Motivacija za vsak dan!
Gospa, ce ne znate anglesko, povejte cesa ne razumete pa vam bom prevedla. Seveda.
V resnici, ce si zelite moje pozornosti, ni potrebno uzurpirati foruma, lahko me poklicete ali posljete sporocilo.
Pozdrav Mirjana
Punce, i did it! Prevod: uspela sem! 😉
Presenetljivo ok je slo skozi, dobila sem potrditev za svoj trud in sem neizmerno srecna, da je to za menoj!
Hvala vam za vse vzpodbudne besede!
Zaenkrat bolj na kratko. Mi je pa blizu vasa tema Mirjana. Sama se sele ucim, kako se imeti rada, ker je tezko opustiti bolecine preteklosti, odpustiti in ozavestiti, da nismo slabi, nesposobni, grdi, ce nas tako dojema še tako pomembna oseba v nasem zivljenju. Danes se imam rada! Ponosna sem.
Samhvalim se tezko je karkoli rect ob tvoji situaciji. Drzi se. Tu smo.
punce sorry,
samo res… včasih želijo na vsak način pozornost, pa na kakršn koli način. Tako kot mali otroci, če ga starš ne opazi in ne pohvali za to ker je (ker samo je) in dobi pozornost, samo ko kaj ušpiči, bi pač ušpičil. vsaka pozornost je boljša od nobene.
Ajde, gremo naprej, ane?
Vse dobor vsem
M
Matruška, zasluženo uživaš! Naredila si ogromen korak k svojem miru in zadovoljstvu. Sem vesela zate!
Pa zase tudi. Sem danes odtekla 3,5 km na Business Run-u in sem ponosna do konca. Tekla sem 2,5 min hitreje kot na probi. Dala sem vse od sebe. Se vedno jev meni tista športnica, ki se vedno trudi. S sodelavci smo super ekipca. Tak lep dan je ratal.
Mirjana, glede stresnih situacij. Jaz bi komentirala tisto drugo točko. Ko posegamo po prigrizkih in v hrani iščemo tisto trenutno zadovoljstvo, olajšanje našega nemira. Ta del je meni delal težave. Letos delam precej na tem, ozaveščnju same sebe, kdaj izrabljam hrano v napačne namene. Že to spoznanje mi mnogokrat pomaga, da se odločim za drugačne vrste pomiritev. Zame predvsem sprehod v naravi, če je čas.. Včasih kozarec vode in par korakov po sobi, če ni časa za več. Včasih pa samo “sedim” s svojimi čustvi… In začuda preživim. Mine.
Tiste prve točke pri sebi nisem opazila.. Morda zato, ker je bila ta druga veliko bolj izrazita..
Je pa res, da sem sebe v zadnjih 2 letih dala počasi na eno od prvih 3 mest, kot omenjate. Opazim svoj nemir in stres.. In ukrepam. Je pa res, da mi nič velikega ne manjka in sem zadovoljna s svojim življenjem.
Komentirala bom še tele obiskovalce 😉. Mirjana, kva zdej ni prvič v tej temi. Rad zbode (mislim, da je gospod). Imamo pa občasno tudi druge zbadajoče posameznike tukaj, tako da smo malo “navajene”. Tako da, dobrodošla v klub kritiziranih (sem hotela napisat “welcome to the club” , pa ne upam 🤣).
Upam, da se vam in sam hvalim se stvari kmalu postavijo na normalne tirnice.
Stanje je zelo slabo in verjetno se ne bo dobro končalo.
Čustveno in psihično katastrofa, zdaj mi je še telo začelo nagajat, utrujeno, brez moči.
Še vedno čutim lakoto, a ob misli na hrano slabost. Poskušam izkoristiti trenutek lakote, da nekaj pojem, vsaj malo, sadje gre nenako lažje po grlu, s kosilom se pa kar matram. Jem nekje 500-800kcal na dan.
