Motivacija za vsak dan!
Mamica doma, seveda nas zanima, oziroma napiši kaj te tare, mogoče pa ti da katera kakšno dobro ideja, ali izkušnjo.Iz mojega pgleda bi rekla, da te popolnoma razumem. Tudi jaz sem bolj družaben tip in bi se verjetno počutila grozno, če “ne bi nič delala”. SIcer ne razumem čisto dobro, ali mož želi da delaš pri njem v firmi ali da tudi ti delaš v svojem podjetju? POskusita se pogovorit, povej mu kaj te tare, včasih je najhuje ne izrečti besede, ker morda pa bo mož razumevajoč in bosta skupaj našla kakšno rešitev, ki bo dobra za oba. Kot si rekla, po eni strani je podjetje in samostojna pot super izziv in nekateri to rabijo, take izzive. IN se ne vidijo v neki instituciji. To čisto razumem. Tvoj mož je očitno tak. Ti očitno nisi in bi se bolje počutila v “navadni službi”. Kar je po mojem mnenju čisto ok tudi iz stališča finančne varnosti družine.
Ta drugi del je pa večji izziv. Ker si očitno vsaj še za nekaj časa “privezana” doma. Babic ni v bližini morda? Vsekakor rabiš it med ljudi, na kakršenkoli način. Skupinska telovadba, prijateljice, nekaj kamor boš lahko šla 2x-3x na teden?
Vsekakor držim pesti za zagovor! Tebi in Matruški! Punce, super pridne ste! Kdaj pa ga imaš ti mamica doma?
Tvoj plan napada na kg je super! Podpiram… Moj je podoben. Poskušam čimmanj enostavnih OH zaužit in čimveč kuhat doma. Pri meni je že to velik korak, ker ostale stvari jem v mejah normale in imam normalen apetit..samo da se držim stran od teh groznih OH :-))))
Se moram pohvalit za danes. Dopoldan družinsko kolesarjenje, 30 km. Popoldan tek, 3,5 km. Vse bolje mi gre.
Matruška vadi prezentacijo! Čimprej jo zaključi in začni vadit. Jaz sem komplicirala, ker sem hotla vse povedat, potem sem dojela da ne bo šlo…ne rabiš! Drži se 15 minut. Poskusi kdaj vmes koliko približno traja v minutah tvoja prezentacija. Meči slajde stran, ali jih združuj. Če ne boš povedala vsega, te bodo vsaj vprašali kaj iz tistega kar nisi povedala. Slajdi naj ne bodo nabutani s podatki. Rajši ti več povej zraven. Boljš zgleda. Napiši si točno tvoj wording in ga zvadi. Velikokrat 😉 Potem boš razturala! Oziroma, tudi če bo trema, boš speljala, ker boš znala vse na pamet! Super ti bo šlo. In kmalu boš najsrečnjejša punca v Ljubljani… 😉
Mamicadoma kako obcutis/izrazas osamljenost? Jeza, zalost, razocaranjr, vse troje? Ali drzis zase? Super da si spregovorila. Imas osebo, ki ji res zaupas? Poskusi se pogovoriti z njo o tvojih skrbeh. Mocno upam, da je to tvoj moz, a tudi prijateljica bo vredu. Normalno je da is zelis vec od pospravljanja, kuhanja in skrbi za otroke. Moras pa tudi sama storiti korak v zeljeno smer. Seveda je mnogo odvisno od tvoje druzine. Privoscim ti, da je razumevajoca in ji je mar za tvoje potrebe in zelje. In bravo za magistersko! Kapo dol! Kdaj zagovarjas? Drzim pesti!
Stefka hvala za vzpodbudne besede! Veliko mi pomenijo. 15 min? Omg. Pri nas je 7 min max. In sem komaj komaj stlacila vse v teh sedem minut. Pa se to grem malo cez. Imam prezentacijo in lastni wording. Ter se dva dni da ga res izpilim, da bo izgledalo da ga ne znam na pamet 😉 Stevilni obiski wc-ja mi dajejo vedet, da je trema ze tu. Nimam pojma kako bom speljala v sredo. Vem pa da od sebe ne smem zahtevati popolnosti. In da si moram znat odpustit kaksen kiks. Seveda to vem, ce bom sposobna vse to resnicno zacutit in se otrest pritiska, ki si ga nalagam, je pa drugo. 🙂
Matruška, mamica doma, držim pesti za uspešen zagovor in čim manj stresa, povezanega s tem (ravno te dni mineva 22 let, odkar se sama zagovarjala diplomo, tako da v tem času se je zihr preveč spremenilo, da bi vama dajala nasvete ;))
Štefka, ti si čist padla v ta šport, mamamia si pridna.
samhvalim se, ne vem kakšna leta nosiš, ampak mlajši si, lažje kontroliraš obliko telesa. Z leti že brez hujšanja gravitacija dela svoje, tako da ne trobijo zastonj, da je treba delat na mišični masi… Sama vpeljujem med jutranjo hojo (ko je še dovolj sveže) počepe, izpadne korake, ipd, ker mi “telovadba” v zaprtem prostoru ne gre. Jebelacesta se trudim pri hrani… sam ni ajnfoh.
maiaS – si prišla kaj k sebi?
