“Večni ogenj gori
na dlani majhnega otroka.
Ko ta ugasne!?
In potem otroci odidejo v šolo
in se začno učiti.
Kaj se uče otroci?
Tisto, kar smo se mi baje že naučili.
Ali pa tisto, kar se še učimo.
Utrujeni otroci.
Utrujeni mi.
Babice pa še vedno kot vedno
pripovedujejo pravljice.
O starih časih in nenavadnih običajih.
O nenavadnih dneh, ljudeh.
O kako je to čudno.
O kako je to čudovito.
Ko bodo babice pripovedovale
pravljice o nas, kaj bodo pripovedovale,
ko bodo tiste babice pripovedovale
pravljice o nas.
Kako bo ta čas strašen čas.
In babice bodo pripovedovale vedno starejše
od svojih babic, babic pravljice.
Uboge babice, ubogi otroci.”