S pomočjo spletnih virov povzemam nekatera zanimiva dejstva o merjenju PSA.

Vprašanja in odgovori o določevanju PSA v krvi

Kaj je določevanje PSA?
PSA je protein, ki ga izločajo celice prostate. To je kratica za prostatno specifični antigen. V odvzetem vzorcu kriv se določi laboratorijsko konentracija PSA. Ko se poveča prostata, se koncentracija PSA v krvi poviša. PSA je lahko večji ob raku ali benignih (t.j. ne-rakavih) stanjih. Ker se PSA lahko uporablja za prepoznavo bolezni, je to tudi biološki ali tumorski marker (označevalec).

S starostjo moških postajajo pogostejše tako benigne kot rakave bolezni prostate. Najpogostejše benigne bolezni prostate so prostatitis (vnetje prostate) in benigna prostatična hiperplazija (BHP; povečanje prostate). Ni dokazov, da prostatitis ali BHP povzročata raka, vendar je mogoče, da ima moški eno izmed teh stanj ter tudi zboli za rakom prostate.

Čeprav sama koncentracija PSA ne daje zdravniku dovolj informacij, da bi ločil med benignimi stanji in rakom, bo zdravnik rezultate merjenja vključil v celotno preiskavo moškega pri odločanju, ali naj odredi prihodnje preglede ali dodatne teste.

Zakaj se meri PSA?
Kadar zdravnik pri pregledu skozi danko ugotovi nepravilnost prostate in gre za moškega, ki je malce starejši, lahko zdravnik odredi še merjenje koncentracije PSA. Med pregledom skozi danko zdravnik si zdravnik nadene rokavice, namaže prst z vazelinom in vstavi prst v danko. Na ta način lahko otiplje prostato skozi steno danke. Oceni lahko njeno površino in velikost. PSA se lahko tudi meri po odstranitvi raka prostate, da ugotovimo, ali se je rak morda ponovil. Povišanje PSA pri bolniku, ki je imel raka prostate, ne pomeni vselej, da se je rak ponovil. Kot vsak tumorski označevalec ima tudi PSA svoje slabosti. Najbolj zanesljiv je, če ga merimo in spremljamo v nekem določenem času. Njegova koncentracija lahko upade sama od sebe, sumljivo pa je, če raste.

Pomembno je poudariti, da imajo lahko moški, ki prejemajo hormonsko terapijo proti raku prostate lahko nizko koncentracijo PSA med ali takoj po takem zdravljenju. Ta nizka koncentracija ni pravo merilo PSA aktivnosti v bolnikovem telesu. Zato je potrebno PSA spremljati tudi nekaj mesecev po zdravljenju s hormoni.

Komu lahko PSA priporočimo in kako pogosto se ga določa?
Še vedno proučujejo, ali je določevanje PSA primerno za presejanje. Pri nas testa ne uporabljamo za presejanje (ugotavljanje raka pri vsej populaciji določene starosti). Ker zanesljivost ni popolna, so mnogi moški s povišanim PSA nato po nepotrebnem izpostavljeni biopsiji. To govori proti presejanju. Kljub temu so se za presejanje s PSA v nekaterih državah (ZDA) odločili. Ali to zmanjša umrljivost zaradi raka prostate, še proučujejo. Nekateri priporočajo merjenje PSA moškim, starejšim od 50 let, enkrat letno, drugi temu oporekajo (iz že omenjenih razlogov).

Kdaj je merjenje utemeljeno, je odvisno tudi od dejavnikov tveganja za raka prostate. Najpomembnejša je starost. Več kot 96 odstotkov raka prostate se pojavi pri moških, starejših od 55 let. Drugi dejavniki tveganja so rasa (pogostejši pri temnopoltih) in pojav tega raka v družini – moški, ki imajo v družini brata ali očeta, ki je zbolel za rakom prostate, imajo večje tveganje za tega raka.

Kaj pomenijo rezultati PSA merjenja?
PSA je koncentracija PSA, določena v krvi. Normalne vrednosti so od 0 do 4 nanograme na mililiter (ng/ml). PSA od 4 do 10 ng/ml je rahlo povišan; med 10 in 20 ng/ml je zmerno povišan in nad tem močno povišan. Višji kot je PSA, večja je verjetnost prisotnosti raka. Ker pa na PSA vplivajo različni dejavniki, en sama nenormalna izmerjena vrednost ne pomeni vselej, da morajo biti izpeljane dodatne preiskave. Če vrednost raste s časom, pa so upravičene.