Doječa – ja, mislim da je tole res najtežje obdobje – mali otroci + služba – moraš bit res karakter, da se potrudiš še zase kaj konkretnega nares. Dobro ti gre.
aja, še za mamico doma – verjamem, da si osamljena. Skušaj se sprostit, najti male stvari zase (klepet s prijateljico je bil zame vedno balzam) in razmisli, kako lahko z malimi koraki prideš do svojih ciljev – delaš toliko, kolikor ti okoliščine dopuščajo. Tole obdobje, ko so otroci majhni je naporno, ves čas nas potrebujejo, dnevi se ponavljajo, kar je sicer prijetno do določene mere, po drugi strani pa sčasoma res rabimo nove izzive. Poglej malo naprej, kako misliš, da bi lahko bilo čez 2, 3 ali 5 let. Morda se splača malo potrpet, da možu “zlaufa”? Sploh če mu zaupaš, da ve, kaj dela. Sicer pa – tudi “normalne” službe znajo bit ubijalske, tempo po 10-12 ur, šefom vedno na voljo, pri plači se večkrat zatakne… takrat človek res razmišlja, kaj bi bilo lahko drugače (boljše), če bi šel na svoje.
Punce, hvala za vse nasvete! 🙂
Datum zagovora izvem 17.6.
Danes zjutraj sem se pozabila zvagat na tesce, zato bom to storila jutri. 🙂 prejsnji teden sem dobila kolo! Upam, da mi to poletje uspe cim veckrat it kolesarit s starejsim otrokom (7 let). Se mi zdi, da se mi takrat ko skupaj bolj odpre kot doma. 🙂
Lp
Malo mi je uspelo zadihati čez vikend, danes spet kar tempo, ampak saj počasi se bo umirilo.
Uspela sem prebrat kar ste napisale, moram vas vse pohvalit, zelo, zelo ste pridne. Še preveč, ni šans, da vas ujamem.
Sam hvalim se, super nasvete daješ, kot vidiš, jih tudi rade upoštevamo, čeprav se sprva malce upiramo . Mogoče se je moj zapis bral tako, da jem precej nezdravo, moram pa v svoj zagovor povedat, da načeloma kar pazim kaj jem, so pa obdobja, ko me odnese. Izmed vse hrane imam najraje kruh in res vas občudujem vse, ki lahko zdržite brez ali jeste podplate, ki naj bi ga nadomestili. In seveda, ko se na krožniku znajdejo testenine, njoki, riž – no, takrat bi pa rabila nekoga, da me udari po prstih. Ne poznam prave mere in tukaj imam še precej rezerve.
Mamica doma, čeprav je že precej let od takrat, ko sem bila v tvojem položaju, se še predobro spomnim, kako težko sem čakala konec porodniške, kako zelo sem pogrešala pogovore z odraslimi, kako sem si želela v miru spiti kavo in poklepetati s sodelavci. To je normalno, večina si želi tega, problem je v tem, da niti za živo glavo ne bi priznale, da jim grejo lastni otroci kakšen dan na živce in bi najraje pustile vse skupaj.
Po drugi strani je pa tako, da časa se nikoli ne da zavrteti nazaj. In čas, ki ga nameniš otrokom je naložba, ki se stokrat, ma kaj stokrat, tisočkrat povrne. Človek v življenju marsikaj obžaluje, nikoli pa časa, ki ga preživel z otroci. In verjemi mi, ko boš čez leta pogledala svoje odrasle otroke, si boš rekla: tole sem pa odlično opravila. Ostani doma z mlajšim, če te potrebuje in če tako čutiš. Ne zato, da bi bila cankarjanska mati, da bi se počutila kot žrtev. Poslušaj srce, kaj ti pravi. Tudi oz. predvsem, ko gre zate. Pogovori se z možem glede zaposlitve. Mirno, večkrat mu razloži kaj čutiš in česa si želiš. Če je pravi, bo razumel. To ni sebičnost, to je skrb zase in posledično za zakon in družino. Ker, če boš delala proti sebi, se bo v tebi nabrala zamera. Do moža, do vsega. In potem veš, kam to pelje.