Na srečo nam v težkih situacijah očitno še ostane avtomatika, nekaj, kar smo prej počeli avtomatsko, neke naše navade ali rituali, tako da vsaj zajtrk pojem vsak dan. Zajtrk nikdar ni bil nekaj, kar bi bilo zame hrana, do pred nekaj leti sploh nisem zajtrkovala, na silo sem ga uvedla in zdaj je verjetno samo neka avtomatika, tako kot zjutraj, ko se zbudiš, se umiješ in podobno, tako pač avtomatično pojem zajtrk.
Z ostalo hrano imam težave, kak dan pojem kosilo v treh delih, pa še takrat ne celega, kak dan pojem pa komaj tretjino kosila. Večina kalorij, ki jih pojem, so od oreščkov, ki si jih na silo dajem v usta, da vsaj nekaj hranljivega pojem.
Pijem ogromno, več kot 3 litre, nekaj več zaradi vročega vremena, verjetno nekaj več pa tudi zaradi stresa.
Gibanje je vse težje, tudi doma sem en sam upočasnjeni posnetek, zunaj se še vedno trudim, da grem vsaj peš od točke A do točke B, a m je težko, nekako nimam energije.
Teža je pod 75, ne vem, tehtam se tudi avtomatsko, samo mi cifra na vagi ne prodre do zavesti, nekje med 74,5 in 74,9 verjetno.
Strah me je, da se ne obrne navzgor, ker v trenutni situaciji res ne vem, kje bom našla moč, da se zabremzam, da ne ge v višave, po drugi strani mi je pa čisto vseeno, ker trenutno je cifra na vagi samo ena tretjerazredna zadeva.
Vidim, da ste začele nizat uspehe, čestitke prav vsaki od vas! Izkoristite te pozitivne trenutke, naj vas ponesejo do velikih minusov na vagi!
Hvala punce!! Res Hvala:) in ja, sem pozneje pogruntala, da je moski, zato tako isce prav mojo pozornost…::))
Ja, sem temeljito premislila, se v zadnjih dneh posvetila sebi in ugotovila, da to poletje lahko namenim sebi, sebi in sebi. Ce ostane kaj casa p se svojim Najblizjim in najdrazjim.
Hvala vam .
(Ne upam vec v anglescini, imam pa se nemscino, hrvascino in italijanscino na zalogi za pozdrave in zahvale)
Ajd Ladies,
Lep vikend vsem.
Samo ne italjanščine prosim, tega pa ne zastopim… 🙂
Danes tehtanje 77,9! (-11,9kg, cilj 75). Noro!
Sam hvalim sem, mi je žal, da si v taki situaciji, na katero ne moreš kaj dosti vplivat. Poskrbi zase, kolikor lahko. Pocrkljaj se s čim, ne vem, vroča čokolada ali topel čaj (kljub vročini), dolg tuš, masažo? Nekaj kar ti paše. Zavestno se imej rada. Sploh v teh trenutkih.
Mislim, da je skrb glede pribitka kilogramov v tem trenutku odveč (kljub tistim mehanizmom s kortizolom, ki jih opisuje Mirjana). Po mojem mnenju je pomembno, da preživiš to obdobje. Potem ko se bo pa umirilo, pa da najdeš druge načine, da se potolažiš, kot s hrano. Pri meni vem, da bi bil problem kasneje…ko bi ta hud stres popustil. Ampak nismo vsi enaki, vem, to pišem iz svojega pogleda. Vseeno mislim, da 500-800 kcal tudi po kortizol mehanizmu ne bo povzročilo povišanje teže.
Matruška, prvi alt, maia, ste že na vikendu?
Kaj je to tak čas, al kaj se nam vse grmadi?
Sam hvalim se, zdrži. Vse to, kar prestajaš, je pač del življenja. Tvojega življenja, življenja tvojih bližnjih, tvojih dragih. Vsi vemo, da so situacije, ki nas lahko “dotolčejo” in skušamo nekako preživeti. Ne vem, s čim se spopadaš, sem pa tudi sama na “avtomatskem pilotiranju”. Enostavno so se nabrale na kupu težave, problemi, šoki, zaradi katerih se vedno znova prepričujem, da pač sodijo v življenje. Da jih je treba “pregurat”. Trudim se umiriti dih, sprostiti ramena, iskat pozitivno, mislit pozitivno…
Hrana in miganje ok, hrano “krotim” (tudi s pomočjo vročine), miganje imam v mezincu oz. vem, da ga prav sedaj najbolj krvavo potrebujem. Hvala Bogu, to lahko počnem.
