strokovno pomoč. Sicer pa zapreti poglavja in iti naprej. Vračati se in brskati po starih ranah…je to produktivno? Ima to sploh kakšen smisel? Saj preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa naredimo marsikaj za boljši danes, za boljši jutri. Tega, da smo zaradi slabih stvari, ki so se nam zgodile v življenju boljše osebe, pač ne kupim. Boljše nas delajo lepi dogodki, uspehi, zmage, nekaj, o čemer govorimo z žarom v očeh, nekaj, na kar smo ponosni, kar nam izvabi nasmeh. Stati na mestu in jokati za nazaj, iskati krivce za naše trenutno stanje – pomeni, da smo obtičali. Ti Štefka pa si vodja. In ne moreš obtičati. Ne bomo ti dovolile.
Saj ti je Bralka lepo napisala in s tem dala pogum tudi meni, ker sem istih misli. Poslušaj njen nasvet: poišči svoje mesto in poglej NAPREJ: spusti kamen, ki te vleče na dno, primi za roko tiste, s katerimi greš lahko z zaprtimi očmi okrog sveta, poišči v vsakem dnevu nekaj dobrega, poskrbi zase, zaupaj si.
Kakorkoli se boš odločila, veš, da smo na tvoji strani.

Punce, hvala! Res ste carice! Res mi veliko pomenijo vaše besede, spodbude, rada bi vas vsako posebej objela, če bi se poznale v živo.
Najprej, da razčistimo. Nikamor ne grem 😉. Samo “hujšanje” z raznimi pristopi gre na drugi tir. Bom se javljala, tako kot do zdaj.

Pri meni je realno tako, da če bi nehala jest, takrat ko nisem lačna, bi se kile slej ko prej uredile. U bistvu sploh ne rabim diete 😂. Sam nehat se moram prenajedat, takrat ko nisem lačna. Takrat ko je hrana vse drugo kot hrana in takrat ko s hrano očitno filam nekaj drugega. Cuker, seveda Bralka.. 😂 Tudi moja razvada. Hvala ti za tvoj zapis. Vidim, da me razumeš in tvoje ideje so dobre. Nisem obupala nad kilami. Samo vem, da ko bom delala na sebi na noter, se bo samo od sebe poznalo tudi na ven.

Maia, ne gre zato, da bi brskala po starih ranah. Po tistih pomembnih, težkih, sem že in ni razloga, da bi spet. Gre bolj zato, da spremenim neke vzorce, prepričanja, ki jih očitno nosim s sabo. Mogoče iz otroštva? Zakaj se nimam toliko rada, da bi skrbela zase tudi takrat ko v življenju ne gre vse po maslu? Zakaj se takrat vedno “zapustim”. Nikakor nikogar ne krivim in po mojem mnenju ne stojim na mestu – no mogoče s kilami 😂😂. Se mi zdi, da je to moje spoznanje končno en velik korak naprej. Da najprej pustim kile ob strani. In da delam dobro zase, da skrbim v osnovi zase. To lahko pomeni veliko različnih stvari. Tudi izogibanje čokoladi. Pa sprehod. Pa dobra knjiga. In to, da pustim telefon v predalu.. Na primer. Mali koraki. In to takrat, ko je skbr zase zadnja stvar, ki mi pride na misel. Najbolj takrat..

Moja služba je najlepša, ampak psihično naporna, pomagam drugim ljudem, da jim je lažje. Cel dan sem nasmejana. Dajem drugim. In to me izčrpava. Potem je včasih težko poskrbeti zase. Pa bi ravno to morala najprej!

Maias, lepo si napisala, pa tudi z Bralko se popolnoma strinjam, da ima zagotovo vsaka izmed nas kdaj vsega dovolj in se nam takrat res ne da še s hrano ukvarjat, šle posebno ne v smislu omejitev… Pride pa tudi moment, ko se nam zdi, da vendarle moramo raziskati, zakaj smo taki kot smo, zakaj se nam to dogaja. Tako da, Štefka, zaupaj si, verjemi vase. Ne glede na vse, te me tu poznamo kot motivatorko. ☺
Če nam boš pa novi temi razkrila, kako shujšati brez hujšanja, pa verjemi, da se nas tudi tam ne boš znebila. 😆
Sicer pa moja poškodba je športna in bo minila…upam da kmalu…

Oj punce! Vas berem in moram rečt da sem vesela, da sem vas našla. V vsaki od vas vidim delček sebe. Štefka 1, tudi moje kile izvirajo iz globin…ampak moram naprej. Ta teden sem malo zaspala, tako da stojim s kg. Sem bila pa 3x na telovadbi, čez vikend pa hoja. Bo kar ok. Sem rekla, da se bom malo izmerila, da vidim, če cm kaj bolj napredujejo… Zdi se mi, da kakšne hlače malo lažje dam na rit, samo ko sem probala pa kavbojke, ki sem jih nosila par let nazaj so pa tako opete, da to ni res. ne morem tako hodit po svetu. Še je čas. Lepo bodite vse in javljajte se kaj. Posebej, če katera napiše koliko je šlo dol, mene še bolj motivira.

