En mesec sem vsak dan prehodila 20.000 korakov. Zgodilo se je to!

Na morju sem brez težav prehodila tudi 30.000 korakov

Zamisel za enomesečni izziv se je porodila na letošnjem dopustu. Na morju sem vsak dan veliko in precej intenzivno hodila ter naredila od 20.000 do 30.000 korakov. Čeprav je to visoka številka, se mi tam hoja ni zdela pretirano naporna.

Ko sem se vrnila domov, sem se vprašala, ali bi lahko takšen tempo ohranila tudi med običajnim delovnim tednom. Na dopustu imamo vendarle več časa, manj obveznosti in drugačen vsakodnevni ritem.

Odločila sem se, da bom poskusila. Zadala sem si cilj: en mesec bom prav vsak dan naredila najmanj 20.000 korakov.

Kako sem 20.000 korakov vključila v delovni dan?

Med službenimi in domačimi obveznostmi je bilo potrebnega nekaj načrtovanja. Hitro sem ugotovila, da bo najlažje, če velik del korakov naredim še pred začetkom delovnega dne.

Zaradi operacije kolena so mi tek odsvetovali, zato sem izbrala hitro hojo, pri kateri lahko sama prilagajam hitrost in intenzivnost. Ker že sicer vstajam pred 5. uro, mi zaradi izziva ni bilo treba vstajati prej. Jutranji čas sem namenila hoji in tako približno polovico dnevnih korakov naredila še pred prihodom v službo.

Zastavljeni cilj sem vsak dan dosegla lažje, kot sem pričakovala, vendar je kljub temu zahteval nekaj organizacije. Jutranja vadba, prhanje, kava, odhod v službo in preostale obveznosti so morali dobiti svoje mesto v vsakodnevnem urniku.

6 pod 60!

Za jutranjo vadbo sem si zadala poseben cilj: šest kilometrov prehoditi v manj kot 60 minutah. Nato sem hojo nadaljevala v običajnem tempu, zato mi je celotna pot vzela približno uro in 20 minut. Še pred odhodom v službo sem tako naredila okoli 9.000 korakov.

Ker že sicer vstajam pred 5. uro, mi zaradi izziva ni bilo treba vstajati nič prej. Sem pa velik del časa med 5. in 7. uro namenila vadbi in pripravi na delovni dan. Po vrnitvi sem se oprhala, v miru spila kavo in se nato odpravila v službo. Že samo jutranja hoja je torej zahtevala dobro organizacijo, čeprav ni posegla v moj običajni čas vstajanja.

Na začetku sem se morala za prvih šest kilometrov precej potruditi, sčasoma pa je isti tempo postajal vse lažji. Ob koncu meseca sem cilj 6 pod 60 dosegla brez večjega napora.

Med službo

Parkirna mesta za zaposlene so nekoliko oddaljena od našega delovnega mesta, zato se je do službe treba še sprehoditi. Ko sem prišla do pisarne, sem imela tako pogosto narejenih že približno 10.000 korakov – polovico dnevnega cilja. Tudi med delovnikom sem izkoristila skoraj vsako priložnost za gibanje. Ko me je kdo poklical po telefonu, sem vstala in se med pogovorom sprehajala po hodniku.

Pametna ura me je vsako uro opozorila, naj vstanem, zato sem naredila vsaj nekaj dodatnih korakov. Namesto da bi ves delovnik presedela za računalnikom, sem poskušala kratke trenutke gibanja vključiti med običajne delovne naloge. Koraki so se tako nabirali skoraj neopazno. Ko sem prišla domov iz službe, je števec običajno kazal med 12.000 in 13.000 korakov.

Preostale korake sem nabrala med vsakodnevnimi opravki

Čeprav se 20.000 korakov na prvi pogled zdi ogromno, jih nisem poskušala narediti naenkrat. Del sem jih opravila zjutraj, del med službo, preostanek pa popoldne in zvečer.

V trgovino sem se namesto z avtomobilom odpravila peš. Ker sem si cilj zadala avgusta, ko je bilo čez dan zaradi vročine težko hoditi, sem na daljši sprehod počakala do večera. Ko se je nekoliko ohladilo, sem šla na sprehod še s sinom.

Prav ti večerni sprehodi niso bili namenjeni samo doseganju številke na uri. Postali so tudi priložnost za skupno preživljanje časa in pogovor.

Je težko vsak dan narediti 20.000 korakov?

Sama sem zastavljeni cilj presenetljivo zlahka dosegla prav vsak dan. Ključno je bilo, da sem hojo razporedila čez ves dan in približno polovico korakov naredila že pred prihodom v službo. Če bi zvečer ugotovila, da mi manjka še 15.000 korakov, bi bila naloga precej težja. Ker pa sem začela že zgodaj zjutraj, se je preostanek nabral med službo, opravki in večernim sprehodom.

Dvajset tisoč korakov je pri meni pomenilo več kot 15 kilometrov hoje na dan. Razdalja, ki jo posameznik prehodi z 20.000 koraki, sicer ni pri vseh enaka. Odvisna je predvsem od dolžine koraka, telesne višine, hitrosti hoje in terena.