Še enkrat: prisluhni sebi. Najprej sebi.
To je moj nasvet, pa tudi druge punce so ti dale dobre nasvete. Je pa tako, to smo samo dekleta iz virtuale, tvoje življene pa je resnično in ti ga živiš. Poskrbi, da boš srečna.
Se mi zdi, da sem se malo preveč razpisala. Najbrž je krivo vreme, se strinjate, da je pravo? Dobrodošlo poletje!
No vidite, spet smo take pozitivne in rešujemo svet ena drugi. Ani to lepo? Namesto da se kregamo.. Jaz se res ne maram kregat. Tudi druge težko poslušam, če se kregajo.. Pomoje je to moja dota iz otroštva. Vsak ima svojo 😊
Maia super, da si zadihala. Mene včasih kar skrbi zate, se mi zdi, da si skoz pod stresom. Iz enega projekta v drug. Kdo bo pa skbel zase?? 😉
Matruška, veš da bo šlo. Meni je pomagalo par trikov, ki pa ne vem, kje se jih prebrala. Bom malo poguglala, če najdem, pripnem link. Eden od njih je bil, da treme ne jemlješ, kot slab, ampak dober znak – ne kot, strah me je, ampak napeta sem, ker si želim dobro opravit in to je normalno.
Doječa, bravo za kopalke! A veš, da sem tudi jaz dobila dvojne, od kolegice, kot ulite.. Noro!
Danes zame tudi dober dan. Migala nisem, me še vse boli od včeraj. Jedla pa pametno. Se mi zdi, da se spet tko lahkotno, brez težav v akciji. Samo upam, da sem v deficitu.. To bi bilo super!
Včeraj sem doživela en konkreten šok in stres, pojedla komaj 400kcal, prehodila enih 10km, tehtnica pa danes kaže kilo več, celih 75,5kg…
V takih situacijah prav zavidam ljudem, ki jih pobere ob stresu, meni stres samo doda kilograme!
Že nekaj časa nazaj sem brala o nekih hormonih (??) al kaj že se nam dela in ne dela v telesu ob stres, kar vpliva na kopičenje kilogramov. Ve katera kaj več o tem?
Rada bi vedela, s čim in kako si pomagat v takih situacijah, ker izognit se jim ne moreš, da se psihično pobereš in rešiš stvari tudi ne gre v eni uri, da bi si vsaj malo človek lahko pomagal, da si ne nabereš par kil v enem tednu…
Drugače sem kar pridna glede gibanja, zdaj se vsak dan rekreiram, na počas, ampak se, hodim, med hojo pa telovadba, kot je ena zgoraj omenila, zaenkrat mi je tako kar fajn. No, prejšnji teden sem en dan komaj dvignila roke, kar ni bilo fajn, ampak zdaj vsaj vem, da je treba res na počas.
Me veseli, da ste se tudi ve malo premaknile, BRAVO!
Sam hvalim se – imaš pa na kožo pisan nick, ni kaj 😉
A veš, da se “tudi me” že en čas “malo” premikamo? :)))
Sicer pa sem tud jaz v stresu, šok za šokom – pol je tud zame to razlog, da stagniram pri teži?
Ja, Doječa je tistole, kar je Štefka osvežila, res super napisala. Res je treba mislit nase (itak ves čas mislimo tudi na najbližje)
Sam hvalim se – imaš pa na kožo pisan nick, ni kaj 😉
A veš, da se “tudi me” že en čas “malo” premikamo? :)))
Sicer pa sem tud jaz v stresu, šok za šokom – pol je tud zame to razlog, da stagniram pri teži?
Ja, Doječa je tistole, kar je Štefka osvežila, res super napisala. Res je treba mislit nase (itak ves čas mislimo tudi na najbližje)
[/quote]
A veš, da v reali nikdar nic ne povem :)))
Moz je v službi napredoval na precej odzivno funkcijo, nisem povedala niti mami, me je klicala, da je teta prebrala v časopisu. Za otroke tudi nisem nikdar razglašala, da so uspešni, so ljudje slišali od kdo ve kje. Da hujšam, sem povedala samo doma, nikomur drugemu, dokler me niso začeli spraševatu, če sem bolna.
Hehe, očitno si v anonimi dam duška 😁
Glede stresa, moje življenje ni stresno in še vagam se vsak dan, tako da imam možnost opazit razliko,ko me useka kak šok.
