Nekako se strinjam z.p-nepr…

Isto:: tebe pa popolnoma razumem, ker se ti dogajajo podobne stvari kot meni.. Le da tebi bivši še vedno piše tu in tam in goji neka čustva do tebe, medtem ko jih moj bivši ne.. in razlika je tudi, da imava midva že otroka.. In nekako sem tudi sama zelo zmedena, ker pridejo dnevi, ko sem popolnoma brez realizacije o njemu in najini pretekli vezi, ko sem pomirjena sama s seboj, ko mi je logika da sva se razšla zaradi stvari ki so se pač dogajale ipd.. pol pa bum trsk kot strela z jasnega tisti čudni občutki tesnobe… ko ne vem kaj bi sama s seboj, ko mi ni več sploh nič zanimivo, že po tem vidim, ko na primer si zamišljam kako fajn bi blo, da bi mi kak njegov frend povedu kaj moj bivši misli o naju in o meni, ali mu je kao žal, da sva se razšla, zakaj je on želel da sva se razšla ipd.. take reči me matrajo na vsake tuk cajta in ne vem če res ni to samo ego.. Saj po eni strani se lahko nekako preizkusiš ali ti je še do njega. Jaz ponavadi si predstavljam njega z drugo žensko in če bi mene to fejst matralo, da te zaskeli tisti občutek ko pomisliš na novo žensko ipd..pol smo tam in pomeni da ga na nk način še nisi dala adakta.. stvari še nisi prefiltrirala itd… in sama vidim, da po eni strani mi je zelo težko ker sva se razšla, predvsm zaradi otroka in ker sm bla čist nora na njega.. čeprav je ljubezen kaj več kot to.. v glavnem mene matra to, da kao ne dobim feedbecka o tem, ali je njemu kaj žal za naju ali ne.. nekako grozno je ta feeling da smo kr razpadl kot družina, čeprav je dandanes veliko takih na žalost.. pa mi je nefer od njega da je kr šel in da ni bil tok deca da bi obdržal našo lepo družinico in bi lahko bli srečni do konca dni… in to me žre… kak se men to zgodi… čeprav to premlevat je brezveze…ampak ko ni blo nič tazga da bi rekl ok mogl smo it narazen, ni blo več za zdržat…

na primer da bi bil alko al pa nasilje v familiji ne rečem, tko pa… no sej pravim, po moje je to zadeva, ki se ji reče ego… in ker ti je pač izpod časti zakaj se je tebi to nardilo.. govorim na splošno… in po moje je te edino zdravilo čas in pa tvoj ”jaz”… da se postaviš na lastne noge, da sam sebi dokažeš da si ti nečesa resnično sposoben, ne da zato potrebujemo potrditev drugih. Čeprav je v dvoje to lepo deliti.. Moje mnenje…. še kak nasvetek, od koga ki je mel podobne izkušnje??

Hvala!

kratek a jedrnat odgovor,mi je dal za mislit oz.me je predramil. Danes se spet usemu napisanemu le smejim, mam samo trenutke ko dobim njegov sms ali klic, da kar izzvabi to slabo voljo vn iz mene… no, se ne bom več pustila, mojega odgovora ali potrdila odobravanja veze ali karkoli pač hoče – ne potrebuje.. jz grem naprej,kot vedno! 🙂

Ja,treba je it za novimi cilji,izzivi…čim sm si sedaj našla službo/nov hobi/izziv ne razmišljam več to teh bedarijah in ne analiziram v podrobnosti, čim začnem razmišljat in rata tak spis kot zgoraj-takoj občute tesnobe,misel na bivšega,zato se pa poskušaj tud sama otresti misli,ne se spraševat kaj dela sedaj z njo..to je najhuj,mene so samo te fleši oblival,pa potem ko mi je govoril po telefonu čist flegmo da je njej dal prednost, (?) da če bi razmišljal z spodnjo glavo,bi biu že pri meni takoj,tko je pa z zgornjo,in je šel naprej… in potem me je nekaj časa žrlo,kaj je potem tukaj SRCE?? a je to spodnja glava? res, ljubezen…ljubav je bol, a Bol je na braču 🙂
In s tem ko je odšel z drugo,zapustil družinico-res mi je nepredstavljivo,me kr stisne pri srcu ko sm brala tvoje… in se spet potrdi ”moj rek”: TOLIKO KOLIKO MISLIŠ DA ENEGA POZNAŠ, TOLIKO GA NE.
In to je to,ko bi dal roko v ogenj .. tudi za prijateljice, z zvezo je odšlo počasi tudi to.
Vedno so govorile da se po nama je za zgledovat,da bova spet skupaj prišla,potem pa use čudno potihnejo, sprašujem a ma punco, naletim na gluha ušesa, nakar izvem zakaj,ker so se mi bale povedat. In ob tem,ko so izjavile te TRI MAGIČNE BESEDE,JA IMA PUNCO… ob izustitvi le-tega niso pokazale nobenega sočutja, kot: ali si ok? kako se počutš? a mu boš kej rekla? NIČ. Še vprašale so me kaj se seiram?? KAJ SE SEKIRAM, KAAAJ lepo prosim? In v stilu, sj nista za skp, on njo predstavlja kot punco že 2 mesece, je pa še nobena ni videla.
In to me je prizadelo, sama sem jim vedno stala ob strani,posebno ker smo nekako vse približno isto nehale zveze,od njih so si bivši dobili hitro dekleta nova, samo pri meni je še nekaj mesecev trajalo da je bilo temu tako.. kot strela iz jasnega.