Po treh tednih sem začutila utrujenost

Približno po treh tednih vsakodnevne hoje sem opazila, da sem nekoliko bolj utrujena. Utrujenost ni bila pretirana in zaradi nje nisem želela odnehati, vendar me je spomnila, da je tudi hoja telesna dejavnost in da telo potrebuje počitek.

Čeprav sem cilj dosegala brez večjih težav, 20.000 korakov na dan ni malo. V pomoč mi je bilo, da sem bila vajena hoje že pred začetkom izziva in da sem veliko hodila tudi na dopustu.

Najbolj se mi je izboljšala kondicija

Največjo razliko sem po enem mesecu opazila pri telesni pripravljenosti. Na začetku sem se morala zares potruditi, da sem jutranjih šest kilometrov prehodila v manj kot eni uri.

Po enem mesecu enako razdaljo prehodim zlahka in brez večjega napora. Pot se ni spremenila, očitno pa se je nanjo prilagodilo moje telo.

Izboljšanje kondicije sem opazila pri hitrosti hoje in pri občutku napora. Kar je bilo na začetku trening, je proti koncu meseca postalo običajen del jutra.

Lažje zaspim in spim trdneje

Spremembo sem opazila tudi pri spanju. Zvečer lažje zaspim, moj spanec pa je postal trdnejši. Ne morem z gotovostjo trditi, da je za to zaslužna samo hoja, saj na kakovost spanja vplivajo številni dejavniki. Toda sprememba se je pojavila prav v mesecu, ko sem močno povečala gibanje.

Zame je bil boljši spanec eden pomembnejših rezultatov izziva. Na tehtnici spremembe hitro opazimo, medtem ko lažje uspavanje in kakovostnejši spanec pogosto spregledamo, čeprav lahko močno vplivata na počutje čez dan.

Bolečina, ki sem jo pripisovala išiasu, se pojavlja redkeje

Pred začetkom izziva sem imela skoraj ves čas prisotno bolečino, za katero sem sama ocenila, da bi lahko bila povezana z išiasom. Po enem mesecu hoje se bolečina še vedno pojavi, vendar le občasno.

Tudi v tem primeru ne morem trditi, da je izboljšanje neposredna posledica več hoje. Išias je zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče zanesljivo prepoznati samo na podlagi občutka bolečine, zato moja lastna ocena ni enaka zdravniški diagnozi. Lahko pa povem, kaj sem opazila: v obdobju, ko sem vsak dan hodila, je prej stalna bolečina postala bistveno redkejša.

Ali sem zaradi 20.000 korakov na dan shujšala?

Na to vprašanje nimam odgovora. Pred začetkom izziva se nisem stehtala in nisem izmerila telesnih obsegov, zato ne morem objektivno oceniti, ali se je spremenila tudi moja telesna sestava. Prav tako ne želim sprememb ugibati samo na podlagi občutka ali tega, kako mi stojijo oblačila. Hoja sicer poveča dnevno porabo energije, vendar je sprememba telesne teže odvisna tudi od prehrane, začetne teže, intenzivnosti gibanja, spanja in številnih drugih dejavnikov.

Pred septembrskim nadaljevanjem se bom stehtala in izmerila telesne obsege. Tako bom lahko čez en mesec preverila, ali je redna hoja vplivala tudi nanje.

Ali bom cilj nadaljevala tudi septembra?

Cilj želim ohraniti tudi v prihodnje. Pravi preizkus bo september, ko se začne šola in bo zaradi sinovih šolskih ter drugih družinskih obveznosti manj prostega časa. Morda mi ne bo prav vsak dan uspelo narediti 20.000 korakov, vendar sem v tem mesecu ugotovila nekaj pomembnega: za več gibanja ne potrebujem nujno več ur neprekinjenega prostega časa.

Največ mi je pomagalo, da sem hojo vključila v dejavnosti, ki jih že opravljam. Hodila sem pred službo, med telefonskimi pogovori, po poti od parkirišča, do trgovine in na večernem sprehodu s sinom.

Bi 20.000 korakov na dan priporočila vsakomur?

Ne. Dvajset tisoč korakov ni čarobna številka in ni nujen cilj za boljše zdravje ali telesno pripravljenost. Zame je bil to osebni izziv, ki sem ga prilagodila svojemu urniku, predhodni aktivnosti in omejitvam zaradi operiranega kolena.

Nekdo, ki je trenutno manj aktiven, ima bolečine, kronično bolezen ali okreva po poškodbi oziroma operaciji, bi moral količino hoje povečevati postopoma. Pomembnejša od same številke je rednost gibanja in to, da izbrana aktivnost ustreza posameznikovemu zdravstvenemu stanju. Moj rezultat po enem mesecu zato ni recept za druge, ampak osebna izkušnja.

Po enem mesecu ne vem, ali sem lažja, sem pa v boljši kondiciji, lažje zaspim, spim trdneje in imam manj bolečin. Zame so to rezultati, zaradi katerih je vredno nadaljevati.