Motivacija za vsak dan!
Punce kako ste? MI je kar malce zoprno pisat kako je meni super, ker ste vse v nekih težkih časih. Upam, da hitro minejo. Matruška kako si ti? Preveč proslavljaš? Maia? Prvi alt?
Mamica doma? Doječa se je javila, ona je ok, vidim. Samo v gužvi…
Tudi zame naporen vikend. Ampak samo fizično..kar je na koncu koncev super. Hrana dokaj ok. Več oh, ker je bilo več športanja.
Jutri se začne zadnji teden šole, kar pomeni že skoraj dopusta za starše, a ni tako? 🙂
Oj Štefka, nič naj ti ne bo zoprno pisat, da ti gre dobro. Ti se kar sprosti in “teraj” dalje.
Jaz sem si včeraj vzela dan na off, kar se hrane tiče. To pomeni, da sem se sprostila v dobri družbi in tudi nekaj več pojedla in popila. Za par ur sem tako “odklopila” težave in danes gremo dalje. Mi je pa ratal včeraj tudi en vzpon na vrh hribčka, kjer še nisem bila. Lepo po gozu. Tudi sicer je hoja ok, hrana pa, z izjemo včeraj, tudi ok.
Zame ne bo konec sveta, se pa pospešeno učim sprejemat v življenju vse, kar nam pride na pot. Sem pa se te dni, čisto mimo tistih bolj življenjskih problemov, ponovno soočila sama s sabo in prav težko mi je ob (ponovnem) spoznanju, kako zoprn človek sem (še vedno) v določenih situacijah/dnevih… “… da sem si sam največji problem”… (Kreslin, ane?)
Čakanje se je končalo. Slabo.
Čustveno sem bila najprej precej mirna, spokojna, a mislim, da se je danes zjutraj začela tudi čustvena kalvarija… Še noč sem imela slabo, bilo mi je grozno slabo, spala nisem nič, če ni kaka trebušna viroza, so krivi arašidi na prazen želodec…
Količinsko pojem zelo malo, jem pa bolj kalorične stvari, pozabljam stehtat, ampak zdaj vsak na približno vem, koliko je kaj in glava mi vsaj še toliko dela, da se spomnim, kaj sem pojedla, da lahko vsaj na približno zapišem in če vse drži, jem nekje 1000kcal na dan, predvsem na račun bolj kalorične hrane, ko začutim lakoto, izkoristim, da dam nekaj v usta. Teža 73 celih in še 2, mogoče 3, ne uspem točno registrirat v glavi te decimalke.
Danes me čaka en kup letanja, vreme težko, glavo mi bo razneslo, zajtrk sem si pripravilaše avtomatično, kako ga bom pojedla, pa ne vem, bo treba zamižat in pogoltnit.
Hej. 63.6kg … to je moja najnizja teza, ampak pri njej vztrajam ze predolgo. Ta teden nisem bila zadovoljna s svojo prehrano. Vedno sem si pozno zvecer naredila se nekaj na kosu kruha ali dveh. Ja, krivi so zivcki zaradi zagovora, ampak vem, da zmorem bolje!
Bom ta teden poskusila vsak dan napisat kaj sem jedla.
Danes za zajtrk domač čokolešnik in kavo z mlekom. Za kosilo bo minestra s kaneloni v pecici in zame ogromno solate.
Za vecerjo bom se vidla, bom imela kar naporen dan. Ce bom vmes prevec lacna kos sadja ali kaj podobnega.
V omari me zdaj ze 4 leta cakajo cunje velikosti 36, xs itd., ki sem si jih kupila leta 2014, ko sem za kratek cas shujšala na 54kg. Vsakic ko odprem omaro sem slabe volje … zato sem se odločila, da bom spremenila prehrano in zivljenski stil brez stradanja. Da se bom dobro pocutila in bom na tezi, ki jo lahko vzdrzujem. Cunje, ki mi do konca leta 2020 ne bodo prav bom podarila, vrgla stran, ker se mi zdi neumno, da me nekaj takega dnevno spravlja v slabo voljo.
Mamica doma, jaz sem v soboto naredila redv omari.. Ti povem, kakšno olajšanje.. Odstranila vse 36ke in nekaj 38tk, Kiki niso več všeč…ker realno sem ugotovila, da 36 ne bom več imela (kar seveda ne velja zate). Nekaj drugega sem želela povedat.. Tako kot imaš zdaj ti, sem imela jaz tudi 4 leta po porodu, potem sem enkrat pregledala omaro in obdržala samo tisto kar mi je prav. Ostalo sem dala v vreče in zadaj v omare. Predvsem zato, da me ne spravljajo v slabo voljo, vsakič ko odprem omaro.. In veš kako sem se dobro počutila, ko sem imela v omari samo tisto kar lahko nosim in ne tisto kar me spominja na to, kako nisem suha.. Ti priporočam… super psihološki efekt.