in cimprej se boš nehala ubadat,lažje ti bo,ker v vsakem primeru,je kar je..lahko pa vlečeš v nedogled,začaran krog in razglableš globoko v sebi…samo TEBI bo slabše,samo sebe trpinčiš,nobenega drugega..
in ja spet LAŽJE REČ,KOT NAREST, u teoriji je vse lahko in mogoče,ampak kot vidiš imam tudi sama iste probleme.. čeprou zdle mam spet en klik 2 dni, da se sam smejim napisanemu in ko mi res dejansko ni do njega. sploh ko pomislim da me ni spoštoval (ja, ne bom pozabila stavka: Kako naj te spoštujem,če te pa noben drug. Mogoče bi blo lepo da me vsaj lastni fant,če me niti on ne,ako me bo potem kdo drug). Pač ljudje radi izoriščajo mojo dobroto,dobrota je sirota ampa zato še ne rabim obupat v svet! In me je izučil, da spoštovanje in da te fant ceni je na 1.mestu. Sicer bo pa tudi sam moral delat na seb, ker ne vem katera ga bo prenašala, en dan tko,drug dan tko,potem se mu njegovo sanjarjenje sesuje,jezen na vse, potem se opravičuje… no nevem, lahko pa da je le V NAJINI KOMBINACIJI BILO TAKO,da pač ni funkcijoniral ZA NAJU 🙂 čeprou sm opazila da ma tudi s starši take probleme, sam ni tega nikol vidu,mene pa je obtoževal za vse da sem taka, na koncu se je izazalo VEDNO da je on sam tak in da rabi delat na seb in ne iskat razlogov v drugih.

Tisto ”kaj pa dela z njo, a je boljša, kako je lahko zapustil družinico a mu nič ne pomenim..” …. -> 100% je vse le EGO in tudi nasploh sem taka,da česar se lotim sem nekako najboljša v tem/ali se pa sploh ne-Če sama pri sebi to vem, če vem da ne,pač ne-kar mi ni pomembno,ok.. ampak tole da sm pa nadomestljiva, to je tisto,kar ”utesnjuje”,da je tut katera druga,ki ga lahko zadovolji,mu je z njo (baje) OK..pa tako nerazdružljiva sva bila,še zanč je napisal da sm bla ful uredu punca mu in kaj bi dal še za en tak seks in da tae kot jaz ne bo nikoli našel….če bi mu bilo tako OK z njo, ne bi pisal takih in klicu in zakaj se ne oglašam, če bi bila veza super. Zato nevem ZAKAJ MI JE LAGAL DA NIMA PUNCE.

Mogoče kdo ve,kako pozabti bivšega,pa ne v ljubeznskem smislu-prebolevanje,ampak na jezo,ki me pesti že 3 mesece. Pustila sem ga jaz. Jeza pa je mišljena kot , zakaj sem bila takšna tepka,zakaj sem dovolila, da je tako delal,grdo govoril čez druge in po končani zvezi napretil določene ljudi prot meni. Prebolela sem ga že,jeze pa ne morem. Ko se slučajno spomnim nanj,me prav strese in očitam si,kje sem imela glavo . Skupaj sva bila 5 mesecev.