Drage moje,

vse te dni razmišljam o napisanem, o tem, da nas je v bistvu veliko na tej isti poti in da nas je veliko neprestano v tej borbi. In a veste, ker se že res veliko let ukvarjam s tem, sem v bistvu na nek način nehala verjeti, da s hrano nekako “zdravimo dušo”, “polnimo neko praznino iz otroštva” itd. Namreč, tako sem začela razmišljati zato, ker imajo s tem večje ali manjše težave praktično vsi, ki jih poznam. Le eno žensko poznam, ki pravi, da ji hrana nič ne pomeni, pa še zanjo ne vem, ali ne govori tega zgolj zato, ker se ji fino zdi, da je suha. Mislim, da gre preprosto zato da pač radi dobro jemo, dandanes je že toliko ene izbire, pa vsega cukra, ki te dokazano zasvoji, da eni nekako lažje to vse skupaj premegajo, drugi smo pa malo bolj šibki.Poznam žensko, nikoli debelo, niti malo bolj okrogla ni bila nikoli, pa je lani z neko dieto še shujšala, ker je stara 55, je bila že kar malo presuha, shujšal je tudi njen mož in blazno sta bila prepričana, kako je vse super in kako prav jesta … No, ni minilo leto, sta oba spet nazaj. Ona na svojih starih kilah, on pa še kakšno čez. Pa ne bi rekla, da imata neke osebne probleme, nasprotno, sta usklajen par, sploh zdaj, ko so otroci odšli. Dolgo ju poznam in si upam to trditi, nikoli pa seveda ne veš. Ker načeloma bi naj s hrano nadomeščali nek manko v življenju, jaz zase vem, kaj bi naj to bilo, pa vendar … Hočem reči, tudi ljudje, ki naj bi imeli vse to poštimano, pa jih hrana premami. Tako da sem po vsem tem, ko se tudi sama ukvarjam s sabo, res nehala verjeti, da bi morali nekaj blazno brskati po sebi.

Meni kar gre, neke 3 kg v treh tednih je šlo dol, predvsem se počutim super, ni več refluksa oz. točno vem, kdaj bom mela spet težave in se ogibam kosilom zunaj. To mi res ne paše, čeprav danes sem pa šla, dolg dan bo še, ampak ne vem, če mi ni malo žal. Upam, da mi bo zneslo spet malo hoje, da se spucam.

Bodite dobro, bom vesela odzivov!

Sladkorček, tud jaz sem vesela vsakega javljanje, je kar nek zagon, če je tema živa. Tako da tudi ti napiši, kako ti gre, pa magari, če se “samo” z gibanjem pohvališ. Si prav pridna.
Bralka, se strinjam. Nihče ni brez problemov in tudi sama pri sebi opažam, da velikokrat jem oz. bi jedla samo zato, ker mi je nekaj dobrega okusa. Včasih pa tudi iz navade (zraven kave nekaj sladkega…). Včasih pa tudi zaradi stresa. Včasih zato, ker pač je na dosegu roke. In ko vse to pod črto potegnem, ne gre drugače, kot da je kaka kila viška. Ne glede na dejstvo, da se da iskati razloge v čem globljem, pa namesto mene ne bo nihče shujšal. Žal.
Zdaj sem ravno v dilemi, al se potrudit še za kak celodnevni post (januar mi je vendarle prinesel rezultate posta tudi na kilah) ali pa sproti, vsak dan, “pazit” pri hrani in to konkretno. Razen hoje, pa še ta je počasna, se je zame v februarju tudi gibanje omejilo… na plavanje zaradi zadnje poškodbe in še enih drugih težav nisem šla že en čas… Samo pesti držim, da bom kmalu spet “sestavljena”.
Gremo dalje, ane? Do sezone kopalk bomo tipi top 🙂

Aja, ne glede na moj prejšnji post, pa imaš Štefka vso mojo podporo, če želiš kaj globlje pobrskati po razlogih za svoj odnos do hrane. Smo že večkrat ugotavljale, da ima vsaka svojo pot do cilja in prav je tako. Kar je za eno ok, ni nujno, da je tudi za drugo in obratno. Berem v sosednji temi, da enim uspe s hojo hujšat, mani pač ne. Pa hodim precej in to že leta. Se pa bolj počutim zaradi hoje in bom to počela še naprej (dokler mi bo zdravje in telo služilo ;))
Lep vikend.

