Motivacija za vsak dan!
Dobro jutro! Kaj naj rečem? Dokaj uspešno preživela teden. Kljub velikim količinam hrane, pijače in dogodkom sem danes na 79,3kg. Upam, da gremo zdaj lepo po starem. Verjetno bi bil 1 kg manj, če bi pazila, samo enostavno sem se tako odlčila in za svoj rd in praznovanja ne morem preveč komplicirat. Res pa je tudi to, da drugace bi pojedla vsaj 1x ce ne 2x več. Vztrajam se naprej. To je rezultat 20 dni.
Res je letošnje leto pri nas eno tistih, ki so na srečo samo 1x v desetletju, ker se kar vrstijo hudiči en za drugim.
Ko je bilo tako leto 10 let nazaj, sem bila res boga. V glavi!
Kar naprej sem se borila s tistim letom, kadarkoli me je sesulo, sem hitro vstala in takoj proti vsemu, kao mene ne more nič podreti, jaz vse lahko sama, jaz bom vse rešila, moram, zmorem in podobno, dokler me ni na koncu tako sesulo, da sem se nekaj let pobirala…
Ne privoščim kaj podobnega nikomur!
Saj je prav, da smo ljudje močni, a ko je pridejo take situacije in dogodki, se je treba znati tudi ukloniti, sprejeti in odboleti, nismo nedotakljivi in ni nobene potrebe, da stojimo pokončno, ko se okoli nas se podira.
Zdaj jemljem stvari drugače, posukašm jih sprejeti kot del življenja, kar boli, naj boli, sprejemam bolečino, kar se mora, se mora, tudi bolečina mine. Če primerjam z desetletjem nazaj, takrat, ko sem se sesula, se pol leta nisem niti nasmehnila, jaz, ki se vedno smejem… Zdaj, ko boli, si dovolim jokat, ko se lahko smejem, se smejem, napolnim se, da imam potem moči spet jokat, ko boli. Neverjetna razlika!
Punce, ko se vam dogajajo slabe stvari, se jih naučite sprejeti in odboleti, to je edino, kar lahko naredite in veliko lažje vam boste šle čez take situacije!
Ta teden me spet malo heca stres, tehtnica kar niha gor in dol, do 73 in nazaj na 71,5, mislim, da bom spet posegla po vitaminih, da se vsaj “kemija” v telesu stabilizira, glavo bom pa morala predelat sama.
Bravo Sladkorček!
Tudi jaz sem bila ta teden na enem manjšem praznovanju, sem pa vzela samo pršut, sir, olive in kumarice in popila eno alkoholno pijačo. Kruh sem uspešno spustila. Tako da ni bilo škode. Tudi sicer sem bila pridna.
Danes se nisem zjutraj tehtala, imam pa zdaj zvečer 77,0 – 77,2, tam nekje. Tako da sem končno pod 77,0 zjutraj.
Čez vikend bi rada malo hodila in spravila umazano perilo na zeleno vejo.
Bodite lepo.
Kje ste, punce?
Načrti o hoji so se sfižili, včeraj dopoldan smo sicer šli malo naokrog, a to je bila bolj sobotno dopoldanska kofetarska hoja 🙂
Popoldne pa smo dobili obiske, ki smo jih bili veseli, nismo jih pa pričakovali.
Danes me je pa dež malo ustavil, sem pa zato pridno perilo zlagala in prala 🙂
Kile stojijo.
Prijazen teden želim!
Punce živjo!
Meni se toliko dogaja… Samo dobrega.
Našla sem rekreacijo zase, za dušo, fino se premigam. Hrana tako tako. Nekako ne ujamem ritma. Čeprav je za mano nekaj dobrih dni. Naj trajajo.
Kadar dobro jem, tudi spim bolje, prebava je prava in energije je veliko več. Ali ni to dovolj dobrih razlogov? (vprašanje zame 😆).