Sebe pa ne obtoževati. Verjetno si bila v dobri veri v vezi, želela si si stabilno fajno vezo in kaj je s tem narobe? Sigurno zaradi tega nisi odšla prej kot se zdaj obtožuješ. Zdaj imaš izkušnjo več in veš, če boš še kdaj naletetala na podobnega moškega, da ga takoj spustiš mimo sebe…… On pač je kar je. Bodi vesela, da tisti trenutek, ko si se odločila, da greš, imej za nekaj najboljšega v tvojem življenju. Jeza bo splahnela ko si boš priznala, da si ravnala točno tako kot si takrat vedela in znala. Po treh mesecih si pač na bivšo vezo začela gledati čisto z drugimi očmi in zdaj ja si se začela spraševati kaj zaboga sem si dovolila. To je normalno, ker si spoznala, da človek ni imel nobenega spoštovanja do tebe in drugih ljudi. Takrat pa pač tega nisi tako videla. Zato se ne obtožuj. Nikoli več.

Živjo!

Jes bi tudi potrebovala kak nasvet.. zadeva je podobna samo da se to že full cajta vleče..

Z bivšim sva bila skupaj 3 leta, v začetku sva bila en drugemu igračke, poj se je pa iz tega razvila “ljubezen”.. po treh letih mi gospodič 2 tedna pred selitvijo pove da se seli nekam bogu za hrbt isto časno pa sem zvedla da je “eksperimentiral” tudi še z eno.. in takrt se je končalo…
prvi mesec sem bila čisto na tleh in sem misnla da me bo pobralo, vendar sem se kasneje spravla k sebi in si čez poitnice poiskala delo.. in tam spoznala kar nekaj dečkotov 🙂 mal avanturc in tk… jeseni pa sem spoznala fanta zarad katerega se mi je svet postavil na glavo.. skupaj sva že 4 leta in je vse lepo fino in fajn, ampak sem pred kratkim prejela mail od bivšiga (ta s katerim sva bila 3 leta skupa) in me je full zbegu.. zadnje časse se mi dogaja da vedno mislim nanj.. mail in vse sem že zbrisala ker se mi je zdelo da bo pomagalo ampak nekako ne gre.. prosim kak nasvet kako ga zbit iz glave..

Hvala =)

Tudi jaz imam problem, ki me muči in sicer je to moja bivša ljubezen. Vanj sem bila zaljubljena skoraj 2 leti, bila sem res nora nanj, ni bil moja prva ljubezen, je bila pa zagotovo največja ljubezen dokler nisem spoznala sedanjega fanta. Potem je bilo nekaj med nama, saj sem bila tudi jaz njemu všeč, a ta stvar je bila bolj ali manj kratkotrajna, saj sva kmalu ugotovila da imava povsem drugačne poglede na ljubezen…jaz sem bila bolj za resno zvezo, on za avanturo, saj je bil še preveč otročji in je bil mnenja da se še ni dovolj “znorel”, da bi bil pripravljen za resno zvezo. Lahko bi rekla da sem takrat prvič imela strto srce, a bila sva sošolca v srednji šoli in sva se občasno še videvala, kljub temu, da več nisva znala najti prijtaljskega jezika in sva se posledično drug drugega izogibala… tako da ga nikoli nisem zares prebolela, nikoli nisva povsem razčistila kar je bilo med nama. Sedaj več ne obiskujeva iste gimnazije in ga že kakšno leto in pol sploh nisem videla, kljub temu pa ga še vedno nisem povsem pozabila. Le nekaj mesecev zatem, ko sem končala z njim sem spoznala fanta s katerim sem že nekaj let v resni zvezi … imava se res rada, čutim da je on tisti tapravi in si želim ostati z njim zavedno, res nimava nobenih problemov v najini zvezi…kljub temu pa še vedno včasih sanjam bivšega, velikokrat mislim nanj, včasih obiščem njegov facebook…tudi on ima punco, srečna sem da je tudi on našel svojo sorodno dušo, a vseeno čutim, da ga še nisem povsem pozabila. Zavedam se, da si ne zasluži, da še danes mislim nanj, a včasih mislim, da sva si bila res usojena, le če bi se spoznala nekaj let kasneje in v drugačnih okoliščinah, hkrati pa se zavedam da sva si preveč različna, da bi najina zveza lahko uspela. Razum mi pravi da je prav tako kot je bilo vse skupaj, a srce ga včasih še vedno vidi v takšni luči kot takrat, ko sem se zaljubila vanj. Zanima me, ali je to kar se mi dogaja normalno in na kako naj povsem pozabim nanj?

tale 2 zgodbe zgoraj,podobni moji. sem se kr vidla not v njih. ima kdo kaksen nasvet?