Hojla,
se strinjam z napisanim. Bralka, glede tvojega pogleda. Ja, veliko, če ne večina, ljudi ima “globje” veze s hrano, kot samo da je hrana… To je že v naši kulturi. S hrano proslavljamo, s hrano praznujemo, s hrano tolažimo otroke, ko se udarijo,.. Hrana je od nekdaj več kot samo hrana.
Ampak če se ob taki želji in motivaciji stvari ne morejo urediti, potem pa se jaz vprašam pri sebi, kaj to pomeni. Jaz zase vem, da nekaj ni ok. Pa ne rečem, da bom brskala po nevem kakšnih globinah (u bistvu upam, da ne bo treba :-))))

Opažam, da sem dala naroben vtis s tisto prilepljeno objavo. Oziroma ste mi z vašimi mislimi pomagale ugotovit, da niti nočem tako. Ampak dobro, smo vsaj začele eno zanimivo debato. Nisem mislila vleči preteklosti na plano in objokovati svojih travm. Itak jih imamo vsi. Bolj gre za odnos do hrane, opazovanje kaj me žene, kako razmišljam kadar “bi kar nekaj jedla, ker je itak vseeno” “ah zdaj sem pa že, pa bom še mal” 🙂 Poskušala bom iskati rešitve vsak dan posebej. Poskušala se bom spoznati iz tega vidika.

Prvi alt, mislim da vsi, ki ste blizu idealne teže, ne morete, tudi če si zelo želite, razumeti, kaj gre po glavi nam bolj okroglim 🙂 Nekje nam ta odnos bolj škripa kot vam, ki ste tam tam. Hvala za vso tvojo podporo, čutim, da mi res želiš dobro, čeprav se poznava samo takole. In ostale tudi, da ne bo pomote, samo s prvi alt sva že od nekdaj podpornice :-))) pa z maio, stare sablje. Cenim vajine življenjske nasvete.

Bralka in Sladkorček, tudi za vaju sem zelo vesela, da smo skupaj v tej borbi. Bralka, vesela sem, da ti gre dobro. Včasih res rabimo “zunanjo brco”, da se sestavimo in vidim, da si se dobro odločila!
Sladkorček bravo za gibanje, kile bodo pa tudi naprej padale, samo vztrajaj…Globine bomo reševali sproti 😉

Samo upam, da se ne najde kakšna “kva zdej” in podobe, ki nam bodo zopet povedale, da se moramo samo zares odločit, pa bo šlo :-))))

Zdaj poslušam ena predavanja o psihologiji prehrane. Če bo katero zanimalo bom kaj povedala, ampak tako kot ste rekle, vsak po svoje in prav je tako. Nobene ne silim v moje razmišljanje. Verjetno tudi ni za vsako. Meni trenutno paše.

Aja, cel teden sem hodila po službi na sprehod…zelo super odločitev! Ne bom več pozabljala na to. Res rabim odklopit. S hojo je bil ta službeno naporen teden veliko bolj znosen! Sem vesela, da je petek. Jutri grem smučat!

Res je Štefka, sva veteranki. No maias se nama je potem še pridružila, ampak ona se res ukvarja z idealno težo, ane maias? 😉
Mene bi drugače pred 10 leti, ko sem imela 66 kg (in mislila, da moram ene 2-3 kg shujšat) kap, če bi vedela, kam sem si danes prestavila ciljno težo. 😃
Ampak dobro, pri mojih letih nekaj naravnega “botoksa” prav pride.
Danes zjutraj me je tehtnica razveselila s točno 71 kg. Vem, da je to del nihanja, pa vseeno je fino videti, da gre navzdol.
Štefka, uživaj na snegu.

Štefka, ne da sem bila na tvojem mestu, ampak sem bila še bistveno globje!
Ja, zdaj sem na idealni teži in se hecam še s kilo ali dvema iz nekega svojega lastnega principa, a sem dala skozi 7 let debelosti, ki sem jo ignorirala, ker se mi ni dalo s tem ukvarjat in 2 leti konkretnega hujšanja!