Kortizol baje spodbuja lakoto po junk foodu (guglala 😁), jaz v stresu jem enako ali celo manj, kot recimo včeraj, a kile gredo gor. Pozimi sem imela en podoben stres, v enem tednu sem dobila nekaj več kot 2 kili, jedla sicer sem, ampak kalorično manj od mojega limita in sploh ne nekih fast in junk variant. Saj potem so šle te kile hitro dol, ko sem se stabilizirala, samo beda je, da te stres tako zdrma še v teži, ne sam psihično. Temu bi se rada naučila v bodoče izognit.
Glede vas pa, ja, migate že en čas, ampak zdaj se mi zdi, da ste nekako vse ujele val in se ga držite.
Je dejansko lažje jahat na valu, ko večina okoli tebe dela enako in če en pade, se hitro pobere, množica ga potegne, če pa jih popada več, je potem vsem težje nazaj zajahat pravo pot. O tem govorim že ves čas.
Spet sem tekla! Vsakič mi je lažje, ne morem verjet kako je to fino 😁.
Pa kupila sem si nove tekaške pajkice. Moje čisto prve 😎. Čista carica sem in pašejo mi 🤣🤣🤣.
Danes morda napaden še omaro z oblekami in pomečem stran kar ni top… To bi bil čisto popoln dan..
Matruška saj veš, da mislim nate. Kdaj moramo držat pesti jutri? In prosim da TAKOJ javiš 😜. V petek se pa dobiva zjutraj na Šmarni, da ti v živo čestitam, ok? 😄
Mislim, da gre moje hujšanje prvič po letu in pol na tretji tir. Apetita nimam nobenega, sicer jem, ampak hrane sploh ne okusim, trudim se jest po svojem protokolu, ker če ne jem, se potem še fizično ne počutim dobro, gibanje je zdaj omejeno le na hojo, kollikor moram prehodit, da kam pridem. Glavo mi bo pa verjetno razneslo.
Držite se svojih poti, zdaj ste res vse zelo dobro zastavile, ne si dovolit, da vas zanese v stran!
Upam, da se pri meni kmalu stanje stabilizira in bo fokus nazaj na hujšanju.
Dame drage,
it has been a while… od kar smo “se slišale” 🙂 Berem sicer redno, samo pišem bolj malo. Because reasons…(op. avt., veliko dela, raziskava, knjiga).
Gospo “samo hvalim se” čutim vsakim svojim atomom, uspehi gor ali dol, stres od spremembah in nove obveznosti nam jemljejo mir, občutek varnosti, rutino, ustaljenost, stalnost…točno tisto, kar za regulacijo teže in doseganje zadovoljivega življenjskega ritma temeljno potrebujemo.
Pri meni neka takšna podobna situacija, pa zaenkrat se v naslednjih nekaj tednih še ne kaže na kako umirjanje…
In ja, telo ob povečani napetosti (kortizol in to..), ne pri vseh in tudi pri nas pri katerih funkcionira na ta način ne deluje vedno enako a v grobem – telo shranjuje vso vnešeno hrano kot zalogo v obliki maščobe. Samo malo porabi za delovanja in se potem niti ne počutimo dobro. Shranjevanje iz razloga, da se pripravi na morebitno “vojno, stradanje, pomanjkanje…” ker se ob stresnih izkušnjah in prilagajanju na nove razmere me počutimo prestrašene. Strah je čustvo v ozadju. Me se kljub temu, da se nam dogajajo velike, lepe, nove, sila uspešne stvari dogajajo počutimo prestrašene in anksiozne ter tega ne prepoznamo, se ne ustavimo in ne razrešimo, ker nam je nejasno, zakaj naj bi se od spremembah na bolje tako počutile. Vsi nam čestitijo in se veselijo za nas, me pa bi se raje kar naredile, da tega sploh ni…zakaj temu tako morda v naslednji objavi…
Drug mehanizem razreševanja neprijetnih občutkov v stresnih situacijah je neazvedno hranjenje… piškot dva, sokec, kozarec vina, nekaj prigriznemo vmes… pa tega ne opazimo sploh. Samo nekaj malega kar nam malo olajša tesnobo.
Naslednja točka je, da ob spremebah usmerimo pozornost drugam, ne več nase. Opustimo redno gibanje, naše hobije, zabavo, druženje… nekako v tem momentu mislimo, da ni tako pomembno in damo prednost drugim rečem.
In govorimo si, samo še tole uredim/rešim/preživimo…potem pa jaz pridem na vrsto. Ta dan, ko bomo spet me na vrsti in bile sebi pomembne se pa nekako oddaljuje in oddaljuje. In ob tem se počutimo vedno bolj nezadovoljne ter se ponovno zatečemo h znanim nekoristnim in škodljivim mehanizmom zadovoljitve.