Kaj če meritev pokaže povišan PSA?
O tem se morate pogovoriti s svojim zdravnikom. Vzroki za povišan PSA so lahko številni, npr. rak prostate, benigno povečanje prostate, vnetje, okužba, starost. Če ni drugih znakov za raka, lahko zdravnik predlaga ponavljanje digitalnega pregleda preko danke in PSA meritve v nekem določenem času, da se ugotovi, ali se vrednost in klinična slika spreminjata.

Če vrednost PSA raste ali če se s pregledom skozi danko ugotovi sumljiv vozlič na prostati, lahko zdravnik priporoči druge diagnostične preiskave, da se odkrije vzrok povišanja. Zdravnik vas lahko napoti na slikanje z ultrazvokom, rentgenom ali cistoskopijo (postopek, pri katerem zdravnik lahko pregleda sečnico in mehur skozi tanko, osvetljeno cevko). Če je težava v vnetju ali benignem povečanju prostate, se lahko priporoči zdravljenje z zdravili ali nekateri kirurški postopki.

Kadar pa obstaja sum na raka, je edini način pojasnjevanja dogajanja biospija. Pri tem postopku se odvzamejo vzorci tkiva prostate in se pregledajo pod mikroskopom, kjer patolog ugotavlja, ali so prisotne tudi rakave celice. Zdravnik lahko pri odvzemu uporabi tudi ultrazvok, s katerim si pomaga prikazati prostato, vendar samo s pomočjo ultrazvoka ne more ugotoviti, ali obstaja rak.

Kaj so omejitve PSA?
Ugotavljanje PSA ne rešuje vselej življenj. Čeprav lahko PSA ugotovi majhne, razvijajoče se tumorje, to ne pomeni vedno, da se možnost, da bo bolnik umrl za rakom prostate, zniža. PSA lahko ugotovi zelo počasi rastoče tumorje, ki ne ogrožajo bolnikovega življenja. Prav tako PSA ne pomaga pri bolnikih, ki imajo hitro rastoče ali agresivne oblike tega raka, pri katerih se je ta že razširil na druge dele telesa, preden so ga ugotovili.

Dodatna težava so lažno pozitivni rezultati. Ti se pojavijo, kadar je PSA zvišan, ni pa prisoten rak. To lahko vodi do dodatnih preiskav, bolniku in njegovi družini pa povzroči precej skrbi, strahu in neprijetnosti ob prestajanju preiskav. Večina moških s povišanim PSA nima raka.

Lažno pozitivni rezultati so pogosti pri moških, starejših od 50 let. V tej starostni skupini ima 15 od 100 moških povišan PSA (več kot 4 ng/ml). Od teh 15 mož ima 12 lažno pozitivni rezultat in le trije imajo raka.

Lažno negativni rezultati se prav tako pojavljajo. PSA je tukaj normalen, čeprav je prisoten rak.

Večina raka prostate je počasi rastočih oblik in lahko obstajajo še desetletja, preden povzročijo kakšne bolezenske znake (bolnik umre s tem rakom, ne zaradi njega).

Zakaj je PSA sporen?
Ni še dokazano, da bi merjenje PSA reševalo življenja, zato ne vemo, ali je merjenje sploh v dobro moških. Ni jasno, ali dobro merjenja PSA prevlada nad slabim – tveganjem diagnostičnih preiskav, ki sledijo po nepotrebnem. Npr. biopsija lahko povzroči krvavitev in vnetje. Zdravljenje raka prostate lahko povzroči inkontinenco in impotenco. Zato je pomembno odločiti, pri katerih moških sploh meriti PSA in kako nato ravnati. Tudi, ko se ugotovi raka, je potrebno odločiti, ali ga sploh zdraviti ali ga zgolj opazovati. Zato uporabljamo različne metode, npr. ocena po Gleasonu (ocena agresivnosti raka in grožnje, ki jo predstavlja za bolnika).

Kakšne raziskave potekajo, da bi se uporabnost merjenja PSA izboljšala?
Znanstveniki se trudijo, da bi lahko ločili med rakavimi in nerakavimi stanji ter med počasi rastočim rakom in hitro rastočim, ki lahko ogrozi bolnika. Idealno bi seveda bilo, da bi obstajala snov, ki bi se v kri izločala samo v primeru raka prostate, njena koncentracija pa bi bila sorazmerna agresivnosti raka, za nameček pa bi bilo merjenje te snovi poceni. To bi bil idealni tumorski marker.