Zdaj sem tiste vreče privlekla na plano in marsikaj mi je spet prav.. Čudovit občutek!
Kdaj imaš zagovor? Danes izveš, kajne?
Ne vem, kje naj začnem, zdi se mi, da sem na vrtiljaku, ki se vrti prehitro, rada bi izstopila, pa ne morem.
Sam hvalim se, sožalje, drži se, smo tukaj.
Matruška, čestitke za opravljeno diplomo, sem mislila nate, držala pesti.
Štefka, čestitke tudi tebi za tek in za zagon, ki ga imaš, meni zelo pomaga, da preberem kaj pozitivnega, ti samo piši.
Doječa, pazi nase, ne razdajaj se preveč v službi, ni vredno, verjemi, poskrbi zase in za svoje zdravje.
Mamica doma, jaz imam še nekaj kosov v omari, za katere upam, da mi bodo še kdaj prav, čeprav sem mi zdi, da je to prazno upanje. Ampak, za vsak slučaj…
Prvi alt, zelo te razumem, tudi moji dnevi so daleč od takšnih, kot bi si jih želela. Neke težke, depresivne in obremenjujoče misli se mi podijo po glavi, čez kakšen dan se komaj pretolčem.
Sama sebe spravljam v red, trudim se, da poiščem kakšno pozitivno stvar, da se vsaj malo spravim k sebi. Utrujena, naveličana vsega. Vse in vsi so mi odveč, še najbolj pa sama sebi. Glej, saj bo minilo, mislim in upam, da prihajajo lepši dnevi. Dajva tole nekako prežvečit in pogledat pozitivno v prihodnost, velja?
Ne glede na vse, imejte dober teden.
Punce, jaz delam z ljudmi. Vam povem, da je danes težek dan. Vsi so(smo) zaspani, melanholični.. Pa še polna luna je danes. Tako da, za danes imamo izgovor.
Drugače pa ja, mene danes vse boli, ker sem delala same nore stvari ta vikend. Izvajala športe, ki so mi ljubi, ampak zadnjih 10 let niso bili na sporedu.. Se vračam nazaj v “moje” čase in mi je super.
Se mi zdi tako pomembno, da sproti “odmetavamo” stres. Ne da čakamo na dopust, na vikend, na jutri.. Saj je težko, ampak vsaka minuta šteje. Pa tudi če je to 1 minutno strmenje skozi okno v zelenje..
MaiaS,
pridejo taki dnevi, tedni… pa se včasih razvleče v mesece, ko nam je tudi dihat težko. Če se razvleče, je res fajn iti na en pogovor, pa se potem odločit, kako in kaj naprej…
Vam povem zgodbo ene gospe, ki je prišla pred leti k meni na pogovor?
Urejena gospa pri svojih 40ih, urejena družina, zaposlena, z možem kar soliden odnos, ITM tam nad 35. Torej, še kar nekaj dela naju je čakalo, da doseževa tisto, kar si je gospa zadala za cilj.
In ne, se ni premaknilo, nekaj mesecev, temačne misli so vztrajale, zdolgočasenost in žalost neka stara potlačena vsakič bolj prihajala na površje, pa tesnoba, strahovi in nobene energije. Ampak energije za nič. Pa je gospa poznala vse smernice redukcijskih jedilnikov in sprememb življenjskega sloga. Tudi, kako postopno spreminjamo navade, kaj rabimo, ma gospa je bila tozadevno vrhunsko izobražena… energije pa nobene. Žalost, nezadovoljstvo, temačnost, samo-posmeh, samo-prezir, samoobtoževanje, gospa je vse vedela in poznala, vse ji je bilo jasno pa nič ni bila v stanju narediti…Poskusili sva vse sorte za motivacijo, a žal se je vse kočalo precej klavrno in s kilogramom več…
No, potem pa pomislim na “diverzijo” in le predlagam zdravila. (tisti, ki me poznajo, vedo, da jaz ne delam z zdravili) Morda kako seratoninsko zadevo, da se malo aktivira, potem bi šlo ob pomoči družine in terapije nekako naprej.
Ufff….kakšen zadetek v polno. Pa je na površje privela jeza. Oh, krščenMatiček … kakšna sveta nebrzdana energija (čustva) potlačena v obliki jeze…Da kaj se grem, da če nimam nobene druge ideje, da kaj mi samo zdravila ponujamo, da če sem farmacevtski nameščenec in če mislim, da je ona nora… ufff… in sem čakala, kaj se bo zgodilo. Pa je trajalo nekaj mesecev, da se je pomirila in se mi oglasila z zahvalo. Dejala je, da ji je do sedaj v teh nekaj mesecih uspelo sklatiti cca. 20 kg, da se primerno hrani, da redno giba in da uživa v življenju. Pa še nekaj drugih besed, ki sem se jih res zelo razveselila.