Eno leto te berem in eno leto iščeš neke dlake v jajcih, zdaj je to, zdaj je ono, vsaka stvar te spravi s poti hujšanja, pa bi, pa ne bi, človek dobi občutek, da se enostavno ne upaš pogstaviti pred ogledalo, se pogledati v oči in si priznati, kdo in kaj si ter kaj hočeš naredit iz sebe…

Samozaupanje zelo nizko.
Zakaj si ne zaupaš?
Komu boš zaupala v življenju, če ne sama sebi?

Bereš knjige, polna si znanja, vse veš, a še kar naprej iščeš neke odgovore v knjigah in podobnem…
Neeee!
Napačna pot!
Imaš znanje! Spravi ga v prakso!
Zakaj te je tako strah spravit teorijo v prakso?

Manjka ti odločnost!
V bistvu se mi zdi, da je to ključna stvar pri tebi. Probaj enkrat trdno vztrajat pri neki odločitvi, ne glede na vse okoli tebe, naj se vse podira, ti si se nekaj odločila in pelješ to pot, boš že udi vse ostalo podelala, sproti, ampak od svojega cilja ne odstopaj, vztrajaj trmasto in brezglavo!
In potem, ko se boš postavila pred ogledalo in se boš pogledala v oči, te ne bo strah same sebe, videla se boš v popolnoma drugi luči, zaupala si boš in spozala boš, kako močna si lahko!

Pri meni je bilo lansko leto zaznamovano s samimi izgubami, vsake 2-3 mesece sem bila na pogrebu, najbližji, bližnji in malo manj bližnji. Nič od tega me ni spravilo z moje poti. Pa bi me lahko in to upravičeno. Ja, 10 let nazaj bi me zarolalo, da tudi vedela ne bi več, kaj sem se odločila…
Bolelo je nenormalno, še vedno boli, še vedno sem ranjena v dno duše in ni dneva, da me ne stisne v prsih in to po večkrat na dan, nepričakovano, ko že misliš, da si ok, pa te udari…
To je del prebolevanja, je treba sprejeti in odčustvovati, ni pa to razlog, da opustim svoj cilj, za katerega sem se odločila…

Verjemi, da kakor se borim s čustvovanjem in prebolevanjem, se borim tudi s hrano. Komot bi se lahko vsedla za mizo in si dala duška, komot bi lahko svoja čustva nafilala s tortico, zapolnila svoje izgube s krofi in poticami in se izgovarjala na nestabilno stanje in čustveno neuravnoteženost – in vse to tudi upravičeno glede na vse izgube lanskega leta!

A ne bom! Ker sem s odločila, da shujšam in ne bom se predala čustvenemu prenajedanju!
Čustev ne morem predelati čez noč, lahko pa vplivam na procese v telesu z vitamini in minerali, da vsaj tu malo uravnovsim, kar se da in da je želja po konkretni hrani manjša. Vsake 3 mesece naredim kuro z magnezijem, C vitaminom in B kompleksom, kar naj bi vplivalo na kortizol in to j.ebeno željo potrebo po prekomernem hranjenju. Za čustva si bom pa že dala čas, ni vrag, da jih prej ali slej ne predelam…

Torej, ne da sem bila samo na tvoji stopnji, bila sem še precej globje od tebe in vem, kako je tam!
Tebe nihčene more prisiliti, da shujšaš ali ne, moraš sama in samo na tebi je odločitev, kaj boš sama s seboj!
Moj nasvet, iz moji lastnih izkušenj(!) : nehaj brat knjige in bežat sama pred seboj, ampak stopi pred ogledalo, poglej se v oči in se končno spopadi sama s seboj!

Bravo!
Čestitke za 71 :)))

No, pa se je obrestovala vztrajnost! Zdaj pa samo tako naprej! Do poletja si komot lahko na svojih starih 66 in v novih kopalkah! :)))
Sem prav vesela zate, da si se premaknila :))
Daj, povej, iskreno, kako težko je bilo?

Štefka, ne da sem bila na tvojem mestu, ampak sem bila še bistveno globje!
Ja, zdaj sem na idealni teži in se hecam še s kilo ali dvema iz nekega svojega lastnega principa, a sem dala skozi 7 let debelosti, ki sem jo ignorirala, ker se mi ni dalo s tem ukvarjat in 2 leti konkretnega hujšanja!