Sedaj si zdravniki pri ocenah pomagajo takole:

Z meritvijo “PSA hitrosti” ocenjujejo, koliko se PSA spreminja v času. Izrazit porast koncentracije PSA je sumljiv za raka.

Starostno prilagojen PSA – ker je starost pomembni dejavnik poviševanja PSA koncentracije, uporabljajo nekateri zdravniki prilagoditev normalnih vrednosti, da bi ugotovili, ali so potrebne dodatne preiskave. S tem je za vsako starostno skupino v razponu 10 let predpisana drugačna normalna vrednost. Tako bi naj moški, mlajši od 50 let, imeli PSA nižji od 2.5 ng/ml, pri tistih, ki so v svojih sedemdesetih letih, pa bi bila tudi izmerjena vrednost 6.5 ng/ml še normalna. Obstajajo določena razhajanja mnenj o točnosti in uporabnosti teh prilagoditev.

PSA gostota vključuje odnos koncentracije PSA z velikostjo in težo prostate. Z drugimi besedami, povišan PSA pri moškem, ki ima zelo povečano prostato, ni sumljiv. Uporaba PSA gostote ni popolnoma zanesljiva, saj ima lahko raka tudi moški s povečano prostato.

PSA kroži v krvi v dveh oblikah: prosti ali vezan na proteinsko molekulo. Pri benignih stanjih prostate je več prostega PSA, pri raku pa ga je več v vezani obliki. Raziskovalci se trudijo, da bi izmerili PSA na različne načine ali pa iščejo tumorski označevalec, ki bi bil zanesljivejši.

Visok PSA ne pomeni vselej raka

PSA ali antigen, specifičen za prostato, se izloča iz prostate. Ker je pri moških, ki imajo raka prostate, PSA v krvi pogosto zvišan, ga uporabljamo kot tumorski marker ali označevalec.

Negotovost pa obstaja, koliko PSA je preveč. Mnogi zdravniki postavljajo mejo, pri kateri je potrebna biopsija prostate (odvzem celic za mikroskopski pregled), pri 4 nanogramih na mililiter krvi. Vendar je ostajala uganka, zakaj imajo nekateri moški visoko krvno koncentracijo PSA, ob biopsiji pa nimajo raka.

V članku, objavljenem v Journal of the National Cancer Institute (Vol. 95, No. 14: 1044-1053) so raziskovalci iz Wake Forest University Medical School pri 409 belih moških pokazali, da majhne kemične spremembe v genih, ki kodirajo zapis PSA proizvodnje, lahko povzročijo spremembo koncentracije PSA.

Vodja raziskovalcev Scott Cramer, doktor znanosti, je mnenja, da bi poznavanje genetskega zapisa moškega lahko vplivalo na odločitev, da se biopsija pri nekaterih ne opravi. Visok PSA je pri nekaterih moških znak drugačnih genov, ne pa raka.

Na izdelovanje PSA, ki ga izloča prostata, vplivata dva gena. Eden izmed njiju je odgovoren za izdelovanje tega proteina. Drugi, ki so ga proučevali v omenjeni raziskavi, pa nadzira, koliko PSA se izloči. To je tako imenovani promotorski gen. Nekatere različice slednjega (različice s spremembo enega samega nukleotida – polimorfizmi) so bile povezane z višjim PSA v krvi. Nobeden izmed moških, ki so imeli višji PSA, ni imel raka prostate. Kar nekaj različic promotorja lahko zviša PSA, vendar je zviševanje še bolj izrazito v dolčenih kombinacijah, ena izmed njih je bila povezana s kar 50 odstotnim povišanjem PSA kot druga, na primer.

V prihodnosti se lahko torej nadejamo, da bo tisto, kar je pri posamezniku »normalna« koncentracija PSA, lahko mogoče določiti skupaj z genetskim testiranjem. Kljub tej raziskavi ostajajo številna vprašanja o zgodnjem odkrivanju raka prostate. Ali nekatere različice (polimorfizmi) zgolj povzročajo porast PSA ali pa je povišani PSA posledica še drugih poti, po katerih delujejo geni in lahko pomeni večje tveganje, da bo moški zbolel za rakom prostate. Vse to bo treba še razjasniti. Pojasniti bo treba tudi, ali imajo genetske spremembe enak učinek tudi pri moških drugih ras, ki imajo večje ali manjše tveganje za raka prostate.

Več o tumorskih označevalcih sem napisala tukaj:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=26&i=762&t=730