To pišem zato, ker včasih je pač potrebno počakati, da se nekatere (druge) stvari uredijo, ali da jih mi uredimo ali pač da smo zaradi nečesa dovolj motivirani za spremembo. Če naj bo tako zahteven projekt kot je regulacija telene teže uspešen je potrebno, da damo sebe in delo na sebi na prvi dve mesti in potem dolgo nič. Kar, drage dame, je v realnem življenju dostikrat precej nerealistično. IN ko zaradi povsem upravičljivih razlogov ne moremo slediti načrtu se počutimo slabe in nekompetnetne, nesposobne, nezanesljive in… pa je to čisto krivično da nas samih. Včasih so razmere res težavne in takrat je ok in normalno, da smo tudi mi temačni in zaskrbljeni in nesrečni. Pomembno je, da ne traje predlogo. In da se, ko se razmere spet nekoliko uredijo, povrnemo v optimistično stanje in delamo naprej.
Sem imela sedaj par minut pa sem spisala…in pri tem pazaila, da ne pišem v tujih jezikih 🙂
Vaša mnenja?
A bi vas zanimala še kaka “zgodba iz ordinacije?” (pri tem upoštevam vsa GDPR pravila ::))
Imam še kakšno super zanimivo zgodbo, iz kje vse lahko črpamo motivacijo…
Tukajle se pa močno najdem… Se mi zdi, da je moja zgodba zelo podobna. Pri meni je bilo potrebno, da se je nekaj stvari poklopilo. Ko sem združila delo na sebi zadnje 2 leti in moment, ko mi je končno nekaj uspelo (tisti moj prvi strogi teden takoj po novem letu), potem se je klopčič začel odmotavati. Končno sem se počutila, da nekaj zmorem naredit, tako kot sem si zadala, da sem kompetentna in zanesljiva, kot pravi Mirjana.
Še zdaj se včasih sprašujem, kaj je bil pri meni tisti ključen korak, kjer sem se zbudila. Verjetno so se z materinstvom v meni sprožile neke stare zadeve in je trajalo toliko časa, da sem jih razrešila. Kot pravijo, je otrok tvoj najboljši učitelj, če le želiš to videti…Sama do sebe sem bila v materinstvu zelo kritična, na trenutke sem se počutila nekompetentno, nesposobno… Zadnji 2 leti, ko sem začela razmišljat od kje izhajajo moje težave s težo, sem se vedno vrnila na to mesto. In ko sem začela delat na tem, sem se začela pomirjat sama s sabo. Daleč od tega, da sem idealna mama, ampak sem najboljša mama svojim otrokom in ravno prav dobra, z vsemi svojimi napakami.
Daleč od tega, da je zdaj vse super, ampak predvsem sebe jemljem drugače. Sem na prvem mestu..no, ali pa na tretjem 🙂 Odpuščam si napake, poskušam si biti sama sebi najboljša prijateljica.
Moja pot je še dolga, ampak grem definitivno v pravo smer, v meni se zbuja tista prava jaz, ki sem jo nekje na poti zgubila. In to je super občutek. Pridejo težki dnevi, ko se počutim tako, kot opisuje Mirjana, ampak je tega precej manj, kot včasih.
Mirjana, absolutno se veselim zgodb iz ordinacije. Vedno se lahko kaj novega naučimo. Zato sem tudi napisala svojo zgodbo, no, vsaj hitri povzetek.
V zapisu Mirjane je marsikaj, s čemer se popolnoma strinjam. Zaradi navedenega, nas je tudi večina tam (tu), kjer smo… Kdo pa nima problemov? Kdo pa lahko živi zgolj za en cilj, pa še ta, da je povsem na nas fokusiran, torej egoističen? Torej je treba nekako furat to hujšanje ali vzdrževanje teže sočasno z vsem, kar se (nam) odvija v življenju.
Včeraj do poznega popoldneva sem čisto ok sfurala, potem pa me je nekaj popadlo in sem začela jest – kr neki. Zarad nekih drugih problemov, ne zarad lakote. V momentu sem odrinila misel na to, da sem na poti hujšanja. Vemo, kako sem se počutila potem. Kot zmagovalka zagotovo ne.
Najprej hvala vsem za sožalne besede 🙁
Dva dni sem letala kot zmešana, danes bo dan za malo počitka pred nevihto, ker jutri bo naporen dan in mislim, da nekaj naslednjih dni ne bo nič boljših.