Danes utrujena po včerajšnji odbojkarski tekmi.. Kot da bi jo sama odigrala 😂😂😂. A kaj gledate naše frajerje?
Pozdravljene,
kako? Meni je vse skupaj malo obstalo. To soboto imamo zadnji rojstni dan. Meni kile stojijo na 79,5 kg. Hvala bogu, ne pridem na več, manj pa tudi ne gre. Sploh se ne sekiram, ker je zame že to ful ok. Včeraj sem bila po 4 dneh na kolesu, tudi ni bilo neke ful energije, sem po eni uri končala, plan sem imela pa za uro in pol. Bo lepo počasi, samo te tortice pa vino… Drugače sem pa ponosna nase. Tako malo nezdravega in sladkega kot pa zdaj pojem že zelo dolgo nisem oz…nikoli v življenju. Od kar pomnim sem mazala čokolade pa čips vsak dan. Tako da gremo naprej, počasi pa sigurno.
Obležala. Uščipnilo me je v križu, boli me grlo, temperatura in vse kar paše zraven, verjetno normalna stvar v vsem stresu, telo si pač mora vsake toliko spočit.
Vrtim se v krogu 71,1 do 72kg, gibam se nič, apetit ogromen… Ko vstanem iz postelje, bom šla naprej po starem, zdaj nimam ne volje, ne interesa…
Kje ste ostale punce?
Štefkica, me prav veseli, da si na dobri poti! Bravo!
Lepo pozdravljena, dekleta!
Evo, en mesec je od mojega pisma in tudi pri meni se je ustavilo…zagona več ni, tehtam se zdaj ne, da me ne potre. Hecno, opazila sem, da se tehtam samo, ko v redu jem in se gibljem, če tega ni, pa glavo v pesek in tehtnico na ignor. September je bil pester, najprej dopust na katerem sem bila zmerna s hrano in super pridna s treningi, po prihodu domov razpa sistema. Najprej sva imela poroko prijateljev in neka praznovanja, služba na polno in je. Aja, očitno sem se na morju od vsega treninga poškodovala, tako da je tudi telovadba trenutno neobstoječa. Sedaj razmišljam, da bi z oktobrom vseeno začela, koliko pač zmorem. Hrana se bo potem uredila sama od sebe, zdaj namesto večernega vzpona ali telovedbe jem cel večer, celo toliko da posledično od tiščanja v trebuhu slabo spim, poleti teh težav nisem imela, ker sem hodila in delala vaje. Nič, gremo dalje 🙂
Dobro bodite!
Zakaj se pa ne tehtaš vsak dan?
Vsi so kao proti vsakdanjemu tehtanju, tudi stroka in zdravniki priporočajo tedensko ali mesečno tehtanje, ampak zame je tak način tehtanja katastrofa! Meni bi motivacija padla že po dveh dneh!
Tehtam se vsak dan, vsak dan vem, na čem sem, kje sem in kam moram, da pridem do cilja. Če je cifra na vagi fajn, sem fajn, vesela itak, mi da pozitiven zagon, če vaga ni prijazna z mano, se res ne počutim dobro in kak dan morda še odlašam, a ko je par dni zapored “nesrečna” vaga, ni šans, da me ne strezni in da se ne vzamem v roke!
Da en teden ne bi vedela, kako kaže tehtnica, ne bi nikdar shujšala!
jaooo, haha
Če se jaz ne bi v roke vzela, ne bi shujšala več kot 40kg!
Res mi gre zdaj mesečno po pol kile dol, ampak na mojo višino in leta je moja teža ok, itak mi vsak reče, da sem zdaj suhica, še preostala maščoba se mi je lepo razporedila po trebuhu in v prsa, da se jo z obleko lahko skrije, pas je pa na srečo ostal, da definira postavo.
Trenutno se ukvarjam s stvarmi, ki me čustveno in fizično zelo izčrpavajo in je hujšanje v drugem planu. Glede na to obremenitev in glede na delovanje mojega telesa, ki se običajno pod stresom redi, sem s trenutnim stanjem zelo zadovoljna. Bo šlo žal malo počasneje, ampak bistvo je, da bo šlo.