Ker ne vidim prav v bližnji prihodnosti prepričljivih razpletov, se pač trudim v vsakem dnevu najti nekaj pozitivnega, nekaj “kar me gor drži”. In, še enkrat, hvala Bogu, tega ni malo.
Matruška, to so pošteno zaslužena pivička. Od tega ne bo konec tvojega hujšanja. Uživaj v vsakem požirku. 🙂
Štefka, čestitke za odlično opravljen tek. Bravo. In… ne odnehaj 😉
Hvala vsem za dobre misli!
Stanje je še vedno na čakanju, obeti hudo slabi.
Včasih si zaželim, da naj to čakanje še kar traja in traja, ker dokler čakamo, lahko upamo in ni dokončno…
Včeraj sem odkrila baldrijanove tablete, ki resnično delujejo, popustila je napetost, nemir, dihalna stiska, zdaj vsaj lahko diham.
Tudi apetit je zdaj boljši, še vedno pa občutim tako lakoto, kot slabost v želodcu. Včeraj sem pojedla celih 1200kcal, kar nekaj jih je od čokolade, ampak je ta čokolada zelo pasala! Do zdaj v tem tednu nisem čutila želje po sladkem, mislim, da se mi je to zgodilo prvič v življenju, ker jaz sem pravi cukroholik, ki mora vsak dan dobit svojo dozo sladkarij. Ostalo sem pojedla nekje pol kosila in po grižljajih nekaj sadja, sira in orehov. Fizično sem še vedno brez moči, a malo bolje kot je bilo dan dva prej.
Verjetno bo zdaj vse to nihalo, en dan tako, en dan drugače.
V tem letu in pol sem očitno res pridobila nekaj avtomatike, za katero upam, da bo ostala tudi takrat, ko mi bo povsem vseeno za prehrano in kile, ko se ne bom imela več moči s tem ukvarjat.
Strah me obdobja “po tem”… Enkrat sem že šla skozi podobno situacijo in to je konkretno prispevalo k moji prekomerni teži. Upam, da s to prejšnjo izkušnjo in z zdajšnjo izkušnjo hujšanja, le premorem toliko modrosti in previdnosti, da me ne bo potegnilo brezglavo nazaj v hladilnik.
Upam, da boste takrat tudi ve stopile na plan in našle pravi način, da me zabremzate…
Danes tehtnica pod 74, ne vem koliko, ne ostane mi v glavi, ampak verjetno nekje 73,7-73,9, vem samo, da je 73 in še nekaj. Običajno, ko razbijem tisto kilo in padem za eno cifro, občutim veselje, zadovoljstvo, dan je vedno lepši, ne glede na ostala dogajanja, a zdaj mi je praktično vseeno…
Še ena sprememba se mi dogaja, učim se sprejemati tujo pomoč. Vedno sem bila trmasta in močna in vse bom sama, zdaj si včasih dovolim pomoč, ne vztrajam za vsako ceno pri tem, da sem močna in ne testiram več svoje hrabrosti in moči, do katere meje zmorem, ampak prosim in pustim ljudem, da mi pomagajo tam, kjer se mi zazdi, da bo psihično preveliko breme.
To je nekaj novega zame, upam, da bom znala tudi naprej tako, da se ne zaprem v imenu svoje hrabrosti in jakosti, ker to človeka popelje samo v pogubo.
Danes sem v službi oddelala 18.000 korakov.
Ta teden je pester, delam tudi jutri, prosta sem šele čez en teden.
Upam da zdržim.
Sem v pogonu, tudi pri hrani sem načeloma kar pridna.
Kot je rekla Štefka prav noben nam nebu uničil teme. Ga ni junaka.
Na take bisere niti ne odgovarjajmo, ker to čakajo.
Samo hvalim se upam da je vse uredu? 400..500..800 kalorij??
V praksi si ne predstavljam kaj sploh poješ? Jaz bi ovenela.
Lep pozdrav!