Hrana kalorična, a količine manjše, tako da dosežem nekih 800-1000kcal na dan. Bojim se, da se mi to ne vrne kot bumerang, a upam, da sem zdaj le toliko navajena svojega novega režima, da mi ne bo težko se vrnit na prava pota. Bomo videli, ko bo tu nastal problem, se bom ukvarjala z njim, prej ne.
Želela bi se navezati na Mirjanin sestavek in povedati nekaj svoje izkušnje.
Te dni sem doživela tudi neko fizično stisko in sem obiskala zdravnika, da preverim, če me ni zadelo še kaj fizično, ne samo psihično, povem zdravniku kakšna je situacija in imam kasnega zdravnika, ki si je vzel čas za pogovor z mano, pa me je opozoril na eno stvar: JEZA!
Proces prebolevanja vključuje tudi jezo in prav tako vsi psihični procesi, ki se odvijajo v nas med in po kakšnem težkem obdobju, vključujejo jezo.
Jeza je čustvo ki ga moramo dati iz sebe, na tak ali drugačen način, ker če jo potlačimo, nas bo bremenila in bremenila, dokler ne naredi v nas škode, ki jo bo težko popravit.
Verjetno je tudi “gospa iz ordinacije” nosila v sebi neko jezo in gnev, ponujena zdravila pa so bila triger, da je vse to spustila ven iz sebe in se olajšala.
Pred leti sem imela eno peklensko leto, po katerem sem se zredila, med drugim, sem nosila v sebi tudi jezo. Žal se takrat nisem zavedala marsičesa, nisem poznala takih stvari, sem se pa nezavedno lotila samospoznavanja in samosprejemanja, skozi to pa počasi spuščala jezo iz sebe in trajalo je neskončno dolgo, da sem se je znebila, ni to lahko, mislim, da je veliko bolje, če doživiš nek zunanji triger, ki sproži val.
Zanimivo mi je tudi, da sem skozi to neko čiščenje in sprejemanje dosegla nek mir sama s seboj in mislim, da sem tudi že napisala, da z debelostjo nisem imela težav, ker sem se imela rada tako kot sem, debela, pa kaj, debelost je bila le ena od mojih lastnosti, ki me nikakor ni mogla definirat v celoti, ker jaz sem še marsikaj drugega kot le debela.
Kaj želim povedat, ni pametno, da čakamo, da bomo lepe, pa suhe, pa take in drugačne, vse neke naše želje, ki so realne ali nerealne, da se imamo rade in se sprejemamo, smo take, kot smo in v danem trenutku smo najboljše kar znamo in zmoremo, če se bo dalo, bomo do jutri popravile kaj na sebi, če ne, pa ne bomo, ker naše napake so le en del nas, nikakor pa nas ne definirajo v celoti in dejstvo je, da tudi naše vrednote izhajajo iz naših napak, če ne bi imele napak, tudi vrednot ne bi imele!
Sama sem v času debelosti dosegla tako samozavest, da mi jo ljudje zavidajo, res da tudi prej nisem bila nikdar nevidna miška in da mi je optimizem prirojen, pa 40ta leta, ki prinesejo neko zrelost so tudi precej pripomogla, a prej sem vedno nosila v sebi cel kup kompleksov, ki so zdaj večinoma izzveneli.
Tako da, spoznajte same sebe, ne se bat nekih resnic o sebi, ker to ste ve, dobre in slabe, sprejmite oboje, ker brez slabih lastnosti ne bi imele niti dobrih. Ko se sprejmete, gre potem vse samo navzgor! Se zdi težko in komplicirano, ampak ko dosežeš prve uspehe na tej poti, je potem čisto lahko in enostavno naprej.
Želim vam, da vse najdete svoj mir!
Doječa, se čisto poistoveti s tabo. Tudi jaz nisem ok, kar nekaj popuščam pri hrani. Jem vse. Ne pretiravam sicer, malo sem se umirila s količinami in jem kolikor rabim. Ampak se mi prav ne da. Nekaj je v zraku. Gužva v službi. Stres. Tudi tema je malo bolj žalostna in sameva. Upam, da se vse kmalu sestavimo..
No končno premik na tehtnici.
Po dolgem času 1 kg manj.
87kg (-26kg)
Sicer sem 7ko že videla, pa se je potem dolgo vrtelo okrog 88..
Kljub slabim občutkom sem bila zjutraj pozitivno presenečena!
Tudi jaz sem včeraj jedla pametno, brez pregreh.
Odločno moramo naprej.
Štefka smo skupaj??
Prvi alt spet plavaš? Super. Bi poizkusila tudi jaz.
Lepo nedeljo!!