pozdravljeni jas pa imam en problem pred 4 leti sem končala z enmu fantu ki se mi je zelo zasidral v srce razšla sma se pa zaradi prevelike razdalje kar mi je bilo kasneje žal imela sem ga zelo rada imela sma še stike kot prijatelja preko smesejov in sem bila zelo vesela prijatlja sma ostala 3 lete in ga nisem nikoli mogla preboleti večkrat sem mu napisala kaj še ćutim do njega on pa nič ni rekle kaj je rekle je bilo to da mu je žal da se je tako končalo čeprav vem da me nima več rad in da neboma nikoli več skupaj ga nemoem pozabiti zdaj imam novega fanta s katerim živima skupaj in ga imam rada muči pa me to ker še veliko časa mislim na bivšega in večkrat sanjam o nama sedaj nimama več stikov to me boli ko nevem kako je znjim kaj dela ko se nemorema menit kot učasih…. čeprav je po eni strani tako bolše tako boma lahko za živela vsak zase pogrešam ga a rada bi ga prebolela a nevem kako

pozdravjeni. sem nova na forumu in imam eno čisto zapleteno zgodbico. pred dobrimi tremi leti sem se zapletla z enim fantom, ki mi sprva ni bil najbolj vščeč, ampak sem skozi čas spoznala, da se res zelo lepo ujameva. Fant se je s časom močno zaljubil vame in mene je postalo strah, da ga bom preveč prizadela, če vlečem to *ljubezensko avanturo* še naprej, v kateri sem res neizmerno uživala, le zaljubiti se nisem mogla, zato sem vse skupaj prekinila, kar je bilo tudi za mene boleče, saj sem ga imela zelo rada, le metuljčkov ni bilo. Najbolj pa me je potrlo to, da sem ga tako močno prizadela, da sem pustila pečat še v sebi. Ko je najina *ljubezenska avantura še trajala* sem spoznala enega fanta, v katerega sem se na prvi pogled zaljubla.(mislim, da je tudi to bilo krivo, da sem prekinila prejšnjo *ljubezensko avanturo*) sedaj sem z njim skupaj 4 leta, živiva v podnajemniškem stanovanju in se odlično razumema. Podpira me pri vsaki stvari, vedno mi pomaga in še po štirih letih me vedno znova in znova kliče: moja ljubezen. A problem je v tem, da sem nekako začela pogrešat prešnjega fanta, do katerega nisem mogla gojiti ljubezni. nevem zakaj se mi to dogaja, ampak vedno mislim na njega, in si ustvarjam neke vizije, kako sem bila *zabita* da sem ga izpustila, saj je res odličen fant. (o njem in njegovem mehkem srčku bi lahko napisla knjigo) Največja mora o kateri neprestano premišljujem pa je to, da mi je še lani rekel,*draga punca: ne zavedaš se, kej vse sem bil pripravljen storiti zate, a si odšla in še sedaj je tako* rada bi ga poklicala, se dobila z njim na pijači – a kaj bom potem naredila? povedala mu bom da ga pogrešam, mu padla v objem in se zjokala, mu spet odprla stare rane, še sama pa ne vem kako bi se spopadla s posledicami. Resnično ne vem, zakaj sem tako naivna, da se ne morem postavit na relana tla- sedaj po štirih letih in zakaj je prišel z mislimi spet v moje življenje… prav sedaj, ko imam vse: fanta ki me ljubi do lune in nazaj, službo, stanovanje, ljudi ki me imajo radi…. imam vse – samo njega ne. Da pripomin: satra sem 27 let.

Ok, nimam nekega pametnega nasveta, ampak me veseli, da nisem edina pri 27ih, ki ne ve kaj bi s seboj. No, predvsem na ljubezenskem področju seveda. Kaj pa vem…. morda nama bo šlo pri 40ih boljše 🙂

Pozdrav in vse dobro

neporavnani računi, to pa morata absolutno razčistit, pa boš pol vidla

trikratri: tvoje sporočilome je res nasmejalo, a v vsaki šali je nekaj resnice 🙂
zveni kot: vem, da se stari računi morajo poravnati, ampak ne vem s kom naj jih poravnam-s sedanjim, ali z *bivšim*, če pa še sama ne vem oz. se sploh bojim resnice kaj bi rada! če mu povem, bo mi sigurno rekel, da je zame še veno tukaj,… enostavno ne vem, zakaj je ljubezen tako zapletena! ljubim sedanjega, pogrešam *bivšega* upam, da me čimprej mine, ker drugače bo treba ukrepat, ampak bojim se posledic! kaj če to pogrešanje ni dovolj za ljubezen? (se zapletem z njim, se ne zeljubim, obenem pa izgubim vse kar imam sedaj) upam, da je čim manj takih zgodbic, ker so res pravo breme na pljučih!