Eno leto te berem in eno leto iščeš neke dlake v jajcih, zdaj je to, zdaj je ono, vsaka stvar te spravi s poti hujšanja, pa bi, pa ne bi, človek dobi občutek, da se enostavno ne upaš pogstaviti pred ogledalo, se pogledati v oči in si priznati, kdo in kaj si ter kaj hočeš naredit iz sebe…

Samozaupanje zelo nizko.
Zakaj si ne zaupaš?
Komu boš zaupala v življenju, če ne sama sebi?

Bereš knjige, polna si znanja, vse veš, a še kar naprej iščeš neke odgovore v knjigah in podobnem…
Neeee!
Napačna pot!
Imaš znanje! Spravi ga v prakso!
Zakaj te je tako strah spravit teorijo v prakso?

Manjka ti odločnost!
V bistvu se mi zdi, da je to ključna stvar pri tebi. Probaj enkrat trdno vztrajat pri neki odločitvi, ne glede na vse okoli tebe, naj se vse podira, ti si se nekaj odločila in pelješ to pot, boš že udi vse ostalo podelala, sproti, ampak od svojega cilja ne odstopaj, vztrajaj trmasto in brezglavo!
In potem, ko se boš postavila pred ogledalo in se boš pogledala v oči, te ne bo strah same sebe, videla se boš v popolnoma drugi luči, zaupala si boš in spozala boš, kako močna si lahko!

Pri meni je bilo lansko leto zaznamovano s samimi izgubami, vsake 2-3 mesece sem bila na pogrebu, najbližji, bližnji in malo manj bližnji. Nič od tega me ni spravilo z moje poti. Pa bi me lahko in to upravičeno. Ja, 10 let nazaj bi me zarolalo, da tudi vedela ne bi več, kaj sem se odločila…
Bolelo je nenormalno, še vedno boli, še vedno sem ranjena v dno duše in ni dneva, da me ne stisne v prsih in to po večkrat na dan, nepričakovano, ko že misliš, da si ok, pa te udari…
To je del prebolevanja, je treba sprejeti in odčustvovati, ni pa to razlog, da opustim svoj cilj, za katerega sem se odločila…

Verjemi, da kakor se borim s čustvovanjem in prebolevanjem, se borim tudi s hrano. Komot bi se lahko vsedla za mizo in si dala duška, komot bi lahko svoja čustva nafilala s tortico, zapolnila svoje izgube s krofi in poticami in se izgovarjala na nestabilno stanje in čustveno neuravnoteženost – in vse to tudi upravičeno glede na vse izgube lanskega leta!

A ne bom! Ker sem s odločila, da shujšam in ne bom se predala čustvenemu prenajedanju!
Čustev ne morem predelati čez noč, lahko pa vplivam na procese v telesu z vitamini in minerali, da vsaj tu malo uravnovsim, kar se da in da je želja po konkretni hrani manjša. Vsake 3 mesece naredim kuro z magnezijem, C vitaminom in B kompleksom, kar naj bi vplivalo na kortizol in to j.ebeno željo potrebo po prekomernem hranjenju. Za čustva si bom pa že dala čas, ni vrag, da jih prej ali slej ne predelam…

Torej, ne da sem bila samo na tvoji stopnji, bila sem še precej globje od tebe in vem, kako je tam!
Tebe nihčene more prisiliti, da shujšaš ali ne, moraš sama in samo na tebi je odločitev, kaj boš sama s seboj!
Moj nasvet, iz moji lastnih izkušenj(!) : nehaj brat knjige in bežat sama pred seboj, ampak stopi pred ogledalo, poglej se v oči in se končno spopadi sama s seboj!
[/quote]

Hvala za komentar sam hvalim se. Sem pričakovala nekaj takega 😊. Verjamem, da mi želiš dobro.

Tebi je uspelo in ti je vse jasno. Oziroma vidiš moje napake in padce in dlake v jajcu. Misliš, da jih jaz ne? Vem, da imam znanje. Manjka mi pa en ščepec nečesa.. Ne bom niti tukaj o tem.

Tebi se zdi, da je to stvar odločitve, jaz ti pa povem, da ni. Da je to dolga pot. Po kateri hodim že nekaj časa. In še nekaj časa bom. In se ne smilim sama sebi, ampak to jemljem kot del življenja.

Tebi je uspelo s tvojim sistemom. Popolnim nadzorom. Blagor ti in upravičeno si lahko ponosna. Jaz ne bom tako, tudi če vem, da bi mi uspelo.
Bom šla naokoli. Če boste vse ostale obupale nad mano vmes, prav, jaz ne bom 😂.