Dotaknila bi se še ene tematike: kako se ve vidite v ogledalu?
Jaz se vidim debelo. Vidim vsako blazinico maščobe in se ne doživljam kot vitko!
Prav razmišljam, kako semse celo življenje videla kot debelo, tudi s 63kg sem si bila debela in ko sem se redila, sem bila pač še vedno debela, enostavno nisem reagirala na rejenje, ker mi je bila debelost pri meni nekaj normalnega.
Ko sem dosegla svoj maksimum, saj sem videla, da sem precej širša, kot sem bila pred nekaj leti, ampak debela pač, tako kot vedno. Šele, ko sem pogledala fotografije, sem videla, kako sem bila suha in kako je bila takrat debelost samo v moji glavi…
Ko zdaj gledam fotografije in se primerjam, sploh ne morem verjeti, da sem bila tako ogromna! Primerjam današnje in tiste izpred 10 let, ni razlike, a spet v ogledalu vidim vsak košček maščobe in se počutim debelo…
Zavestno vem, da sem ogromno shujšala in zavestno vem, da nisem več debela, ampak nekje v sebi se še vedno počutim debelo in prav zdaj razmišljam, da se dejasnko tako počutim od nekdaj, ne glede na kile in postavo…
Ne vem, ko zaključim s tem, kar me zdaj okupira, se bom morala na tem področj dejansko vzet v roke in konkretno spremeniti dojemanje sebe.
Evo, po dolgem času se spet vračam. Sem še vedno na 53 kg, a si želim še malo shujšati (okoli 3-5kg). Začela sem pred okoli 3 tedni, a mi je lepo uspel le 1., ostalo pa obup. Res rabim malo motivacije. Z gibanjem in pitjem tekočine je v redu prehrana pa se je poslabšala. Prejšnji teden vsak dan gora sladkarij ( moja šibka točka). Danes je k sreči bolje.
Stagniram, milo rečeno… sem rekla, da se javim, ko bom pod 72, zdaj sem pa nad 73. Z miganjem sem pridna, hrano pa bo treba začet mal zapisovat, ker po občutku, ne pretiravam. Al se slepim, al pa stres dela svoje (ga je za izvoz).
Sam hvalim se, čestitke za doseženo. Štefka, dobro si naredila gole z vpisom v vadbo. Zdaj sam še zbudiš tisto voljo okol hrane, ki si jo imela v začetnih mesecih leta in si na cilju 🙂 (saj si obdržala takrat osvojeno težo, ane? Sloh ker si bila na dopust nadnaravno pridna…)
Smajli, Risa, Sladkorček – a gremo oktobra bolj resno obračunat s cukrom in prigrizki?
Bralka, je 6-ka dokončno osvojena? Al se že 5 sveti?
Matruška? Doječa? Maias?
Žal ne 🤦♀️
Ta vikend smo bili še zadnjič na morju, super družba, hrane sicer ne nenormalno veliko, ampak vendar ne ravno za hujšat, pa kakšna alkoholna pijača 😂
Tako da sem v teh dneh tudi jaz obtičala. Saj veš, gor sicer ne gre, dol pa tudi ne.
Danes pa cuker cuker … Se mi zdi, da včasih kar malo sabotiram samo sebe. Res.
“Sam hvalim se” – to sem hotla napisat, v domačem ogledalu se mi včasih zdi, da sem še kar no, za silo, grem pa kam drugam, me pa kap. Seveda sem mislila tudi pri 60, da sem debela, zdaj, ko sem iz 82 na 77, se mi pa zdi “O, saj se mi vidi”. Par punc mi je res reklo, da se mi vidi, ampak samo par 😂
Mah, ogledala so čudna reč. Se jim raje izogibam.
Punce, morale bomo stisnit. Zima se bliža, v mrazu je še težje bit lačen.