In še kak mehanizem bi znali našteti, a pomembneje, kako ven iz tega?
Well, Ladies, we should all take a break.
Ustaviti se, Pogledat vase, razrešiti in pozapreti druge fronte. Ali vsaj odložiti, ne delati stvari za druge, ki jih zmorejo sami… (lahko se zgledujemo po potapljačih, ki ne nosijo dveh kisikovih bomb na sebi, temveč vsak svojo, samo rezervo imamo za drugega, če njemu zmanjka).
Vrniti sebi eno izmed prvih treh mest na prioritetni lestvici, privoščiti si dejavnosti v katerih se zabavamo in ob njih uživamo. Postopno zavedno vrniti našemu nezavednemu občutek varnosti in ozavestiti svoje vire moči ter samo-pomembnosti. Poiskati način samo-ljubezni, ki nam deluje in imeti se rade. Ter zavestno delati naprej na sebi.
Jaz bom začela ta vikend, ki ga bom podaljšala na mini počitnice. Pa bomo videli, kako se mi bo počitek, zabava in umirjanje obneslo.
Evo, me pa res zanimajo tudi vaša mnenja na tole temo?
Vse dobro vam želim,
Mirjana
Hvala za tale prispevek, o kortizolu in adrenalinu sem tudi sama na netu našla podobne razlage, torej zgleda, da vse to drži.
Naj bi gibanje pomagalo, da se vsaj “kemija” v nas malo umiri, drži to? No, škodit verjetno ne more.
Moj ožji družinski član je v kritičnem stanju, napovedi pa zelo slabe, tako da tega problema res ne morem rešit in ni nič odvisno od mene.
Stres je pa konkreten, čustveno eksplozija, skratka psiha pod hudim pritiskom.
Kako se bom javljala, ne vem, bom pa poskusila redno pisat, zaradi izkušnje, zaradi napak, ki se mi bodo zgodile in zaradi pravih poti, ki jih bom uspela še obdržat. Mogoče bo kdaj komu prav prišlo, da vsaj ne ponavlja mojih napak ali pa bo vedel, na kaj pazit.
Danes sem lačna kot bi bila popolnoma sestradana. Si vzamem čokolado, a se mi ne je in jo vrnem nazaj. Ker jedla sem kolikor toliko po svojem protokolu, sicer nekaj manj, a ne bi smela biti lačna.
Torej, grozna lakota, jedla bi vse, sto junk foodov mi pade na pamet, a ko si kaj vzamem, mi ni, nekako ni to tisto, kar bi pojedla in vrnem nazaj. Res čuden ta občutek, lačna nenormalno, kar vse bi jedla, a po drugi strani se mi kar bruha ob hrani.
Rekreacija je na stranskem tiru, grem pa peš, ko lahko, bus, peš, Klinični peš, pa spet nazaj peš in bus, tako da vsaj malo hodim, mi tudi paše, da zluftam glavo.
Glede hrane pa upam, da sem se po letu in pol res navadila svoje nove prehrane in da ne bom zašla na stranpoti. Zapišem še vedno vsako drobtinico, ki jo pojem, to zaenkrat delam še avtomatsko.
Draga “samo hvalim se”
Ce le lahko pisite, zapisujete vse kar dozivljate, belezite… morda bo vam v teh trenutkih nekoliko lazje, vase izkusnje pa bodo drugim zlata vredne.
Neizmerno veliko pomeni, ko gres skozi neko tezko obdobje in vidis, da pa pravzaprav nisi ne sam-a v tem ne edina-a.
Pomaga zelo.
Mi je res zal, da greste skozi tako tezko obdobje. pazite nase,
Me bomo tukaj.
Pocakamo na vas.
Pozdrav
Mirjana
A vi res ne znate ennga posta napisat v slovenščini, zmeri ena angleščina Al začetek Al v sredin….
Sej vem, da ste šolan, samm se ni treba s tem hvalt.
Pač vsi ne zastopamo, a ne…….
“sam hvalim se”
TI SI DALA TEJ SKUPINI, KI ŽE HUJŠA OLALA CAJTA TOM MOTIVACIJE, ZNANJA, OSEBNIH IZKUŠNJ, KRITIK,
DA KAPO DOL
ZARAD TEBE JO SPLOH ŠE BEREM.
V TEM OBDOBJU, KI GA PREŽIVLAŠ,
DRŽIM PESTI ZATE.
“NE DAJ SE, INES”…. JE NEKOČ PEL BALAŠEVIČ.
SE ŠE SPOMNIŠ?