Včeraj smučanje, kjer sem skoraj umrla od napora in posledično musklfiber danes.
Danes pa za regeneracijo en manjši hrib. 3 urni izlet na sončku! Krasen vikend.

Obstajata po mojem mnenju vsaj 2 načina za uspeh (pri hujšanju zaradi globljih vzrokov).

Eden je tak, ki ga omenjaš ti, sam hvalim se. Najprej naredim najdem svoj način, naredim načrt, se ga držim tudi če padajo koli in se vzljubim sproti na tej poti.. Se pravi, ker sem se nekaj odločila in se mi uspe tega držat, se imam sčasoma vse bolj rada. Si vse bolj zaupam in se podpiram in na koncu uspem..
Sam hvalim se, ti si uspela na ta način in normalno je, da se ti zdi edini pravi način. Ampak jaz NE morem tako. Ne da nočem, ne morem..

No, drugi način pa je, da se najprej vzljubim, se imam rada in potem se lažje držim začrtanega plana. Ko dosežem to prvo, je potem pot lažja, bolj mimogrede in bolj “ziher”. Ampak traja ta prvi korak precej dolgo..Ker je vmes kar nekaj padcev in vzponov in dvomov in odločitev. Ampak na koncu bo vse ok.
No, žal mi je, da morate z mano čez vse to 😂😂. Bom probala malo manj pisat in “razmišljat”. Od nekdaj sem preveč iskrena.

Verjetno obstaja tudi tretja pot. In še kakšna vmes..

Hola,hola Štefka, to pa ne. Tebe pa enostavno rabimo tukaj, da ne bi kam ušla!!!!! Ta tema te rabi, jaz te rabim in sem zihr, da še katera. Jaz verjamem, da boš uspela! Na kajšen način in kdaj pa je tvoja stvar. Bravo za športen vikend. Si brala knjigo Skrivnost? Katera druga?

Bravo!
Čestitke za 71 :)))

No, pa se je obrestovala vztrajnost! Zdaj pa samo tako naprej! Do poletja si komot lahko na svojih starih 66 in v novih kopalkah! :)))
Sem prav vesela zate, da si se premaknila :))
Daj, povej, iskreno, kako težko je bilo?
[/quote]

Hvala za čestitke.
Iskreno? Ni bilo na izi, se pa da preživet. Imam cilj 68 oz. tam, da se bom tudi poleti počutila udobno v svoji koži. Pa ne toliko zaradi kopalk kot zaradi švica na določenih koncih 😉
Ti si na vzdrževanju ali še hujšaš?

Štefka, seveda te ne spustimo nikamor. Tukaj že leta vztrajamo samo zato, ker si lahko napišemo kako razmišljamo in čeprav se včasih zdi, da smo nerazumljene ali da nas razumejo narobe, temu ni tako. Če kje, smo tukaj vse na isti strani. Ne druga proti, drugi ampak skupaj proti vsem. Prav je, da slišimo tudi tretje in četrto mnenje, pogled od daleč in iz drugega zornega kota – prav to je tisto, kar bogati tole našo temo, ki jo še kar vlečemo naprej. Mislim, da smo od vsega začetka tukaj ti, prvi alt in jaz, ostale so prišle in odšle, nekatere še vedno pogrešam – Matruška je bila taka popestritev in pozitiva, da se še sedaj večkrat spomnim nanjo.
Danes se prav smejim temu, s kakšnim ciljem sem se javila v temo. Nekako sem imela namen ostali do pomladi (2018!), se mi je zdelo prav primerno, da izgubim 5 kg od novembra do maja. Pa me poglej danes, še sem tukaj. 5 kilogramov, ki jih večina strese dol mimogrede, moja borba pa kar traja in ji ni videti konca. Osupla sem nad tem, kako zlahka je pridobiti kilogram- dobesedno čez noč in koliko časa traja, da se ga znebim. Ok, kilogram, dva še gre, potem se pa ustavi. In spet kilogram gor, pa dol in gor in dol…v nedogled. Edina sreča je ta, da tukaj res govorimo o največ treh kilogramih, ki zanihajo, več pa ne. Pridem na forum med moje punce in spet dobim voljo, tukaj najdem točno to, kar rabim v tistem trenutku. In sem za vse vas globoko hvaležna. Nobena ne bo šla nikamor, skupaj smo v tem in skupaj bomo prišle do cilja.